O:481725
Pozdravljeni,
morda moramo nekaj zapisati, kaj je gnalo Siemens-Halske, da se je odločil, da je sfinanciral ljubljanski tramvaj.
Mesto Ljubljana se ni odločilo, da bi zagrizlo v to kislo jabolko. Imeli bi tramvaj, vendar ne bi nič riskirali. Denarja namreč...
Župan Hribar si je pridobil izkušnje iz kar nekaj evropskih mest, kjer je imel prijatelje. Dobil je ve, izpogajane cene s ponudniki, cene obratovanja tramvaja, število voženj itd.
Tako je bil odlično pripravljen na investicijo, bi rekel da veliko bolje kot marsikateri slovenski župan pred investicijo.
Popolnoma jasno mu je tudi bilo, da bo težko dobiti potnike.
Gospoda se vsekakor ne bo hotela voziti skupaj z rajo.
Gospoda je imela denar, raja pa vsekakor ne...
Celo svoje uradnike iz mestne hiše je moral župan Hribar siliti, da se vozijo s tramvajem in da ne jemljejo izvoščkov. Seveda je to lahko rešil tako, da jim je za službene poti plačal le ceno vozovnice za tramvaj...
24.5.1905: Gospodje magistratni uradniki so morali podpisati okrožnico, da ne bodo več najemali izvoščkov, če to ni nujno potrebno
Računal pa je, da se bo počasi mesto širilo in da se bodo dograjevale proge, potem pa bo to le kolikor toliko izravnalo in bo morda celo majhen dobiček.
Mesto bi lahko samo zbralo denar, ustanovilo delniško družbo in samo upravljalo s tramvajem. Niso se odločili za to pot, ker se jim je zdela riskantna.
Ko pa so odali koncesijo podjetju Siemens-Halske, pa so takoj začeli sumiti, da prireja finančne izkaze in prikazuje izgubo, v stvari pa je dobiček.
Zanimivo je, da je tramvaj potem, ko je mestna občina Ljubljana prevzela upravljanje tramvaja v svoje roke leta 1927, bila še vedno izguba.
Moramo pa priznati, da je Siemens-Halske v delniški družbi Allgemeine Österreichische Kleinbahn-Gesellschaft peljal politiko, da bo do leta 1941 popolnoma izrabil vozila in omrežje. Leto 1941 je bilo v pogodbi določeno, da bo predal ljubljanski tramvaj ljubljanski občini brezplačno.
Torej je bilo omrežje in vozila že kar dotrajana, z le najnujnejšim vzdrževanjem.
Siemens-Halske je vsekakor prišel "skozi" ceneje, kot potem ljubljanski mestni svet, saj je dobavljal svoje rezervne dele po "lastni ceni". Seveda je nazadnje priredil vse tako, da je bila izguba in potem od mestnega sveta zahteval nižjo ceno elektrike in zvišanje cen vozovnic. Je pa vprašanje, kako je bila ekonomična cena elektrike iz mestne elektrarne.
Vse skupaj ni tako enostavno, posebej je bila za mestni svet zanimiva določba v pogodbi, da se deli dobiček »pol na pol«, ko doseže dobiček delniške družbe 5% investiranega kapitala.
V knjigi T.Brate, Ljubljanski tramvaj piše o tej delitvi dobička:
Citat:
»Mestna občina je v tem videla del svojega zaslužka, a se je uštela. Mesto ni videlo niti krajcarja od dobičkov, saj so si jih premeteni tujci prislužili na nepošten način.«
Konec citata
Mi bomo to navedbo preverili. Pregledali bomo poslovanje delniške družbe Allgemeine Österreichische Kleinbahn-Gesellschaft in ugotovili, kdaj so se pričele izgube in ali so nakazali mestni občini Ljubljana kakšen krajcar, takrat, ko je bil dovolj visok dobiček.
Za leta 1901 do 1903 smo že naredili pregled in izkazalo se je, da je bil v vseh treh letih dobiček. Ne sicer velik, nekaj pa le. Vsekakor pa ne tolik, da bi si ga delila Siemens-Halske in Ljubljanska občina »na pol«. Določilo 5% od investiranega kapitala pomeni, da bi moral biti dobiček večji kot 60.000 Kron…
Poglejmo si podatke za
leto 1904:
Potnikov so prepeljali za okoli 10.000 več kot v letu 1903:
929.349
Vozovi so te potnike prepeljali z nekaj manj kilometri kot v letu 1903:
403.837
Prihodek pa je bil manjši kot v letu 1903 za okoli 10.000 Kron:
110.839,79 Kron
Stroški so v primerjavi z letom 1903 narasli za okoli 5.000 Kron:
11.347,90 Kron
Če potegnemo črto pod prihodke in štroške za leto 1904, pridemo do…izgube, ki znaša:
- 508,11 Kron
Izguba sicer ni velika, je pa. V letu 1903 je bil dobiček 9.858,48 Kron.
Tako, ustvarili smo si »sliko« o finančnem poslovanju v prvih štirih letih ljubljanskega tramvaja.
Trenutno nimamo na voljo več resnih podatkov vse do spora med delniško družbo Allgemeine Österreichische Kleinbahn-Gesellschaft in mestnim svetom, ko je hotela mestna občina dokazati, da delniška družba prireja račune.
V letih 1918 in 1919 so bili dobički višji kot 60.000 Kron, torej je nastopil čas, ko bi se dobiček res delil »pol na pol«. S tem sporom bomo malo počakali, saj tudi še nimamo na voljo vseh podatkov.
Usmerili se bomo v čas, ko se je mestni svet odločil, da bo kupil 2/3 delnic delniške družbe in začel sam voditi ljubljanski tramvaj in delniško družbo.
Najprej pa si bomo pogledali, kako je sploh delovala delniška družba Allgemeine Österreichische Kleinbahn-Gesellschaft.
Začeli bomo z malo šolo pod mostom delniške družbe...
pozdrav
Darko