Iskanje proge skozi Hudo luknjo

[Ajznponar]

Pri tem fotopisu sem bil v kar precejšnji dilemi, ali ga uvrstiti morda v zgodovinski forum. Ker gre bolj za fotografiranje kot za brskanje po zaprašenih arhivih, sem se ga odločil postaviti sem, seveda lahko morebitne relevantne dele tudi skopiramo.

Kot piše na nemški Wikipediji, so odsek med Velenjem in Dravogradom odprli konec leta 1899, leta 1970 pa so odsek med Velenjem in Otiškim Vrhom dokončno opustili in demontirali. Nekako mi ni in ni jasno, zakaj. Koroška je s tem postala praktično železniško odrezana od večjega dela Slovenije, za razliko od vrhniške ali tržiške ni vodila "nikamor", temveč je povezovala dve progi in bi lahko služila kot obvoznica, v Slovenj Gradcu je tudi brez pokojnega Preventa še kar nekaj industrije, tovori iz ravenske železarne za Celje, Ljubljano, Koper,... morajo sedaj "okoli riti v žep" čez Maribor (ali dandanes tudi alternativno čez Avstrijo, kadar je tir do Pliberka sploh odprt), nenazadnje je odsek sodil med slikovitejše in bi bil zanimiv za muzejske vlake, tudi za Avstrijce....

No pa bodi dovolj filozofiranja in se spravimo k fotkam. Začnimo na začetni postaji v Velenju


Nekam "vaško" deluje za peto največje slovensko mesto. Že res, da je Velenje vse do 50. let bilo bolj majhen kraj, ampak kako so ob poznejših urbanističnih eksperimentih pozabili na postajo Pogled s prehoda čez Cesto talcev proti postajni površini


Nekam majhna je. Ampak že lep čas gre ves premog naravnost v TEŠ, pred tem pa so ga odpremljali od drugod. Če se obrnemo in pogledamo, kaj je še ostalo od odseka proti Koroški


Odpravimo se v tej smeri


Čez traso so kar počez postavili blok. No, ni samo to, za blokom se nahaja del mestnega središča, natančneje, več različnih šol. V bližini "koze", kjer se proga definitivno konča, je kilometrnik z razdaljo iz Celja.


Za kozo se vidi še nekaj sledov gornjega ustroja


Za grmovjem pa še eno prenečenje


Se pravi štuc je včasih segal do tule. Odbijač še z druge strani


In še pogled od tod čez "nikogaršnjo zemljo" do štuca


Začetno postajo te ukinjene proge smo tako obdelali, izkoristimo to za slikco "končne" postaje ukinjenega odseka v Otiškem Vrhu, ki danes očitno služi le še za stanovanja. Slikca je sicer nastala ob neki čisto drugi priložnosti.

[Ajznponar]

Med vožnjo proti Hudi luknji je moč opaziti kar nekaj sledov, vendar ni kaj dosti priložnosti za varno ustavljanje. Na nekem obcestnem počivališču vendarle ustavim. Žal ga ne bi več znal natančno "pičiti" na Geopediji , mislim pa, da bo eno zadnjih pred sotesko. Tam je še moč videti ostanek nosilca mostu, ki danes služi predvsem kot reklama za Plineks


Z nadaljevanjem vožnje preskočim kar nekaj zanimivih točk in jih pustim za vračanje. Tako prispem v Slovenj Gradec. Tam sem že predstavil nekdanji železniški most na severnem robu mesta. Most s kratko predstavitvijo sem že predstavil drugje, zato tokrat samo kopiram od tam

Da ne bom odpiral nove teme, bom nadaljeval kar tukaj.

Severno od središča Slovenj Gradca, ob vpadnici iz Dravograda, se s ceste odlično vidi nekdanji železniški most čez potok Suhadolnica (tik preden se izlije v Mislinjo)


Od strani:


Detajl "podstavka" na južnem bregu


Danes je namenjen pešcem in kolesarjem, zato so nanj praktično položili še en lesen most:


Simbioza starega in novega, pogled s severnega brega


In isto še z južnega brega:


Že na prvi sliki smo opazili neke table na južnem bregu. Skrajni čas, da si jih pogledamood bliže. Na manjši (enaka je tudi na drugi strani), je nekaj pomembnih letnic iz "življenja" mosta:


Na večji pa so mestni očetje dali na kratkopredstaviti zgodovino proge in nekaj arhivskih fotk:


Še v večji ločljivosti, če se komu da mučiti oči. Kmalu bomo namreč celo tablo obdelali po kosih

[Ajznponar]

Najprej fotka iz leta 1898, ko proge še ni bilo:


In v polni ločljivosti:


Očitno so se odločili za koncept "primerjava nekoč in danes", kajti zraven je slika z istega položaja "danes" (se pravi iz leta 2005)


In v polni ločljivosti


V naslednji vrsti je pogled na progo iz leta 1911:


Za


In situacija "danes"


še v polni ločljivosti:


Tretja vrsta se začne s sliko postaje, zadnjega vlaka, nekrologom v Večeru:


Da ne bo mučenja oči:

[Ajznponar]

Pred desetletjem je tamkajšnji muzej pripravil začasno razstavo progi, vstopnice so bile v obliki vozovnic (najbrž še pomnite kartončke, ki so se ohranili tudi do 90. let)


Še povečano


Zadnja vrsta se prične s fotko demontaže in novičko o neuspeli peticiji za ohranitev proge, vidi se tudi, da zgornja plastična plast že odstopa:


Povečano


Sledi žalostno stanje mosta enkrat pred obnovo (torej pred 2005)


S povečavo


Za konec pa še most po obnovi


Kajpada s povečavo

Takrat sem zaman iskal bivšo postajo, ker sem jo pričakoval bližje mostu. V resnici se nahaja v južnem predmestju. Če ne poznamo točno mesta, lahko garmine usmerimo na naslov Celjska cesta 29, kjer nas pričaka tole


Kot dokaz, da vas ne vlečem za nos, še napis z avtobusnega postajališča

[Ajznponar]

In za vsak primer še zoomirano


Tisti mlajši avtobusni potniki, ki se ne morejo spominjati proge, si najbrž tu mislijo, da jih nekdo zaj***. V mestnem središču je vsaka hiša nevsivljivo opremljena s tablico z opisom v več jezikih. Pazljiv obhod pa je pokazal, da je postaja že predaleč iz središča. Ko smo že tukaj, si jo poglejmo okrog in okrog. S ceste smo jo že videli. Še malo bolj s strani


Tisti oranžni vinotoč mi je spočetka deloval kot novejši tujek, ampak po sliki s table iz 1899 je že takrat bil ta prizidek. Še pogled od malo dlje


Še severni prizidek


Stopim na tirno stran in najprej pogledam od strani, kako so jo videli ob prihodu iz Dravograda


Fotkanje z nekdanje tirne strani mi izdatno otežuje dejstvo, da se teren spušča proti stadionu


Zgodovinska slika sicer izdaja, da je včasih bil pokriti peron po celotni dolžini, danes je ostal le še na tem prizidku. Kakšen izvedenec lahko oceni, če ni to tipično mesto za aport


Če se fiktivno pripeljemo iz velenjske smeri, bi mislili, da smo prisopihali v Zavarovalnico Maribor


Še v profilu. Hmm ali vinotoč in Koroška res gresta skupaj??? Kakorkoli že, Trg lokalnih volitev 2010, uradno sicer označen kot Trg svobode v mestnem središču, je požrl že ves proračun, ampak čez 4 leta, če bo župan še kandidiral, bo na ta otok gotovo prišla kakšna manjša lokomotiva (Zreče press)


Od tu se trasa proti severu nekam izgubi. Po mojem je morala iti nekje vzdolž Iršičeve ceste (mimo današnje bolnišnice). Tam nekje je menda stalo tudi postajališče SG mesto, ampak, če ne veš niti točnega poteka trase, ga nima smisla niti iskati.

Proti Mislinji je po trasi speljana kolesarsko - peš pot in v bližini Mislinje je na naši desni (glede na smer proti Velenju) videti tudi usek na pobočju. Nekdanje mislinjske postaje ni mogoče zgrešiti. Danes je v njej pizzerija Vagon (očitno lastnik ali najemnik še ve, kaj je nekoč tu bilo). Pogled nanjo z glavne ceste

[Ajznponar]

Če se osredotočim na "upravni" del


in nižji potniški "prizidek" s ceste. Nadstrešek je verjetno novejšega datuma


Gremo na nekdanjo tirno stran. Ob prihodu iz velenjske smeri smo postajo ugledali nekako tako


V okvirju lahko pozornejše oko še opazi ostanke napisa, razvozlati pa jih vsaj jaz ne znam. Mogoče kdaj iz tega spesnijo kakšno nadaljevanje Da Vincijeve šifre


Tako pa se nam je prikazala ob prihodu iz dravograjsko - slovenjgraške smeri


Zoomirajmo še "prizidek", kjer se je ohranil nadstrešek pokritega perona


Z nadstreška visi tabla z imenom kraja, ampak dvomim, da so takrat bile takšne. Če jo izrežem s prejšnje slike v polni velikosti. Je morda danes tu avtobusno postajališče?


Ko je postaja obdelana po dolgem in počez, se sprehodim kakšen km ali 2 proti SG po kombinirani kolesarsko peš poti. Z malo domišljije si lahko predstavljamo tire na istem mestu




To je bilo v smeri proti SG, še ena fotka z vračanja, kjer se lepo vidi nasip

[Ajznponar]

Tako se vrnem do bivše postaje, kjer se kolesarska pot uradno konča. Uberem jo po trasi proti Velenju mimo te skladovnice


in takoj za tem naletim na portal predora


Sonce je žal direkt pred menoj. S flashem mi nekako uspe osvetliti senco


Pred vstopom še pogled nazaj in na usek


Nato pa vstopim v predor. Ne priporočam, da se ob tem spomnimo na znani srbski film Lepe vasi lepo gorijo Zaradi morebitnega srečanja z avtomobilom bi bilo priporočljivo imeti kresničko. Če pa slišite približevanje kolesarja, mu pa z glasom le dajte vedeti, da ste tam.

V predoru s flashem "osvetlim" najprej eno nišo nekje na polovici. Upam, da se kaj vidi


In še eno bližje izhodu


Predor ni dolg, je pa rahlo ukrivljen. Kmalu se pokaže luč na koncu predora


Malo pred izhodom je moč opaziti vdolbini pribl. 2 m nad tlemi. Na eni strani


in na drugi


Glede na to, da proga ni dočakala "upokojitve" parne vleke, bi pričakoval bolj sajast strop.

In smo že zunaj. Zaradi lege sonca je dosti laže slikati južni portal


Tik nad portalom se lepo vidi glavno cesto "tretje razvojne osi" iz Velenja. Na skrajni desni se tudi uradno začne naselje Mislinja, tam se doseže vrh klanca in se spusti navzdol proti bivši postaji. Če se kdo boji temnih predorov, se lahko z vrha klanca po potki spusti tudi sem.

[Ajznponar]

Za vsak slučaj, če morda kdo opazi kaj zanimivega, zoomiram portal še s travnika


Trasa se nadaljuje po tem kolovozu, ki se ga za razliko od portala lepo vidi tudi z glavne ceste.


Po tej izvidniški akciji se odločim, da bom pot nadaljeval z avtom v upanju , da ne bodo potrebna "križanja" z nasproti vozečimi (saj vemo, proga je bila enotirna, zato je cesta ozka). Torej se vrnem skozi predor po avto pri postaji, se z njim zapeljem čez predor in nadaljujem po solidnem makadamu. Čez nekaj km naletim na nov tunel, mislim, da se je imenoval Gornji Dolič. Severni portal je žal bil v senci


Z dolgimi lučmi mi ni uspelo opaziti nobene posebnosti v notranjosti, zato si oglejmo kar južni portal


Takoj po tunelu pa premostitveni objekt


Avto pustim ob robu (kolikor je to mogoče) in se najprej spravim peš preverit, ali je kaj trden most. Ker ni pod njim videti nobenega vodotoka, ga bo treba prekrstiti v viadukt Gornji Dolič. Srečno pridem čez in se na drugi strani ozrem nazaj


Takoj za viaduktom je križišče. Trasa proge gre naravnost in se takole izgubi v goščavi


Za ritje po blatu nisem bil ustrezno opremljen, tudi avto sem pustil na ne najboljšem mestu in ne morem kar blokirati ceste in nekam "izginiti". Zato se vrnem ponj, v omenjenem križišču zavijem desno in se kmalu znajdem na glavni cesti. V glavo si vbijem, da si moram na vsak način viadukt ogledati še od spodaj. Zato se odpeljem proti Mislinji in s ceste skrenem pri nekem kamnolomu (natančna lokacija). Nato se držim raje desne kot leve in vsaj enkrat me občutek ne pusti na cedilu, kajti res se znajdem pod viaduktom. Najprej ga "obdelam" z vzhodne strani


Kolikor je znano, so partizani med vojno razstrelili osrednji del, ki je bil po vojni nadomeščen z betonom, kar se tudi vidi na zgornji sliki. Še ena


Še pogled malo od dlje

[Ajznponar]

In še osrednji betonski del


Zahodna stran pod viaduktom






Zahodno stran poskušam ujeti od daleč še na nekaj mestih, vendar mi vegetacija nikakor ne gre na roko. Še najlepše bi se morda videlo malo južneje od ceste, ampak kaj, ko so tam hišna privat dvorišča. Vseeno nekaj ne najbolj uspelih fotk






Od tu se vrnem na glavno cesto in odrinem proti Hudi luknji. Tam sem dostikrat že videl precej ostankov, vendar ob ovinkasti cesti ni in ni nobenega primernega prostora za ustavljanje. Tokrat sem trdno odločen, da se za nobeno ceno ne vrnem brez "trofeje". Nekje malo pred vstopom v sotesko na nekem avtobusnem postajališču spustim mimo vse "zasledovalce", in lahko dalje vozim malo počasneje in pozorneje spremljam okolico. In ko sem že mimo spomenika nadvojvodi Janezu (brez skrbi ŽC, tudi to še pride), se mi nasmehne sreča. Tam, kjer je na vsaki strani ceste po ena hiša, je tudi avtobusno postajališče (lokacija), tik pred njim gre desno neka stranska cesta. Zavijem nanjo in po nekaj metrih najdem prostor za parkiranje (če se ne motim, je celo uradno namenjen obiskovalcem jame Huda luknja). Torej tam parkiram in nadaljujem peš po tej stranski cesti. Kmalu za ovinkom jo preseka trasa proge. Smer proti Slovenj Gradcu je zaprta z zapornico


In še proti Velenju


No ja, proga najbrž ni toliko slalolomirala kot ta kolovoz. Proti zapornici usmerjajo table za jamo in šaleško planinsko pot, nobena tabla pa ne prepoveduje prehoda, zato prestopim zapornico in odpešačim proti SG. Spočetka je pot še asfaltirana

[Ajznponar]

Kmalu postane kolovoz. Po načrtih, ki jih je naložil ŽC, bi tu nekje moralo biti postajališče Huda luknja


Potem pa končno zanimivejši del. Napove ga tale hiška, od koder gredo ture v jamo. No, takrat ni nikjer bilo žive duše


Temu pa takoj sledi kratek mostiček (lepo se ga vidi tudi s ceste) in nova luknja


Naprej z mosta pogled na naravno jamo. Vdolbina je velika in ni moč ujeti celotne


Zato pa je moč ujeti vhod v umetno


Ne vem, zakaj se mi zazdi, kot da bi na sklepniku nekdaj bil relief


Nato pa končno stopim noter. Že takoj naletim na navlako


Tudi globlje v notranjosti so neki valji. Morda namig za prihodnjo vsedržavno čistilno akcijo


Ves čas se mi je zdelo, da sem nekaj pozabil in sedaj se mi končno posveti , kaj: baterijo . Žal mi to svetenje bolj mao pomaga. Bolj na slepo škljocnem v temo


Šele v domačem računalniku sem opazil tisti svetel krogec, ki verjetno označuje konec predora nekje v daljavi. Tam notri ga nikakor nisem s prostim očesom. Še malo naprej naletim in s flashem osvetlim nišo z zunanjo odprtino. Ali je bilo za zračenje ali kakšno poželezniško funkcijo tunela?

[Ajznponar]

Še nekaj zidakov


Postaja vedno bolj temno, ne vidi se več niti za ped naprej, s stropa zlovešče kaplja, ravno tu nekje sem prvič pomislil na tisti znameniti prej omenjeni srbski film in odločim se odnehati, preden se spotaknem ob kakšno navlako. Sploh ker bi izhod lahko bil zazidan, saj ni videti luči na koncu predora (tisto medlo liso na eni prejšnjih fotk sem opazil šele doma). V primerjavi s pogledom nazaj, kjer je svetloba konkretna


Ko se vrnem, se po stopnicah pri jamarski koči spustim navzdol predsam vhod v jamo. Zaradi nasprotnega sonca pogled od tam na most ni najbolj posrečen. Morda slutite za krošnjo skrite stopnice na skrajni desni


Pod mostom je z rdečim krogcem označena kao planinska pot, ki pelje le nekaj m do cestne ograje. Od tam malo lepše slikam most


In če stopim še na svojo desno, ujamem most z jamo v ozadju


Opazili smo tudi tablo na mostu, ki jo zoomiram. Hmm, ali je bilo takšno označevanje mostov običajno


Še en pogled na most s cestne ograje


Cesta je tam na obeh koncih ograjena, ampak tam nekje pri južnem koncu mosta naletim na "luknji" v ograjah na obeh straneh. Ker je bil v nedeljo promet sorazmerno redek, se odločim za tvegan manever in prečkam cesto. Tvegan zato, ker je cesta ovinkasta. Zaradi konfiguracije ovinka iti tja še ni toliko tvegano kot povratek nazaj. Če bi rad kdo šel po mojih stopinjah, naj raje vzame še koga s seboj in ga pusti pod mostom, da mu ob vračanju signalizira, kdaj je zrak čist.

Most še z druge strani ceste


Od tam grem ob robu ceste v smeri proti Slovenj Gradcu, samo okoli ovinka, kjer me v votlini pričaka spomenik nadvojvodi Janezu, ki je dal zgraditi to cesto.


Mikro svetlobne razmere mi niso omogočile boljše fotke. Tudi tam je bolj malo prostora. Če bi lahko naredil korak ali dva nazaj (torej na cesto), bi se bolje videl ambient s spomenikom v votlini. Zato pa si od bliže oglejmo ta spomenik z napisom v nemščini. Na vrhu je nadvojvodov relief

[Ajznponar]

Prvi del besedila


V polni velikosti


In še spodnji del


V pomoč tistim, ki bi res radi prebrali


Levo od originalnega spomenika je vzidana plošča v s kratkim povzetkom v slovenščini, kjer so Janeza sicer prekrstili v Ivana


Za tiste, ki slabše vidijo


Desno pa je ena bolj EPP plošča od zavarovalnice, ki jo je ustanovil ravno tale Janez/Ivan. Tile ga pa navajajo kot Janeza.


In še za


Od tu sem se po isti poti vrnil do avta in odpeljal proti domu. Na poti proti Velenju je še moč videti nekaj sledov (nasip), vendar ni primernega mesta za ustavljanje. En dovoz na traso je bil blokiran s prevrnljivim količkom in napisom "privat". Po mojih infrmacijah sem tako zgrešil najmanj še en zazidan bivši gobarski predor, vprašanje, kje natančno sploh je in če ni tudi dostop do njega "privat".

Konec telenovele

[železocestnik]

Sonja Žitko je pisala v članku o nadvojvodi Janezu......

"Drugi spomenik, ki so ga na celjskem območju postavili nadvojvodu Janezu, pa se je ohranil. Stoji v soteski Huda luknja, ob cesti, za katere gradnjo se je bil zavzel nadvojvoda. Potem ko so leta 1826 zgradili cesto, so člani slovenjegraške kmetijske podružnice leta 1829 v znak hvaležosti dali postaviti spomenik in ga leto pozneje slovesno odkrili. Na čokatem obelisku je napis z dolgim besedilom v nemščini in bronast reliefni medaljon s portretom nadvojvode. lzdelan je po risbi slikarja in litografa Johanna Wachtla z Dunaja, spomenik pa so napravili v Gradcu."


Da pa ne bodo Zidanmoščani ostali brez omembe, pa si poglejmo še sliko njihovega spomenika...



...in poglejmo, kaj je napisala Sonja Žitko:

"Spomenik nadvojvodu Janezu v Zidanem Mostu je bil eden najlepših klasicističnih spomenikov na Slovenskem. V majhnem okroglem paviljonu je na visokem kamnitem podstavku z latinskim posvetilom stalo nadvojvodovo portretno poprsje. Spomenik so v letih 1825/26 postavill hvaležni prebivalci celjskega okrožja za nadvojvodove zasluge pri gradnji kamnitega mostu čez Savinjo. Avtor načrta za paviljon in avtor poprsja nista znana. Najverjetnejši avtor modela za litoželezni kip je eden od predstavnikov dunajskega klasicističnega kiparstva, Leopold Kißling. Kipar je namreč že prej upodobil nadvojvodo, tako v poprsju (leta 1813) za graški Joanneum in poleg tega je s Slovenskega Štajerskega že bil prejel naročilo. Leta 1824 je namreč izdelal model za bronasto poprsje grofa Ferdinanda Attemsa za njegov spomenik v Rogaški Slatini. Spomenika v Zidanem Mostu žal ni več: paviljon in nadvojvodovo poprsje, ki so ga po razpadu monarhije odstranili in ga shranili v šolski kleti, so uničile bombe med drugo svetovno vojno."

[železocestnik]

Če se da komu prepisati zapis na spomeniku, sem pripravljen prevesti zapis

[Primusm]

Moj dedek je bil šef postaje v Slovenj Gradcu..Žal je pred 7-imi leti umrl in mi kaj več ne more povedat o tistem času med II.svet.vojno, nekaj pa je nekoč le delil z mano.. Predvsem o času ob koncu vojne, ki ni bil ravno lep v tistih krajih, če sem ga prav razumel.
Mu je bilo pa zelo žal, da so progo ukinili..