London

[TGV Lyria]

Po dolgem času fotopis z moje strani - letos je bila na sporedu Velika Britanija, bolje rečeno njena prestolnica London ter še nekaj malega podeželja, ki ga bom opisal v ločenem fotopisu.
Žal pa v London nismo šli v kraljevskem železniškem stilu, z Eurostarjem ali kaj podobnega, temveč po zraku... Ryanair iz Trevisa je zelo poceni in odličen. Slab sloves, ki ga nosi, mu ne pristoji. Naj bodo prve slike namenjene njemu:





EI-EMI je eden od 300 Boeingov 737-800 v floti Ryanaira:





Pristali smo na letališču London Stansted, ki je glavna baza Ryanaira.



Nepričakovano se železnice začnejo že takoj po izstopu iz letala. Do mejne kontrole smo se namreč zapeljali z avtomatskim vlakom, ali kakor se v letalskem žargonu temu reče: "Automated people mover". Žal mi zaradi gneče in malce strahu pred ostrimi varnostnimi ukrepi ni uspelo narediti pametne slike...
Letališče Stansted leži približno uro vožnje iz Londona. Za pot do prestolnice je na voljo več prevoznih sredstev, a le eno zadovolji ljubitelja železnic - ekspresni vlak Stansted Express. Vlak je v lasti privatne družbe Abellio Greater Anglia - naj takoj ob začetku povem, da v Britaniji državne železnice NE obstajajo, ampak so privatizirane. Obstaja le zveza Network Rail, v kateri so združeni vsi železniški prevozniki v državi.
Tipičen izgled britanskega vlaka je: DMU ali EMU z rumenim čelom vlaka in prehodom med več garniturami. Poglejmo:



Ne, ta ropotija ni naš vlak. To je zgolj "prvi stik z britanskimi vlaki", moral sem pač enega lokalca škljocniti... Vrnimo se k stvari: Stansted Express povezuje letališče s postajo Liverpool Street, eno od mnogih velikih postaj v Londonu. Običajno je sestavljen iz 3 ali 4 garnitur serije 379 "Electrostar", izdelanih pri Bombardieru leta 2011. Takole izgleda:



Vlak je zelo udoben in potrebuje okrog 50 minut do Londona. Deluje na napajanje 25 kV 50 Hz preko klasične vozne mreže - zakaj je to tako pomembno, bom razložil v drugem fotopisu.
Postaja Liverpool Street je krasna in zares daje občutek prihoda v "kraljevo" mesto. Zgrajena kot postaja za povezave na vzhodno obalo Velike Britanije je sedaj londonski terminal prevoznika Abellio Greater Anglia.



Vendarle, v Britaniji obstajajo tudi lokomotive in klasični vagoni, ne le motorniki:

[TGV Lyria]

London - prvi vtis o tem mestu je, da je to mesto mnogih obrazov; mesto, kjer cel svet živi skupaj. Na trenutke deluje kot urejen kaos, a je domače in prijetno, precej drugačno kot marsikatero drugo evropsko velemesto.
Seveda tu ne bom dolgovezil z znamenitostmi, ampak se bom forumu primerno posvetil prometu.
Če sem zgoraj začel z londonskimi železniškimi postajami, naj z njimi tudi nadaljujem. London ima malo morje železniških terminalov: Liverpool Street, Charing Cross, Blackfriars, Waterloo, Euston, Paddington, King's Cross, St. Pancras, Victoria... Glede na to, da so Britanci pionirji železniškega prometa, se temu ne gre čuditi. Vsaka nova železniška družba v času, ko je bila železnica še v povojih, je pač zgradila svojo postajo v Londonu.
Začeli smo z Liverpool Street, sedaj pa gremo na jug Londona, kjer kraljuje postaja Waterloo. To je največja in najbolj prometna postaja v Veliki Britaniji.





Notranjost postaje in peroni - v drugem fotopisu.
Dolga polkrožna steklena streha pa je bivši Waterloo International Terminal, postaja vlaka Eurostar. Sedaj je terminal preseljen na drugi konec Londona.



Najbolj znana postaja v Veliki Britaniji pa je nedvomno London King's Cross. Nekdanji terminal družbe LNER (London and North Eastern Railway), na katerem so ustavljale znamenite parne lokomotive A4 Pacific, je še sedaj izhodišče za pot proti Škotski po vzhodni obali.







Postaja ima svojevrstno znamenitost - peron 9 in tri četrtine! Seveda gre za peron iz zgodb o Harryju Potterju.
Gneča za fotografiranje je nepopisna. Svojo fotografijo kasneje prevzameš (seveda za mastno plačilo) v Harry Potter Shopu.



Še kratek sprehod po peronih. King's Cross je edina postaja, na kateri ni fizičnih zapor za vhod na perone. Torej v akcijo!
Seveda prve slike veljajo legendi med britanskimi vlaki. Dizelski ekspresni vlak HST, znan tudi kot Intercity 125 in izdelan daljnega leta 1975, je bil dolga leta najhitrejši dizelski vlak na svetu!





Vlak je sestavljen iz 2 dizelskih vlečnih enot in vmesnih vagonov. Ali kdo ugane, kako se vrata odpirajo od znotraj, oziroma kako so zaščitena pri hitrosti 200 km/h?

[TGV Lyria]

Naslednik HST-ja je Bombardier Voyager, ki pa je, resnici na ljubo, precej glasen:



Glavno breme prometa proti Škotski pa nosijo push-pull garniture Intercity 225, ki so sestavljene iz posebej oblikovane lokomotive na enem koncu, enako oblikovanega kabinsko-prtljažnega vagona na drugem, in sodobnejših vagonov vmes.
Na sliki je omenjeni kabinski vagon:



Čisto zraven King's Crossa pa stoji postaja St. Pancras.





Čudovita postaja že od zunaj. Znotraj pa povsem drugačno vzdušje kot na sosednjem King's Crossu - čuti se pridih nečesa večjega, ekskluzivnejšega...



Vse je hitro jasno. Na postaji ustavlja Kralj med vlaki!



Seveda, St. Pancras International je novi terminal hitrega vlaka Eurostar, edine direktne povezave v celinsko Evropo. Kot povsod drugje tudi tu Eurostar stoji za steklom. Terminal je spodaj, pod njegovimi tiri.
Izhod za potnike v prihodu in dobrodošlica: možakar za klavirjem se je očitno odločil popestriti potnikom prihod v London. Čudovito!



Nadaljevanje sledi... na vrsti je mestni promet.

[Ljubitelj]

.....Ali kdo ugane, kako se vrata odpirajo od znotraj, oziroma kako so zaščitena pri hitrosti 200 km/h?

Glede na moje izkušnje z angleškimi vlaki je zaščita sila preprosta, kljuka samo na zunanji strani. Za odpiranje odpreš okno in odpreš vrata z zunanje strani. Ampak tako je bilo v sredini 90-tih na vagonih/vlakih tipa mileporta.


LPL

[trocken]

Še zmeraj je tako!

[TGV Lyria]

Glede na moje izkušnje z angleškimi vlaki je zaščita sila preprosta, kljuka samo na zunanji strani. Za odpiranje odpreš okno in odpreš vrata z zunanje strani. Ampak tako je bilo v sredini 90-tih na vagonih/vlakih tipa mileporta.
LPL

Natanko tako. Kljuka je samo na zunanji strani in potniki morajo odpreti okno na vratih. Sliši se zakomplicirano, a očitno funkcionira in je varno. Ta sistem imajo vsi vagoni Mark 1-3 (slednje uporablja HST). Novejši Mark 4, ki jih uporablja IC 225, imajo drsna avtomatska vrata.

Gremo naprej, k londonskemu mestnemu prometu. Sistem prometa v Londonu je unikaten, saj ga sestavlja ogromno prevoznikov, ki so skupaj združeni v zvezo Transport for London. Že samo znameniti dvonadstropni avtobusi pripadajo vsaj trem ali štirim različnim družbam (po spominu: Arriva, Abellio, pa še vsaj dve ki si jih nisem zapomnil), potem pa so še ločene družbe London Underground, London Overground, Docklands Light Railway in National Rail. Vsak skrbi za svoj del prometa, skupne pa so vozovnice, tako da lahko potniki neovirano prehajajo med sredstvi.
Vsak, ki vsaj malo pozna London, ve, da mestni promet bazira na znameniti podzemni železnici. Izraz metro je tu nezaželjen, saj izvira iz Francije, londonska podzemna pa se imenuje Underground ali The Tube. Sestavljena je iz dveh ločenih sistemov, Sub-Surface Tube in Deep Tube.
Sub-Surface Tube so prvotne linije londonske podzemne železnice, ki datirajo tja v 19. stoletje in potekajo malo pod površjem. To so proge District, Metropolitan, Circle in Hammersmith&City. Zanje so značilne višje in širše garniture, proge pa potekajo marsikje tudi na površju, zato so najnovejše garniture, uvedene letos, tudi klimatizirane:



Te proge imajo še klasični sistem vožnje z voznikom. Deep Tube pa so kasnejše proge, ki v središču Londona potekajo globoko pod površjem. Zanje so značilne ozke in izredno nizke garniture z značilnimi zakrivljenimi vrati. Strop je tako nizek, da morajo stoječi potniki ob vratih paziti na glavo, ko se le-ta zapirajo.
Najstarejši in še ne prenovljeni progi sta Bakerloo in Piccadilly. Slednja je živ obup; na treh vožnjah z njo ni šlo nikoli vse gladko. Vlaki na njej so prepolni, pogosto je potrebno čakati ne drugi, ampak kar tretji vlak, vedno je kakšen del proge zaprt, pa tudi zamude so tja do 20 minut - enkrat smo vlak zares čakali toliko časa. Obe progi imata še vedno klasični sistem vožnje z voznikom.



Novejše proge pa so Victoria, Central, Jubilee, Northern in Waterloo&City. Garniture so tu novejše, večina teh prog (razen Northern in W&C) pa ima avtomatizirane vožnje. Še vedno je prisoten voznik oz. "train guard" v sprednji kabini; njegova naloga je odpirati in zapirati vrata ter nato, ko je vlak pripravljen za odhod, pritisniti na gumb START. Računalnik nato avtomatsko pelje vlak do naslednje postaje. Takšen sistem se najbolj obnese na liniji Central, ki je najbolj zasedena linija v Londonu, vlaki pa vozijo na eno ali dve minuti! To je že nevarno upravljati s človekom, zato je avtomatika nujna.



Najkrajša mestna proga je Waterloo&City, ki direktno povezuje postajo Waterloo s postajo Bank v samem finančnem središču London City. Vožnja traja slabe štiri minute.



Omeniti velja tudi progo Jubilee, ki je bila leta 1999 podaljšana od centra Londona do Stratforda skozi Greenwich. Postaje na tem podaljšku so popolnoma nove in imajo tudi značilna vrata, ki vlak ločijo od perona. Seveda je za natančno ustavljanje vlaka potrebna avtomatika.
Seveda sem se moral fotografirati ob legendarnem znaku Underground, tokrat na postaji Canary Wharf na progi Jubilee. V ozadju so vidna omenjena vrata:



Ima pa London še eno avtomatizirano železnico, ki je uradno čisto brez voznika. Gre seveda za znamenito Docklands Light Railway, ki vozi večinoma v vzhodnem Londonu, njena najzahodnejša postaja pa je že omenjena Bank.
Tako lepo je sedeti pred sprednjo šipo...







A tudi DLR ni popolnoma brez voznika. "Train guard" je prisoten povsod, in na njegov ukaz je bilo potrebno zapustiti prostore čisto spredaj, da je on prevzel kontrolo nad vlakom. Sicer na podoben način kot pri Underground, zgolj zapiranje/odpiranje vrat in START gumb...



Varnostno razdaljo očitno računalnik določa po svoje

[TGV Lyria]

Ko smo že v Greenwichu, velja omeniti še dve prevozni sredstvi. Prvo je jadrnica, ki je verjetno najbolj pripomogla k vzdrževanju britanskega imperija. Gre za kliper z imenom Cutty Sark.



Drugo, novejše prevozno sredstvo pa je žičnica čez reko Temzo, imenovana Emirates Air Line:



Razgled z žičnice na dvorano O2:



Še en vlak, poslikan "kar tako":



Cestni promet v Londonu bi lahko imenovali "urejeni kaos". Če si kdo misli, da je v Britaniji visoka vozniška kultura, se krepko moti. Ampak stvar očitno funkcionira... Pogled na promet iz zgornjega nadstropja enega od vsepovsod prisotnih londonskih double-deckerjev:



Večina mestnih avtobusov je sodobnih, sem ter tja pa se še vedno najde kakšen originalni AEC Routemaster, večinoma na čarterski vožnji:



London pa je tudi pravi kraj za ljubitelje pregrešno dragih avtomobilov. Čeprav smo na železniškem forumu, si bom drznil zagrešiti manjši prestopek in prilepil par slik takšnih vozil.
Klasični Britanec je seveda Rolls-Royce:

[TGV Lyria]

Najdejo se tudi Ferrariji...



...pa Porscheji, med njimi tudi izredno redek Carrera GT:



Ampak vse skupaj ni nič proti temu, kar se najde v eni od stranskih ulic...



Strašni Bugatti Veyron, najhitrejši serijski avto na svetu! Vredno se je fotografirati ob tem avtu, ki najbrž stane več kot premoženje vseh forumašev skupaj:



Za odmik od prometa pa še dve sliki iz britanskega nogometnega svetišča - stadiona Wembley:





Zadnja je seveda za vse ljubitelje Barcelone
Še prehitro je prišel čas slovesa od Londona. Pa naj bo za zaključek tega fotopisa nekaj slik s povratnega leta.
Jutranje destinacije širom po Evropi... naš let je imel odhod že ob 6.25 zjutraj!



Stansted se prebuja:



Naše letalo tokrat je bil EI-ENJ z reklamo Podkarpackie-Rzeszow:



Še zaključna slika v Trevisu:



In za konec... Tudi Britanci vedo kje je Slovenija. In napišejo v slovenskem jeziku dobrodošlico!
(Hotel Holiday Inn Express Stansted Airport)