Zgodovino nekega podjetja, zgradbe ali pač česarkoli ni enostavno pisati.
Po navadi dajo pisati zgodovino v podjetjih ravno ljudem, ki nimajo posebne volje to početi, niti nimajo teh znanj niti nimajo želje ta znanja pridobiti. Torej o delajo silom prilik
Drugi mislijo, da vse vedo in jih to pripelje na spolzek teren....in pogrešijo.
Nekateri podcenjujejo zahtevnost projekta. Ker raziskava zgodovine je projekt.
Zbrati je potrebno vse podatke, ki jih je možno zbrati, potem pa te podatke "presejati". Napačne izločiti, ugotoviti kateri so dvomljivi in potem narediti še enkrat raziskavo, katere podatke se da le še kje pridobiti.
Nazadnje je potrebno realno, logično oceniti, kaj drži, kaj drži malo manj in nazadnje fer zapisati, kaj sploh ne moremo potrditi ali ugotoviti.
Bolje je napisati, da nekaj ne ve, da nekaterih podatkov nimaš in pač zato nekaj ne moreš ugotoviti, kot pa to, da nekaj napišeš, pa te nekdo potem po slučajni najdbi neke fotografije, dokumenta, demantira.
Akademska izobrazba, tudi s področja zgodovine ne prinaša kakšne velike prednosti pri raziskavi zgodovine odjetij, zgradb itd.
Prav dobro se spomnim, da sem v zgodovinskem časopisu kmalu po WW2 sledil "duelu" dveh šolanih, kvalitetnih zgodovinarjev, ki pa kljub nizanju in izboljševanju podatkov iz objave v objavo nista prišla zadevi do konca. Vsekakor nista mogla investirati dovolj časa v tisti njun projekt, ker sta imela še druge zadolžitve.
Tukaj pa nastopi prednost "ljubiteljskih zgodovinarjev". Imajo pač čas. Če si pridobijo še znanje, lahko pride do preboja.
Osebno sem proti oznaki "ljubiteljski zgodovinar", ker je veliko ljudi brez znanja in sistematike v javnosti ta naziv osramotilo in ima na žalost negativen prizvok.
pozdrav
Darko