Velenje in Celje 21. junija 2023.

[Stanley]

V sredo, 21. junija, se je zbrala ekipa ljubiteljev železnic v sestavi Darko, Vjekoslav, Zvonimir in moja malenkost, v Zidanem Mostu pa se nam je pridružil Štefan iz Ljubljane. Cilj izleta je bilo Velenje, v katerem iz hrvaškega dela ekipe še nismo bili. Dvakrat smo prevozili 112 km in zamenjali šest vlakov s štirimi prestopi. K sreči je vozni red naših zahodnih sosedov tako dobro urejen, da se čakalna doba za prestopanje meri v minutah, v primeru zamude pa vlak počaka potnike na prestop.

Pot se je začela v Dobovi, kamor nas je Darko pripeljal z avtom:



Transfer v Zidanem Mostu:



Potrebovali bomo srečo, saj nas čaka preko 30°C:



Imeli smo še en postanek v Celju in po udobni vožnji v še enem novem in klimatiziranem Stadlerju smo na cilju:





Velenje je zadnja postaja na progi številka 31 Celje - Velenje, v kilometru 37,5. Železnica je bila zgrajena leta 1891, leta 1899 pa so jo podaljšali do Dravograda. Odsek Velenje - Dravograd je bil za promet zaprt leta 1968.

Postaja Velenje okrog 1900, Arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja:



Potniški vlak pri predoru Huda luknja na odseku Velenje - Dravograd, 1925:



Takoj se je začela akcija:

[Stanley]

Postaja in okoli nje:











Stadler se vrača v Celje:



Đurica SŽ 643-025 pri skladišču pločevine tovarne Gorenje:



Na postaji je en samoten vagon:

[Stanley]

To je uradni vagon nabiralnika:



Moji spremljevalci Zvonimir, Vjekoslav, Darko in Štefan:



Obratovalnica na koncu postaje:



Železnica se tam konča, ker je nadaljevanje proti Dravogradu odrezano s stanovanjskim naseljem:



Ob trasi opuščene železnice od Gornjega Doliča do Otiškega Vrha, imenovane ''Štrekna'', je bila zgrajena 24 km dolga kolesarska pot. Letos bo dokončan tudi odsek od Velenja do Gornjega Doliča. O progi povedo slike s spletne strani strekna.si.

Eden od predorov v Gornjem Doliču:



Most v Slovenjgradcu:



Morali smo se rehidrirati, pridružil se nam je Marko, ki živi v vasi pri Velenju:



Imeli bomo ogled mesta in nekaj besed o njem. Velenje je mesto v Savinjski regiji v zgodovinski deželi Štajerski in je s 25.396 prebivalci (2022) šesto največje mesto v Republiki Sloveniji. Ime mesta izhaja iz staroslovanskega izraza "velen", kar pomeni jasa, po mnenju nekaterih pa iz nemškega imena Wöllan, tudi Wöllach. Velenje obstaja že dobrih 750 let in se je sprva razvilo pod starim mestnim jedrom Velenja, do tridesetih let prejšnjega stoletja pa je bilo manjše provincialno naselje (po popisu leta 1931 je imelo 648 prebivalcev). Razvoj naselja se je začel z odprtjem rudnika lignita, hitra širitev Velenja pa se je začela po drugi svetovni vojni, ko je dobilo obrise in razsežnosti sodobnega industrijskega mesta. Kot dan mesta praznujemo datum 20. september 1959, ko so slovesno odprli nov osrednji mestni trg.
Danes je Velenje poznano predvsem po premogovniku (Premogovnik Velenje) in tovarni Gorenje. V mestu med drugim delujejo Šolski center Velenje z gimnazijo, Visoka šola za varstvo okolja in oddelek Fakultete za energetiko v Krškem. V bližini Velenja se nahaja elektrarna Šoštanj, največja elektrarna v Sloveniji z instalirano močjo 1.029 mW.

Velenje leta 1928:

[Stanley]

Po osvežitvi smo se odpravili na ogled Velenja, Marko pa nas je v dveh skupinah zapeljal z avtom. Z Zvonimirjem sva bila v prvem, prvi cilj pa je bila stavba zgoraj:



Velenjski grad je eno najbolje ohranjenih starih gradova v Sloveniji. V pisnih virih se prvič omenja leta 1270, današnjo podobo pa je dobilo v 16. stoletju. Prvi lastniki so bili iz rodbine Kunšperški in njihovi nasledniki Ptujski grofje. Od XIV. stoletja je mesto pogosto menjavalo lastnike, med katerimi so najbolj znane družine Wagen-Liechtenbergski, Sauer, Fontaine dHarnoncourt-Unverzagt in Adamovich, zadnja pa je bila plemiška družina Coronini-Cronberg. Po drugi svetovni vojni so bila v mestu rudarska stanovanja, od leta 1957 pa je v njem muzej.

Velenjski grad, Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, Graz 1681:



Nekaj slik iz grada Velenje:









Iz grada je lep razgled na Velenje in okolico:

[Stanley]

Spustimo se nazaj v mesto, kjer si najprej ogledamo osrednji mestni trg, ki je rezerviran le za pešce:





V tej stavbi je sedež mestne uprave:



Kulturni dom z mestno knjižnico:



Fontana:



Spomenik rudarju:



Skulptura Mati z otrokom, delo kiparja Stojana Batiča:



Skozi Velenje teče reka Paka, 40 km dolg levi pritok Savinje. Izvira na jugozahodnem delu Pohorja pod vrhom Volovice in se pri Rečici ob Paki izliva v Savinjo:

[Stanley]

Velenje je razmeroma majhno mesto, vendar ima odličen javni prevoz. Lokalčevi avtobusi vozijo na petih linijah, ki niso označene s številkami, ampak z barvami - rumena, rdeča, modra, zelena in oranžna, ob sobotah popoldne pa tudi posebna linija. za pokopališče Podkraj. Pogostost odhodov se giblje od vsakih petnajst minut do osemkrat na dan, odvisno od linije, časa dneva in dni v tednu. Mestni promet je od leta 2008 brezplačen.

En mestni avtobus ujet med prevozom:



Marko je nekdanji rudar in pozna rudnik Velenje in termoelektrarno Šoštanj kot svoj žep. Najprej nam je razkazal stavbo prve termoelektrarne v Velenju, ki že dolgo ne deluje:



Tam je tudi rudarski muzej, v katerega ni vstopa brez vstopnice, zato sem to posnel preko žice. Tisti ogromen stroj v ozadju je v svoji delovni dobi po Markovih besedah iz rudnika izkopal kar 85 milijonov ton premoga:



Eden od blokov Termoelektrarne Šoštanj:



Ob železniški progi so vidne ogromne zaloge premoga. Zaradi zmanjšanih zmogljivosti rudnika Velenje je bila velika količina premoga za termoelektrarno Šoštanj uvožena iz Indonezije, po morju pa pride do Kopra in naprej po železnici do cilja. Vsak dan prideta dva tovorna vlaka s 17 vagoni, polnimi premoga:



Čas je za povratek na postajo Velenje:



Stadler na enem od številnih vlakov za Celje:



In Đurica je pripravljen na tovornjak:

[Stanley]

Odločil sem se, da ne bom čakal na ostale člane skupine, ki so se razdelili, nekateri na vožnjo z Markom, nekateri na kosilo, spet se dobimo v Celju. Usedel sem se v tega starega, a posodobljenega fiata. Grafitarji so ga primerno napadli:



Sledi nekaj fotografij z vožnje v Celje. Na poti smo imeli tri prehode, prvi je bil na postaji Šoštanj:



Šmartno ob Paki in drugi prehod



Žalec in tretji prehod:





Čakanje na vhodnem signalu postaje Celje:



Po kratkem čakanju vstopimo v Celje:

[Stanley]

Celje je vmesna postaja na glavni progi številka 30 Zidani Most - Maribor - Šentilj - državna meja in hkrati ločena postaja regionalne proge številka 31 Celje - Velenje. Je ena od najstarejših železniških postaj v Sloveniji. Odprta je bila leta 1846 na železnici Dunaj - Trst, prvi na ozemlju Slovenije in nekdanje Jugoslavije. Je tudi ena od največjih postaj na železnici s skupno dolžino 3.134 m, sestavljena iz potniškega dela s 13 tiri in tovornega dela z 10 tiri.

Celjski kolodvor 1848, likovna upodobitev:



Nekaj fotografij celjske postaje od včeraj. Glavna stavba kaže eleganco nekdanjega K.u.K. arhitektura:













Na drugem tiru je Regan SŽ 664-113:

[Stanley]

Vročina je bila prevelika, da bi sploh pomislil na temeljit ogled postaje, a starega JŽ 25-002 ne pogrešam:





Postane malo podobno tistim ostankom parnikov na Ranžirni postaji v Zagrebu, v katerih je več rastlinja kot železa:



Poleg vlaka so tu še drugi relikti železniške preteklosti:



Kot ponavadi dodam nekaj besed o mestu. Celje je mesto ob reki Savinji s 37.787 prebivalci (2016), četrto največje v Republiki Sloveniji in pomembno industrijsko središče. Ta kraj je bil naseljen že v prazgodovini, v času Rimljanov pa je bila naselbina Celeia. V začetku 5. stoletja sta ga osvojila Alarik in Atila, do leta 546 pa je bil pod oblastjo Langobardov. V drugi polovici VI. stoletja so jo zasedli Slovani in postala del Karantanije. Nato je Celje padlo pod Franke in postalo kronska last. Pod imenom Celjski Grad se prvič omenja leta 1122 kot središče Savinjske marke. Od leta 1018 je bil v oblasti koroških vojvod Vovberških, od katerih ga je podedovala plemiška družina iz Žovneka, ki je leta 1341 nosila naslov Celjskih grofov. Ta grofovska rodbina je segala svoj politični vpliv daleč izven slovenske zemlje. Leta 1451 je Celje dobilo mestno listino in mesto je bilo utrjeno. Z izginotjem Celjskih grofov leta 1456 so jo podedovali Habsburžani in grofija je postala del Štajerske. Med letoma 1469 in 1529 so Osmani petkrat prodrli do Celja. Od leta 1815 je mesto vodil mestni magistrat, leta 1867 pa je bila ustanovljena mestna avtonomija.

Celje, bakrorez Georga Matthäusa Vischerja, Gradec 1681:



Odpravil sem se na kratek sprehod v center mesta. Bilo je prevroče in premalo časa za dolg sprehod. To je Celjski dom, zgrajen v letih 1905-1907. leto po projektu dunajskega arhitekta Petra Paula Branga:





Spomenik Almi Karlin (1889-1950), pisateljici, potopisici, zbirateljici in poliglotki, rojeni in umrli v Celju:

[Stanley]

Nekaj vtisov iz centra Celja:

[Stanley]

Danes žal ne morem priti tja:



Eden najbolje ohranjenih srednjeveških gradov v Sloveniji je Celjski grad. V pisnih dokumentih se prvič omenja leta 1332 kot purch Cylie, kasneje pa kot vest Cili, castrum Cilie in gsloss Obercili. Njegova zgodovina je tesno povezana z družino Celjskih grofov, ki je mestu vladala od leta 1322. Fridrik I. Žovneški se je povezal s Habsburžani in od njih prejel naslov državnega grofa. Ulrik I. je družinske posesti razširil s poroko z grofico Adelhajdo Ortenburg, njegov brat Herman I. pa s Katarino, hčerko bosanskega bana Stjepana II. Kotromanić. Oba sta leta 1345 sodelovala v bitki pri Zadru kot najemniška viteza kralja Ludvika I. Anžujskega. Moč družine je nato povečal Herman II., ki se je naslonil na luksemburško dinastijo in pridobil posesti v Medžimurju in Hrvaškem Zagorju. Leta 1399 je prevzel Cesargrad, leta 1406 pa naslov hrvaškega bana. Nadaljnji vzpon rodbine je dosegla poroka Barbare Celjske (razvpite ''črne kraljice'' z Medvedgrada, ki se je Zagrebčani niso dobro spominjali) s cesarjem Sigismundom Luksemburškim. Krepitev vpliva Celjskih se je nadaljevala pod Friderikom II. in Ulrik II., ki jima je cesar Sigismund leta 1436 podelil naslov državnih knezov Svetega rimskega cesarstva in ju s tem osvobodil podložnosti Habsburžanom. Rodbina Celjskih grofov je leta 1456 izumrla, ko je Ulrik II. v beograjski trdnjavi ubil Ladislav Hunyadi.

Barbara Celjska:



Sigismund Luksemburški:



Ulrik II. Celjski:



Iz preteklosti sem se vrnila v peklensko vročo sedanjost, z glavo in nogami na postaji. Najprej sem na vlaku iz Velenja srečal prijatelje:



Potem smo se razšli, ker se mi je mudilo domov na zelo majhno družinsko zabavo, oni pa so šli takoj, ko so prišli, na ogled Celja. Moj vlak prispe iz Maribora v Zidani Most:



V Zidanem Mostu sem se spet kraljevsko ustalil na nivoju, ki ga HŽPP nima:



Z odhodom iz podjetja sem ostal brez prevoza iz Dobove do doma. Cca 4 km dolgo pot sem prehodil peš in brez postanka na soncu in pri +34°C. Ni slabo za starko, ki je na isti dan dopolnila 74 let.
P.S. Nekako se mi zdi, da so v besedilu jezikovne napake, a za to nisem kriva jaz, ampak Google prevajalnik.