Parna lokomotiva - opis delov in delovanje

[železocestnik]

Najbližja "razrezana" lokomotiva je v Tehničnem muzeju na Dunaju...

http://www.tmw.at/default.asp?id=2655&cid=18&al=Deutsch



Da lahko uporabimo to fotko, moramo navesti, da je bila posneta s strani firme: "OTS: Fotoservice/ fotograf Ludwig Schedl"

[hlapon]

@Barbarpapa1, s tvojo obrazložitvijo se popolnoma strinjam in nimam kaj pripomniti .
Da nisi slučajno fantom v delavnicah že kdaj pomagal razstavljati drogovje .

Kar pa se tiče drsnih ploskev križnega vodila, mislim, da so brušene.
Skoraj sigurno pa so strgane drsne površine križnika, ki so izlite z belo kovino.
S strganjem napravimo še posebej ugodno površino, saj so na njej majhne globeli v katere se useda olje, s tem pa je mazanje boljše.
Strganje je zelo zahtevno in zamudno opravilo, ki ga delajo res izkušeni mojstri.

No, mogoče pa nam lahko kdo iz prve roke pove, če pravilno razmišljamo .

[železocestnik]

Kako bi @železocestnik opisal delovanje hlapona pred 150 leti

Takole:

Parobrodstvo in železnice.

Brodovi (barke, ladje) so se od nekdaj gibali od enega mesta do druzega le s pomočkom veslanja in vetra, ki je pihal v njih jadra, vozovi pa le s pomočkom vprežene živine ali v obče z vleko, kar je vsakemu znano. Potem ko so učeni možje dobro spoznali moč in silo sopara (puha, pare), so bili začeli, posebno neki Blasko de Garay v letu 1543 po Kristusovem rojstvu, Savary v letu 1736, Watt v letu 1775, in drugi misliti, da tako brodovi kakor vozovi bi se mogli gibati od enega kraja do druzega tudi s pomočkom s o p a r j e v, tedaj brez veslanja, brez vetra, brez vprežene živine, brez vlečenja. Pervi parobrod, to je, brod ali barka, ki jo žene para (sopar), je bil rinjen iz ladjenice v morje v letu 1788, tedaj pred 76 leti v severni Ameriki, in sicer v Filadelfii, kjer ga je bil napravil neki Jonatan Fič, urar. Pervi parovozovi (hlaponi) pa so prišli v rabo še le v letu 1802, dasiravno jih je bilo še poprej nekoliko narejenih, kteri pa so bili zaverženi kot nekoristni in nerabljivi.
Dan današnji vsak človek pozna korist in hitrost, s ktero se vozovi po železnici, barke po morji vozijo. Če bi bili pred sto leti komu rekli, da, če se zjutraj o petih usede v Ljubljani na voz, pa pride ob šestih zvečer že na Dunaj, mislil bi bil, da ga za norca imajo. In zdaj vsak vsaki dan to lahko skusi. Ker je pa vendar še marsikdo, ki nima nobenega pravega zapopadka od te prečudne pa vendar naravne naprave, hočemo nekoliko od nje povedati.

S o p a r j i (hlapi, pare) so po vročini sila raztegnjeni drobci vode ali kake druge tekočine, ki so vzdigujejo kviško, kakor dim iz gorečih derv. Kadar so tega puha zbere več skup, pa ga vročina še zmiraj razteguje in saksebi sili, dobi neizrečeno moč in sicer takošno, da žuga raznesti posodo, v ktero je zaklenjen, in jo tudi raznese, ako se ga preveč nabere v nji in se mu odduška ne da. Ker se tedaj v posodo do tiste mere, da je ne razžene, zmiraj več sopara spraviti da, je lahko zapopadljivo, da se uni, ki je pred v posodi bil, vkup tlačiti da, — kakor hitro pa se ta del, ki je unega tlačil, na kakošno vižo odvzame, se razširi uni spet na poprejšnje svoje mesto. Zato se pravi, da soparji so elastični ali pruživi, namreč da si prizadevajo, priti nazaj na svoje mesto, iz kterega so bili prej zagnani od veče moči; to stori, postavim, tudi pero, kadar ga kdo nekaj skloni ali upogne.

Soparji se pa spremenjajo spet v vodo, to je, v kapljice, ako se jim vzame vs a, ali tudi le nekaj n j i h gorkote, in posebno če se poškropijo z merzlo vodo.
Mislimo si po tem na barki ali na vozu precej širok votel valjar, ali kakor se navadno pravi, en c i l i n d e r (stoječ po koncu), v kterem je kratek s t o r ž (zamah ali čep); mislimo si, da tisti storž se zna gibati doli in gori v valjarju, da pa vendar tako dobro zapre okoli sebe ali zamaši valjar, da vunajnemu zraku (luftu) ni mogoče na kakošno vižo predreti in priti doli pod storž v valjar; mislimo si dalej, da iz storža gre ena prekla (štanga), in sicer do neke določene visokosti, in da je gori zvezana z vožetom (štrikom) ali s kakošno drugo stvarjo na koncu druge prekle, ki stoji navprek; mislimo si, da naprej, to je, na koncu tiste navprek stoječe prekle, je zavezana na enako vižo tretja prekla, in da gre doli do podvozi enega kolesa, ktero se imenuje obračajoče kolo (Schwungrad), in je prav vterjeno na podvoz, tako da nemore se gibati ali vertiti okoli te podvozi; mislimo si, da omenjena tretja prekla je zdolej na koncu zvezana z enim koncem sključenega zatika , vterjenega na drugem svojem konca na rečeno podvoz, in da bi mogla vertiti ta zatik in ž njim vred tudi podvoz in kolo; mislimo si, da v zavezi s tim stoji neka priprava, ktera po rečenem vertenju bi mogla obračati druge kolesa, to je, takošne kolesa, kakor jih vidimo na straneh parobrodov na morji ali parovozov na železnici; mislimo si, da navprek stoječa prekla se naslanja na eno drugo, navpik (pokonci) nasajeno preklo, in sicer tako, da una se more na ti zadnji lahko gibati gori in doli ali cincati (balanzirati) se na eno in na drugo stran; mislimo si po tem, da nekaj preč od rečene, navpik nasajene prekle, je druga, tudi navpik stoječa prekla, gori zvezana z navprečno preklo, in da tista druga, navpik stoječa prekla, se vzdiguje is dveh storžev, ktera se znajdeta v nekem drugem votlem valjarju, in sicer eden pod drugem in nekoliko saksebi; mislimo si še, da zraven pervega valjarja se znajde en kotel, v kterem se razgreja voda, in iz kterega zamorejo prehajati soparji po neki cevi (po rolju) v valjar; in mislimo si na zadnje, da v drugem valjarju so v nekakošni daljini ena od druge dve luknji s cevmi, ktere se daste lahko zapirati in odpirati z omenjenima dvema storžema, in ktere stojite v zavezi s pervim valjarjem.

Kadar pride sopar iz kotla skozi cev v pervi valjar pod storž, povzdigne precej s svojo močjo tega zadnjega na kviško, in sicer, kakor se že razume, z njegovo preklo vred, med tem ko druga in tretja se znižate, — vse se zgodi po gori omenjenem cincanju ali balanziranju. Berž ko una, to je, perva prekla je dosegla svojo naj večo visokost, se stori po nekih pripravah in po gibanja dveh storžev v drugem valjarja, da jenja sopar iti iz kotla notri v pervi valjar, ker takrat se naglo zapre cev, po kteri hodi sopar v valjar, se v tem hipa odpre druga cev, in pusti vstekati vodo, ktera škropi sopar, in stori tedaj, da on zgubi svojo moč — da zgine, kakor se je že gori reklo. Takrat se zato storž v pervem valjarja spet hitro zniža, ker ne zadene več na poprejšni upor soparja, in tudi zvunajni zrak ga pomaga doli pritiskati. Berž ko potem storž spet doli na globoko pride, začenja (po gori omenjenih pripravah) sopar vnovič predirati v valjar pod storž iz kotla, kjer se greje voda, in tako se dalje vse to ponavlja, kar se je poprej zgodilo. Ta stvar gre tako dolgo zaporedoma naprej, dokler se ima gibati parobrod ali parovoz.
Kadar perva prekla na kviško gre, se znižate obedve druge navpik (pokonci) stoječe prekli. Tista, ki je zvezana z navskriž stoječo preklo na koncu, verti zdolej omenjeni zatik in ž njim podvoz z obračajočim kolesom vred. To pa terpi, dokler ne jenja storž v pervem valjarja hoditi doli in gori. Nasledek vsega tega pa je, da se na rečeno vižo kolesa na straneh barke ali voza na železnici po neki pripravi, ki stoji v zavezi z obračajočim kolesom, vertijo, in da barko ali voz naprej gonijo, kar imamo dan današnji vsaki dan priložnost viditi na morji ali na železnicah.

Omeniti pa vendar še moram, da naprave, od kterih se je govorilo, niso zmirej in povsod enake. One so navadno bolj proste ali manj sostavljene, posebno kar se parovozov tiče, kteri, celo težko naloženi, letijo po železnih šinah, tako rekoč, berzeje ko tice po zraku.
Lepa stvar zares je ta neprecenljiva znajdba, ki nam očitno kaže, kaj zamore človek doveršiti s premišljevanjem in s pridnimi skušnjami, ktere vodi um in poterpežljivost velika.

Verdelski.

(vir: Novice, letnik 12 (1854), št. 81; povdaril tekst: železocestnik)

Nč jasn

[železocestnik]

@hlapon, vidiš, da so tvoje težave s poimenovanjem delov lokomotive minorne v primerjavi s poročevalcem iz leta 1854.

Da pa mi boste sploh verjeli, da je to poročilo resnično, pa si ga poglejmo v originalu iz zakladov "Digitalne knjižnice Slovenije" - dLib.si

[hlapon]

@železocestnik, zelo zanimivo .

Avtor se je res trudil z besednim opisom ampak bralec bi potreboval bujno domišlijo, da bi si predstavljal delovanje opisanega stroja .

Človek bi rekel, da avtor opisuje delovanje atmosferskega parnega stroja, ki pa je popolnoma neuporaben za ladijske ali lokomotivske stroje, saj je za povraten gib potrebno ustvariti podtlak v cilindru, kar so dosegli z ohlajevanjem pare.
To so bili prvi parni stroji, ki so jih uporabljali v rudnikih za črpanje vode. O izkoristkih takega stroja pa nima smisla govoriti .




MMG, dobra ideja za novo uporabniško ime: parovoz

[železocestnik]

MMG, dobra ideja za novo uporabniško ime: parovoz

Tudi hlapon sem povdaril v zgornjem tekstu...

[Regan 664]

...novo uporabniško ime: parovoz

To besedo uporabljajo rusi za parne lokse

[Dolfe]

To besedo uporabljajo rusi za parne lokse

Ejej, Klemen. Lokse imajo preko Kolpe in Sotle. Nevejetno nagravžna beseda. press

[milchy]

še zmerej malo bolš, kot pa tisto, kar eni tako radi uporabljajo tu - "parnjaća" .....

[Dolfe]

še zmerej malo bolš, kot pa tisto, kar eni tako radi uporabljajo tu - "parnjaća" .....

Parnjaća gre tudi meni na živce.

Parnjača pa je že kar v redu.

[SandiP]

...na źivce...

[36-048]

pred casom je bilo govorenja o brotan kotlih, mallet lokomotivah in jdz 32.

tukaj je vse na kupu



fotografirano v sl. brodu nekje leta 1927.

[Dolfe]

Odlično.

MMG, Glede na to, da je fotografija stara več kot 50 let, ti ne bi bilo treba maskirati obrazov.
Če bi se pa kateri od trojice slučajno prepoznal, mu pa mi pošljemo glasbeno čestitko v oddajo "Čestitke in pozdravi". press

[Tono]

Pozdravljeni,

naj z enim vprašanjem malo osvežim to temo.

Med strokovno-tehnično diskusijo z Borsigom se nama je pojavilo naslednje vprašanje: med delovanjem parnega kotla se slednji z vodo napaja preko injektorjev. Kako pa se kotel napoji, ko je lokomotiva hladna? Handbetrib? Tender je vsekakor nižji od kotla, torej sistem veznih posod odpove.

Majstri, hvala v naprej.

Tono

[železocestnik]

Tono, bo treba kupit še eno knjigo Verija Švajgarja...
"Železniška vozila", izdaje iz let 1929, 1947 ali 1957...to se lahko sam odločiš...

Prebrati je potrebno poglavje C: Obratovanje lokomotive

1. Pripravljanje na vožnjo
" Med prve dolžnosti strojnega osebja spada točnost prihajanja v službo in izvršitev priprav za vožnjo tako pravočasno, da je lokomotiva vsaj 30 minut pred odhodom odrejenega vlaka pripravljena na kurilnični meji. Nastaja nujna potreba, da mora biti pravočasno zakurjena, namazana, temeljito pregledana, osebje obveščeno o vseh podrobnostih glede proge in vlaka, ki ga bo prevzelo. Končno mora kreniti iz klonice (opomba ŽC:ni tiskarska napaka) tako zgodaj, da se morda še opremi z vodo in gorivom in doseže pravočasno kurilnično mejo.

a) Zakurjenje lokomotive

Razlikujemo dva načina zakurjenja: popolno, ki obsega vsa opravila, in delno, ako je bil v peči že od prej puščen majhen ali rezervni ogenj....."

itd. .....


Več ne smem napisati, da ne kršim avtorskih pravic!
V tvoji knjižnici Ivana Potrča pa na žalost nimajo zgornje knjige. Ti pa lahko sosed zrihta knjigo preko medknjižnične izposoje in ti jo prinese domov

Ko bo Dolfe prebral zgornja navodila, bo rekel: Hvala Bogu, da sem se rodil v pravi generaciji