Objavljeno: 01.02.2007, 13:29
Anekdota, ki sem jo že skoraj pozabil. 
Kot sedemnajstleten mulc sem se peljal z vlakom v Ljubljano. Med potovanjem je bi živ dolg-cajt, pozabil sem namreč vzeti s seboj kakšno revijo ali kaj podobnega. Po tem, ko je sprevodnik preluknjal karte, se mi je tisti rjavi kartonček kar valjal v roki, in …….
Mlajšim povem, da so takrat bile drugačne vozovnice kot sedaj. Karte so bile iz čokoladno rjavega kartončka, na njej pa natiskana relacija. Na zadnji strani je bil pa datumski odtis.
Tako iz čistega dolgočasja, jaz lepo prepognem karto na polovico,…..nekajkrat ponovim, nato spet na polovico povprek…….itd. Na koncu se je vse skupaj razpadlo in sem imel kakih dvanajst kvadratkov iz tistega kartončka.
Malo pred Ljubljano pa privrši skozi Gomulko revizor in se dere: »Kontrola vozovnic prosim,…..hvala!« ........in seveda tako do mene…...
Seveda sem kar zmrznil. Na hitro sem preračunaval kako bom zvozil z denarjem, saj mi je grozilo, da mi bo zaračunal novo karto s trikratnim pribitkom.
Nič drugega mi ni preostalo, kot da zložim »puzle« iz moje vozovnice na okensko poličko in čakam.
Ko je revizor prišel do mene, mu pač povem: »Tule je……«.
Moral sem mu kar dvakrat pokazat, da je možak zakapiral. Spomnim se samo bleščečih očal z zlatimi okvirji in veliko črno luknjo po nosom, ko se mu je »blagajna« odprla na stežaj.
Ko je prišel do sape, se me je zares privoščil. Napel mi je cele litanije, na koncu pa zabrusil: »Če si živčen, delaj kaj drugega, ne se pa znašat nad voznim dokumentom«.
Časovna stiska, vožnja vlaka se je končevala, mi je pomagala, da mi ni zaračunal nove vozovnice. Četrt Gomulke se je hahljalo,………….jaz pa vseeno vesel, da sem se zmazal.
Kot sedemnajstleten mulc sem se peljal z vlakom v Ljubljano. Med potovanjem je bi živ dolg-cajt, pozabil sem namreč vzeti s seboj kakšno revijo ali kaj podobnega. Po tem, ko je sprevodnik preluknjal karte, se mi je tisti rjavi kartonček kar valjal v roki, in …….
Mlajšim povem, da so takrat bile drugačne vozovnice kot sedaj. Karte so bile iz čokoladno rjavega kartončka, na njej pa natiskana relacija. Na zadnji strani je bil pa datumski odtis.
Tako iz čistega dolgočasja, jaz lepo prepognem karto na polovico,…..nekajkrat ponovim, nato spet na polovico povprek…….itd. Na koncu se je vse skupaj razpadlo in sem imel kakih dvanajst kvadratkov iz tistega kartončka.
Malo pred Ljubljano pa privrši skozi Gomulko revizor in se dere: »Kontrola vozovnic prosim,…..hvala!« ........in seveda tako do mene…...
Seveda sem kar zmrznil. Na hitro sem preračunaval kako bom zvozil z denarjem, saj mi je grozilo, da mi bo zaračunal novo karto s trikratnim pribitkom.
Nič drugega mi ni preostalo, kot da zložim »puzle« iz moje vozovnice na okensko poličko in čakam.
Ko je revizor prišel do mene, mu pač povem: »Tule je……«.
Moral sem mu kar dvakrat pokazat, da je možak zakapiral. Spomnim se samo bleščečih očal z zlatimi okvirji in veliko črno luknjo po nosom, ko se mu je »blagajna« odprla na stežaj.
Ko je prišel do sape, se me je zares privoščil. Napel mi je cele litanije, na koncu pa zabrusil: »Če si živčen, delaj kaj drugega, ne se pa znašat nad voznim dokumentom«.
Časovna stiska, vožnja vlaka se je končevala, mi je pomagala, da mi ni zaračunal nove vozovnice. Četrt Gomulke se je hahljalo,………….jaz pa vseeno vesel, da sem se zmazal.
Vsaj še pred kratkim si dobil tako karto do Ljubljane.
