Bilo je že pred hudo, hudo davnim časom. S kolegom, ki se je takrat vozil v službo v Ljubljano iz neke »vukojebine« okrog Rogatca, sva delala nekaj časa v isti izmeni. Vsak na svoji premikalki, na ljubljanski postaji.
In tako sem nekega dne šel na malico mimo njegove lokomotive, ki ga je čakala, da se tudi on vrne iz menze.
Rožički so zaščemeli. Na hitro sem s svojim ključem odklenil njegovo lokomotivo in mu na dnu torbe porinil ostanek brusa, od brušenja tirnic. V neposredni bližini so namreč svoje sledi pustili Švicarji s svojim SPENO, – vlakom za brušenje tirnic. Tisti brus je kljub izrabljenosti imel še vedno kakšno kilo teže. Lepo sem ga ovil v časopisni papir, da kolegu ne bi naredil kakšne škode z umazanijo, ga zatlačil v »kuzlo«, kot radi rečemo svojim torbam, zaklenil lokomotivo in šel ves nedolžen na malico.
Fant je tisti kos brusilnega kamna prinesel kar dvakrat v Ljubljano in domov, preden ga je našel.
Kakšen teden po tem dogodku smo partija vozačev na vlaku, kašnih pet - šest nas je bilo, to veselo komentirali. In fant korajžno izjavi: »To je bilo zadnjič da si se me uspel privoščiti. Od zdaj naprej vedno pregledam torbo, da se ne bi našel kakšen čuden kos v njej, sploh če si ti v bližini.«
Hja.... Rožički zopet zaščemijo in v Renkah, takrat je bilo tam še postajališče, skočim iz Gomulke, poberem kamen in za malo ostanem zunaj. Tako na hitro je namreč pomočnik zaprl vrata in dal »odhod« strojevodji. Za dlako mi je uspelo skočiti nazaj na vlak in se nedolžno usesti na svoje mesto. Kolegi sovozači so pa itak mislili, da sem bil v WC-ju. Nato sem neopazno spustil kamen v žep kolegove bunde.
Ampak ga je kar kmalu našel. Že v Celju, ko je prestopal na Fiata za Kumrovec.
In naslednjo turo je bila spet luštna debata na to temo in polno smeha. Danes pa, danes mladi raje nabijajo tarok do onemoglosti, na poti v službo in iz nje.
Nakar ugotovi, da je šlo za neslano šalo, in so mu podtaknili slamnato lutko.. 
