železocestnik napisal/-a:
Dnevnike s popotovanja v Skandinavijo pred več kot tremi desetletji sem že zdavnaj zavrgel, čudežno pa je »preživelo« pet vozovnic, ki si jih lahko ogledate na slikcah.
Vozovnice so bile natiskane na kar debeli lepenki, kvaliteta lepenke pa je bila različna, najslabša na Poljskem, ki je bila takrat pač pod močnim vplivom Rusije.
Vso pot do Stockholma in Osla sem preštopal, ravno tako pri povratku do danskega pristanišča Gedser na otoku Falster. Od tukaj vozi trajekt do pristanišča Warnemünde v bližini Rostocka v takratni vzhodni Nemčiji (danes v »novi zvezni deželi Mecklenburg-Vorpommern).
Kupil sem si vozovnico za vlak iz kraja Gedser do Warnemünda, za katero sem na Danskem odštel 15,60 danskih kron. Ko smo se pripeljali z vlakom (na trajektu) v
Warnemünde, so se začele težave zame. Na vlak so prišli cariniki in policaji. Glede na to, da sem imel rdeč potni list, so počasi ugotovili, da nimam vize za potovanje po vzhodni Nemčiji, da pa lahko dobim prehodno vizo preko vzhodne Nemčije. Kaj je to točno pomenilo nisem vedel, se je pa že naslednji dan pokazalo kaj to pomeni. Na vlaku sem lahko kupil karto za potovanje do Berlina.
Po prihodu v vzhodni Berlin sem si ogledal mesto, popoldne pa sem hotel preiti mejo na cestnem prehodu v zahodni Berlin, vendar se je zataknilo. Policaji so mi kazali, da na cestnem prehodu ne morem v Zahodni Berlin in da to lahko naredim samo tako, da se vsedem na vlak in prepeljem v zahodni Berlin. V prehodni vizi so bili vpisani samo železniški mejni prehodi....
Ker ni bilo nobenega vlaka več to popoldne v zahodni Berlin, sem se na hitro odločil, da se bom vrnil domov preko Poljske. Kupil sem vozovnico do Frankfurta na Odri/Labi/, ki je mejno mesto s Poljsko.
Zvečer sem se pripeljal torej v Frankfurt, železniška postaja pa je bila kar precej izven mesta. Odpravil sem se v center, da povprašam, koliko stane prenočišče. V solidnem hotelu je bila cena 100 vzhodnih nemških mark, ker pa je bila menjava proti zahodnnemški ena proti ena, sem moral na to pozabiti. »Na črno« je bil tečaj ugoden, vendar kot tujec nisi mogel riskirati takšne menjave, brez da bi koga poznal. Portirja v hotelu sem povprašal za cenejše prebivališče, pa me je napotil v »ruski hotel » na postaji. Ko sem prišel na postajo, ni bilo tam nobene žive duše in nobene sledi o hotelu. Vrnil sem se nazaj do portirja (spet pol ure), ki mi je resno zagotovil, da »ruski hotel« na postaji obstaja in da naj povprašam. In res sem v sklopu postajnega poslopja zagledal lučko, ki je migljala v vetru pred slabo osvetljenim napisom v cirilici »Gostinica«. Presenečen sem vstopil, za mizo je dremala starejša gospa (ura je bila že okoli enajste...). Ko sem jo vprašal, če lahko prespim, me je najprej vprašala, odkod sem. Ko sem ji pomolil rdeč potni list, je rekla da stane prenočitev 10 vzhodnonemških mark, vključno z zajtrkom. Padel sem v posteljo in zaspal. Zjutraj sem videl, da imam v sobi na mizici vrč z vodo in lavor, da sem se lahko umil. Špartansko, pač primerno ceni...
Odpravil sem se iz sobe in zagledal na hodniku gručo ruskih oficirjev. Šele takrat mi je bilo jasno, zakaj »ruski hotel«...
Bil sem lačen in sem kljub temu šel na zajtrk. Bil sem edini civil med vojaki, ki so se vračali v Rusijo.
Na postaji sem kupil vozovnico do Poznana na Poljskem, saj mi je bilo zdaj že jasno, da moram zapustiti vzhodno Nemčijo na železniškem mejnem prehodu. Vsedel sem se na prvi vlak in čakal. Ker je postaja na bregu Odre/Labe/, prepelje vlak samo preko mostu in že si na Poljskem. Zato opravijo vse formalnosti na postaji. Kljub vsemu se mi je zopet zakompliciralo. Policaj je hotel vedeti, zakaj sem prekinil potovanje in nič ni pomagalo. »Sneli« so me z vlaka in odpeljali na policijsko postajo v sklopu železniške postaje. Začeli so me spraševati, kje sem bil, razložil sem jim, da sem prespal v »ruskem hotelu« in še sreča, da nisem vrgel računa stran. No, če bi hoteli, bi pač povprašali pri sosedih...Nazadnje so mi razložili, da se ne smeš »sprehajati« po svoje, če imaš tranzitno vizo.
Vlak pa je odpeljal, tako da so me pripeljali na naslednjega, drugi potniki pa so si razlagali tak prihod v spremstvu policajev po svoje...
,
