Prigode, anekdote in ostale zgodbice
BRUS V KUZLI
Bilo je že pred hudo, hudo davnim časom. S kolegom, ki se je takrat vozil v službo v Ljubljano iz neke »vukojebine« okrog Rogatca, sva delala nekaj časa v isti izmeni. Vsak na svoji premikalki, na ljubljanski postaji.
In tako sem nekega dne šel na malico mimo njegove lokomotive, ki ga je čakala, da se tudi on vrne iz menze.
Rožički so zaščemeli. Na hitro sem s svojim ključem odklenil njegovo lokomotivo in mu na dnu torbe porinil ostanek brusa, od brušenja tirnic. V neposredni bližini so namreč svoje sledi pustili Švicarji s svojim SPENO, – vlakom za brušenje tirnic. Tisti brus je kljub izrabljenosti imel še vedno kakšno kilo teže. Lepo sem ga ovil v časopisni papir, da kolegu ne bi naredil kakšne škode z umazanijo, ga zatlačil v »kuzlo«, kot radi rečemo svojim torbam, zaklenil lokomotivo in šel ves nedolžen na malico.
Fant je tisti kos brusilnega kamna prinesel kar dvakrat v Ljubljano in domov, preden ga je našel.
Kakšen teden po tem dogodku smo partija vozačev na vlaku, kašnih pet - šest nas je bilo, to veselo komentirali. In fant korajžno izjavi: »To je bilo zadnjič da si se me uspel privoščiti. Od zdaj naprej vedno pregledam torbo, da se ne bi našel kakšen čuden kos v njej, sploh če si ti v bližini.«
Hja.... Rožički zopet zaščemijo in v Renkah, takrat je bilo tam še postajališče, skočim iz Gomulke, poberem kamen in za malo ostanem zunaj. Tako na hitro je namreč pomočnik zaprl vrata in dal »odhod« strojevodji. Za dlako mi je uspelo skočiti nazaj na vlak in se nedolžno usesti na svoje mesto. Kolegi sovozači so pa itak mislili, da sem bil v WC-ju. Nato sem neopazno spustil kamen v žep kolegove bunde.
Ampak ga je kar kmalu našel. Že v Celju, ko je prestopal na Fiata za Kumrovec.
In naslednjo turo je bila spet luštna debata na to temo in polno smeha. Danes pa, danes mladi raje nabijajo tarok do onemoglosti, na poti v službo in iz nje.
Bilo je že pred hudo, hudo davnim časom. S kolegom, ki se je takrat vozil v službo v Ljubljano iz neke »vukojebine« okrog Rogatca, sva delala nekaj časa v isti izmeni. Vsak na svoji premikalki, na ljubljanski postaji.
In tako sem nekega dne šel na malico mimo njegove lokomotive, ki ga je čakala, da se tudi on vrne iz menze.
Rožički so zaščemeli. Na hitro sem s svojim ključem odklenil njegovo lokomotivo in mu na dnu torbe porinil ostanek brusa, od brušenja tirnic. V neposredni bližini so namreč svoje sledi pustili Švicarji s svojim SPENO, – vlakom za brušenje tirnic. Tisti brus je kljub izrabljenosti imel še vedno kakšno kilo teže. Lepo sem ga ovil v časopisni papir, da kolegu ne bi naredil kakšne škode z umazanijo, ga zatlačil v »kuzlo«, kot radi rečemo svojim torbam, zaklenil lokomotivo in šel ves nedolžen na malico.
Fant je tisti kos brusilnega kamna prinesel kar dvakrat v Ljubljano in domov, preden ga je našel.
Kakšen teden po tem dogodku smo partija vozačev na vlaku, kašnih pet - šest nas je bilo, to veselo komentirali. In fant korajžno izjavi: »To je bilo zadnjič da si se me uspel privoščiti. Od zdaj naprej vedno pregledam torbo, da se ne bi našel kakšen čuden kos v njej, sploh če si ti v bližini.«
Hja.... Rožički zopet zaščemijo in v Renkah, takrat je bilo tam še postajališče, skočim iz Gomulke, poberem kamen in za malo ostanem zunaj. Tako na hitro je namreč pomočnik zaprl vrata in dal »odhod« strojevodji. Za dlako mi je uspelo skočiti nazaj na vlak in se nedolžno usesti na svoje mesto. Kolegi sovozači so pa itak mislili, da sem bil v WC-ju. Nato sem neopazno spustil kamen v žep kolegove bunde.
Ampak ga je kar kmalu našel. Že v Celju, ko je prestopal na Fiata za Kumrovec.
In naslednjo turo je bila spet luštna debata na to temo in polno smeha. Danes pa, danes mladi raje nabijajo tarok do onemoglosti, na poti v službo in iz nje.
LP, Dolfe
Pa zakwa glih jst?!!
Pa zakwa glih jst?!!
Zgodba je baje resnična. Če ni, potem pa naj malce popestri dan.
SAVNA PRI + 32°C – V SENCI
Nekoč, nekje je bila velika pisarna, kjer so dan in noč po trije mandeljci v turnusu krojili delovno usodo številnim zaposlenim, kadar so se lé tí znašli po svoji službeni dolžnosti v bližini. Svoje pisalne mize so imeli razporejene tako, da je srednji sedel malce bolj zadaj, tako bolj ob zadnji steni, tik za mogočno 5kW termo-akumulacijsko pečjo. In na tem delovnem mestu je po turnusu sedel tudi možakar, ki recimo da mu je bilo ime Pepi. In Pepi je bil praviloma vsako jutro, kadar je prevzemal izmeno, hudo nasajen. Tečen. Nikoli mu ni bilo nič prav, vsaj v tistih jutranjih urah ne. Vedno je našel morje napak. Nenehno je spraševal: si naredil to, si naredil ono pa zakaj ne, sedaj bom pa moral sam, itd. Tudi sonce ni znalo prav svetiti ob njegovih službenih jutrih. Poleg tega pa se je vedno otepal prepiha in je jel hitro zapirati vrata in okna, da ne bi v prostor vdrla kakšna sapica svežega zraka.
Bilo je nekega vročega julijskega jutra, ko je bilo zidovje tako razgreto, da mu tudi nočne ure niso prišle do živega. Vročina je dobesedno sevala iz 150 let starih, metrskih zidov. Francelj je zaključeval svojo izmeno in 300 na uro razmišljal, če je vse uštimal, da ga Pepi ne bo spet nadiral.
Pa mu sine. Fant je bolj zmrznjene sorte, si reče. Kaj če bi mu malce pogrel bližnje okolje, tam okoli njegove pisalne mize? Zagotovo bo dobro delo njegovi revmi, katero že tudi zagotovo ima. In morda se mu s tem tudi malce prikupi, brez da bi mu dajal za pivo. Hm .... ?
Francelj se hitro odloči in prižge tisto 5 kW termo-aku peč, ki je stala za njegovim hrbtom. Ampak, na njej je zagorela rdeča kontrolna lučka, ki je prav izdajalsko svetila. Fant ročno vzame EDIGS (barvna korektura za papir) in premaže kontrolno lučko. Nastavi termostat do konca, da se ne bi slučajno vklopili ventilatorji in pritegnili pozornost. Počaka na Pepijev prihod in njegove obvezne litanije, ter gre domov spat. Hja, navadno po nočnem šihtu pač paše malo zadremat, mar ne? Sploh z mislijo, kako je ustregel svojemu kolegu, ki se matra v službi.
Tako je Pepiju sredi dneva postalo prijetno toplo. Dobesedno. Pri duši in telesu. Toliko, da je odprl eno okno, pa drugo, prva vrata in še zadnja. Vročina zunaj je bila res tista prava poletna, preko 30 Celzijevih stopinj. V pisarni pa še malce več. Prava poletna uživancija, samo savna je še manjkala in kakšen hladen pirček. Ampak služba je služba, pir pride za likof, ko se preda izmena. Seveda, če bo hotel kdo častit, če ne pa pač ne.
In zgodi se, da včasih pade človeku žlica v med, kar tako. Nenadejano. Njegov kolega se je namreč slučajno z roko dotaknil peči in se skoraj opekel, ko je šel tam mimo. Nastal je cel džumbus, prerekanje in sumničenje. In hlajenje razbeljene peči, saj je v njej bilo enih 200 kg segrete šamotne opeke. Brihtna buča najde nekaj frotirastih brisač, jih zmoči in polaga na peč. Tako je cel prostor postal v hipu ena zelo kvalitetna savna, katero si tudi Finci ne znajo in ne zmorejo privoščiti.
Francelj pa, .... ja, Francelj pa je čez dva dni, ko je nastopila njegova izmena, malce zamudil v službo. Ne veliko. Ravno toliko minut, da je vlak odpeljal Pepija domov ......
lp
Dolfe
SAVNA PRI + 32°C – V SENCI
Nekoč, nekje je bila velika pisarna, kjer so dan in noč po trije mandeljci v turnusu krojili delovno usodo številnim zaposlenim, kadar so se lé tí znašli po svoji službeni dolžnosti v bližini. Svoje pisalne mize so imeli razporejene tako, da je srednji sedel malce bolj zadaj, tako bolj ob zadnji steni, tik za mogočno 5kW termo-akumulacijsko pečjo. In na tem delovnem mestu je po turnusu sedel tudi možakar, ki recimo da mu je bilo ime Pepi. In Pepi je bil praviloma vsako jutro, kadar je prevzemal izmeno, hudo nasajen. Tečen. Nikoli mu ni bilo nič prav, vsaj v tistih jutranjih urah ne. Vedno je našel morje napak. Nenehno je spraševal: si naredil to, si naredil ono pa zakaj ne, sedaj bom pa moral sam, itd. Tudi sonce ni znalo prav svetiti ob njegovih službenih jutrih. Poleg tega pa se je vedno otepal prepiha in je jel hitro zapirati vrata in okna, da ne bi v prostor vdrla kakšna sapica svežega zraka.
Bilo je nekega vročega julijskega jutra, ko je bilo zidovje tako razgreto, da mu tudi nočne ure niso prišle do živega. Vročina je dobesedno sevala iz 150 let starih, metrskih zidov. Francelj je zaključeval svojo izmeno in 300 na uro razmišljal, če je vse uštimal, da ga Pepi ne bo spet nadiral.
Pa mu sine. Fant je bolj zmrznjene sorte, si reče. Kaj če bi mu malce pogrel bližnje okolje, tam okoli njegove pisalne mize? Zagotovo bo dobro delo njegovi revmi, katero že tudi zagotovo ima. In morda se mu s tem tudi malce prikupi, brez da bi mu dajal za pivo. Hm .... ?
Francelj se hitro odloči in prižge tisto 5 kW termo-aku peč, ki je stala za njegovim hrbtom. Ampak, na njej je zagorela rdeča kontrolna lučka, ki je prav izdajalsko svetila. Fant ročno vzame EDIGS (barvna korektura za papir) in premaže kontrolno lučko. Nastavi termostat do konca, da se ne bi slučajno vklopili ventilatorji in pritegnili pozornost. Počaka na Pepijev prihod in njegove obvezne litanije, ter gre domov spat. Hja, navadno po nočnem šihtu pač paše malo zadremat, mar ne? Sploh z mislijo, kako je ustregel svojemu kolegu, ki se matra v službi.
Tako je Pepiju sredi dneva postalo prijetno toplo. Dobesedno. Pri duši in telesu. Toliko, da je odprl eno okno, pa drugo, prva vrata in še zadnja. Vročina zunaj je bila res tista prava poletna, preko 30 Celzijevih stopinj. V pisarni pa še malce več. Prava poletna uživancija, samo savna je še manjkala in kakšen hladen pirček. Ampak služba je služba, pir pride za likof, ko se preda izmena. Seveda, če bo hotel kdo častit, če ne pa pač ne.
In zgodi se, da včasih pade človeku žlica v med, kar tako. Nenadejano. Njegov kolega se je namreč slučajno z roko dotaknil peči in se skoraj opekel, ko je šel tam mimo. Nastal je cel džumbus, prerekanje in sumničenje. In hlajenje razbeljene peči, saj je v njej bilo enih 200 kg segrete šamotne opeke. Brihtna buča najde nekaj frotirastih brisač, jih zmoči in polaga na peč. Tako je cel prostor postal v hipu ena zelo kvalitetna savna, katero si tudi Finci ne znajo in ne zmorejo privoščiti.
Francelj pa, .... ja, Francelj pa je čez dva dni, ko je nastopila njegova izmena, malce zamudil v službo. Ne veliko. Ravno toliko minut, da je vlak odpeljal Pepija domov ......
lp
Dolfe
LP, Dolfe
Pa zakwa glih jst?!!
Pa zakwa glih jst?!!
Dolfe, saj si pa vse povedal! Očitno veš več o tej zgodbici, kot jaz.Dolfe napisal/-a:
Nejc, povej še ti kakšno svojo. Gotovo se ti kaj dogaja.
Lako tudi tisto, kako si mačka navezal na elastiko, da si lahko z njim treniral panning.
http://shrani.si/f/3A/gm/1oLoG6xk/nejc-panningxy.jpg
lp
Žlehtnoba! press
ILEGALEC
Zgodilo se je sredi 90. let, prejšnjega stoletja, na obmejni postaji Dobova. Šlo je za prvi jutranji vlak iz Dobove proti Ljubljani, katerega je vozila Gomulka. Nekaj minut pred odhodom tega vlaka je firerja začrvičilo v trebuhu in fant je šel v postajno zgradbo na WC.
Ko se je vračal, je bilo treba že kar malce pohiteti, saj je bilo do odhoda le še dobri dve minuti. Gomulka pa daleč, tam na začetku perona, kakšnih 200 metrov stran. Fant je bil mlad in spočit in je tekel po peronu, proti čelu Gomulke. Iz bližnjega policijskega kontejnerja pa sta se pognala dva policaja, zašprintala za njim in »hop Cefizelj, naš si!«
»Kdo si? Romun, a? In kje imaš dokumente, ilegalec, a?«
Fant je hitel pojasnjevati, da je on pač strojevodja tega vlaka, da so dokumenti v kabini in da ga ni časa še naprej srati, ker bo zamuda.
Prav nič ni pomagalo. Policaja ga primeta vsak za en rokav in odvlečeta v svoj kontejner. In strojevodja je tam znova in znova pojasnjeval da ni Romun, saj govori slovensko pa še bolj blond rase je. Ampak to policaja nič ne gane, to je le kamuflaža in onadva že vesta ……
Zgodba se je končala tako, da so vsi trije na koncu le odšli v prometno pisarno, kjer je prometnik veš živčen zaradi izhodne zamude, potrdil identiteto strojevodje.
Zgodilo se je sredi 90. let, prejšnjega stoletja, na obmejni postaji Dobova. Šlo je za prvi jutranji vlak iz Dobove proti Ljubljani, katerega je vozila Gomulka. Nekaj minut pred odhodom tega vlaka je firerja začrvičilo v trebuhu in fant je šel v postajno zgradbo na WC.
Ko se je vračal, je bilo treba že kar malce pohiteti, saj je bilo do odhoda le še dobri dve minuti. Gomulka pa daleč, tam na začetku perona, kakšnih 200 metrov stran. Fant je bil mlad in spočit in je tekel po peronu, proti čelu Gomulke. Iz bližnjega policijskega kontejnerja pa sta se pognala dva policaja, zašprintala za njim in »hop Cefizelj, naš si!«
»Kdo si? Romun, a? In kje imaš dokumente, ilegalec, a?«
Fant je hitel pojasnjevati, da je on pač strojevodja tega vlaka, da so dokumenti v kabini in da ga ni časa še naprej srati, ker bo zamuda.
Prav nič ni pomagalo. Policaja ga primeta vsak za en rokav in odvlečeta v svoj kontejner. In strojevodja je tam znova in znova pojasnjeval da ni Romun, saj govori slovensko pa še bolj blond rase je. Ampak to policaja nič ne gane, to je le kamuflaža in onadva že vesta ……
Zgodba se je končala tako, da so vsi trije na koncu le odšli v prometno pisarno, kjer je prometnik veš živčen zaradi izhodne zamude, potrdil identiteto strojevodje.
LP, Dolfe
Pa zakwa glih jst?!!
Pa zakwa glih jst?!!
Glede na zdogočasenost teme naj bo še ena zgodbica, potem pa ....
ALI JE ZARES ....
Enkrat stojim z Đuro na opremi, na sproti ljubljanske kurilnice. Med tem ko črpalkar toči gorivo, sam pregledujem lokomotivo.
Poleg prideta dva tipa, že bolj srednjih let in eden začne radovedno spraševati. Zanima ga marsikaj in odgovarjam na njegova vprašanja.
Na koncu pa me fant vpraša: »Ali poznate mojega brata XY? »
»Poznam, seveda ga poznam«, mu odgovorim.
»Pa je on res strojevodja? Doma se ves čas hvali, ampak mu ne verjamemo preveč.«
ALI JE ZARES ....
Enkrat stojim z Đuro na opremi, na sproti ljubljanske kurilnice. Med tem ko črpalkar toči gorivo, sam pregledujem lokomotivo.
Poleg prideta dva tipa, že bolj srednjih let in eden začne radovedno spraševati. Zanima ga marsikaj in odgovarjam na njegova vprašanja.
Na koncu pa me fant vpraša: »Ali poznate mojega brata XY? »
»Poznam, seveda ga poznam«, mu odgovorim.
»Pa je on res strojevodja? Doma se ves čas hvali, ampak mu ne verjamemo preveč.«
LP, Dolfe
Pa zakwa glih jst?!!
Pa zakwa glih jst?!!
Re: Prigode, anekdote in ostale zgodbice
.................................................................................Ena lovska
Da malce obudim že davno zametano in pozabljeno temo in ujezim smrtno resne duhamorne člane, ki ne marajo tovrstnega žanra.
Prijatelj Franc je lovec že celo življenje. Fejst fant, le jagerskih vicev ne mara, ker trdi, da so več ali manj vsi resnični.
- Glej Dolfe, v hosti in kasneje v gostilni, se vedno dogaja, mi pravi.
Kot podkrepitev svoji trditvi, me enkrat povabi s seboj na jago, da se v živo prepričam, kako zajci vedno padejo na kosmato stran.
Kot rečeno, nekega dne vzame svojo flinto iz omare in kreneva v gozd. Ko prispeva na neko jaso, me za hip pusti samega,
sam pa skoči malo na okrog, za sledjo divjačine. Je že tako, če jager nima psa, mora pač sam delati za dva. In to v glavnem le
zaradi vreče enih briketov ….
In zgodilo se je. Kot novo pečeni jagerski vajenec, brez puške seveda, sem se poglobil v divjo jago za raznimi žužki, ki so gomazeli po travi.
Tedaj me zmoti čuden šum in tabuum, … tabuum, … tabuum, …, izza hrbta. Obrnem se in zagledam 431 kilskega medveda, ki dirja naravnost vame.
Nič ne rečem, skoraj sem se usral. Pogledam za rešitev, kakšnih 25 metrov stran stoji star kostanj. Predaleč, da bi uspel zbežati nanj.
Medvedja mrcina divja s 300 na uro proti meni in kakšnih zadnjih pet metrov skoči kot panter proti moji glavi. Ni bilo kaj razmišljati.
Instinktivno se sklonim in pokleknem. Medo presenečen zazija in odjadra preko mene. Od presenečenja pozabi na doskok in se zatrklja kot žoga, in naredi
najmanj tri kozolce, predno pride ponovno k sebi. Sam seveda skušam priti do drevesa, vendar mrcina ponovi napad. Ponovno skok, moj počep
in medo znova na glavo v travo. Razjarjena beštija se požene še tretjič in fali na isto foro.
Tedaj pa na jaso priteče jager Franc in užge s svojo bokarco po Medvedu. Zadel ga glih ni. Se je pa medo pošteno usral in jo zbrisal v gozd.
Dogodek se je tako dokaj srečno končal, brez turbo-plezanja po kostanju. Ostala pa so mehka kolena, katera je bilo potrebno seveda utrditi s trdilcem. Tega pa itak točijo v domači gostilni.
Naslednji dan sem opazil, da sem nekje izgubil šop ključev od avta, stanovanja in še čega. Takoj mi pade na pamet, da so mi morali izpasti
pri včerajšnji golmanijadi, na tisti zagamani jasi, tam sredi gozda. Pokličem Franca in odpraviva se skupaj še enkrat na jaso. Avto pustiva na kolovozni poti in se peš odpraviva na gmajno.
Tam pa, …. tam pa zagledava taistega 431 kilskega medveda, ki sem ter tja dirja po jasi in vztrajno vežba nizke skoke …..
Naj poreče kdo kar hoče, resnično je vse tole zapisano. Dokaz obstaja.
Lp,
Dolfe
Da malce obudim že davno zametano in pozabljeno temo in ujezim smrtno resne duhamorne člane, ki ne marajo tovrstnega žanra.
Prijatelj Franc je lovec že celo življenje. Fejst fant, le jagerskih vicev ne mara, ker trdi, da so več ali manj vsi resnični.
- Glej Dolfe, v hosti in kasneje v gostilni, se vedno dogaja, mi pravi.
Kot podkrepitev svoji trditvi, me enkrat povabi s seboj na jago, da se v živo prepričam, kako zajci vedno padejo na kosmato stran.
Kot rečeno, nekega dne vzame svojo flinto iz omare in kreneva v gozd. Ko prispeva na neko jaso, me za hip pusti samega,
sam pa skoči malo na okrog, za sledjo divjačine. Je že tako, če jager nima psa, mora pač sam delati za dva. In to v glavnem le
zaradi vreče enih briketov ….
In zgodilo se je. Kot novo pečeni jagerski vajenec, brez puške seveda, sem se poglobil v divjo jago za raznimi žužki, ki so gomazeli po travi.
Tedaj me zmoti čuden šum in tabuum, … tabuum, … tabuum, …, izza hrbta. Obrnem se in zagledam 431 kilskega medveda, ki dirja naravnost vame.
Nič ne rečem, skoraj sem se usral. Pogledam za rešitev, kakšnih 25 metrov stran stoji star kostanj. Predaleč, da bi uspel zbežati nanj.
Medvedja mrcina divja s 300 na uro proti meni in kakšnih zadnjih pet metrov skoči kot panter proti moji glavi. Ni bilo kaj razmišljati.
Instinktivno se sklonim in pokleknem. Medo presenečen zazija in odjadra preko mene. Od presenečenja pozabi na doskok in se zatrklja kot žoga, in naredi
najmanj tri kozolce, predno pride ponovno k sebi. Sam seveda skušam priti do drevesa, vendar mrcina ponovi napad. Ponovno skok, moj počep
in medo znova na glavo v travo. Razjarjena beštija se požene še tretjič in fali na isto foro.
Tedaj pa na jaso priteče jager Franc in užge s svojo bokarco po Medvedu. Zadel ga glih ni. Se je pa medo pošteno usral in jo zbrisal v gozd.
Dogodek se je tako dokaj srečno končal, brez turbo-plezanja po kostanju. Ostala pa so mehka kolena, katera je bilo potrebno seveda utrditi s trdilcem. Tega pa itak točijo v domači gostilni.
Naslednji dan sem opazil, da sem nekje izgubil šop ključev od avta, stanovanja in še čega. Takoj mi pade na pamet, da so mi morali izpasti
pri včerajšnji golmanijadi, na tisti zagamani jasi, tam sredi gozda. Pokličem Franca in odpraviva se skupaj še enkrat na jaso. Avto pustiva na kolovozni poti in se peš odpraviva na gmajno.
Tam pa, …. tam pa zagledava taistega 431 kilskega medveda, ki sem ter tja dirja po jasi in vztrajno vežba nizke skoke …..
Naj poreče kdo kar hoče, resnično je vse tole zapisano. Dokaz obstaja.
Lp,
Dolfe
LP, Dolfe
Pa zakwa glih jst?!!
Pa zakwa glih jst?!!
Re:
Nejc napisal/-a:cokla napisal/-a: Napiši , ampak pazi na avtorske pravice...
Zakaj pa strojevodja v 1. anektodi ni uporabil radiske zveze?Ok, ni toliko "aklih", da bi kršil pravice.
1.andekdota
Strojevodja, s katerim sem govoril, je neke mračne noči imel tovorni vlak. Pa že, da je bila Đura, saj le ta ne zahteva dvojne zasedbe. V glavnem, s tovornim je peljal proti Celju, na Polzeli, kjer se proga vije skozi precej naseljeno vas, in nenadoma pride do povoženja. Sicer ne vem točno, katerega leta je to bilo, vem le da še mobitelov ni bilo, telefoni doma pa so že več ali manj bili v vsaki hiši. Kaj hoče? Pogledat dol, nato pa do prve hiše do telefona in poklicat vse pristojne. Možakar na žalost ni preživel. Strojevodja ves užaloščen pride do prve hiše, se opraviči, razloži kdo je, in kaj želi. V trenutku ko želi zavrteti številko, se vrne domov mlajši sin in ves objokan spregovori: "Mami, tamle ob progi nam je pa nekdo očija povozu"...
Strojevodja, ki je želel poklicati po telefonu prometnika, polciijo, itd. mi je zaupal, da se je skoraj v zemljo pogreznil...
Kako se j naprej razpletlo s to družino in strojevodjem pa mi ni zaupal, saj je bil že čas, da smo se vrnili proti Celju.
2. anekdota
Prav tako se je zgodilo neke mračne noči, ko pelje vlak proti Velenju (se ne spomnim ali tovorni ali potniški), in kar naenkrat v tiru zagleda ležati človeka, ki z lučjo (baterijo) meri proti vlaku. Strojevojda začne s hitrim zaviranjem, vendar na žalost prepozno. Spet je prišlo do povoženja. "Opa", si reče, "Zakaj pa nič ni zaropotalo", se vpraša? Po zaustavitvi vlaka stopi dol, gre pogledat nazaj, in opazi da povoženca nikjer več ni bilo! Nakar ugotovi, da je šlo za neslano šalo, in so mu podtaknili slamnato lutko..
in še zadnja, 3. anekdota
Skratka sorodnik, strojevodja mi razlaga njegovo ankdoto, ki ni ravno smešna, po drugi strani pa: kaj pa imata hoditi po tirih. Gre pa tako: nekega dne vozi potniški vlak (Fiata), ravno izvozi iz postaje Šmartno ob Paki, kakšen kilometer naprej se proga proti Celju iz zavoja "naravna" v premo, in že od daleč vidi po tirih hoditi dva človeka. Začne z zaviranjem, na sireno se obesi ko zmešan, a ona dva ništa. Vse je kazalo na samomor. Hvala bogu se je vse srečno izteklo, saj je pravočasno ustavil, in to skoraj za njunima hrbtoma. Ko se ona dva ozreta nazaj (bila sta parček), je mislil da se bosta posrala v gate (po domače rečeno ). No, na koncu je strojevodja prišel do dejstva, da sta po progi hodila gluha zaljubljenca.
To bi bilo vse iz strani poznanih strojevodij, ki niso registrirani na forumu.
lp NS
Lp ICE
Zadnjič spremenil ICE, dne 21.05.2013, 21:06, skupaj popravljeno 3 krat.
By InterCity Express
Re: Prigode, anekdote in ostale zgodbice
Sicer, tale 1.anekdota je zelo zelo podbno neki, ki je bila nekje drugje.
RDZ je bil v kabini nekaj ~100m daleč nazaj, hiša pa tik ob progi. V tistem trenutku je bila potrebna naglica, ker je bil poškodovani živ (in je tudi preživel) in se je majster odločil v prvo bajto in klicat reševalce, kakor pa nazaj laufat, pa zgubljat cajt....
Lep dan
Tomaž
RDZ je bil v kabini nekaj ~100m daleč nazaj, hiša pa tik ob progi. V tistem trenutku je bila potrebna naglica, ker je bil poškodovani živ (in je tudi preživel) in se je majster odločil v prvo bajto in klicat reševalce, kakor pa nazaj laufat, pa zgubljat cajt....
Lep dan
Tomaž
-
- Strojevodja I
- Prispevkov: 2161
- Pridružen: 17.08.2006, 8:57
- Kraj: Brežice
Re: Prigode, anekdote in ostale zgodbice
Menda nisem preveč zgrešil temo
http://www.siol.net/novice/zanimivosti/ ... menke.aspx
http://www.siol.net/novice/zanimivosti/ ... menke.aspx
- raziskovalec
- Strojevodja I
- Prispevkov: 345
- Pridružen: 03.10.2012, 15:56
- Kraj: včasih na dolejnski, včasih na kraški progi
Re: Prigode, anekdote in ostale zgodbice
Tole mi je zadnjič pripovedoval en tak "ded vseved":
Ko je bil kaih 20 let star, torej nekje med letoma 1955 in 65, je s prijatelji v Zaprešičih pri Zagrebu sunil lokomotivo. Potem pa naj bi se pijani peljali do glavne zagrebške postaje, kjer naj bi polovili miličniki.
Mi pa vse to skupaj smrdi, kako lahko pijan izvedeš vse postopke za speljavo lokomotive, potem voziš in se na koncu pravilno ustaviš na peronu? Je v tej zgodbi kaj resničnega?
P.S: preden je to povedal, je spil dva velika Guinnesa.
Ko je bil kaih 20 let star, torej nekje med letoma 1955 in 65, je s prijatelji v Zaprešičih pri Zagrebu sunil lokomotivo. Potem pa naj bi se pijani peljali do glavne zagrebške postaje, kjer naj bi polovili miličniki.
Mi pa vse to skupaj smrdi, kako lahko pijan izvedeš vse postopke za speljavo lokomotive, potem voziš in se na koncu pravilno ustaviš na peronu? Je v tej zgodbi kaj resničnega?
P.S: preden je to povedal, je spil dva velika Guinnesa.
Lep pozdrav, raziskovalec.
Luč na koncu tunela ni nujno rešitev, lahko je vlak
Luč na koncu tunela ni nujno rešitev, lahko je vlak
Re: Prigode, anekdote in ostale zgodbice
saj ne moreš verjeti, a je bilo žal resnično (in to kar pri naših sosedih, ki naj bi imeli bolj pošlihtano, kot pri nas ...... )
http://www.siol.net/novice/zanimivosti/ ... tirih.aspx
http://www.siol.net/novice/zanimivosti/ ... tirih.aspx