Minifotopis: Kalamáta z okolico
Objavljeno: 25.03.2020, 0:27
Preduvod
Prihajajoče fotografije mi ležijo na domačem računalniku že skorajda dve leti, posnel sem jih namreč v času prvomajskih praznikov 2018 med obiskom kontinentalne Grčije. Trenutno samoizolativno obdobje je kot nalašč primerno za odpis starih "dolgov". Dolgo časa sem razmišljal, ali naj jih zmečem v svojo "galerijo" ali pa jih vendarle uredim v fotopis. Naposled se je nabralo toliko spremnega teksta, da mi kaj drugega kot fotopis niti ni preostalo.
Za uvod
Moje popotovanje je večinoma potekalo onstran krajev z železnico. Z atenskim metrojem in (pri)mestno železnico sem imel le mimobežna srečanja, tovornih koridorjev iz pirejske luke nisem videl. Prvi zaresen stik s tiri sem doživel šele po prečkanju Korintskega kanala ob vstopu na polotok Peloponez. Soočen sem bil z žalostnimi prizori. Reliefno razgibani Peloponez je nekdaj razpolagal z zavidljivo razvejanim omrežjem železnic metrskega tirnega razmaka. Tole sicer ni ravno najboljša karta grškega železniškega omrežja, vendar je vseeno dovolj nazorna, da si ustvarite predstavo o nekdanjem poteku peloponeških železnic. Mimogrede, karto sem si "sposodil" na uradni spletni strani grških železnic (OSE).
Na karti je vrisan celoten sistem, realnost rednega potniškega prometa pa je danes povsem drugačna. Od nekdaj krožnega sistema sta v redni uporabi ostala le dva kratka odseka:
- Katakolo−Pirgos−Olimpija (ostala zaradi potreb turizma)
- primestna železnica mesta Patras
Vse preostale relacije so na začetku preteklega desetletja (večinoma 2010/2011) postale žrtev hude finančne krize. Uradno še vedno velja, da je ukinitev rednega prometa zgolj začasne narave. Konec koncev so Grki v obdobju med 2000 in 2010 vložili znatne zneske za obnovo infrastrukture in voznega parka. Nihče ne ve, kaj bo prinesel čas. Pred leti so ponekod organizirali vsaj izredne izletniške vlake, zadnjih nekaj let menda niti tega ni več. Je pa dejstvo, da se stanje na neaktivnih progah hitro poslabšuje. Videno na lastne oči. Na osamelih postajah je ostala kupica odsluženih vagonov in lokomotiv. Le ti so pogosta tarča vandalizma, ki je na grških tleh globoko ukoreninjen v gene. Nič bolj optimistični niso prizori z odprtih prog.
No, da ne bo vse tako črno, naj omenim da na Peloponezu še živi slikovita železnica tirne širine 750 mm Diakopto−Kalavritan (link 1, link 2). Obenem se na skrajnem severu polotoka gradi nova normalnotirna elektrificirana proga Atene/Pirej−Korint−Patras (na hitro o projektu).
Sedaj pa končno k bistvu fotopisa
1. maj 2018. Dan, ko so bili praktično vsi muzeji zaprti. (Dolg)čas smo ubili tako, da smo se zapeljali do mesta Kalamáta na južni peloponeški obali. Mesto s skoraj 70.000 prebivalci danes velja za središče regije. Predhodno opisani železniški sistem teh krajev seveda ni mogel zaobiti. Recesijska racionalizacija železniškega omrežja okoli leta 2010 je na žalost prekinila vse redne operacije daleč naokoli. Kmalu za tem se je sicer zvrstilo nekaj izrednih voženj, a to je na žalost tudi vse. Pridih turobnosti je ostal vse do današnjih dni.
Neodvisno od dogodkov aktivnega prometa je v centru Kalamáte že leta 1986 začel nastajati pravi železniški muzej. Pravzaprav muzej na prostem, ki je zasedel območje opuščene železniške postaje Kalamáta-Limin (limin = pristanišče). Centralna postaja, ki je do 2010/2011 služila vlakom rednega potniškega prometa, se nahaja približno kilometer severneje. Pogled na Google Earth:
Uradna predstavitev železniškega muzeja na prostem: https://www.ose.gr/en/culture/rail-park ... f-kalamata
Na kratko. Muzej hrani sedem parnih lokomotiv, eno dizel motorno garnituro, več potniških in tovornih vagonov, tirno dvigalo ter dve drezini (nisem ju videl). Postaja, mišljeno kot celostno območje, je ohranjena v celoti. Sestavljajo jo postajna zgradba, peronska ureditev, nadhod, vodni stolp s pripadajočimi napajalniki, kretniške zveze itd. Nekje na pol poti med muzejem in "novo" postajo je še manjša remiza z okretnico, vendar si je zaradi slabega poznavanja terena žal nisem ogledal. Mogoče še ena opazka, na spletni strani je naveden odpiralni čas (8.30-15.00). Odkrito povedano ne vem, kaj so točno mislili s to informacijo. Vstop v park je brezplačen, uradnega vhoda/izhoda ni, do eksponatov je možno povsem legalno pristopiti prek različnih dostopov. Svoj obisk sem izpeljal nekje med 14.00 in 15.30, kar pomeni, da sem prekoračil uradni čas, vendar me ni nihče naganjal ven.
Še zadnje sporočilo pred fotografijami. Večina železniških eksponatov se nahaja pod bujnimi borovimi krošnjami, zato je fotografiranje v žgočem popoldanskem soncu prava nočna mora. Na roko ne gre niti dejstvo, da je več kot polovica vozil usmerjena proti severu. V takšni situaciji bi precej raje imel oblačno vreme. Oprostite torej za slabše fotografije .
Vstopim v muzejski park. Na tleh me pozdravi stari logotip Grški železnic (OSE). Ko smo ravno pri železniških upravah. Prvi tiri na tleh Peloponeza so bili položeni 1884. leta. Od takrat se je zvrstila cela kopica železniških uprav, ki so si lastila večje ali manjše kose sistema. Nekatere uprave so bankrotirale, nekatere so bile podržavljenje, nekatere združene... Naj na tem mestu omenim zgolj najpomembnejše: Siderodromi Pireos Athinon Peloponisou oz. SPAP, Sidirodromi Ellinikou Kratous oz. SEK, Organismós Sidirodrómon Elládos oz. OSE.
Kot že omenjeno, središče parka predstavlja nekdanja pristaniška železniška postaja Kalamáta-Limin. Postajno poslopje je primer tipske železniške arhitekture Peloponeza. V lično obnovljeni stavbi je nastanjen priročni bar (mogoče se pa delovni čas nanaša na obratovanje le tega?).
Tira 1 in 2, fotografirano s peronskega nadhoda. V ospredju Zs 7.539 oziroma 7.535. Okoli te lokomotive so se na spletu pojavila vprašanja o njeni dejanski numeraciji. Trenutno prevladuje mnenje, da je njena original številka 7.539. Kakor koli že, gre za izdelek tovarne Locomotivfabrik Krauß iz začetka 20. stoletja.
Ob 7.539 se nahaja nekaj let mlajša Zs 7.540, prav tako Krauß-ov izdelek. Leto izdelave: 1926.
Ob tej lokomotivi velja usmeriti pogled na mešano vagonsko kompozijo.
Vagon I. razreda.
Še dve iz serije Krauß-ovih lokomotiv konfiguracije 2-6-0. Zs 7.541 (1926).
Zs 7.544 (1925).
Prihajajoče fotografije mi ležijo na domačem računalniku že skorajda dve leti, posnel sem jih namreč v času prvomajskih praznikov 2018 med obiskom kontinentalne Grčije. Trenutno samoizolativno obdobje je kot nalašč primerno za odpis starih "dolgov". Dolgo časa sem razmišljal, ali naj jih zmečem v svojo "galerijo" ali pa jih vendarle uredim v fotopis. Naposled se je nabralo toliko spremnega teksta, da mi kaj drugega kot fotopis niti ni preostalo.
Za uvod
Moje popotovanje je večinoma potekalo onstran krajev z železnico. Z atenskim metrojem in (pri)mestno železnico sem imel le mimobežna srečanja, tovornih koridorjev iz pirejske luke nisem videl. Prvi zaresen stik s tiri sem doživel šele po prečkanju Korintskega kanala ob vstopu na polotok Peloponez. Soočen sem bil z žalostnimi prizori. Reliefno razgibani Peloponez je nekdaj razpolagal z zavidljivo razvejanim omrežjem železnic metrskega tirnega razmaka. Tole sicer ni ravno najboljša karta grškega železniškega omrežja, vendar je vseeno dovolj nazorna, da si ustvarite predstavo o nekdanjem poteku peloponeških železnic. Mimogrede, karto sem si "sposodil" na uradni spletni strani grških železnic (OSE).
Na karti je vrisan celoten sistem, realnost rednega potniškega prometa pa je danes povsem drugačna. Od nekdaj krožnega sistema sta v redni uporabi ostala le dva kratka odseka:
- Katakolo−Pirgos−Olimpija (ostala zaradi potreb turizma)
- primestna železnica mesta Patras
Vse preostale relacije so na začetku preteklega desetletja (večinoma 2010/2011) postale žrtev hude finančne krize. Uradno še vedno velja, da je ukinitev rednega prometa zgolj začasne narave. Konec koncev so Grki v obdobju med 2000 in 2010 vložili znatne zneske za obnovo infrastrukture in voznega parka. Nihče ne ve, kaj bo prinesel čas. Pred leti so ponekod organizirali vsaj izredne izletniške vlake, zadnjih nekaj let menda niti tega ni več. Je pa dejstvo, da se stanje na neaktivnih progah hitro poslabšuje. Videno na lastne oči. Na osamelih postajah je ostala kupica odsluženih vagonov in lokomotiv. Le ti so pogosta tarča vandalizma, ki je na grških tleh globoko ukoreninjen v gene. Nič bolj optimistični niso prizori z odprtih prog.
No, da ne bo vse tako črno, naj omenim da na Peloponezu še živi slikovita železnica tirne širine 750 mm Diakopto−Kalavritan (link 1, link 2). Obenem se na skrajnem severu polotoka gradi nova normalnotirna elektrificirana proga Atene/Pirej−Korint−Patras (na hitro o projektu).
Sedaj pa končno k bistvu fotopisa
1. maj 2018. Dan, ko so bili praktično vsi muzeji zaprti. (Dolg)čas smo ubili tako, da smo se zapeljali do mesta Kalamáta na južni peloponeški obali. Mesto s skoraj 70.000 prebivalci danes velja za središče regije. Predhodno opisani železniški sistem teh krajev seveda ni mogel zaobiti. Recesijska racionalizacija železniškega omrežja okoli leta 2010 je na žalost prekinila vse redne operacije daleč naokoli. Kmalu za tem se je sicer zvrstilo nekaj izrednih voženj, a to je na žalost tudi vse. Pridih turobnosti je ostal vse do današnjih dni.
Neodvisno od dogodkov aktivnega prometa je v centru Kalamáte že leta 1986 začel nastajati pravi železniški muzej. Pravzaprav muzej na prostem, ki je zasedel območje opuščene železniške postaje Kalamáta-Limin (limin = pristanišče). Centralna postaja, ki je do 2010/2011 služila vlakom rednega potniškega prometa, se nahaja približno kilometer severneje. Pogled na Google Earth:
Uradna predstavitev železniškega muzeja na prostem: https://www.ose.gr/en/culture/rail-park ... f-kalamata
Na kratko. Muzej hrani sedem parnih lokomotiv, eno dizel motorno garnituro, več potniških in tovornih vagonov, tirno dvigalo ter dve drezini (nisem ju videl). Postaja, mišljeno kot celostno območje, je ohranjena v celoti. Sestavljajo jo postajna zgradba, peronska ureditev, nadhod, vodni stolp s pripadajočimi napajalniki, kretniške zveze itd. Nekje na pol poti med muzejem in "novo" postajo je še manjša remiza z okretnico, vendar si je zaradi slabega poznavanja terena žal nisem ogledal. Mogoče še ena opazka, na spletni strani je naveden odpiralni čas (8.30-15.00). Odkrito povedano ne vem, kaj so točno mislili s to informacijo. Vstop v park je brezplačen, uradnega vhoda/izhoda ni, do eksponatov je možno povsem legalno pristopiti prek različnih dostopov. Svoj obisk sem izpeljal nekje med 14.00 in 15.30, kar pomeni, da sem prekoračil uradni čas, vendar me ni nihče naganjal ven.
Še zadnje sporočilo pred fotografijami. Večina železniških eksponatov se nahaja pod bujnimi borovimi krošnjami, zato je fotografiranje v žgočem popoldanskem soncu prava nočna mora. Na roko ne gre niti dejstvo, da je več kot polovica vozil usmerjena proti severu. V takšni situaciji bi precej raje imel oblačno vreme. Oprostite torej za slabše fotografije .
Vstopim v muzejski park. Na tleh me pozdravi stari logotip Grški železnic (OSE). Ko smo ravno pri železniških upravah. Prvi tiri na tleh Peloponeza so bili položeni 1884. leta. Od takrat se je zvrstila cela kopica železniških uprav, ki so si lastila večje ali manjše kose sistema. Nekatere uprave so bankrotirale, nekatere so bile podržavljenje, nekatere združene... Naj na tem mestu omenim zgolj najpomembnejše: Siderodromi Pireos Athinon Peloponisou oz. SPAP, Sidirodromi Ellinikou Kratous oz. SEK, Organismós Sidirodrómon Elládos oz. OSE.
Kot že omenjeno, središče parka predstavlja nekdanja pristaniška železniška postaja Kalamáta-Limin. Postajno poslopje je primer tipske železniške arhitekture Peloponeza. V lično obnovljeni stavbi je nastanjen priročni bar (mogoče se pa delovni čas nanaša na obratovanje le tega?).
Tira 1 in 2, fotografirano s peronskega nadhoda. V ospredju Zs 7.539 oziroma 7.535. Okoli te lokomotive so se na spletu pojavila vprašanja o njeni dejanski numeraciji. Trenutno prevladuje mnenje, da je njena original številka 7.539. Kakor koli že, gre za izdelek tovarne Locomotivfabrik Krauß iz začetka 20. stoletja.
Ob 7.539 se nahaja nekaj let mlajša Zs 7.540, prav tako Krauß-ov izdelek. Leto izdelave: 1926.
Ob tej lokomotivi velja usmeriti pogled na mešano vagonsko kompozijo.
Vagon I. razreda.
Še dve iz serije Krauß-ovih lokomotiv konfiguracije 2-6-0. Zs 7.541 (1926).
Zs 7.544 (1925).