Zgodilo se je na četrtek, 13. maja, leta 1999:
Petošolci OŠ Bratov Letonja, smo se zbrali pred šolo, saj smo imeli naravoslovni dan v Jamo Pekel. Z avtobusom smo se peljali skozi Šmartno, Letuš, in vse do Šempetra in na cilj do jame Pekel. Namen naravoslovnega dne je bilo spoznavanje narave in njene okolice. Po poučnem in delovnem okolju je sledilo najbolje, ogled jame Pekel. Jupiii smo vsi zakričali.
Po ogledu jame Pekel, ni nihče zaslutil, da nas čaka še eden pekel. Po malici se nabašemo na avtobus in hop proti domu. Tisti dan je bilo vreme enkratno, sonce za 13. maj žgalo ko vrag, tako da smo so si vsi ko sedeli na levi strani avtobusa zagrnili zavese, saj je sonce bilo premočno. Ta zagrnitev zaves, je bila po eni strani izjemno dobra poteza, saj smo preprečili morebitno paniko, predstavljajte si, kako bi izgledalo, če bi cel avtobus videl kako na nas leti vlak.
Jaz se po tem ko smo si zagrnili zavese, ne spomnim nič drugega, kot nenadna tema pred očmi in popolno tišino. Po prebuditvi iz nezavesti, mi še vedno ni bilo nič jasno. Vem le, da sem pričel grabiti in kopati v upanju, da čim prej zlezel iz zmučkanega in na streho obrnjenega avtobusa.
Ko prilezem ven, sem padel v šok, kolega pograbim za roko, in vidim malo naprej vlak, jaz pa v paniki njemu rečem: »Jan, pojdiva na vlak, glej ga, tam'le je!« . Sošolec je bil manj šokiran kot jaz, in me začel pomirjati. Kmalu sem si v zgodbo povezal vlak in avtobus. Takoj mi je bil jasno, da nas je zadel vlak.
Počasi so začeli iz avtobusa lesti še ostali sošolci. Eni manj, drugi bolj poškodovani, smo začeli panično iskati še preostale sošolce. Kmalu so s poškodbami prilezle iz avtobusa tudi obe učiteljici spremljevalki. Čez nekaj časa pa so pričeli prihajati tudi domačini. Sicer sam ne vem, kdaj je prišla pomoč, toda kasneje sem izvedel, da so iz Celja do Šempetra reševalci porabili komaj 7 minut. Nato se je pričela intervencija. Vse so nas zvozili v bolnico Celje, kjer so nas pregledali, nekatere so nas zadržali na opazovanju, nekateri so še isti dan odšli domov. Sam sem utrpel hujši pretres možganov, in modrico na stegnenici. V bolnici sem bil eno noč, naslednji dan sem že bil odpuščen v domačo oskrbo.
Ko smo bili v bolnici, smo se vsi spraševali, če so vsi živi in zdravi. Vse nas je obiskala nekdanja ravnateljica, in vsi, ki smo jo spraševali, če je kdo mrtev, vsi so obmolknili, nihče pa ni upal povedati, koliko je dejansko žrtev. Sam sem šele po treh dneh od nesreče izvedel za smrt štirih sošolcev!!! Takrat se mi je sesul svet. Umrli so sami prijazni sošolci; tri sošolke in sošolec. Nisem si več predstavljal pouka brez njih. Vsak je bil zase posrečen, prijazen, in še kaj. Najbolj žal mi je bilo za Sabino, saj je bila moja skrivna ljubezen
.V šolo sem se vrnil v začetku junija, nekateri s hujšimi poškodbami še kasneje. Pouk je sprva potekal v skupinskem teamu, na ocenjevanje in predavanje snovi, niso pomislili niti učitelji, kaj šele mi.
Danes, leta 2009, skoraj 10 let po tragediji, ki ni prizadela samo nas, ampak ves kraj, si nekateri starši pokojnih še zdaj niso opomogli. Posledice, ki nam jih je pa nesreča pustila, pa občutim-o še danes.
Dovolj pisanja. Prilagam nekaj slik iz časopisov, ki so jih skrbno hranjevali moji starši, češ, da bom lahko svojim otrokom pokazal, kaj sem doživel kot otrok.
1.Mesto nesreče (naj povem, da sploh ni tam zavoja proge, pred prehodom, ampak je ta nižje dol proti Celju)
2. Takole pa danes izgleda ukinjen prehod, cesto so speljali na drug prehod in ga opremili z avtomatskimi zapornicami
3.Takole smo končali, na strehi
4.
5.
6.Poškodovan Fiat
7.Takole so potem avtobus dvignili na kolesa. Kaj je ostalo od njega, pa se lepo vidi. Sam sem sedel pri zadnjih vratah, med prevračanjem sem pa končal pri prednjih vratah.
8. Članek, ki ga je napisala sestrina sošolka
9. Čudovita pesem, ki se nanaša na nesrečo avtor V.V. (malo nerodno sem sliko obrezoval)
10. V spomin žrtvam prometne nesreče
(članek iz leta 2003)
Lp Nejc
