Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Ker smo dosedaj kar nekaj osnov delovanja parne lokomotive spoznali s pomočjo naše lokomotive serije 33 bomo to storili tudi pri lokomotivskem krmilju.
Govorili bomo o Heusinger-Walschaertovem krmilu do katerega sta izumitelja prišla neodvisno drug od drugega ob iskanju izboljšave Stephensonovega krmila.
Belgijski inžinir Egide Walschaerts je v tem uspel leta 1844, nemški inžinir Edmund Heusinger von Waldegg pa v letu 1849.
Zgodovina o morebitni industrijski špijonaži molči , je pa res, da je Heusingerjev izum bližji kasneje splošno uporabljeni konstrukciji.
Njuno krmilo se je razširilo po svetu šele po letu 1890, ko so se pričele širiti zvezne lokomotive (lokomotive, ki so izkoriščale parno raztezanje dvostopenjsko).
Prednost Heusinger-Walschaertovega krmila je namreč njegovo stalno in nespremenljivo prehitevanje (predčasno odpiranje parnega dovoda in odvoda o katerem smo že govorili) ne glede na stopnjo polnitve.
To je bilo še posebej pomembno pri zveznih lokomotivah, kjer je nizkotlačni valj popolnoma odvisen od delovanja visokotlačnega.
V 20.stoletju je to krmilo postalo najširše uporabljeno, posebno na večjih lokomotivah. Zaradi svojih dobrih lastnosti iz lokomotivskih konstrukcij izrine vsa ostala krmila in postane splošno uporabljeno lokomotivsko krmilo v Evropi in Ameriki.
V večini držav se imenuje po Heusingerju razen v Belgiji in Franciji, kjer ga imenujejo po Walschaertsu.
V Ameriki je bilo proti koncu parne vleke zelo razširjeno ventilsko krmilje z nekakšnimi odmičnimi gredmi, ki se je odlikovalo po izredno dobrih izkoristkih v delovanju lokomotive ampak na žalost za ceno dragega vzdrževanja in številnih okvar. Če diesel vleka ne bi izrinila pare bi vse lokomotive ponovno opremili s Heusingerjevim krmilom (z določenimi izboljšavami).
Enostavnost, zanesljivost in nizki vzdrževalni stroški Heusingerjevega krmila vsekakor odtehtajo nekoliko slabše izkoristke v sami vleki.
Pred opisom delovanja samega krmila ponovno poglejmo sliko lokomotivskega drogovja z označenimi sestavnimi deli.
Čeprav smo to sliko že videli je mogoče dobro, da je ponovno tudi na tem mestu.
Govorili bomo o Heusinger-Walschaertovem krmilu do katerega sta izumitelja prišla neodvisno drug od drugega ob iskanju izboljšave Stephensonovega krmila.
Belgijski inžinir Egide Walschaerts je v tem uspel leta 1844, nemški inžinir Edmund Heusinger von Waldegg pa v letu 1849.
Zgodovina o morebitni industrijski špijonaži molči , je pa res, da je Heusingerjev izum bližji kasneje splošno uporabljeni konstrukciji.
Njuno krmilo se je razširilo po svetu šele po letu 1890, ko so se pričele širiti zvezne lokomotive (lokomotive, ki so izkoriščale parno raztezanje dvostopenjsko).
Prednost Heusinger-Walschaertovega krmila je namreč njegovo stalno in nespremenljivo prehitevanje (predčasno odpiranje parnega dovoda in odvoda o katerem smo že govorili) ne glede na stopnjo polnitve.
To je bilo še posebej pomembno pri zveznih lokomotivah, kjer je nizkotlačni valj popolnoma odvisen od delovanja visokotlačnega.
V 20.stoletju je to krmilo postalo najširše uporabljeno, posebno na večjih lokomotivah. Zaradi svojih dobrih lastnosti iz lokomotivskih konstrukcij izrine vsa ostala krmila in postane splošno uporabljeno lokomotivsko krmilo v Evropi in Ameriki.
V večini držav se imenuje po Heusingerju razen v Belgiji in Franciji, kjer ga imenujejo po Walschaertsu.
V Ameriki je bilo proti koncu parne vleke zelo razširjeno ventilsko krmilje z nekakšnimi odmičnimi gredmi, ki se je odlikovalo po izredno dobrih izkoristkih v delovanju lokomotive ampak na žalost za ceno dragega vzdrževanja in številnih okvar. Če diesel vleka ne bi izrinila pare bi vse lokomotive ponovno opremili s Heusingerjevim krmilom (z določenimi izboljšavami).
Enostavnost, zanesljivost in nizki vzdrževalni stroški Heusingerjevega krmila vsekakor odtehtajo nekoliko slabše izkoristke v sami vleki.
Pred opisom delovanja samega krmila ponovno poglejmo sliko lokomotivskega drogovja z označenimi sestavnimi deli.
Čeprav smo to sliko že videli je mogoče dobro, da je ponovno tudi na tem mestu.
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
No, pa nadaljujmo z našo temo, čeprav bolj po kapljicah .
Sicer pa ni važno kako velika je kapljica, važno da jih je dovolj .
Poglejmo detalj slike, ki prikazuje samo dele Heusingerjevega krmila.
Na sliki vidimo, da kolesni čep (M) opravlja krožno pot katere premer je enak hodu parnega bata, čep ekscentričnega droga (E) pa krožno pot katere premer je enak največjemu hodu batnega razvodnika.
Kot med obema čepoma je vedno enak in znaša 90°.
Ta kot je pomemben, saj preprečuje možnost, da bi se parni bat in razvodnik istočasno nahajala v mrtvih točkah (skrajni položaj).
Ekscentrski drog preko čepa (E) premika kuliso (S) katere center nihanja je v točki (P). V sami kulisi je drsnik (C), ki se s pomočjo dvoramnega vzvoda (R) lahko pomika v utoru gor ali dol.
Na sliki se ta ekscentrski drog nahaja v sredinskem položaju, kar pomeni, da kljub nihanju kulise (S) ne opravlja nobene poti in posledično batni razvodnik miruje v svojem sredinskem položaju (zapira oba dovoda pare v valj in lokomotiva ne more speljati).
Med vožnjo lokomotive za prehitevanje krmila (o katerem smo že govorili) skrbi prehitevalni vzvod, ki je v točki (H) vezan na sojemalni vzvod križnika (L).
Torej, da na kratko povzamemo, smer vožnje in stopnja polnitve je določena s položajem veznega droga razvodnika v kulisi:
Pri vožnji brez pare (padec proge) se nastavi krmilo v položaj maksimalne polnitve seveda v ustrezno smer. Tako batni razvodnik opravlja najdaljšo pot in se v celoti enakomernejše obrablja.
Poglejmo še enkrat animacijo spremembe smeri vožnje
Seveda moramo našo 33-ko pogledati še v naravi (avtor slike: vagonček), da bomo znali poimenovati dele drogovja .
(vezni drog razvodnika je v sredinskem položaju - speljava lokomotive ni mogoča)
Na tej sliki (avtor slike: primož) pa vidimo vezni drog razvodnika v položaju za speljavo lokomotive (postaja Grahovo).
Sicer pa ni važno kako velika je kapljica, važno da jih je dovolj .
Poglejmo detalj slike, ki prikazuje samo dele Heusingerjevega krmila.
Na sliki vidimo, da kolesni čep (M) opravlja krožno pot katere premer je enak hodu parnega bata, čep ekscentričnega droga (E) pa krožno pot katere premer je enak največjemu hodu batnega razvodnika.
Kot med obema čepoma je vedno enak in znaša 90°.
Ta kot je pomemben, saj preprečuje možnost, da bi se parni bat in razvodnik istočasno nahajala v mrtvih točkah (skrajni položaj).
Ekscentrski drog preko čepa (E) premika kuliso (S) katere center nihanja je v točki (P). V sami kulisi je drsnik (C), ki se s pomočjo dvoramnega vzvoda (R) lahko pomika v utoru gor ali dol.
Na sliki se ta ekscentrski drog nahaja v sredinskem položaju, kar pomeni, da kljub nihanju kulise (S) ne opravlja nobene poti in posledično batni razvodnik miruje v svojem sredinskem položaju (zapira oba dovoda pare v valj in lokomotiva ne more speljati).
Med vožnjo lokomotive za prehitevanje krmila (o katerem smo že govorili) skrbi prehitevalni vzvod, ki je v točki (H) vezan na sojemalni vzvod križnika (L).
Torej, da na kratko povzamemo, smer vožnje in stopnja polnitve je določena s položajem veznega droga razvodnika v kulisi:
- Vezni drog razvodnika v zgornjem položaju - vožnja nazaj z maksimalno polnitvijo.
- Vezni drog razvodnika v sredinskem položaju - lokomotiva miruje, dovod pare v valj ni mogoč (kljub odprtem regulatorju).
- Vezni drog razvodnika v spodnjem položaju - vožnja naprej z maksimalno polnitvijo.
Pri vožnji brez pare (padec proge) se nastavi krmilo v položaj maksimalne polnitve seveda v ustrezno smer. Tako batni razvodnik opravlja najdaljšo pot in se v celoti enakomernejše obrablja.
Poglejmo še enkrat animacijo spremembe smeri vožnje
Seveda moramo našo 33-ko pogledati še v naravi (avtor slike: vagonček), da bomo znali poimenovati dele drogovja .
(vezni drog razvodnika je v sredinskem položaju - speljava lokomotive ni mogoča)
Na tej sliki (avtor slike: primož) pa vidimo vezni drog razvodnika v položaju za speljavo lokomotive (postaja Grahovo).
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Hlapon,
nas boš še naučil voziti parno lokomotivo Zgoraj napisano je sila interesantno in če nič drugega, najlepša hvala. In upam, da mi oprostiš, da sem si drznil prejšnji post mičkeno popraviti - sem poudaril pomembne pojme
Še nekaj bi Te pa vseeno vprašal. S čim je določen kot nagiba ekscenterske ročke, ki povezuje čep na kolesu (M) in čep ekscenterskega droga? Deluje mi namreč podoben kotu predvžiga zmesi pri Ottovem motorju. Sicer pa me zanima čisto tako, ker sem recimo pri moji medeninasti 06 ta kot določil na oko glede na fotografije.
Še enkrat, najlepša hvala!
nas boš še naučil voziti parno lokomotivo Zgoraj napisano je sila interesantno in če nič drugega, najlepša hvala. In upam, da mi oprostiš, da sem si drznil prejšnji post mičkeno popraviti - sem poudaril pomembne pojme
Še nekaj bi Te pa vseeno vprašal. S čim je določen kot nagiba ekscenterske ročke, ki povezuje čep na kolesu (M) in čep ekscenterskega droga? Deluje mi namreč podoben kotu predvžiga zmesi pri Ottovem motorju. Sicer pa me zanima čisto tako, ker sem recimo pri moji medeninasti 06 ta kot določil na oko glede na fotografije.
Še enkrat, najlepša hvala!
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Goran, hvala za spodbudo .
Ko bomo obdelali vso snov, bodo strojevodje še bolj skrbno uporabljali pripomoček na sliki
Kar pa se tiče kota 90° je stvar nekako taka:
Značilnost Heusingerjevega krmila je v tem, da uporablja samo en ekscenter, ki v kombinaciji s prehitevalnim vzvodom ustvarja gibanje krmila.
Ker pa je lokomotivski parni stroj reverzibilen (opravlja delo v obeh smereh vrtenja) mora biti položaj čepa ekscentričnega droga tak, da poganja krmilo v enakih razmerjih pri vožnji naprej in nazaj.
Tak položaj dosežemo s kotom 90°, ki je nekakšen geometrijsko "nevtralen" kot med obema mrtvima točkama kolesnega čepa K.
Na spodnji sliki se vidi, da ta ekscenter s centrom v točki E stoji pod kotom 90° napram kolesnemu čepu K. Ta kot ne določa prehitevanja, prehitevanje določajo geometrijska razmerja med vpenjalnimi točkami prehitevalnega vzoda S.
Če bi namreč prehitevanje poskusili izvesti s povečanjem kota 90° bi to pri spremembi smeri vožnje imelo obratni učinek. Povzročilo bi zaostajanje, kar pa je nezaželeno.
Poglejmo še eno zanimivo razliko med obema slikama.
Na zgornji sliki čep E za 90° prehiteva kolesni čep K, medtem, ko na spodnji sliki čep E zaostaja 90° za kolesnim čepom K.
Zgornja slika namreč predstavlja krmilo za zunanji vstop pare (ploščati razvodniki), spodnja slika pa predstavlja krmilo za notranji vstop pare (batni razvodniki).
Pri zunanjem vstopu pare se ploščati razvodnik večinoma giblje v isti smeri kot parni bat, medtem, ko se pri notranjem vstopu pare batni razvodnik večinoma giblje v nasprotni smeri kot parni bat (spodnja animacija) saj odpira vstopne kanale z notranjimi robovi.
Res pa je, da sem nekje zasledil podatek o posebni izvedbi Walschaerts Heusingerjevega krmila s spremenljivim prehitevanjem, ki je pri večjih polnitvah (ob speljavi in večjih obremenitvah ob manjši hitrosti) onemogočilo prehitevanje in zopet omogočilo normalno prehitevanje, ko je lokomotiva vozila z manjšo obremenitvijo in manjšo stopnjo polnitve ob večji hitrosti. To so dosegli z dodatnimi krmilnimi vzvodi in kompenzirali z večjim kotom (več kot 90°) o katerem smo govorili (nekakšna parna izvedba avtomobilske VVT tehnologije) .
Ta posebna izvedba naj bi se uporabljala na progi družbe Denver & Rio Grande Western, ki poteka skozi Rocky Mountains (ZDA). Na tej progi so bile specifične zahteve po speljavah na sorazmerno velikih vzponih ob velikih obremenitvah.
Ta izvedba se ni splošno razširila, čeprav se je zelo dobro obnesla. Zahtevala je namreč veliko dodatnega vzdrževanja in povečala se je možnost okvar (dodatni gibajoči se deli).
Bom poskusil najti kakšno sliko te konstrukcijske rešitve.
Seveda so lokomotive s takšno konstrukcijsko rešitvijo pod polno obremenitvijo bolj malo vozile vzvratno .
Ko bomo obdelali vso snov, bodo strojevodje še bolj skrbno uporabljali pripomoček na sliki
Kar pa se tiče kota 90° je stvar nekako taka:
Značilnost Heusingerjevega krmila je v tem, da uporablja samo en ekscenter, ki v kombinaciji s prehitevalnim vzvodom ustvarja gibanje krmila.
Ker pa je lokomotivski parni stroj reverzibilen (opravlja delo v obeh smereh vrtenja) mora biti položaj čepa ekscentričnega droga tak, da poganja krmilo v enakih razmerjih pri vožnji naprej in nazaj.
Tak položaj dosežemo s kotom 90°, ki je nekakšen geometrijsko "nevtralen" kot med obema mrtvima točkama kolesnega čepa K.
Na spodnji sliki se vidi, da ta ekscenter s centrom v točki E stoji pod kotom 90° napram kolesnemu čepu K. Ta kot ne določa prehitevanja, prehitevanje določajo geometrijska razmerja med vpenjalnimi točkami prehitevalnega vzoda S.
Če bi namreč prehitevanje poskusili izvesti s povečanjem kota 90° bi to pri spremembi smeri vožnje imelo obratni učinek. Povzročilo bi zaostajanje, kar pa je nezaželeno.
Poglejmo še eno zanimivo razliko med obema slikama.
Na zgornji sliki čep E za 90° prehiteva kolesni čep K, medtem, ko na spodnji sliki čep E zaostaja 90° za kolesnim čepom K.
Zgornja slika namreč predstavlja krmilo za zunanji vstop pare (ploščati razvodniki), spodnja slika pa predstavlja krmilo za notranji vstop pare (batni razvodniki).
Pri zunanjem vstopu pare se ploščati razvodnik večinoma giblje v isti smeri kot parni bat, medtem, ko se pri notranjem vstopu pare batni razvodnik večinoma giblje v nasprotni smeri kot parni bat (spodnja animacija) saj odpira vstopne kanale z notranjimi robovi.
Res pa je, da sem nekje zasledil podatek o posebni izvedbi Walschaerts Heusingerjevega krmila s spremenljivim prehitevanjem, ki je pri večjih polnitvah (ob speljavi in večjih obremenitvah ob manjši hitrosti) onemogočilo prehitevanje in zopet omogočilo normalno prehitevanje, ko je lokomotiva vozila z manjšo obremenitvijo in manjšo stopnjo polnitve ob večji hitrosti. To so dosegli z dodatnimi krmilnimi vzvodi in kompenzirali z večjim kotom (več kot 90°) o katerem smo govorili (nekakšna parna izvedba avtomobilske VVT tehnologije) .
Ta posebna izvedba naj bi se uporabljala na progi družbe Denver & Rio Grande Western, ki poteka skozi Rocky Mountains (ZDA). Na tej progi so bile specifične zahteve po speljavah na sorazmerno velikih vzponih ob velikih obremenitvah.
Ta izvedba se ni splošno razširila, čeprav se je zelo dobro obnesla. Zahtevala je namreč veliko dodatnega vzdrževanja in povečala se je možnost okvar (dodatni gibajoči se deli).
Bom poskusil najti kakšno sliko te konstrukcijske rešitve.
Seveda so lokomotive s takšno konstrukcijsko rešitvijo pod polno obremenitvijo bolj malo vozile vzvratno .
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Obljuba dela dolg, zato sem izbrskal poenostavljeno shemo Walschaerts Heusingerjevega krmila s spremenljivim prehitevanjem .
Že na prvi pogled opazimo, da ima krmilo še en dodaten dvoramni vzvod kulise, ki premika sprednji vertikalni prekrmilni drog v dodatni kulisi.
Ob speljavi lokomotive se vezni drog razvodnika v kulisi premakne v spodnji položaj in tako omogoči največjo polnitev parnega valja.
Istočasno se navzdol premakne tudi sprednji vertikalni drog in preko dodatne kulise na prehitevalnem vzvodu nevtralizira učinek prehitevanja pri speljevanju in počasni vožnji polno obremenjene lokomotive. Zaradi tega je speljevanje lokomotive lažje.
Kakor pa se stopnja polnitve ob večji hitrosti zmanjšuje, se povečuje stopnja prehitevanja, kar zelo ugodno vpliva na izkoristke pare.
Kot sem že omenil, se je ta konstrukcijska rešitev zelo dobro obnesla na progi družbe D&RGW preko Rocky Mountains. Kljub temu je druge železniške družbe niso prevzele in nazadnje se je z njo zgodilo isto kot z ostalimi rešitvami, ki so omogočale skoraj popoln razvod pare.
Zaradi dodatnega dragega in zahtevnega vzdrževanja in pogostih okvar so bile take rešitve opuščene.
Že na prvi pogled opazimo, da ima krmilo še en dodaten dvoramni vzvod kulise, ki premika sprednji vertikalni prekrmilni drog v dodatni kulisi.
Ob speljavi lokomotive se vezni drog razvodnika v kulisi premakne v spodnji položaj in tako omogoči največjo polnitev parnega valja.
Istočasno se navzdol premakne tudi sprednji vertikalni drog in preko dodatne kulise na prehitevalnem vzvodu nevtralizira učinek prehitevanja pri speljevanju in počasni vožnji polno obremenjene lokomotive. Zaradi tega je speljevanje lokomotive lažje.
Kakor pa se stopnja polnitve ob večji hitrosti zmanjšuje, se povečuje stopnja prehitevanja, kar zelo ugodno vpliva na izkoristke pare.
Kot sem že omenil, se je ta konstrukcijska rešitev zelo dobro obnesla na progi družbe D&RGW preko Rocky Mountains. Kljub temu je druge železniške družbe niso prevzele in nazadnje se je z njo zgodilo isto kot z ostalimi rešitvami, ki so omogočale skoraj popoln razvod pare.
Zaradi dodatnega dragega in zahtevnega vzdrževanja in pogostih okvar so bile take rešitve opuščene.
- železocestnik
- Strojevodja I
- Prispevkov: 9511
- Pridružen: 30.12.2007, 22:01
- Kraj: Ljubljana
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Upam, da ne bo preveč narobe, če sedaj med krmilje nalepim fotke, ki prikazujejo lokomotivo v "prerezu"...
Ja, tale "prerez" je mišljen dobesedno...
Fotke so iz tehničnega muzeja v Oslu.
Za potrebe opisa delov in delovanja parne lokomotive za naš forum so razrezali eno lokomotivo
Poglejmo...
Pogled na lokomotivo in kondukterjev vagon...
Presek skozi kurišče...
Presek skozi kurišče, 2. del...
kurišče in dimovodne cevi...
prerez skozi parni kotel...
prerez skozi parni kotel in parni dom z varnostnim ventilom...
parna cev iz parnega doma do parnega stroja...
...še dimnik v prerezu...
Parni stroj: razvodnik v prerezu in bat...
Parni stroj s krmiljem in ojnično povezavo...
Ja, tale "prerez" je mišljen dobesedno...
Fotke so iz tehničnega muzeja v Oslu.
Za potrebe opisa delov in delovanja parne lokomotive za naš forum so razrezali eno lokomotivo
Poglejmo...
Pogled na lokomotivo in kondukterjev vagon...
Presek skozi kurišče...
Presek skozi kurišče, 2. del...
kurišče in dimovodne cevi...
prerez skozi parni kotel...
prerez skozi parni kotel in parni dom z varnostnim ventilom...
parna cev iz parnega doma do parnega stroja...
...še dimnik v prerezu...
Parni stroj: razvodnik v prerezu in bat...
Parni stroj s krmiljem in ojnično povezavo...
»Problem z dejstvi je v tem, da jih je tako veliko.« Samuel McChord Crothers
- železocestnik
- Strojevodja I
- Prispevkov: 9511
- Pridružen: 30.12.2007, 22:01
- Kraj: Ljubljana
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Ojnična povezava in krmilje...
...nadaljevanje
vsi detajli...
Celovit pogled
detajli...nadaljevanje
Pogled v strojevodsko kabino in na "vzvode" za vožnjo...
Skladovnik za premog in kondijev vagon...
zadosti imam te modre barve...podvozje kondukterjevega vagona v ČB izvedbi...seveda: SKF ležaji
...in še pogled na cel "vlak"...
...nadaljevanje
vsi detajli...
Celovit pogled
detajli...nadaljevanje
Pogled v strojevodsko kabino in na "vzvode" za vožnjo...
Skladovnik za premog in kondijev vagon...
zadosti imam te modre barve...podvozje kondukterjevega vagona v ČB izvedbi...seveda: SKF ležaji
...in še pogled na cel "vlak"...
»Problem z dejstvi je v tem, da jih je tako veliko.« Samuel McChord Crothers
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
@železocestnik, hvala za odličen prikaz delov lokomotive .
Moram priznati, da so se pri "rezanju" res potrudili, pa tudi barvanje ni od muh .
Moram priznati, da so se pri "rezanju" res potrudili, pa tudi barvanje ni od muh .
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Bravo ŽC!
Odlično in nazorno dopolnilo k tej temi.
Hvala za tvoj trud in več kot odlično slikovno gradivo.
Odlično in nazorno dopolnilo k tej temi.
Hvala za tvoj trud in več kot odlično slikovno gradivo.
LP, Dolfe
Pa zakwa glih jst?!!
Pa zakwa glih jst?!!
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Po nazornih fotografijah, ki jih je prispeval @železocestnik si poglejmo nekatere dele parnega stroja.
Del parnega stroja na katerega neposredno deluje parna sila in ima nalogo, da prenaša njen učinek na pogonsko drogovje, je parni bat. Spojen je po batnici skozi sredino zadnjega valjnega pokrova s križnikom, ki se pomika po svojih vodilih v premi smeri izmenično sem in tja in je pregibno spojen z ojnico. Para deluje na bat izmenično in doseže s tem premikanje sem in tja.
Pot, ki jo napravi bat od enega do drugega konca valja, se imenuje batna pot in je v določenem razmerju z valjnim premerom (običajno v razmerju 4:3).
Bat sme napraviti na sekundo 7 do 7,5 metra in v minuti ne več kot 720 poti. To se ujema s 360 obrati pogonske osi v minuti ali s 6 obrati v sekundi, kar predstavlja skrajno dovoljeno mejo za lokomotive z drogovnim pogonskim prenosom.
Križnik je posredovalec med premim gibanjem batnice in krožnimi gibi ročice in mora biti zaradi te svoje vloge močno zgrajen, da kljubuje vsem silam, ki bi želele skriviti ojnico ali batnico.
Na sliki vidimo enodrsni križnik, kakršne imajo pogosto novejše lokomotive. Tak križnik objema križno vodilo in po njem drsi. Izdelan je v enem kosu iz litega jekla, da tvori celoto, ki ima večjo odpornost na nanj delujoče sile. Ulitek je vsestransko obdelan, vse drsne površine pa so izlite z belo kovino, ki jo zaradi boljše razdelitve mazalnega olja opremijo s krogovnimi mazalnimi zarezami.
V križnikovo odprtino, ki je izstružena v obliki stožca, je vtaknjena batnica in zavarovana proti izpadu z zagozdo.
Vodilo križnika (po njem drsi križnik) je skovano iz jekla. Njegova naloga je, da vodi križnik v premi smeri. Običajno je na sprednjem koncu pritrjeno neposredno na zadnje valjne pokrove, na zadnjem koncu pa se opira na posebni nosilec, ki je trdno spojen z lokomotivnim okvirjem.
Bela kovina na križnih drsnicah se polagoma obrabi in se mora ob reviziji nadomestiti. Če bi pred potekom navedene dobe križnik zaradi delne obrabe belokovinskega vložka pričel razbijati, je poskrbljeno za vlaganje tankih podložnih ploščic iz jeklene pločevine in s tem odprava neželjene zračnosti.
Za mazanje je poskrbljeno z mazalicami, katerim se mora posvečati vso skrbno pozornost.
Na spodnji sliki si poglejmo križnik naše 33-ice, na kateri se lepo vidi zagozdo s katero je v križniku pritrjena batnica. Poglejte si tudi pritrditev sprednjega konca vodila križnika na valjni pokrov in številna mazalna mesta.
Na tej sliki pa se vidi pritrditev zadnjega konca vodila križnika na lokomotivski okvir. Vse pritrditve so izdelane izredno močno in morajo biti pod stalno kontrolo.
Omenili smo belo kovino, zato je prav da pojasnimo kaj to sploh je?
To je posebna ležajna zlitina in mora na splošno ustrezati naslednjim pogojem:
Zagotoviti morajo čim manjše trenje pri drsenju tečaja v ležaju, biti morajo odporne proti obrabi in morajo dobro odvajati toploto, ki nastane v ležaju zaradi trenja. Ležajna zlitina mora dobro prenašati znatne površinske pritiske, zato mora imeti zadostno trdnost in trdoto pri navadnih in povišanih temperaturah, da se prilagodi čepu oziroma tečaju in da omogoči tvorbo oljnega filma, ki loči dve površini in tako zmanjšuje trenje. Te lastnosti pa lahko zagotovimo z zlitinami, ki imajo heterogeno strukturo.
V heterogeni strukturi ležajnih zlitin je osnova mehka in plastična, v njej pa so enakomerno razporejeni trdi vložki intermetalnih spojin. Pod vplivom trenja med površinami nastane sčasoma na površini ležaja relief. Med trdimi vložki nastanejo v mehki osnovi mikroskopski kanali, po katerih se pri vrtenju oziroma premikanju ležaja pretaka mazivo. Reliefna površina zato pospešuje tvorbo oljnega filma in na ta način tekočinsko trenje v namazanem drsnem ležaju.
Ležajne zlitine pravzaprav uporabljamo za zalitje ležajne blazinice s sorazmerno tanko plastjo (0,1 – 0,8 mm).
Sestava omenjene bele kovine se je od posameznih železniških uprav razlikovala tako, da so nemške železnice uporabljale zlitino z naslednjo sestavo: 82% cinka, 7% bakra in 11% antimona.
Zlitine ostalih železnic so se malenkostno razlikovale od omenjene.
Del parnega stroja na katerega neposredno deluje parna sila in ima nalogo, da prenaša njen učinek na pogonsko drogovje, je parni bat. Spojen je po batnici skozi sredino zadnjega valjnega pokrova s križnikom, ki se pomika po svojih vodilih v premi smeri izmenično sem in tja in je pregibno spojen z ojnico. Para deluje na bat izmenično in doseže s tem premikanje sem in tja.
Pot, ki jo napravi bat od enega do drugega konca valja, se imenuje batna pot in je v določenem razmerju z valjnim premerom (običajno v razmerju 4:3).
Bat sme napraviti na sekundo 7 do 7,5 metra in v minuti ne več kot 720 poti. To se ujema s 360 obrati pogonske osi v minuti ali s 6 obrati v sekundi, kar predstavlja skrajno dovoljeno mejo za lokomotive z drogovnim pogonskim prenosom.
Križnik je posredovalec med premim gibanjem batnice in krožnimi gibi ročice in mora biti zaradi te svoje vloge močno zgrajen, da kljubuje vsem silam, ki bi želele skriviti ojnico ali batnico.
Na sliki vidimo enodrsni križnik, kakršne imajo pogosto novejše lokomotive. Tak križnik objema križno vodilo in po njem drsi. Izdelan je v enem kosu iz litega jekla, da tvori celoto, ki ima večjo odpornost na nanj delujoče sile. Ulitek je vsestransko obdelan, vse drsne površine pa so izlite z belo kovino, ki jo zaradi boljše razdelitve mazalnega olja opremijo s krogovnimi mazalnimi zarezami.
V križnikovo odprtino, ki je izstružena v obliki stožca, je vtaknjena batnica in zavarovana proti izpadu z zagozdo.
Vodilo križnika (po njem drsi križnik) je skovano iz jekla. Njegova naloga je, da vodi križnik v premi smeri. Običajno je na sprednjem koncu pritrjeno neposredno na zadnje valjne pokrove, na zadnjem koncu pa se opira na posebni nosilec, ki je trdno spojen z lokomotivnim okvirjem.
Bela kovina na križnih drsnicah se polagoma obrabi in se mora ob reviziji nadomestiti. Če bi pred potekom navedene dobe križnik zaradi delne obrabe belokovinskega vložka pričel razbijati, je poskrbljeno za vlaganje tankih podložnih ploščic iz jeklene pločevine in s tem odprava neželjene zračnosti.
Za mazanje je poskrbljeno z mazalicami, katerim se mora posvečati vso skrbno pozornost.
Na spodnji sliki si poglejmo križnik naše 33-ice, na kateri se lepo vidi zagozdo s katero je v križniku pritrjena batnica. Poglejte si tudi pritrditev sprednjega konca vodila križnika na valjni pokrov in številna mazalna mesta.
Na tej sliki pa se vidi pritrditev zadnjega konca vodila križnika na lokomotivski okvir. Vse pritrditve so izdelane izredno močno in morajo biti pod stalno kontrolo.
Omenili smo belo kovino, zato je prav da pojasnimo kaj to sploh je?
To je posebna ležajna zlitina in mora na splošno ustrezati naslednjim pogojem:
Zagotoviti morajo čim manjše trenje pri drsenju tečaja v ležaju, biti morajo odporne proti obrabi in morajo dobro odvajati toploto, ki nastane v ležaju zaradi trenja. Ležajna zlitina mora dobro prenašati znatne površinske pritiske, zato mora imeti zadostno trdnost in trdoto pri navadnih in povišanih temperaturah, da se prilagodi čepu oziroma tečaju in da omogoči tvorbo oljnega filma, ki loči dve površini in tako zmanjšuje trenje. Te lastnosti pa lahko zagotovimo z zlitinami, ki imajo heterogeno strukturo.
V heterogeni strukturi ležajnih zlitin je osnova mehka in plastična, v njej pa so enakomerno razporejeni trdi vložki intermetalnih spojin. Pod vplivom trenja med površinami nastane sčasoma na površini ležaja relief. Med trdimi vložki nastanejo v mehki osnovi mikroskopski kanali, po katerih se pri vrtenju oziroma premikanju ležaja pretaka mazivo. Reliefna površina zato pospešuje tvorbo oljnega filma in na ta način tekočinsko trenje v namazanem drsnem ležaju.
Ležajne zlitine pravzaprav uporabljamo za zalitje ležajne blazinice s sorazmerno tanko plastjo (0,1 – 0,8 mm).
Sestava omenjene bele kovine se je od posameznih železniških uprav razlikovala tako, da so nemške železnice uporabljale zlitino z naslednjo sestavo: 82% cinka, 7% bakra in 11% antimona.
Zlitine ostalih železnic so se malenkostno razlikovale od omenjene.
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Ojnica je zelo važen del pogonskega drogovja in mora prenesti velike tlačne in natezne obremenitve, zato se izdeluje izključno iz kvalitetnega jekla.
Na spodnji sliki je prikazana ojnica, ki ima naslednje bistvene dele:
Veliko glavo, ki objema čep pogonske osi (I)
Malo glavo za zvezo s križnim čepom (II)
Ojnično telo, čigar prerez ima obliko dvojnega T
Velika ojnična glava se konča v obliki vilic (G), mednje sta vtaknjeni obe polovici ojničnega ležišča iz brona, ki imata še vložek iz bele kovine, da se ročični čep ne poškoduje.
Obe ležiščni školjki varuje proti izpadu dvooko streme (B), ki se navleče na oba vilična konca in zavaruje z zagozdo (D).
Tudi mala ojnična glava ima dvoje ležiščnih ponvic iz brona (C ) in jekleni zagozdi (J in K).
Zaradi obrabe med obratovanjem se mora vsako dvodelno ležišče sčasoma prestaviti, da se ponovno tesno prilega k čepu.
To dosežemo na več načinov.
Bodisi tako, da med obe polovici ležišča takoj po ulitju vstavimo distančnike, ki jih kasneje ob obrabi bele kovine odstranjujemo in tako ohranjamo dovolj tesen prileg s čepom, lahko pa ob določeni obrabi odpilimo oba konca ponvic toliko, da se zopet prilegajo čepu.
Vsakokrat pa moramo zagozdo (D) dovolj zabiti v razporek in zavarovati proti izpadu.
Če pa pogledamo ojnico naše 33-ice vidimo, da se malce razlikuje od zgoraj opisane in sicer v tem, da se ne končuje v obliki vilic (odprta ojnica), ampak ima svoj konec lepo zaokrožen (zaprta ojnica).
Taka izvedba je možna zaradi tega, ker je ekscentrična ročica nasajena na kvadratni konec kolesnega čepa in zato lahko odstranljiva. Ojnico lahko nato „enostavno“ snamemo s kolesnega čepa. Na sliki vidimo tudi zagozdo, ki gleda iz spodnjega dela ojničnega konca, proti izpadu pa je zavarovana z maticama na vrhu.
Sedaj pa še eno vprašanje.
Kaj mislite, čemu služi na prvi pogled nepomemben del označen na spodnji sliki
Na spodnji sliki je prikazana ojnica, ki ima naslednje bistvene dele:
Veliko glavo, ki objema čep pogonske osi (I)
Malo glavo za zvezo s križnim čepom (II)
Ojnično telo, čigar prerez ima obliko dvojnega T
Velika ojnična glava se konča v obliki vilic (G), mednje sta vtaknjeni obe polovici ojničnega ležišča iz brona, ki imata še vložek iz bele kovine, da se ročični čep ne poškoduje.
Obe ležiščni školjki varuje proti izpadu dvooko streme (B), ki se navleče na oba vilična konca in zavaruje z zagozdo (D).
Tudi mala ojnična glava ima dvoje ležiščnih ponvic iz brona (C ) in jekleni zagozdi (J in K).
Zaradi obrabe med obratovanjem se mora vsako dvodelno ležišče sčasoma prestaviti, da se ponovno tesno prilega k čepu.
To dosežemo na več načinov.
Bodisi tako, da med obe polovici ležišča takoj po ulitju vstavimo distančnike, ki jih kasneje ob obrabi bele kovine odstranjujemo in tako ohranjamo dovolj tesen prileg s čepom, lahko pa ob določeni obrabi odpilimo oba konca ponvic toliko, da se zopet prilegajo čepu.
Vsakokrat pa moramo zagozdo (D) dovolj zabiti v razporek in zavarovati proti izpadu.
Če pa pogledamo ojnico naše 33-ice vidimo, da se malce razlikuje od zgoraj opisane in sicer v tem, da se ne končuje v obliki vilic (odprta ojnica), ampak ima svoj konec lepo zaokrožen (zaprta ojnica).
Taka izvedba je možna zaradi tega, ker je ekscentrična ročica nasajena na kvadratni konec kolesnega čepa in zato lahko odstranljiva. Ojnico lahko nato „enostavno“ snamemo s kolesnega čepa. Na sliki vidimo tudi zagozdo, ki gleda iz spodnjega dela ojničnega konca, proti izpadu pa je zavarovana z maticama na vrhu.
Sedaj pa še eno vprašanje.
Kaj mislite, čemu služi na prvi pogled nepomemben del označen na spodnji sliki
-
- Strojevodja I
- Prispevkov: 1639
- Pridružen: 09.11.2005, 22:40
- Kraj: Maribor
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Pozdrav
Zanima me, kako so obdelane drsne ploskve križnega vodila? (mogoče strgane?).
Pa za tisti "nepomembni del" bi rekel, da ima dve vlogi (vsaj po moje). Prva je dodatna varnost, če bi prišlo do razpada vijačne zveze med križnikom in ojnico oz. loma male glave ojnice. Takrat zadeva ojnico prestreže in prepreči, da bi se med vožnjo zarila v tla, kar bi sigurno privedlo do iztirjenja lokomotive, dodatnih poškodb pogonskega mehanizma in proge. Druga pa je pomoč pri montaži in demontaži. Prestreže oz prepreči padec male glave ojnice na tla in s tem morebitne poškodbe le-te, po drugi strani pa je še priročna zadeva. Potrebješ samo primeren kos lesa, ki ga zagozdiš med ojnico in spodnji prečni vijak tako, da ojnica ostane na ustrezni višini. Potem lahko lepo brez straha odviješ in ostraniš povezovalni čep ojnica in križnika, odmakneš križnik (in bat) nazaj v cilinder in zadeva stoji pred tabo razstavljena. In seveda obratno pri sestavi...No, vasj tako na prvi pogled bi jaz izluščil funkcionalnosti zadeve Lahko se pa seveda (divje) motim....
LP
Jože
Zanima me, kako so obdelane drsne ploskve križnega vodila? (mogoče strgane?).
Pa za tisti "nepomembni del" bi rekel, da ima dve vlogi (vsaj po moje). Prva je dodatna varnost, če bi prišlo do razpada vijačne zveze med križnikom in ojnico oz. loma male glave ojnice. Takrat zadeva ojnico prestreže in prepreči, da bi se med vožnjo zarila v tla, kar bi sigurno privedlo do iztirjenja lokomotive, dodatnih poškodb pogonskega mehanizma in proge. Druga pa je pomoč pri montaži in demontaži. Prestreže oz prepreči padec male glave ojnice na tla in s tem morebitne poškodbe le-te, po drugi strani pa je še priročna zadeva. Potrebješ samo primeren kos lesa, ki ga zagozdiš med ojnico in spodnji prečni vijak tako, da ojnica ostane na ustrezni višini. Potem lahko lepo brez straha odviješ in ostraniš povezovalni čep ojnica in križnika, odmakneš križnik (in bat) nazaj v cilinder in zadeva stoji pred tabo razstavljena. In seveda obratno pri sestavi...No, vasj tako na prvi pogled bi jaz izluščil funkcionalnosti zadeve Lahko se pa seveda (divje) motim....
LP
Jože
- marklinfan
- Strojevodja I
- Prispevkov: 571
- Pridružen: 01.08.2006, 19:47
- Kraj: Stari grad Celje
- Kontakt:
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
mogoče bi dali kakšno našo "damfarco" za kakško raziskovalno nalogo in naredili prerez za naš muzej ali že imamo kakšno?
[url=http://myrencontres.com]site de flirt internet[/url]
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Zelo zanimivo hlapon! Ko že sprašuješ za okvir na koncu vodil, sem se tudi jaz spraševal, čemu vse bi lahko služilo. Na pomoč pri sestavljanju/razstavljanju se niti nisem spomnil (tako kot se je Jože), razmišljal sem bolj v smeri preprečitve zvijanja križnika in ostalega okoli vzdolžne osi. Sicer je malo verjetno a ker je vodilo križnika le enojno, sila na križnik in naprej na ojnico pa deluje vzporedno z vodilom, bi lahko prišlo tudi do zvijanja?
Imamo še 2 33-ki v muzeju, če me spomin ne vara 33-253 in 33-339. Teh je vsepovsod dovoljmarklinfan napisal/-a:mogoče bi dali kakšno našo "damfarco" za kakško raziskovalno nalogo in naredili prerez za naš muzej ali že imamo kakšno?
Goran
Re: Parna lokomotiva - opis delov in delovanje
Slovenci imamo eno, in to 151-012. Res je, da jo imamo v Beogradu, da bi jo kdaj nazaj dobili pa so možnosti enake ničli.marklinfan napisal/-a:mogoče bi dali kakšno našo "damfarco" za kakško raziskovalno nalogo in naredili prerez za naš muzej ali že imamo kakšno?
Tine