Po sledeh železnice v Senovo

[Ajznponar]

To temo sem pred dnevi pomotoma že objavil. Med urejanjem sem prehitro pomotoma udaril po "Pošlji", ko res še ni bilo urejeno (in je presegalo kvoto slik na temo), zato sem zaprosil za izbris. No, sedaj pa zares in poravnajmo dolgove izpred meseca (in še malo čez)

Med letoma 1922 (vir se bo sam razkril kasneje) in (mislim da) 1993 je med postajo Brestanica in rudnikom rjavega premogo Senovo obratovala ozkotirna železnica, ki je vozila premog iz rudnika, odmontirali pa so jo nekaj let po zaprtju rudnika. Vrisana je tudi v Atlasu Slovenije iz leta 1986, torej takrat, ko je še obstajala. Južni del, med postajo in naseljem Brestanica, najdemo na strani 154


severni del od Brestanice do Senovega pa na strani 134:


Po zaprtju rudnika so se menda še preveč dosledno držali načela, da se po koncu rudarjenja obnovi prvotno stanje. In ker je k rudniku spadala tudi proga, so jo demontirali, čeprav mislim, da je bilo nekaj pobud, da bi jo vendarle ohranili. Je pa tudi vprašanje, koliko bi bila primerna za morebiten prevoz turistov (zaradi mer predorov in slabše stabilnosti zaradi ožje tirne širine).

Traso je zarisal tudi uporabnik Dejan v temi o industrijskih tirih.

Mi bomo začeli na drugem koncu. Iz Krškega vodita dve poti do Brestanice. Boljša gre po desnem bregu Save, mi pa se bomo raje držali slabše in ožje ob levem bregu, ki si ga deli tudi z železniško progo. Tako dosežemo majhno brestaniško postajo, ki se stiska v ozki dolini in je včasih odpremljala senovski premog:


Štuc (tam, kjer je avto pred odbojniki) je najbrž z zaprtjem rudnika postal nepotreben. Ko smo že na peronu, se lahko ozremo navzgor in zagledamo glavno brestaniško znamenitost:


Sledove senovske proge lahko opazimo, že preden pridemo do postaje. Že nekaj metrov pred njo je težko zgrešiti predor:


Na asfaltu se še lepo vidi, kje so včasih šli tiri. Če se približamo, opazimo, da je ta predor (daljši od dveh) zaprt in da se ne da iti noter:


Pogled še malo od bliže razkrije, da so v njem pustili tirnice:


Zapustimo območje postaje in se zapeljimo po ozki dolini potoka Brestanica do istoimenskega naselja, dokler ne zagledamo mosta, ki pripelje do gasilcev na drugem bregu. Njihova psotojanka stoji ravno med dvema predoroma. Oglejmo si okolico. Isti tunel kot prej, le da na drugem (severnem) koncu. Vidimo, da je tudi tukaj zaprt:


In tudi na tem koncu iz njega pogledajo ven tirnice in segajo še nekaj metrov ven:


Priložnost, da se empirično prepričamo o tirni širini:


Kot vidimo, je razdalja, med zunanjima roboma tirnic ok. 75 cm. In da je na vsaki strani treba odšteti še cca. 5 cm. Tirna širina bi potemtakem morala biti čez palec (in zaokroženo na 5 cm) 65 cm ali 650 mm. Koliko je pa uraden podatek?

(se nadaljuje)

[Ajznponar]

Pogled iz daljšega tunela po trasi proti severu (Senovem). Vidimo usek (na desni), gasilce (na levi) in na koncu še drugo dosti krajšo luknjo:


Ko stopimo bliže, vidimo, da je ta luknja krajša, (kolikor toliko) v premi in da je odprta, še več, skoznjo vodi kolovoz:


Vstopimo in znotraj mimogrede ovekovečimo še luč na koncu predora:


Ta kratek tunel z druge strani:


Vidimo, da nad portalom nekaj piše in sicer letnica 1922 z rudarskim simbolom (dve prekrižani kladivi):


Znotraj pade v oči tudi tole. Če vemo, da so tu dolgo sopihale električne lokomotive, bo to najbrž držalo za napajalni vod:


Vrnimo se skozi tunel mimo gasilcev in čez most in si usek med tuneloma oglejmo še z druge strani:


Nadaljevanje trase iz kratkega tunela:


in še nadaljevanje za malo HE:


(se nadaljuje)

[Ajznponar]

Zatem se trasa izgubi (le nekje so še ostale tirnice ob nivojskem križanju s cesto) in tako prispemo v Senovo. O njegovih rudarskih koreninah priča kar nekaj takšnih vagončkov, ki so raztreseni po naselju (naštel sem najmanj tri in dopuščam možnost, da sem še kakšnega zgrešil):


V središču naelja so razstavili tudi tole rudarsko svetilko:


Pa nazaj k ajzenponu. V bližini te svetilke stoji šola in na njenem igrišču so razstavili eno izmed električnih lokomotiv:


Ta slika naj služi le "rajcanju", saj sem to lokomotivo podrobneje prikazal že v tej temi (žal pa ni zraven nobene table s tehničnimi podatki). Tu si podrobneje oglejmo le priložena vagončka s prekucniško tehnologijo:


in


Še malo bolj proti severu pa naletimo na tale zapuščen objekt, ki bi PMSM kaj lahko bil nekdanja separacija. Tale stran gleda proti glavni cesti in tu se je pričenjal odsek proti brestaniški postaji:


In na nasprotni strani, tu pa se je končal ločen odsek, ki je iz rudnika (v Ravnah severno od Senovega) dovažal nesepariran premog:


Več o njem (menda je na rudniškem dvorišču še marsikaj za videti) in morebiti kaj manjkajočega pa bo, če bo po sreči, sledilo kar kmalu. Medtem pa si lahko ogledamo dve temi na hrvaškem forumu, kjer je predstavljena knjiga o progi in nekaj zgodovinskih fotk (nekaj pa jih je že poniknilo v digitalnih večnih loviščih): prva in druga.

[Gorchi]

Na desni strani tele slike http://img261.imageshack.us/img261/2192/p4112221.jpg se najdeta dve jekleni zadevi s polivinilom na zgornji strani. Ali sta to mogoče ostanka dveh vozičkov (morebiti keson manjka)?

[Ajznponar]

Iskreno povedano, ne vem. Tisto železje me ni asociiralo na nič železničarskega, zato jima nisem posvetil pozornosti. Lahko pa ob prvi priliki, ko me zanese mimo, pofotkam od bliže.

[BLAZ12]

Zelo lep fotopis. Sem se nekoč že vozil po tistih koncih in so bili še tiri čez cesto in železnica.
Kje pa se gre v rudnik. Je zaprt al se ga da od blizu tud pogledat?

[Ajznponar]

Rudnik mislim da je v kraju Ravne še nekoliko ven iz Senovega. In na dvorišču se menda najde še nekaj lokomotiv, vagonov in ostale krame (razen če niso pred kratkim kaj pospravili). Ko sem bil tam, sem sicer zalutal in še ulilo se je, zato sem za takrat odnehal. Sicer je pa Dejan tukaj lepo zarisal celotno traso od rudnika do ŽP Brestanica

[Brižitka 363]

Sledove senovske proge lahko opazimo, že preden pridemo do postaje. Že nekaj metrov pred njo je težko zgrešiti predor:

Še pred dobrimi 10 leti sta tukaj stala semafor z andrejevim križem, mislim da so ju leta 1998 ali 1999 odstranili. Doma imam brošuro o tej progi, ki je izšla pred 4 leti, za več informacij se obrni na http://www.vlaki.info/forum/memberlist. ... file&u=165

[Ajznponar]

Pot me je spet zanesla mimo teh krajev in kot obljubljeno, sledi nadaljevanje. Najprej pa nekih starih "grehov" z odseka separacija - ŽP Brestanica. Če gremo kar k tistim gasilcem med obema tuneloma, Gorchi me je spraševal po železju zraven izhoda iz daljšega tunela (ki pride z ŽP). Najbrž bo imel kar prav in bo res šlo za ogrodja vozičkov ali vagončkov:


Še detajl koles:


Še pogled na sosednji "eksponat":


in z drugega zornega kota:


Ja, v vmesnem času se je vse skupaj res pošteno zaraslo . Ko smo že tam, se napotimo še k proti krajšemu tunelu (ki je odprt) in si na portalu v smeri Senovega oglejmo detajl pritrditve el. kabla (ali je to še iz "aktivnih" časov, pa ne bi vedel).:


Smo že na drugem koncu tunela in si še enkrat oglejmo nosilec napajalnega kabla:


In še ostanek "omarice" (ali karkoli je že bilo) na severnem portalu (iz smeri Senovo) krajšega predora:


Nadaljevanje trase iz krajšega predora proti Senovemu:


Ko trasa zavije desno, se nekje izgubi (nekako ne najdem sledov mosta čez potok). Tista bela zgradba v ospredju je mala HE, nakaže pa se nam še, da Brestanica premore tudi nekaj kulturnih spomenikov. Prejšnjič mi aprilsko nebo ni ponudilo najprimernejšega ozadja, tokrat pa je bilo malo več sreče. Zato si za nekaj predaha najprej od daleč oglejmo dvojni zvonik bazilike Lurške Matere Božje, ki je Brestanici dala alternativno ime "slovenski Lourdes" (še malo več o cerkvi v Wikipediji):


Z malo drugačnega zornega kota pa v kadru lahko ujamemo še zvonik cerkve sv. Boštjana (desno od dvojnega zvonika, z "vaškim" izgledom):


(se nadaljuje)

[Ajznponar]

Omenil sem že, da so v smeri proti Senovemu, malo naprej od TE Brestanica, nekje ostale še tirnice v cesti. Evo dokaz:


in še pogled vzdolž trase:


Natančno mesto teh tirnic na Geopediji (z aviona se celo vidi traso, od blizu pa niti ne). Na stranski cesti, ki pripelje k neki trgovini (franšiza Tuša, Geopedija), se vidi še tole. Predvidevam, da so to sledi proge in ne od napeljevanja česarkoli že:


Že smo v Senovem. Po Dejanovem zemljevidu je trasa spet prečkala glavno cesto in obkrožila cerkev. Na tem delu je sedaj urejena asfaltirana pešpot. Smer Brestanica:


In smer separacija:


Levi ovinek:


Obkrožena cerkev (z druge strani bi bolj uspela, če je ne bi zastirala drevesa). V knapovskih krajih bi pričakoval sv. Barbaro, ampak ta se imenuje po Vstalem Odrešeniku:


Nadaljevanje proti separaciji (nekje je morala iti čez potok in čez cesto, ampak vsaj jaz ne vidim točno, kje):


in z istega mesta smer proti Brestanici:


(se nadaljuje)

[Ajznponar]

Sedaj pa končno k bivšemu rudniku. Nahaja se v vasi Ravne, ki sploh ni označena in ga je zato malo težje najti. Ko smo že na drugem koncu Senovega in mimo OMVjeve črpalke, prednostna cesta kmalu zavije desno proti Podsredi. Tam gremo naravnost in zavijemo levo na prvem odcepu, kjer ta smer ni slepa ulica. Če pozorno gledamo, nam je lahko v pomoč z grmovjem kar dobro prekrita tabla za Metal Ravne. Tam gremo navzgor po ozki cesti (ravno v času mojega obiska so jo nekaj rekonstruirali), čez gozd in potem smo že tam, ne moremo zgrešiti. Bivše rudniško dvorišče:


Na prvi pogled nič kaj obetajoče, a naj kar takoj izdam, da se tisto, kar iščemo, skriva za zgradbo. Vendar


Nič, oblečemo ledermantel in v izvidnico. Malo hodimo po asfaltirani poti ob ograji. Vidi se, da na dvorišču se nekaj dogaja in da nikakor ne sameva že dolga leta. Še preden pridemo do prvih hiš ob naši asfaltirani poti, najdemo luknjo:


Tukaj ni nobenega napisa, zato uradno niti ne vem, da naj ne bi smel vstopiti . Ko tako gremo mimo teh vozičkov in se malo naprej obrnemo desno, imamo spodaj kaj videti


in malček bližje:


Torej se spustimo dol. Priznam, da sem ves čas pričakoval, kdaj bo kdo prišel, me nadrl in nagnal, zato sem si vse skupaj ogledal in poškljocal bolj na hitro. Ampak v soboto očitno ni bilo tam žive duše (kot sem že omenil, nekaj se očitno vendarle dogaja, zato zna med tednom biti drugače). Najprej neka že krepko zarjavela lokomotiva:


Zraven številka 6 v črnem:


In še obe v tandemu:


Nekaj vagončkov in kolutov:


Rjaveča št. 1:


(se nadaljuje)

[Ajznponar]

Za na šiht:


Progasta:


Št. 3, ki je najbrž podobna razstavljeni št. 4 pred sonovsko šolo:


in trojka še z druge strani:


Zraven nje pa št. 2:


Vsaj nekatere teh lokomotiv naj bi bile sestavljene iz delov reškega tramvaja, ko so ga tam ukinili . Najde se tudi kretniška ročka:


Ni čudno, saj je tukaj cepilo kar nekaj tirov na ranžirno postajo v malem (predvsem zaradi tistega rdečega golfa sem pričakoval, da je tu vendarle še kakšen paznik):


Tiri pridejo iz enega izmed dveh rovov:


Iz drugega pa neka cev :


(se nadaljuje)

[Ajznponar]

To je bilo znotraj ograje, kar je pritegnilo mojo pozornost, zato sem se pobral ven, tokrat kar čez "glavni vhod". V bližini zapornice se vidijo ostanki tirnic, ki gredo čez ograjo:


Če se na tem mestu obrnemo, se nekako logično nadaljujejo po gozdnem kolovozu:


Malo od bližje. Štange že nakazujejo, da bi to znalo biti to:


Na začetku kolovoza ze lahko še odžejamo (ne jamčim za neoporečnost vode, malo kasneje bomo videli, zakaj):


Temu nekako ne znam ugotoviti namembnosti:


Tale že krepko nagnjena pa je nosila svetlobni ("semaforski") signal:


oglejmo si ga od bliže, v živo se še vidijo ostanki rdečega in zelenega stekla:


Malo naprej je bunker:


(se nadaljuje)

[Ajznponar]

Tole je najbrž nosilo napajalno žico:


Po tej poti (bivši trasi) sem prehodil kar nekaj metrov, Žal je postajala vedno bolj blatna in zaraščena, ob njej je bilo vedno manj artefaktov, zato sem tu nekje sklenil, da ni za pričakovati nič več vznemerljivega, in obrnil. Še pogled proti separaciji:


in nazaj proti rudniku:


Ob poti je bilo kar nekaj napajalnih drogov, ki so jim prečno štango enostavno zavrteli v smeri vzdolž trase. Eden:


Drugi:


in še eden, mimogrede, napis na tem kontejnerju opozarja na možnost zastrupitve s klorom:


Ob vračanju v Senovo sem v daljavi naletel na še nekaj drogov. Žal nepoznavajoč lokalno geografijo nekako nisem našel poti, ki ne bi vodila čez ograje ali čez privat dvorišča, zato samo dve slikci od daleč (torej se ne vidi najbolje; po želji lahko iz slike v polni resoluciji poskušam kaj izrezati in naknadno objaviti). Tale je nastala iz bližine odcepa proti Ravnam:


In tale za blokom v Senovem, v bližini odcepa proti Podsredi:


Opažam, da ob drogovih še vedno poteka neki kabel. Je morda to (bil) telegrafski vod za komunikacijo med "prometniki"?

Tako, to bi bilo to, sedaj pa zares konec in

[železocestnik]

Sledove senovske proge lahko opazimo, že preden pridemo do postaje. Že nekaj metrov pred njo je težko zgrešiti predor:

Ne poznam kraja niti nimam načrtov proge.
Edino stvar, ki sem jo našel in lahko komu kaj pomaga je fotka vožnje lokomotive skozi "ta dolgi" predor, ki sem jo našel v knjigi o železniških predorih v Sloveniji, avtorjev Jožeta Resnika in Štefana Stepica (Tiri in čas, št. 8



O senovskem rudniku pa sta zapisala:

" V zvezi z razširitvijo rudarjenja v Senovskem bazenu sta bila na dovozni poti načrtovana dva predora. Eden skozi Senicov hrib in drugi pod Mohorjevim hribom. Med gradnjo pa so se zaradi zmanjšanja stroškov odločili za ozkotirno povezavo. Čeprav je bil prvi predor pod Senicovim hribom že prebit, je bila cenejša ozkotirna proga speljana okoli njega.
Tako je približno 27 metrov rova služilo šele med drugo svetovno vojno za zaklonišče. Takrat so skopali še dodatne stranske rove in hodnik do ceste za zasilni izhod.

Najzahtevnejši objekt na vsej trasi je bil predor pod hribom sv. Mohorja. Graditi so ga začeli poleti leta 1918 še med prvo svetovno vojno. Vrtali so le ročno, strojno šele po vojni. Od celotne dolžine 525,7 metra so prebili strojno 349,5 metra. Sedanja dolžina 521,6 metra je posledica poznejšega urejanja obeh portalov, ki sta betonirana.

Na mestu sedanjega gasilskega doma, severno od daljšega predora, je bila med gradnjo delavnica, v kateri so ostrili svedre za vrtanje predora in popravljali drugo orodje. Vodno kolo na tem mestu jim je poganjalo kompresor, elektriko za razsvetljavo pa so dobivali iz male elektrarne pri opekarni-

Trboveljska premogokopna družba je za dela v predoru in sploh pri gradnji proge dobila večinoma vojne ujetnike, največ Italijane. Tudi to se je poznalo pri napredovanju del in tudi natančnosti izkopa. Verjetno ima prrav zato pri prehodu iz ravnega dela v levi lok predor na dolžini skoraj dvajset metrov rov nekakšno podzemno galerijo, ki je z betonsko steno z odprtinami ločena od predora. Širina votline za zidom je največ tri metre in se oži v smeri proge proti železniški postaji Brestanica.

Prvi vlak je skozi predor zapeljal leta 1921, tehnični prevzem proge pa je bil šele 25. aprila 1925, ko so bile končno odpravljene vse pomanjkljivosti.

Predor je bil obbetoniran približno na polovici celotne dolžine. Poleg portalov so betonirani še štirje odseki.. Niše so izmenično razporejene približno na petdeset metrov. V delu predora v naravni hribini so povsem neizrazite.

Vlake so vozile od začetka parne lokomotive, po izvedbi elektrifikacije leta 1953 pa električne.

Severno od tega daljšega predora so morali skopati še krajši predor z dolžino 55 metrov. Prvotno ni bil predviden, vendar proga nad strugo potoka ne bi bila varna. Zato so jo umaknili v hrib. Predor je v celoti obbetoniran, na severni portalni steni ima rudarski znak in letnico 1922.
Na celotni dolžin poteka v rahlem levem loku in se spušča z 8,5 promile. Padec v daljšem predoru je samo 5,2 promile."