Letos sem se odločil prevoziti tiste odseke železniških prog, po katerih se še nisem peljal. Za (skoraj) vse je značilno, da se končajo: ali proga pobegne v drugo državo ali pa se tam konča.
Pa pojdimo v Kamnik! Skoraj sramota, a tako je: Domžale - Ljubljana je znana relacija. Toda kaj se dogaja bližje Kamniškim Alpam? Poglejmo!
Črnuška železniška postaja ne more skriti svoje identitete. Brez nadvoza bi bila prav žalostna.
Vlak me bo vozil v tej smeri: proti Domžalam in Kamniku.
In medtem, ko so travice rastle...
... je v daljavi zelena luč naznanjala,...
...da prihaja vlak!
Juhej! Veselo na pot!
Vlak ni bil pretirano poln, vendar je bilo na njem kar nekaj mladih družin, ki so šli z malčki odkrivati nov svet.
Vožnjo so prekinjala gosto nasejana postajališča, saj je »kamničan« namenjen predvsem dnevnim migrantom v Ljubljano. In zato se je zdela tabla, ki je pri Trzinu naznanjala možnost potovanja 100 km/h nekoliko groteskna.
Tako: prispeli smo v Domžale:
In zgodilo se je nekaj rahlo nenavadnega: NI bilo križanja z nasproti vozečim vlakom, saj je bila zgodnja dopoldanska ura takšna, da v tem času ni vlaka iz Kamnika za Ljubljano.
Komaj smo spet nadaljevali pot, že smo se ustavili:
Rodiško postajališče ni dajalo optimističnega vtisa, toda bolj nas je zanimalo, kaj se dogaja na železniški postaji Jarše-Mengeš!
Ups, to smo pa mi!
No, na postaji ni bilo nobenega tovornega vagona. Očitno so jih pridno nakladali v bližnji tovarni kartona.
Po našem odhodu je ostalo pusto in prazno.
Se nadaljuje...
