akademski - arhitekturni pogled...

[ursika]

Pokopana železnica

Delo - Sobota 07.01.2006

Nekoč pred leti, bilo je blizu Radohove vasi na Dolenjskem, sem se s kolesom zapeljal kar po železniški progi. Ko sem prikolesaril do nekega nezavarovanega križišča s cesto, se je naključni avtomobilist ustavil in mi dal prednost! Zdelo se mi je nekoliko špasno in hkrati imenitno; redkokdaj imata železnica in promet na njej prednost pred tistim na cesti.
Moji rojaki potujejo v Berlin, Minsk, Atene ali Bruselj z letalom ali osebnim avtomobilom. Na potovanje z vlakom že dolgo nihče niti ne pomisli. Hči mojega prijatelja študira na cesarskem Dunaju. Kadar se dekletu zazdi, da mora v Ljubljano, gre ponjo njen oči z avtomobilom. Čez nekaj dni jo, že spet z avtomobilom, odpelje nazaj. Tako je pač to, tako in podobno delujejo skoraj vsi moji rojaki. Ne spominjam se, da bi kdo od mojih znancev ali prijateljev kdaj kam potoval z vlakom. Ta možnost je iz zavesti Slovencev skoraj popolnoma izginila. Tudi z železniškim tovornim prometom je podobno. Kdo še kaj pošilja po železnici ali potuje »mitgepek«? Zadnjič me je nekdo vprašal, če vem, ali potniški vlaki sploh še vozijo. Že leta in leta se ni peljal z vlakom in na to dejstvo je bil zelo ponosen. Saj ne, da ne bi vedel, s pripombo je hotel poudariti, da je sodoben in napreden človek. Kakšna avtocesta, ki razmesari našo domovino podolgem in počez, in direndaj na njej sta za večino znamenje napredka! Meni bi bila mnogo bolj všeč dobra stara železnica. Ta bi se mi zdela mnogo bolj napredna. Ha, si predstavljate državo brez osebnih avtomobilov, kjer bi bili dovoljeni le taksiji, reševalna, policijska vozila in podobno? Nekaterim morebitnim bralcem se najbrž že ob pomisli na to ježijo lasje.
Železniški promet iz leta v leto čedalje bolj peša. Na ljubljanski železniški postaji je deset okenc za prodajo vozovnic. Zares jih je mogoče kupiti le pri dveh, ostala so zaprta. Pa še ti dve sta v pogonu le od petih zjutraj do desetih zvečer in zaprti, ko je čas za malico. Ponoči postaja spi. Časi, ko je nanjo prisopihal Simplon Orient Express, so že davno minili. Ni se bati, da bi na postaji pomotoma izstopil kakšen pomemben pisatelj ali umetnik, kot se je to nekoč pripetilo Jamesu Joycu. Kolodvorska restavracija je bila pred drugo svetovno vojno ena najboljših v Ljubljani. Prvi izvodi Jutra, Slovenskega poročevalca in Dela so se včasih najprej dobili na kolodvoru, za vstop na perone je bila potrebna posebna peronska karta. Vse to je zgodovina. Na ljubljanskem kolodvoru se je včasih noč in dan trlo ljudi, zdaj pa je na njej več železničarjev kakor potnikov.
Opešana in na rob življenja potisnjena železnica je nekaterim ljubljanskim urbanističnim vizionarjem v napoto. S progami in napravami ob njih naj bi dušila in usodno ovirala razvoj našega stolnega mesta. Če ne bi bilo železnice, tako pravijo, bi bile razvojne vizije Ljubljane lahko čisto drugačne. Kar mimogrede bi lahko postala res evropsko mesto, pa naj ta izraz pomeni karkoli ali pa kaj drugega. Ne bi je čisto odstranili, le zakopali in pokopali bi jo čim globlje v zemljo. No, ne rečejo čisto tako, poglobili in vkopali bi jo. Nad njo bi nastala najsodobnejša, najlepša in ne vem še kakšna Ljubljana.
Ob teh zanosnih vizijah se moram zmeraj kislo nasmehniti. Res je, da železnica do neke mere deli mesto na posamezne četrti. A čez železnico se da mimogrede potegniti cesto z zapornicami ali podvozom. Mnogo bolj usodno in dokončno razmejujejo in delijo mesto nove cestne naprave. Te so zares usodne in v bistvu dokončne in za zmeraj. Nihče jih ne more odstraniti ali vsaj vkopati ali poglobiti. Ceste so tudi tiste, ki so življenjski sok in utrip središča Ljubljane za zmeraj odpeljale nekam na obrobje, v BTC in podobne naprave.
Ko sem bil majhen, smo šli včasih v Tivoli. Zapornice na Plečnikovi promenadi niso bile kakšna posebna ovira, zaradi katere Tivoli ne bi bil dostopen ljubljanskemu občestvu. V Tivoli je bilo mogoče priti tudi po Latermanovem drevoredu, pri Mladiki, iz Rožne doline – ali pa tako, da si preprosto kjerkoli smuknil čez progo. Z novo, brezobzirno in brutalno speljano Tivolsko cesto, pod katero so več kot nemarni podhodi, pa je bila promenada močno prizadeta, Tivoli se je zaradi nje precej odmaknil in umaknil iz zavesti Ljubljančanov. Z novo cesto je Tivoli v bistvu umrl.
Ko takole pišem o železnici, bi prosil ljubljanske urbanistične modrece, naj ne pokopavajo sistema, ki je sicer res opešan, a vendarle še nekoliko pri življenju. Jaz se zelo rad vozim z vlakom! Včeraj sem se peljal na Jesenice in nazaj. Vlak je imel tri vagone. Morda je bilo v vsakem vagonu kakšnih pet potnikov, ne več. Nisem vedel, ali naj se veselim prostorskega razkošja ali naj me žalosti temna prihodnost imenitnega prometnega sistema.
Janez Suhadolc

[Čišo]

Gospodu Suhadolcu vse priznanje in najlepša hvala, da vsake toliko spomni in opomni javnost na naše uboge železnice!

[Matej]

Čudovit članek! Upam, da bo res dal misliti ljubljanskim urbanističnim modrecem, pa tudi vsem tistim, ki se sramujejo voziti z vlakom.

Si sploh kdo lahko predstavlja podzemno postajo, parkirne tire, pralnico in skratka vse, kar sodi na tako veliko postajo in nenazadnje muzejski vlak na Podzemni železniški postaji Ljubljana?

[tunelolog]

Prav zanima me, kateri dan v tednu in ob kateri uri se je g. Suhadolc peljal z vlakom na Jesenice da je bil tako prazen.
Dogajanje včeraj, 9. januarja 2006, vlak št. 2424 z odhodom iz Ljubljane ob 16:20. Konec službe, ljudje hitijo domov. Človek bi pričakoval, da naši vrli železničarji vedo da je to čas konice, da bo na vlaku veliko potnikov. Ampak ne, garnitura je dvočlenski Siemens. Super, ni kaj. Vlak je bil nabito poln, ljudje so stali celo v WC-ju. Še v živinskih vagonih imajo živali več prostora kot pa ga je bilo včeraj za potnike. Če bi se to zgodilo samo enkrat, bi še nič ne rekel. Ampak to je redna praksa z redkimi izjemami. Ni čudno da se nobeden več noče voziti z vlakom. Ali železnice res nimajo dovolj garnitur, da bi bili potniki deležni kolikor toliko kulturne vožnje.
Danes zjutraj sem od kolega izvedel da je imel včeraj vlak št. 2412 z odhodom iz Ljubljane ob 17:42 dve Siemensovi garnituri. Prostora je bilo več kot preveč.
Bravo naši ubogi železničarji.

[541]

Si mogoče pomislil, da druge garniture, ki je bila v vlaku ob 17:42 do 16:20 še ni bilo v Ljubljano?

Da pa ob 16:20 iz LJ proti Jesenicam ob delovnikih pelje dvočlenski Siemens, se pa strinjam, da je nekaj narobe z organizacijo - ko bi vsaj bil tročlenski Siemens, bi že bilo veliko bolje.

[Matej]

Namen članka je bil po mojem mnenju predstaviti železnico kot nekaj pozitivnega v celoti, za našo družbo, za našo državo, za našo prihodnost.

Seveda pa ima ta naša železnica veliko napak, o katerih smo že veliko in bomo še več debatirali, tisti na vrhu podjetja, pa toliko manj ali skoraj nič naredili.

Zato dajmo, pišimo o napakah pod kakih drugim naslovom, tukaj pa, vse najlepše o železnici.

[Mojster_Strojevodja]

Dogajanje včeraj, 9. januarja 2006, vlak št. 2424 z odhodom iz Ljubljane ob 16:20. Konec službe, ljudje hitijo domov. Človek bi pričakoval, da naši vrli železničarji vedo da je to čas konice, da bo na vlaku veliko potnikov.

Po vsej verjetno veliko vrlih železničarjev ve za konice, prav tako se te konice ne dogajajo samo na na gorenjskem koncu, verjetno ljudje potujejo ob tem času iz službo tudi v druge smeri, in potem nekoga čaka neljuba odločitev kako razporediti garniture, da se lahko zvozi vlake. In tisti k mora to narediti nam nobene veze z 'živinami' v višjih nadstropjih, se pravi znajdi se kot se moreš.

[Progar]

Še en pogled na železnico pri nas - tokrat zgodovinski. Gre za arhivski članek iz leta 1960, objavljen na Večerovi spletni strani. Berite in se čudite.

23. avgust 1960, Maribor
Čez peron so potegnili pregrado in obesili napis "Prehod prepovedan! Carinska zapora!" Za ograjo se zbirajo ljudje, ura se bliža... Ali sedmi uri zjutraj ali pa 19. uri zvečer. Množica narašča, postaja nestrpna. Iz zvočnika donijo besede: "Brzovlak z Dunaja ima petnajst minut zamude." Množica preklinja. Fantazija se razživlja. Ta ali oni že v duhu vidi, kako mu je popihal v Zagrebu vlak proti Splitu, drugi pa spet vidijo ladjo samo še na obzorju. Kruta stavrnost jih kmalu odvrne od podobnih misli. Pritisk narašča, ograja popušča, službena uniforma z rdečim trakom pa preti: Niti koraka naprej! "Vlak z Dunaja prihaja na prvi tir," hreščijo zvočniki. Temperatura narašča in tisti, ki stojijo tik ob ograji, začenjajo slačiti suknjiče, razvezovati kravate, prtljago pa so že zdavnaj pustili v oskrbo ženi, materi, sinu, hčerki ali sorodniku. Predstavljamo vam jih. To so udeleženci vsakodnevnega teka na železniški postaji Maribor. Zmagovalci prejmejo nagrade. Kakšne? Sedež do Reke, Splita, Beograda. Sedež, katerega pa so poprej že plačali. Kazalci se premikajo, vlak bobni in zavore cvilijo. "Prekleto, deset minut zamude! Petnajst minut zamude!" Vendar vsi znaki govorijo, da se bo vsak hip začela dirka dneva. Živci so napeti kot struna. Pozor, pripravljeni, zdaj! Start je uspel. Uniforma se je komaj umaknila pred množico, ki se je divje zagnala proti vlaku. Potniki, ki so prispeli z vlakom in so že stopili na peron, se prestrašeno umikajo. Drugi gledajo z oken in hrupno stavijo na prvega sprinterja, ki je prehitel ostale za dva do tri metre. Favorit ni vedel, da za gladkih asfaltom pride makadam in da se peron zoži ter ga zapirajo planke. Ni imel časa, da bi gledal naprej. Prebiral je table na vagonih, ki so švigale mimo njega. "Reka, Reka, le kje je Beograd?" in pri tem je treščil v planke. Za njega je konec dirke. Odstopa. Zadnji bo. Drugi vodijo, vdirajo v vagone. Utrujeni legajo na klopi in vpijejo: "Štirje sedeži so moji!" "Figo, dva sta moja!" vpije naslednji. "Prekleta.." Pa pustimo potnike, ki se obkladajo s tako lepimi vzdevki. Do Beograda je še 600 kilometrov in kmalu bodo najboljši prijatelji. "Ata, mama, kje si? Tilčka, tukaj! Spasoje, ovamo! Navali, ima dva mesta!" Tako kličejo zmagovalci dirke svoje pomagače, ki jim nosijo prtljago. "Vlak proti..." hreščijo zvočniki, toda kdo bi zdaj poslušal zvočnike? Takrat pa vlak sunkoma potegne. "Kaj gremo zares? Saj ni mogoče! Ne morete odpeljati! Mož je šel po slivovko." "Vstopite in zaprite vrata ali pa ostanite tukaj!" Vlak se neusmiljeno premika. In tako vsako jutro in vsak večer. Pozor, na mesta, zdaj! Bitka se začenja. In ob koncu resna beseda. Vsi tisti, ki odgovarjajo za udoben promet, ali se vam ne zdi, da potrebujemo še kakšen sezonski vlak, samo za domače potrebe, kjer ne bo carine in divjega teka. Mar zahtevamo preveč, če želimo vstopiti v vagone kot ljudje. In končno: carina mora biti, toda lahko pa so tudi rezervirani sedeži za tiste vagone, kjer je veliko potnikov. (avtor fotografije: Danilo Škofič)