Bolj ali manj so železniške postaje v večini držav tudi pribežališče raznih ljudi, ki morda nekaterim potnikom povzročajo neprijeten občutek, zopet drugi se ne menijo zanje. Sam se do sedaj na nobeni od italijanskih postaj nisem počutil tako ali drugače ogroženega. Razno razne pripetljaje pač vzamem bolj kot popestritev potovanja. Nenazadnje, tudi ljudje s svojimi navadami dajejo postajam svoj del pridiha. Je pa res, da je v Italiji precej večja verjetnost, da te na peronu "preseneti" kak "zanimiv" osebek, kot denimo v Avstriji.
Če se prav spomnim, sem na postaji v Pordenonu pred časom videl možakarja, ki je nenehno na skrivaj (no, vsaj trudil se je to početi skrivoma) iskral špranje na moškem WCju in skoznje opazoval dogajanje. V Vidmu se je zopet možakar blizu 60-ih na vsake toliko časa odločil slediti kakemu mlajšemu moškemu in ga nato ob prvi priliki pričel ogovarjati. V osnovi ti ljudje ne ogrožajo nikogar, zato se tudi postajna policija ne zmeni zanje. V Avstriji bi denimo takšne osebke kmalu odstranili s postaj in zanje poskrbeli v ustreznih ustanovah.
Še en svež primer, ki mi je že ušel iz misli, če me nanj ne bi spomnilo zastavljeno vprašanje v zgornjem mailu. Pred dvema dnevoma zjutraj tako čakam ravno na postaji v Pordenonu na naslednjo vezo, ko se ob meni prične smukati možakar poznih srednjih let. Ni minilo nekaj sekund, ko mi nameni prve besede. Osebek mi ni bil preveč povšeči, niti sam nisem bil preveč pri volji za pogovor, tako da sem mu odgovoril v angleščini. Običajno se pri Italijanih nato pogovor konča. Zgolj globoko izdihnem, ko možakar nadaljuje v za Italijane kar solidni angleščini. "Dobro", si rečem, "naj bo, mu bom prisluhnil, če je že tako usojeno". Sprva sledijo vprašanja, ali sem iz ZDA, morda iz VB. Sam odkimam, a imena svoje domovine mu še ne razkrijem. In nato nadaljujejo razlagati, kako je sam iz Neaplja, a da se je preselil v Videm. V Pordenone naj bi se to jutro odpravil z namenom obiskati stavnico in staviti na pasjo dirko, a ga je presenetilo, da so bile vse stavnice v mestu zaprte (v nedeljo zjutraj!). Naposled ga le razrešim muk in mu na ponovno vprašanje povem, od kod prihajam. In že sledijo stavki o njegovih pogostih obiskih Nove Gorice oz. Perle. "Casino?", mu za spremembo sam postavim vprašanje. "Ne, ne, v Perlo hodim plavati, tudi telovaditi, če imam dovolj časa." Njegova vse prej kot športna postava je v meni vzbudila kanček provokativnosti. Pa ga vprašam, če v Vidmu nimajo bazena. "Ja, je bazen..., ampak tam je dolgčas. V Vidmu se nič ne dogaja." Takoj zatem je na prvi tir pripeljal vlak, na katerega je čakal možakar, in me s tem odrešil nadaljnjega dolgovezenja.
Pač eden izmed mnogih dogodkov, ki jih sam vzamem na bolj humorističen način.
So pa številni teroristični napadi po Evropi, grožnje z napadi ter mnogi prebežniki, ki so v zadnjem letu in pol za svoje cilje pričeli izbirati tudi severne predele Italije, pripomogli k večji aktivnosti mož postave. Na postaji v Trbižu je tako še vedno prisotna tudi vojska, številne kamere nad peroni nemara ujamejo vsak kotiček postaj, ob vsakem prihodu vlaka na postajo v Tržiču, Gorici, Červinjanu itd. iz postajne pisarne vedno izstopi vsaj en policist in na lastne oči spremlja dogajanje itd.
Glede na vse dogajanje po Evropi, obisk italijanskih postaj (vsaj teh, ki sem jih sam obiskal - torej na SV države), nikakor ne predstavlja varnostne grožnje. Zato bom tokratni zaključek izkoristil za korak proč od obiskanih postaj, kjer nam furlanski in beneški kraji ter podeželje ponujajo mnoge lepe detajle. Škoda bi jih bilo ne obiskati. V bližino mnogih od njih nas lahko pripelje vlak. Veze so pogoste, vlaki hitri in cenovno ugodni, kar je dober pogoj za izvedbo izleta po lastnih željah.