Lepo pozdravljeni!
V knjigi Die Lokomotiven Jugoslawiens (Halliwell 1973) je na strani 185 zapisano, da je Italija pred II. svetovno vojno načrtovala elektrifikacijo proge Divača – Pula in da je v ta namen tja že dostavila vso potrebno opremo, zaradi izbruha vojne pa je nato projekt ostal nerealiziran.
Zanima me, ali je komu znana usoda tega materiala: ali ga je FS tekom vojne uspelo odpeljati nazaj, v Italijo, ali pa je ostal v povojni Jugoslaviji in ga je ta nato uporabila pri elektrifikaciji proge Rijeka – Fužine leta 1953? Mogoče bi kateri od hrvaških kolegov vedel povedati kaj več o tem?
Lep pozdrav,
Tomislav Vauda
Nerealizirani projekt elektrifikacije proge Divača - Pula
-
- Pom. strojevodje
- Prispevkov: 51
- Pridružen: 29.09.2005, 23:13
- Kraj: Maribor
načrtovala elektrifikacijo proge Divača – Pula
načrtovala elektrifikacijo proge Divača – Pula je NE RABIM ker zelo premalo promet in ne brezveze ,da boljši ostali disel vlak kot zdaj isto.
Lp
Lp
-
- Začetnik
- Prispevkov: 6
- Pridružen: 28.09.2005, 6:43
- Kraj: Ljubljana
Elektrifikacija Divača - Pula
Že dolgo je tega, kar sem se ukvarjal s problematiko elektrifikacije proge Divača - Pula. Kot veste je Italija že kmalu po prvi svetovni vojni začela z elektrifikacijo svojih prog, saj Italijani skorajda nimajo premogovnikov in je bil vedno problem z uvozom in nabavo premoga. Ta problem se je še povečal v vojnem času.
Kolikor vem je obstajal program elektrifikacije vseh prog na takrat zasedenem slovenskem ozemlju. V Gorici so tik pred vojno zgradili veiko lokomotivsko remizo za remontiranje in vzdrževanje električnih lokomotiv na tem področju. Objekt stoji severno od sedanje kurilnice - rotunde. Po drugi svetovni vojni so v njih uredili delavnice podjetja Avto-Gorica ali podobno in pričeli izdelovati cestna vozila. Objekti so še danes v uporabi.
Da so italijanske železnice mislile resno kaže tudi gradnja velikih hidroelektrarn na Soči. HE Plave, ki je bila spuščena v pogon tik pred drugo svetovno vojno je slovesno odprl sam Mussolini. Z HE Plave in HE Doblar so Italijani nameravali napajati vse električne proge do takratne jugoslovanske meje, pa tudi proge v Furlaniji - Julijski krajini. Menda je bila predvidena tudi elektrifikacija južnega dela bohinjske proge (južno od Podbrda) ne glede na to, da je bila proga skoraj mrtva in brez pomembnejšega prometa. Dokaz za to trditev je bila uvedba motornih vlakov v tridesetih letih, namesto klasičnih garnitur s parno vleko, saj je proga servisirala v bistvu le lokalno prebivalstvo in je bilo potnikov in prometa razmeroma malo.
Za elektrifikacijo proge Divača - Pula so bili menda že izdelani načrti, pa tudi nekaj materiala naj bi bilo že dobavljeno in spravljeno po skladiščih. Ob izbruhu vojne so dela na novih odsekih elektrifikacije prog kmalu ustavili. Kolikor je znano so material za elektrifikacijo takoj umaknili in ga v bistvu uporabljali za redno vzdrževanje obstoječega električnega sistema. Vedeti je treba, da se je z nastopom vojne vsa italijanska industrija obrnila kolikor mogoče v vojaško proizvodnjo. Oprema za elektrifikacijo prog z enosmernim tokom pa je v veliki meri izdelana iz bakra, ki pa je bil v vojni strateška kovina. Ne bi se čudil, če bi vojaška oblast opremo za elektrifikacijo zaplenila in porabila baker v vojne namene - vendar o tem ni podatkov! Kakor koli že - Italijo poleg pomanjkanja premoga pesti tudi pomanjkanje barvnih kovin. Da je bilo ob začetku vojne konec vseh del, ki niso bila najnujnejše potrebna za delovanje države je jasno. Kolikor vem je ostalo na osvobojenem ozemlju po drugi svetovni vojni zelo malo uporabnega materiala za nadaljevanje elektrifikacije prog, posebno še zato, ker so z premikanjem meja in delovanjen Svobodnega tržaškega ozemlja imeli Italjani dovolj časa, pospraviti in odpeljati domov čim več se je dalo. Elektrifikacija prog po vojni je napredovala po polžje, saj domača industrija ni bila v stanju izdelovati potrebne opreme, uvoza pa takrat ni bilo!
Zanimiv je še podatek, da se ob elektrifikaciji proge Divača - Pula nikoli ni omenjala elektrifikacija stranske proge Kanfanar - Rovinj!
Da bi se v smeri elektrifikacije proge Divača - Pula pred vojno na terenu sploh kaj začelo delati mi ni znano. Kolikor vem se ni zgradilo ali pripravilo prav nič!
En lep pozdrav
Johann v. Schienenschrauf
Kolikor vem je obstajal program elektrifikacije vseh prog na takrat zasedenem slovenskem ozemlju. V Gorici so tik pred vojno zgradili veiko lokomotivsko remizo za remontiranje in vzdrževanje električnih lokomotiv na tem področju. Objekt stoji severno od sedanje kurilnice - rotunde. Po drugi svetovni vojni so v njih uredili delavnice podjetja Avto-Gorica ali podobno in pričeli izdelovati cestna vozila. Objekti so še danes v uporabi.
Da so italijanske železnice mislile resno kaže tudi gradnja velikih hidroelektrarn na Soči. HE Plave, ki je bila spuščena v pogon tik pred drugo svetovno vojno je slovesno odprl sam Mussolini. Z HE Plave in HE Doblar so Italijani nameravali napajati vse električne proge do takratne jugoslovanske meje, pa tudi proge v Furlaniji - Julijski krajini. Menda je bila predvidena tudi elektrifikacija južnega dela bohinjske proge (južno od Podbrda) ne glede na to, da je bila proga skoraj mrtva in brez pomembnejšega prometa. Dokaz za to trditev je bila uvedba motornih vlakov v tridesetih letih, namesto klasičnih garnitur s parno vleko, saj je proga servisirala v bistvu le lokalno prebivalstvo in je bilo potnikov in prometa razmeroma malo.
Za elektrifikacijo proge Divača - Pula so bili menda že izdelani načrti, pa tudi nekaj materiala naj bi bilo že dobavljeno in spravljeno po skladiščih. Ob izbruhu vojne so dela na novih odsekih elektrifikacije prog kmalu ustavili. Kolikor je znano so material za elektrifikacijo takoj umaknili in ga v bistvu uporabljali za redno vzdrževanje obstoječega električnega sistema. Vedeti je treba, da se je z nastopom vojne vsa italijanska industrija obrnila kolikor mogoče v vojaško proizvodnjo. Oprema za elektrifikacijo prog z enosmernim tokom pa je v veliki meri izdelana iz bakra, ki pa je bil v vojni strateška kovina. Ne bi se čudil, če bi vojaška oblast opremo za elektrifikacijo zaplenila in porabila baker v vojne namene - vendar o tem ni podatkov! Kakor koli že - Italijo poleg pomanjkanja premoga pesti tudi pomanjkanje barvnih kovin. Da je bilo ob začetku vojne konec vseh del, ki niso bila najnujnejše potrebna za delovanje države je jasno. Kolikor vem je ostalo na osvobojenem ozemlju po drugi svetovni vojni zelo malo uporabnega materiala za nadaljevanje elektrifikacije prog, posebno še zato, ker so z premikanjem meja in delovanjen Svobodnega tržaškega ozemlja imeli Italjani dovolj časa, pospraviti in odpeljati domov čim več se je dalo. Elektrifikacija prog po vojni je napredovala po polžje, saj domača industrija ni bila v stanju izdelovati potrebne opreme, uvoza pa takrat ni bilo!
Zanimiv je še podatek, da se ob elektrifikaciji proge Divača - Pula nikoli ni omenjala elektrifikacija stranske proge Kanfanar - Rovinj!
Da bi se v smeri elektrifikacije proge Divača - Pula pred vojno na terenu sploh kaj začelo delati mi ni znano. Kolikor vem se ni zgradilo ali pripravilo prav nič!
En lep pozdrav
Johann v. Schienenschrauf
ma kej čem rečt?
-
- Pom. strojevodje
- Prispevkov: 51
- Pridružen: 29.09.2005, 23:13
- Kraj: Maribor
Re: Nerealizirani projekt elektrifikacije proge Divača - Pul
Prema nekim tekstovima o povijesti rijecke pruge, materijal namijenjen elektrifikaciji pruge Divaca - Pula je bio upotrijebljen za elektrifikaciju pruge Rijeka - Fuzine...stadt_haag napisal/-a:Zanima me, ali je komu znana usoda tega materiala: ali ga je FS tekom vojne uspelo odpeljati nazaj, v Italijo, ali pa je ostal v povojni Jugoslaviji in ga je ta nato uporabila pri elektrifikaciji proge Rijeka – Fužine leta 1953? Mogoče bi kateri od hrvaških kolegov vedel povedati kaj več o tem?
pozdrav
toma
-
- Pom. strojevodje
- Prispevkov: 51
- Pridružen: 29.09.2005, 23:13
- Kraj: Maribor