Evo! Ne čisto nove, ampak z letošnjega januarja (11. 1. 2020). Vse slike vodijo do povečav na večje variante. Začela sva blizu openske železniške postaje, katere novejše slike se da zlahka izbrskati, zato na tem mestu nekaj starejšega...
Spodaj je še en posnetek od zgoraj. Okretnica še obstaja, a so tiri, ki vodijo do nje, delno odmontirani (vidno tudi na Google Maps – zračni posnetek).
Obe zgornji sliki sta iz albuma Pierpaola Saccharija.
No, zdaj pa k bolj časovno bližnjim dogodkom! Hodila sva po Via di Monrupino in takoj za podvozom pod železnico (najprej "Južno", dobesedno takoj za njo pa Bohinjsko) zlezla na tire. Že kaj kmalu sva bila na mestu, kjer gre proga čez staro traso Južne železnice.
Tira sta dva, a kmalu, pri kamniti hišici, se levi konča.
Nadaljujeva pod nadvozom, januarsko sonce dela že tako simpatično pokrajino še lepšo.
... in skozi usek ...
... do prvega tunela – Repentabor. Seveda sva se sprehodila skozenj. Predor je v bistvu raven in izhod/vhod se ves čas vidi, tako da ni nekega čudnega občutka hoje v temi, saj dobesedno vidiš "luč na na koncu tunela"!
Predor je v dobrem stanju, kot tudi sama proga do meje.
Še malo in že sva na meji – kakšni posebni mejni kamni niti niso potrebni, saj se mesto vidi že iz tega, kje se pragovi zamenjajo iz betonskih v lesene.
Bližava se tunelu Dol, kjer je dokaj nov stolp GSM-R, ki, osamljen in skrit v dolinici, kljubuje času hehe
Še vhod v tunel – ta je krajši od Repentabora, a je v krivini in občutek hoje v njem je malce hecen. Luč vsekakor priporočljiva.
Za izhodom je signal (desno). Slika žal ni najboljša, tudi svetloba ni bila ne vem kakšna (senca).
No, takšno je pa stanje marsikaterega praga...
Kreplje so že blizu, zelo blizu! Z desne prihaja novejša proga iz smeri Sežane (ima svoj signal, nekoliko v smeri Sežane). Na levi se lepo vidi škatlasta zadeva s kabli za prej omenjen stolp, na desni pa so žice za mehansko upravljanje signala pred predorom Dol.
Še malce pobliže, vidita se znaka na tirih.
Pa še res zgledno urejena postaja! Vrata v glavni prostor so odklenjena, v njem je nek kavč, presenetljivo pa ni smeti.
Ker bi na vlak za Sežano čakala precej dolgo sva se do Sežane pač sprehodila. Tudi ta pot je čisto simpatična, a še zdaleč ne tako kot ta po tirih - ubrala sva stezico po travnikih in gozdovih
Miha