Mid-Hants Railway - "The Watercress Line"

[TGV Lyria]

Kot sem že v prejšnjem fotopisu o Londonu namignil, je bil izlet na angleško podeželje nekaj posebnega, vsaj kar se železnice tiče. Naša destinacija je bil namreč kraj Alton, jugozahodno od Londona. V Altonu je namreč končna postaja ene od mnogih muzejskih železnic v Veliki Britaniji, imenovane Mid-Hants Railway. Celoten dan je torej bil v znamenju britanske parne vleke, ki je za vsakega ljubitelja nekaj posebnega...
Do Altona smo seveda prišli z vlakom s postaje Waterloo. Tole je EMG serije 450 družbe South West Trains, ki naj bi nas peljal do Altona:



Gre za... Siemensovo garnituro Desiro. Kar že v štartu ne pomeni nič dobrega za udobje. Pred nekaj dnevi sva z @Ljubiteljem udarila ostro debato glede sedežev na novih Fiatih. No ob notranjosti te britanske spake se bi oba strinjala, da je novi Fiat luksuz. Zgornji EMG ima namreč po 5 (pet!!!) ozkih in neudobnih sedežev v vrsti, torej pravi "high-density" vlak.
No to je praktično edina pripomba k britanskim vlakom. Vse ostalo gre kot po maslu. Komunikacija s potniki je zares na visokem nivoju, vlakovodja je vedno na voljo za pomoč potnikom, po vsakem postanku se javi po zvočniku in pove svojo trenutno lokacijo na vlaku (glede na to, da so spojene 4 štiričlenske garniture, je to še kako pomembno), sporoči vse podatke o vožnji, skratka obvesti potnike čisto o vsem, kar morajo vedeti. Tako je tudi večkrat sporočil, da se vlak tokrat na postaji Woking ne deli in da gre celotna garnitura v Basingstoke, potniki za Alton pa moramo presedati.
Iz Waterlooja smo speljali vzporedno s tole "Juniper" garnituro (serija 458), ki velja za problematičnega otroka. Ob uvedbi teh vlakov so bile ogromne tehnične težave.



Pralnica vlakov:



v Wokingu torej presedamo. Mimogrede še škljoc dizelske garniture serije 159:



Vlak za Alton odpelje kar z istega perona, kjer smo izstopili. Prihod v Alton - že pogled na nadhod pove, da smo prišli na posebno postajo:



Šele po pregledu slik sem ugotovil, da je naša garnitura imela številko 450 001!



Govorim o elektromotornih garniturah, napajanja pa nikjer... Nova posebnost britanskih železnic? Seveda, celoten jug in jugozahod Velike Britanije ima napajanje 750V preko tretje tračnice! Verjetno kar unikaten primer v svetu, da imajo izvenmestne železnice tako napajanje. O prednostih in slabostih le-tega pa bi verjetno lahko napisali celo filozofsko-tehnično razpravo.
Postaja Alton ima dva perona za South West Trains, ter tretji peron...



... ki je že na prvi pogled poseben, obnovljen v starem stilu. To je peron za vlake Mid Hants Railway.
Še ena okrasna slika, preden se spustim v detajle o progi:

[TGV Lyria]

Proga Mid-Hants Railway je bila zgrajena kot alternativna povezava med Londonom in Southamptonom, preko Altona, Alresforda in Winchestra. Po ukinitvi proge Alton - Winchester leta 1973 so lokalni zanesenjaki leta 1975 odkupili omenjeni odsek in že leta 1977 je znova zapeljal vlak med Alresfordom in Ropleyem, v smeri proti Altonu. Vendar ne več kot javno prevozno sredstvo; progo so namreč obnovili za ohranjanje britanske železniške dediščine, torej kot muzejsko progo. Celotna proga od Alresforda do Altona je bila obnovljena leta 1985.
Mid-Hants Railway, z drugim imenom Watercress Line, dolga 16 km, je sedaj le ena izmed mnogih muzejskih železnic v Veliki Britaniji. Najbolj je znana po tem, da na njej domuje "realna upodobitev" pravljičnega lokomotivčka Tomaža (gre kajpak za predelavo odslužene tendrovke). Sicer pa imajo v uporabi ogromno parnih lokomotiv, nekatere so še v razpadajočem stanju, nekatere so v postopku obnove, 5 lokomotiv (ob našem obisku jih je bilo še 6) pa je aktivnih in vlečejo turistične vlake po progi. Seveda ne vse hkrati; vsak teden izberejo dve lokomotivi, ki bosta vlekli skozi cel teden. K parnim lokomotivam je potrebno dodati še nekaj malega dizelske vleke (2 lokomotivi in 1 DMG), ki obratuje le ob vnaprej določenih dneh.
Naš vlak je kmalu prispel. Sestavljen je bil iz 5 klasičnih BR potniških vagonov in parne lokomotive:



Lokomotiva je bivša Southern Railway št. 850, kasneje BR št. 30850, imenovana "Lord Nelson". Je edina ohranjena lokomotiva svojega razreda "SR Lord Nelson Class"; to so bile najmočnejše lokomotive Southern Railway-a pred prihodom konstruktorja Oliverja Bulleida in njegovih čudaških konstrukcij. Lokomotiva je štiricilindrska (četvorčica) z osnim zaporedjem 2C (Tenwheeler) in je bila izdelana leta 1926.
Obračanje:



Počasi gre lokomotiva vzvratno na vlak:





Notranje krmilje:



Najbolj priljubljen prostor med ljubitelji



Naj ob tem dodam, da je možno kupiti tudi vozovnico za vožnjo na lokomotivi. Seveda je cena zasoljena - 100 funtov!
Še ena slika pred odhodom:



In odhod. Naprej naj slike govorijo same:





Zanimiv pogon kretnic:

[TGV Lyria]

Odhod s postaje Ropley:





Kmalu smo dospeli na končno postajo Alresford. Še nekaj slik parne lepotice:





Originalni ladijski kovčki:



Dizelska premikalka:



"Lord Nelson" kmalu zasede svoj prostor na drugi strani vlaka. Naj še omenim, da na progi ni nobene okretnice. Zato je vleka s tendrom naprej nekaj vsakdanjega. Od 6 lokomotiv so 3 obrnjene v eno, ostale 3 pa v drugo smer.



Postaje so obnovljene v pravem starinskem britanskem slogu, na njih kar mrgoli muzejskih detajlov. V Alresfordu je bila tudi velika prodajalna literature v zvezi z parnimi lokomotivami. Menda ni potrebno razlagati, da bi najraje kupil celo trgovino, v kolikor bi imel pogoje za to No zadovoljil sem se s knjigama o lokomotivah nekdanjih Southern Railway in LMS. Kaj več pa prihodnjič



Naslednji del poti smo opravili z dizelsko garnituro. Ta dan je bila v uporabi DMG BR št. 1125, ki spada v BR serijo 205. Znana tudi kot "Hampshire Unit" je bila izdelana daljnega leta 1957!



Še bolj šokanten je podatek, da so te garniture nepredelane še vedno vozile v rednem prometu leta 2003, kar 47 let po svojem nastanku! Prava veteranka torej. Ima pa še svoje posebnosti, saj ima fizično ločene oddelke za 1. razred, prtljago in 2. razred. Garnitura je popolnoma neprehodna!!!
Notranjost 2. razreda:

[TGV Lyria]

Z Hampshire Unit smo se peljali le eno postajo nazaj, do Ropleya. Še dve sliki veteranke:





V Ropleyu so delavnice, tu so stacionirane tudi vse lokomotive, ki niso v uporabi.
Dve sliki delavnic, trenutno je v postopku obnove lokomotiva BR Standard Class 4MT št. 75079:





Zunaj pa stojijo sicer vozne lokomotive, ki pa na določen dan ne obratujejo. Pa poglejmo...
Najprej črna velikanka s številko 92212; gre za tovorno lokomotivo BR Standard Class 9F:



Zraven pa veliko presenečenje; lokomotiva BR Standard Class 7 št. 70000 "Britannia", ki je sicer lokomotiva z dovoljenjem za vleko po glavnih progah (National Rail)! Lokomotiva je prišla v Ropley očitno na popravilo ene od vlečnih osi...



Naslednja v nizu je Southern Railway "Schools Class" št. 925, z imenom "Cheltenham" iz leta 1934. Gre za najmočnejše kadarkoli izdelane lokomotive z osnim zaporedjem 2B (="American"). Tovrstnih lokomotiv je bilo na SR veliko zaradi nizkega dopustnega osnega pritiska večine prog.





Zadaj se skriva še London, Midland & Scottish Railway serija Stanier 5, znana kot "Black Five". Gre za verjetno najbolj vsestransko britansko parno lokomotivo. Primerek na MHR nosi številko 45379 in je bil izdelan leta 1937.

[TGV Lyria]

Ostaja še ena lokomotiva, ki je bila ob tem času parkirana v Ropleyu. Nekaj od nje sem že objavil kot uganko, sedaj pa malce podrobnejše o prvi zvezdi proge, ki pa ta dan žal ni bila v obratovanju.
Tukaj je - Southern Railway "West Country Class" Bulleid Light Pacific št. 34007 - "Wadebridge"



Da s to lokomotivo "nekaj ni v redu" je jasno takoj: nenavadna oblika, ki je kasneje dobila ime "spam can", pa tudi manjkajoče zunanje krmiljenje na podvozju (ni razvodniškega droga). Lokomotiva ima namreč Bulleidovo verižno krmilje, ki je izredno zapleteno in očem skrito. Poleg tega ima parni reverzer, torej odpade značilno krmilno kolo v kabini. Celo vrata peči se odpirajo na parni pogon namesto na roke. Skratka, lokomotiva je polna nekih inovacij, ki jih je vpeljal Oliver Bulleid in so se le delno izkazale kot uporabne. Največje težave so bile prav z verižnim krmiljem, zato so se odločili originalne Bulleidke predelati v "normalno" obliko z Walschaert krmiljem. K sreči niso predelali vseh; ohranjenih je kar 10 originalnih lokomotiv, od tega kar nekaj v voznem stanju. "Wadebridge" je sicer tricilindrska Pacific lokomotiva, izdelana pa je bila leta 1945.
Nekako sem uspel pokukati tudi v kabino:



Še slavno podvozje:



Pred delavnicami je tudi nekaj kotlov, ki jih vztrajno čistijo:



Znova na postaji: replika sobe šefa postaje:





Še en pogled na parkirane lokomotive, tokrat je Black Five v ospredju:



V tem času je pripeljal vlak za Alton. Vlekla je SR U-class lokomotiva št. 31806, dvocilindrska Mogul (1C) lokomotiva iz leta 1928. Čeprav na pogled majhna, je lokomotiva kar precej močna, krasi pa jo tudi čudovit zvok, primerljiv z našim Borsigom. Lokomotiva je bila na MHR le še do konca julija in sedaj vozi na drugi muzejski železnici Swanage Railway.

[TGV Lyria]

Znova prihaja Lord Nelson:



Še nekaj slik med vožnjo:





Notranjost, na sliki je sicer 1. razred. 2. razred je brez kupejev.



Prihod v Alton:



V Altonu je ta dan potekal tudi Alton Bus Rally, srečanje starih avtobusov in drugih cestnih vozil. Seveda je vredno nekaj slik objaviti tudi tukaj:

[TGV Lyria]

S tem avtobusom smo se peljali do postaje Medstead & Four Marks, da bi dan zaključili s še eno parno vožnjo.





Znova vleče Lord Nelson, le da tokrat vzvratno.



Še enkrat srečanje današnjih parnih strojev:



Sledila je vožnja do Altona in nato z Desirojem do Londona, tokrat vključno s spenjanjem v Wokingu. Zadnja slika dneva je na postaji Waterloo:



Tako je bil pri koncu čudovit dan, v katerem smo spoznali britanski odnos do svoje železniške zgodovine in trženje le-te. Vsaka taka muzejska železnica v Britaniji je učni primer upravljanja s tehnično dediščino in mislim, da bi se lahko tudi pri nas učili od Britancev...