SÜDBAHN Museum Mürzzuschlag

[Ajznponar]

Po končanih službenih opravkih na Dunaju in skoku v Bratislavo je napočil čas za vračanje proti domu. Tja grede je bila avtocesta A2 med Gradcem in Dunajskim novim mestom (Wiener Neustadt) v večjem delu razkopana, zato sem v izogib gneči južno od Dunajskega novega mesta skrenil na hitro cesto S6, ki tudi pripelje do Gradca. Med vožnjo po skoraj prazni cesti in po slikoviti pokrajini napoči čas za počitek in kot nalašč se pojavijo table za Semmering. Torej zapeljem na tamkajšnjo postajo, ampak sem kar rahlo razočaran. Seveda si ogledam spomenik Ghegi in šinobus (ker tja redno romajo forumski profiči, najbrž ne zamujate preveč, če te slikce preskočim), povsod drugje pa Zutritt verboten. Ker je prejšnji dan očitno deževalo, "dunajska" oprava nekako ni bila najprimernejša za tamkajšnje pešpoti. Ampak na postaji se nahaja tudi nekakšen informacijski center o semmerinški progi in takole popolnoma nepripravljen (kot rečeno, tam sem se znašel bolj slučajno) jih povprašam, če je v bližini kaj zanimivega s to tematiko. Ups, rečejo mi, da v smeri proti Gradcu ni nič, skoraj vse v smeri proti Dunaju, nazaj pa me nekako ne vleče. Sicer mi poskusijo predlagati nekaj točk v bližini, ampak po zemljevidu sodeč so ceste silno zavite, menda tudi ozke (z nekaj češke in slovaške žlahtne kapljice v riti od prejšnjega večera se to ne sliši ravno vabljivo). Nekako se že sprijaznim, da bom kar odpeljal proti domu in se ob drugi priložnosti vrnil bolje pripravljen, kar se spomnijo, da bi me morda utegnil zanimati železniški muzej v Mürzzuschlagu, in mi v roke porinejo ličen prospekt, od koder se izkaže, da bi moral ravno ujeti popoldansko izmeno.

Tako se zapeljem v Mürzzuschlag (enkrat je že tekla debata o slovenskem imenu za Semmering in zakaj bi potem bil izvzet nam nekoliko bližji Mürzzuschlag. In res, nemška Wikipedija trdi, da tudi ime tega kraja izvira iz slovanskega imena Muriza Slaka). Ob glavni mestni ulici je nemogoče zgrešiti postajo, pod bližnjim podvozom zapeljemo na drugo stran proge in tam na območje kurilnice (vse popolnoma zakonito), kjer se da z malo sreče parkirati tako rekoč pred vrati muzeja. In če sem prav videl, vodi pod tiri tudi podhod s potniškega dela postaje. Muzej, ki očitno deluje na ljubiteljski osnovi, ime seveda svojo nemško - angleško spletno stran. S koncem oktobra je do Velike noči zaprl vrata, sicer pa je odprt vsak dan razen torka od 10h do 13h in od 14h do 17h. Mmg. še opozorilo za najhujše odvisnike od pare, na spletni strani (pri dnu) tudi piše, da bo 6. januarja 2012 tja prisopihala para z Dunaja in verjetno ga bodo takrat izjemoma odprli.

Zdaj pa končno k slikam. Na prospektu je sicer pisalo, da vstopnina stane 7€, vendar je blagajničarka hotela le 5,50€. Sicer ne vem, ali me imela za študenta ali seniorja , ampak tudi prav. Ob tem sem dobil vstopnico v obliki vozovnice:


Včasih je vlak od Dunaja do Trsta potreboval 13 ur in 4 minute, danes pa (po katerikoli trasi)... . In že prvo presenečenje. Že prej sem na postaji opazil vagone, ki so namigovali na obisk posebnega vlaka z Madžarske. Blagajničarka me je očitno povezala z njimi in mi najprej hotela dati informacijski list v madžarščini. Na pripombo, da razumem marsikateri jezik, ampak madžarščine pa res ne, me je vprašala, od kod sem, in mi nato dala ta list - v tako rekoč popolni slovenščini . Še corpus delicti:


Kot predlagajo na tem listu, začnimo s simbolom Južne železnice Markovim levom, ki visi še v prostoru z blagajno in spominki:


V tej zgradbi je en del muzeja z razstavo "Čez goro". Očitno jih kar baše prostorska stiska, tako da ni lahko zmeraj najti najboljšega kota za fotkanje. Poleg tega je tudi temno, ampak za silo bo že nekaj fotk. Mimogrede, tu je tudi nekaj orientacijskih besedil v več jezikih: nemščini, italijanščini in slovenščini (spet skoraj brezhibni) kot uradnih jezikih Južne železnice ter iz logičnih razlogov tudi v angleščini. Najprej si oglejmo, kako so potovali različno orazredeni potniki. Drugorazredneži na tehle klopeh:


Za prvorazredneže je bil fotelj


V tretjem razredu pa so se morali zadovoljiti s temi lesenimi klopmi:


V kleti je tunel in nekaj risb:


Parni stroj brez nekih konkretnih podatkov:


Nekaj telekomunikacijske krame:


Njega dni so s temle prestavljali kretnice na Semmeringu:

[Ajznponar]

Včasih je iz Mürzzuschlaga vozila še gozdna ozkotirna železnica (če se ne motim, so jo pred ok. 15 leti dokončno demontirali in na trasi uredili kolesarsko pot). Na njej se je udinjal tudi tale Hans:


Menda je v Avstriji edini ohranjeni primerek tega proizvajalca:


Drogovje:


In pogled v kuhinjo:


In še nekaj tehnikalij o Hansu (hmmm, zakaj je DIE Hans?):


Trdo je včasih bilo ajzenponarsko ležišče...


Še nekaj maket, morda me bodo "romarji" znali dopolniti z lokacijskimi podatki:


A je tole Kalte Rinne?


Trst kot je nekdaj bil

[Ajznponar]

Hans ima tam razstavljenega tudi večjega brata, okrancljanega mdr. tudi s povojnim avstrijskim "komunističnim" grbom (orel namreč v eni taci drži srp in drugi kladivo )


Ampak zastava na lokomotivinem "ušesu" se mi zdi pa od nekod znana


Eni ste najbrž že prepoznali stroj, ostali bi pa verjetno


Uredili so stopnice do kabine in z njih se takole vidi zarjavel prednji del:


Tono, bo treba kaj namazati ?


Lokomotiva je malček predolga za v halo (hmm, v bivši kurilnici?!), zato so ji sneli tender. To nam omogoči, da z malček večje razdalje vidimo v "kuhinjo". Ampak vseeno, prostorske težave gor ali dol, ali je dopustno kar takole razkosavati eksponate?


Še pogled direktno iz kabine. Na ročice in ostale pritikline so obesili listke s kratkim opisom (samo v nemščini), kaj se s to rečjo uravnava:


Ampak na manometrih se je vendarle ohranilo nekaj "domače" besede:


Ta "Hitlerjeva" lokomotiva ni upihnila niti še 70 svečk, pa je doživela že silno zanimivo zgodovino, npr. "preobuvali" so jo za širše sovjetske tire, potem je prišla v Srbijo, razpad države je dočakala na Jesenicah, od koder so jo privlekli v Avstrijo...


Najprej sem pomislil, da je tale jedilni vagon muzejski eksponat, ampak v njem je tudi v resnici kafič:

[Ajznponar]

Ostalo je še nekaj stvari, ki niso bile poslikane (npr. gradbišče viadukta....), ampak čakala je še ena dislocirana enota - rotunda (Rundlokschuppen). Pisalo je, da bi moral dobiti magnetno kartico za odpiranje njenih vrat, vendar so mi rekli, da je tisti dan bila odprta tudi brez tega, verjetno zaradi madžarske skupine. Do tja je kar nekaj minut hoda mimo zgradb, ki še danes služijo žlezničarski dejavnosti. Kot piše, tam hranijo največjo avstrijsko zbirko drezin (škoda, da že pred prihodom do te šupe ne naredijo boljše reklame za katalog drezin, ki sicer pride nekaj centov manj kot desetaka), najde se tudi nekaj lokomotiv. Tudi tam je bilo temačno, fotkičeve avtomatske algoritme pa je še dodatno motila dnevna svetloba, ki je prihajala skozi vrata rotunde. No, za kakšno rajcanje bo za silo že dobro. Hmmm, mogoče bi pa "verniki" v te pogoje prinesli vsak svojo "igračo" in v njih udarili eno prvenstvo, katera se najbolje obnese.

Začnimo s temle "gokartom":


To je pa dobesedno bicikel. Takšnim, ki se jih poganja hode, se menda reče velociped.


Tale je že bolj stabilen in se ga poganja z nihanjem vzvoda


Tale z aktovko pa deluje tako uradniško


Na klopci je verjetno sedel šef, Mujo pa gôni pedala:


Pisarna Bahnmeistra (kaj je to kakšen nadzornik proge???). Tu lahko tudi izpolnite vprašalnik glede muzeja


Kako pa tale "šajtrga" in "skiro" kljubujeta gravitaciji (se ne prevrneta)?


Še ena na biogoriva


Ampak ob prvem pogledu na tole sem res pomislil, da gre na reaktivni pogon:


vendar gre le za bencinski motor za poljske železnice

[Ajznponar]

Pa preidimo na bolj "avtomobilske" izvedbe


Faunov hibrid za Wehrmacht, tu s tirnimi kolesi, dalo se ga je "preobuti" tudi v cestna (če se kdo sprašuje o smislu rezervnih gum). Kot piše v občinskem glasilu (str. 20), je to eden izmed le dveh preživelih Faunovih "Zugmaschin" v Avstriji. Še malenkost več o modelu ZR


Hibridni ford (sicer me je najprej spomnil na trabanta):


Nekaj "kombijev":






Pa še en "kabriolet":


Ampak temno zelena barva v teh svetlobnih pogojih je pa že hud zalogaj za fotkiča. Sem se kar precej zaj**aval, da mi je tole tirno dvigalo prišlo vsaj približno jasno:


in njegov podaljšek nad še dvema drezinama


Malo več o njem na nekem drugem forumu

[Ajznponar]

Wehrmachtov rezervoar za gorivo


Puchov diesel motor (opis mi je pa izginil nekam v digitalna lovišča)


Jenbachov motor


Z opisom


Še dva motorja eden ob drugem


Levi je Puchov


desni pa Austro - Daimlerjev

[Ajznponar]

V sosednjem prostoru je pa še nekaj parnih in električnih lokomotiv. Začnimo s tole:


Morala je biti bolj zgodnja generacija lokomotiv, ko posadki še niso privoščili strehe nad glavo


Detajl pogonskega mehanizma. Na drugi strani ima še en dodaten ventil:


Kot piše tu, so bile za nekoliko ožjo tirno širino, takrat v uporabi po Gornji Avstriji


Za Gmundnom so postavili 91.32, ki me rahlo spominja na našo 153. Žal mi boljša slika ni ratala


Ta edina od parnih ni imela pisne prepovedi plezanja v kabino, ampak kljub vsemu le pogled na njeno peč:


Še poskus z drugega boka:


Za 91.32 je pa še potniški vagon. Najprej pokus z ene strani:


Z druge:


Še najboljše bo, če imam dnevno svetlobo zadaj. Zdaj se celo nekoliko vidi police za prtljago nad sedeži in tudi grafite:

[Ajznponar]

Preden gremo na sosednji tir, si vmes oglejmo še model 77.245




Na sosednjem tiru pa sameva 180.01


Vkup sestavljena v dunajskem predmestju Floridsdorf in celo z direktorjevim "podpisom"


Od spredaj:


Od strani


In pogon


Na sosednjem tiru se je razkomotil zelo "konjski" "krokodil":


Spet sem skoraj pop.... zaradi fotkičevih težav s temno zeleno barvo in ta je še najboljša, ki mi je ratala. Žal so stebri rotunde postavljeni tako posrečeno, da ga je nemogoče ujeti v celotni dolžini. Zato pa njegov "rojstni list" iz Helvetske konfederacije:


Sicer so tudi stopnice do vrat kabine, vendar so le-ta bila zaklenjena z žabico. Še opis:

[Ajznponar]

Ostane še zadnji tir. Prvi na njem je tale "Broj 1":


"Rojstni list"


Zanimiv koncept pogona, parni stroj ne vrti neposredno pogonskih koles


Za temle pa še ena električna serije 1042:


Tudi tale ima dostopno in odprto kabino, s čimer je bila še najzanimivejša za otroke:


ki so dodobra preizkusili vse komande in se lovili po prehodih med kabinama. No, vendarle so mi pustili škljocniti kabino. Bi kdo meha, mopeda, brižito zamenjal s temle?


Čisto za konec pa še nekaj "eksponatov" od zunaj. Ob izhodu iz rotunde sem zagledal tole še aktivno dvigalo in ga pritisnil s samega roba območja "nezaposlenim vstop prepovedan":


In še malo šnjofanja okoli prve stavbe. Na neelektrificiranem štucu se je sončilo tole "zgodovinsko pogonsko vozilo" (tako je pisalo na listu na vratih) serije 1040. A to pomeni, da bi nekega dne utegnilo priti v rotundo?


Po strešnem "okrasju" sklepam, da je tale SMW 100 namenjen napajalcem

[Ajznponar]

Sosednji tir je pa že pod štromom in na njem parkiranih nekaj še ne muzejskih primerkov serije 1142


Za SMW 100 je neki očitno bivši potniški vagon, ki ga delno zakriva grmovje:


Zato se ga bolje vidi z druge osenčene strani:


Še en enak vagon, tokrat že z dvorišča glavne muzejske zgradbe:


Ob steni pa tender "naše" 33-ke. Najprej sem pomislil, da je od tiste, ki smo jo že videli znotraj (konec koncev, če mi orientacija deluje, bi le ta morala biti takoj za vrati), vendar se številke ne ujemajo.


Zraven je nekaj kolesnih dvojic z vidno izboklino za vpetje na drogovje


V bližini sem hotel posneti tudi hišico prečne "šajbe" (kako bi se pravilno prevedlo Schiebebühne) za premikanje med tiri do kurilnice. Ampak prav nobena slika mi ni hotela ratati dovolj jasna. Ampak notranjost njene kabine mi je pa le ratala


In za uteho še njen opis:


Na sliki v prospektu je pred stavbo stala 92.32, ki pa so jo medtem že prestavili na toplo, na tem mestu pa je sedaj neki šolski vagon (ali karkoli bi že pomenilo Schulungswagen):


In čisto za konec še pogled proti glavnim tirom postaje, če se najde kaj "eksotičnega". Med dolgimi kačami tovornih vagonov so bili še najbližji približek tile dunajskolokalnoželezniški privatniki. Morda jih po remontu štajerske proge (kadarkoli že bo) utegnemo videti tudi na naših tirih.
¨

Že pri ne preveč temeljitem ogledu dve urici kaj hitro mineta. Pri nekom, ki bi res rad vse temeljito "prešnjofal", prebral čisto vse razlage in še kaj iz kataloga, še kaj pofotkal..., bi tiste tri ue, kolikor je muzej odprt v enem kosu, znale biti rahlo nerodna reč. Razen seveda, če se da zmeniti, da eno halo obdelaš dopoldne in drugo popoldne...

[Tono]

Ajznponar,

a ta teta ti je prodala karto?


Lp,

T

[Dolfe]

Na sliki v prospektu je pred stavbo stala 92.32, ki pa so jo medtem že prestavili na toplo, na tem mestu pa je sedaj neki šolski vagon (ali karkoli bi že pomenilo Schulungswagen):

........

Najprej čestitke za tale prispevek, ki je seveda odličen, kljub tvojemu pretirano samokritičnemu jamranju, glede kvalitete slik. Osnovni namen fotopisa je pač ta, da prikaže znamenitosti tudi ostalim. Kdor bo raje gledal Playboya, in vzdihoval nad njegovimi slikami, bo pač raje segel po njem. Evo, Nurmi ga že lista.


Torej, slike so čisto OK, na njih se vidi vse, kar naj bi pokazale.

Na Semmeringu nisi imel smole, le organizirani so na dva tipa obiskovalcev. Prvi uživajo v tej vili, drugi pa trgajo šuhe in spremljajo takšne kažipote. Ni druge, cafedraj-zug in gasa.


lp,
Dolfe


Še vprašanje. Pri lanskem obisku muzeja v Murzzuschlagu, je na mestu vagona stala ÖBB 33-132. Si jo morda videl kje?

[Tin€]

Ob steni pa tender "naše" 33-ke. Najprej sem pomislil, da je od tiste, ki smo jo že videli znotraj (konec koncev, če mi orientacija deluje, bi le ta morala biti takoj za vrati), vendar se številke ne ujemajo.
http://www.shrani.si/f/1s/w9/2aZO5lli/sdc13717.jpg

Najprej čestitke za fotopis , meni je letos za prvomajske praznike spodletel obisk tam gori, razlog pa je bil dež.
Tender bi kar znal pripadati 33-329, podobno je tudi v ljubljanskem muzeju, kjer je 33-339 pripet tender 33-330. Po informacijah s katerimi razpolagam, je bila to v jugi kar pogosta praksa, da so ob izteku eksploatacije parnih lokomotiv pripenjali lokomotivam pač najboljše vzdrževane tenderje.

[Tono]

Še vprašanje. Pri lanskem obisku muzeja v Murzzuschlagu, je na mestu vagona stala ÖBB 33-132. Si jo morda videl kje?

Dolfa,

na 33-132 je bila letos na brzino narejena revizija in lokomotiva je baje parkrat sopihala po Avstriji. Kje pa je garažirana pa ne bi vedel povedati.

Lp,

T

[Dolfe]

Lepa vest o öBB 33.132.