Pozdravljeni,
kar nekaj časa je že minilo, ko sem pri ravnatelju železniškega muzeja v Ljubljani tarnal (jamral
), da nimamo kaj dosti opisov vožnje s tramvajem, torej tistih, ki so to doživeli v Ljubljani. Jaz sem se kot mulec vozil s tramvajem v Gradcu, v Ljubljano nismo zahajali.
Med pogovorom pa sva prišla do točke, da se je vozil prof. Mladen Bogić vozil kot otrok s tramvajem. Seveda sem ga nagovoril, da je pripravil zapis o svojih vožnjah...
******************************
Spomini na ljubljanski tramvaj
Med tiste srečneže sodim, ki so še doživeli ljubljanski tramvaj in jim je bilo dovoljeno z velikimi otroškimi očmi občudovati to imenitno, pa hkrati zagonetno in čisto majčkeno morda tudi nevarno vozilo. Tako kot železnico sem tudi tramvaj doživljal z nekakšno sladko grozo. Če sem se v spremstvu staršev ali tet peljal z njim, sem kajpak hotel biti takoj za voznikom, da sem ga opazoval pri delu, ali pa zadaj, kjer sem pogumno držal za ročico ročne zavore in v mislih izvajal voznikove gibe. Živo se spomnim, da je bil eden mojih najponosnejših otroških dni, ko so me samega (!) poslali na vožnjo s tramvajem – zaupali so moji veščini potovanja, zrelosti pri presojanju prometnih nevarnosti, odgovornosti do sebe in drugih. Tega dne sem pač napravil velik korak v moškost!
Najraje sem se vozil na Žale, saj je bilo tam dvoje zanimivih stvari: takoj po železniškem podvozu pri tovarni Zmaj so se tirnice iz tramvajskih spremenile v železniške – ob današnjem Savskem naselju je imel tramvaj ločen prometni pas samo zase – na Žalah pa je bila imenitna tirna zanka, ki je obdajala kamnoseštvo Kunaver, da si ga kot nekak otok s tramvajem obkrožil – v nasprotni smeri urnega kazalca. Poleg tega pa je bil na Žalah še izogibalni tir, kjer je pogosto čakala zaspana prikolica, da jo pripno na tramvaj, kadar bo več ljudi.
Kot priden otrok pa sem na tramvaju doživel tudi pravcati disciplinski šok: nekega dne – bilo je poleti in hudo vroče, midva s teto pa sva bila spet na poti na Žale – je voznik med vožnjo pri današnjem Savskem naselju, nasproti Kolinske tovarne hranil, vstal s sedeža, stopil na desno do odprtih vrat in se nagnil skoznje, da ga je hladil vetrc od vožnje. Tako je ostal dolgo, veliko predolgo za moje prestrašene otroške oči. Seveda sem v mislih preigral vse ukrepe, ki bi jih bilo treba storiti, če bi voznik padel s tramvaja, vendar se je na moje neizmerno olajšanje čez čas le vrnil na svoj sedež. Kavboj! Ali je treba poudariti, da sem imel tramvaj poslej še raje?
Spomnim se, da sem po radiu poslušal prenos ob ukinitvi tramvaja, kjer je bil moderator Frane Milčinski – Ježek, napravljen kot Franc Jožef. Nisem se mogel prav veseliti njegovega konca in modernih časov, ki so ga ugonobili. Avtobusom, v katerih mi je bilo slabo, pa sploh nisem zaupal. Če prav pomislim, še danes žalujem za njim.
Mladen Bogić
*********************
pozdrav
Darko