Borovniški viadukt

Vse o zanimivi zgodovini železne ceste skozi čas.
Odgovori
Gorchi
Kontrolni
Kontrolni
Prispevkov: 6518
Pridružen: 23.10.2006, 12:25
Kraj: Cerklje na Gorenjskem

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a Gorchi »

Dobro vprašanje trackpan. Mene pa poleg tega zanima oni "köhlen magazin" saj sem ga videl označenega že na večih postajah. Le kako so zgledali, verjetno kot eno (leseno) skladišče v katerem se nahaja premog ne ravno... ali pač? So lopatali premog na lokomotive ali so na kak drugačen način polnili tenderje (verjetno tudi ne vsepovsod z dvigali kot je v Šiški)?
Goran
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9511
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a železocestnik »

Ja, tisti krogci so "mini okretnice". Na njo si lahko zapeljal en vagon in ga "snel" s tira.
Ker se ve, da so bili včasih vagoni manjši, so bili tudi "krogci" majhni, pač toliko kot je bila medosna razdalja pa še malo...
Ve se, da medosna razdalja ni bila prav velika, če so bili vagoni recimo za 10 ton in samo dvoosni.
Na žalost se z vagoni nisem ukvarjal in bi moral najprej pogledati, da ne bi napisal kakšnih neumnosti...
So pa bile te mini okretnice po vseh, tudi večjih železniških postajah (recimo Celje), pa so jih potem koncem 19. stoletja zmetali ven...


pozdrav
Darko
»Problem z dejstvi je v tem, da jih je tako veliko.« Samuel McChord Crothers
Uporabniški avatar
trackpan
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 834
Pridružen: 18.03.2014, 11:06

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a trackpan »

Pozdravljeni pozitivno misleči .

Ugibam. Razmerje med veliko in malo okretnico je približno 2 : 1. Predvidevam, da je bil premer kroga pri "mali" nekaj več kot 3 m. Razdalja primerna za kakšne servisne vozičke. Predstavljam si, da je prisopihal vlak na postajo. Voziček z premogom so nekako potisnil vzporedno z lokomotivo in "šaflanje" premoga se je začelo. Na fotografiji iz kurilnice na Jesenicah sem videl voziček z butarami drv. Ali bi bil ta primeren "kandidat" ?

LP Igor
Uporabniški avatar
trackpan
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 834
Pridružen: 18.03.2014, 11:06

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a trackpan »

Pozdravljeni pozitivno misleči .

V času pred vojno (2. svetovno) so razmišljali, da bi viadukt "upokojili" :-({|= (4.stran) :


http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7SD02VS3


in podobnih misli so bili tudi sledilci velikega imperatorja, ko so okupirali naše kraje [-X :mad1 (2.stran):


http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-G7GEDJDO


Vir: dLib - NUK


LP Igor
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9511
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a železocestnik »

Pozdravljeni,

vedno se najdejo kakšne fotke. Seveda nimam več pregleda, ali so že bile tukaj ali ne.

Jih pa brez problema dodajam, ker bodo itak v prih letih izpuhtele...

Slika
Slika

Če slučajno koga zanima, kdo je popravljal viadukt, si lahko prebere na tem linku: https://centrostudistrategicicarlodecri ... rico-3.pdf

pozdrav
Darko
»Problem z dejstvi je v tem, da jih je tako veliko.« Samuel McChord Crothers
Ajznponar
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 858
Pridružen: 09.07.2009, 22:24

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a Ajznponar »

Ali je tale fotka iz železnoptičje perspektive že bila?

Slika

Žal nimam podatka o avtorju ali letnici, se je pa nekako znašla na strani o starem ljubljanskem letališču v Polju (blizu današnjega Atlantisa v BTC). Glede na te okoliščine špekuliram, da je bila morda posneta leta 1933 (odprtje omenjenega letališča) ali kasneje.
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9511
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a železocestnik »

Ajznponar, odlično razmišljanje =D> =D> =D>

Na hrbtni strani te fotke mora biti takle žig :shock:

Slika

Ni v naravni velikosti. Iz arhiva ŽC.


Sicer te fotografije nimam, imam pa druge, ki so bile posnete okoli 1933.

Niso fotografirali samo mesto Ljubljana, odpravili so se tudi na periferijo (bližnje kraje, verjetno tja, kjer so potem lahko tudi prodali kakšno fotko, da so imeli za bencin in :berr


Točno pa lahko datirajo fotko Borovnice domačini, ki vedo, kdaj je bila zgrajena katera hiša :idea:
Jaz trenutno "peljem" projekt datiranja takšne "letalske" fotke za Medvode.

pozdrav
Darko
»Problem z dejstvi je v tem, da jih je tako veliko.« Samuel McChord Crothers
Gorchi
Kontrolni
Kontrolni
Prispevkov: 6518
Pridružen: 23.10.2006, 12:25
Kraj: Cerklje na Gorenjskem

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a Gorchi »

Zdravo vsem,
na Faceboku sem danes naletel na album Borovniški viadukt, katerega lastnik je Sašo Aleks Dreven. Upam, da boste lahko vsi videli slike...
https://www.facebook.com/saso.dreven/me ... 161&type=3
Goran
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9511
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a železocestnik »

Facebook se odzove na Gorchi-jev link takole, če nisi član:

Ta vsebina trenutno žal ni na voljo
The link you followed may have expired, or the page may only be visible to an audience you're not in.

Jaz sem si fotografije ogledal. So res odlične.

Ali bi lahko Gorchi ti zaprosil lastnika albuma (Sašo Aleks Dreven), če bi dovolil objavo fotografij tudi na vlaki.info?

pozdrav
Darko
»Problem z dejstvi je v tem, da jih je tako veliko.« Samuel McChord Crothers
Uporabniški avatar
trackpan
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 834
Pridružen: 18.03.2014, 11:06

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a trackpan »

Pozdravljeni pozitivno misleči.

Njega dni so imeli remont ...

Slika


LP Igor
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9511
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a železocestnik »

Pozdravljeni,

na spletu je dosegljiv tekst domačina iz Borovnice, Jožeta Hladnika (26. 8. 1929 – 12. 7. 2015): Spomini na otroštvo, vojna leta in čase po njih

V spominih je omenjena tudi zgodovina viadukta Borovnica, ki so mu domačini rekli most (po borovniško must)...

"V 1. razredu bežigrajske gimnazije smo doživljali prve dni vojne, poraz jugoslovanske vojske in italijansko okupacijo. Kaj je vojna, kot otrok pri enajstih letih nisem vedel. Bilo me je strah, tako kot je bilo strah tudi starejše ljudi okrog mene. Govorili so, da smo najbolj ogroženi prav v Borovnici, ker je čez našo dolino peljala železnica s strateško važnim viaduktom. Niso se motili.

Ta viadukt, domačini so mu rekli most (po borovniško must), je v loku prečkal dolino Borovniščice na obrobju Ljubljanskega barja. Graditi so ga začeli leta 1850 in ga dokončali v šestih letih, poleti 1856. Zgrajen je bil v dveh nadstropjih na mehkih barjanskih tleh. Delavci so zato v tla zabili nešteto hrastovih pilotov, da so utrdili zemljišče. Obdelane kamnite kvadre, ki so bili težki tudi do dobri dve toni, so domačini vozili iz bližnjih kamnolomov s posebno prirejenimi vozovi, ki so jim rekli parizarji. S temi prevozi so zelo dobro zaslužili. Plačilo so dobili sproti, na roko. Graditelji so bili doma največ iz Furlanije, pa tudi domačinov ni bilo malo. Ves spodnji del mosta in del zgornjega nadstropja je bil zgrajen izključno z natančno izdelanimi kamnitimi kvadri, ki so jih uporabili za zunanji videz gradnje, v notranjosti pa ni bilo take natančnosti. Zapolnili so jo z večjimi ali manjšimi skalami. Nad to kamnitno gradnjo pa so vse oboke naredili v opečnati izvedbi. Vrhnji, zaključni del, je bil spet oblikovan kot ograja, iz kamnitih blokov. Ko je bil most dograjen, je njegova dolžina znašala približno 560 m, na najvišjem delu pa je bil visok 39 m. Po vrhu mosta je bila speljana dvotirna železniška proga. Prečkanje pešcem ni bilo dovoljeno, ne spodaj, še manj zgoraj. Le delavci, ki so obnavljali opečnate loke, in progovni vzdrževalci so se lahko zadrževali na mostu.

Slika
Most v Borovnici 1941.

Pred vojno so se v vasi večkrat zadrževale vojaške enote. Eno od teh je vodil domačin Miklavič, ki je imel protiletalsko gnezdo ob Furlanovem gozdu nad železniško postajo. Otroci smo svojo vedoželjnost sproščali ob obiskih te postojanke. Lahko smo splezali tudi v protiletalsko gnezdo in sedali za orožje, ki je bilo še brez nabojev. Vojaki, predvsem Slovenci, so bili pod bivalnimi šotori, komandirju Miklaviču pa so okoli štirih smrek iz krajnikov naredili manjšo barako za njegovo pisarno in za zaščito pred vremenskimi nevšečnostmi. Tudi orožje in vrednejši material je bil shranjen pod varno streho. Takrat se je o vojni kar precej govorilo, saj so bili časopisi polni novic o nemškem pohodu na države, ki so mejile na Hitlerjev rajh.

Na pomlad leta 1941, malo pred razsulom jugoslovanske vojske, je bila v vasi nekoliko večja enota vojakov, ki je nekaj brkljala okrog mosta. Kmalu smo zvedeli, da so minirali most v že ob gradnji pripravljene odprtine. Če se prav spominjam pripovedi starejših, so baje domačini nagovarjali komandanta in druge častnike, naj ne porušijo mosta, ker je bila v nevarnosti cela vas, pa še izgubili bomo eno najlepših stvaritev, ne samo pri nas, ampak celo v svetu. Nič ni pomagalo. Umikajoča vojska in njeni voditelji so zahtevali rušenje.

Desetega aprila, na velikonočni četrtek 1941, smo morali po obvestilu vojaškega poveljstva popoldne zapustiti svoje domove in se od viadukta oddaljiti najmanj tri kilometre. V hišah so, po navodilih, ostala odprta vsa vrata in okna, zaradi manjše škode, ki jo povzroči eksplozija. Vaščani smo se trumoma podali pred bližajočo se eksplozijo v varnejša območja. Največ ljudi se je zbralo na ravnici pred nekim kozolcem v bližnji vasi Brezovici, ob poti, ki pelje k slapovom v Peklu, kakšne tri kilometre zračne linije oddaljeno od viadukta, od koder je bil prelep zadnji pogled na most. Prav res, bil je zadnji pogled na enkratno delo in stvaritev naših prednikov. Nemo smo čakali na trenutek, ko bo za vedno konec prelepega pogleda na veličastno stvaritev. Ob petih popoldne je strahovito zabobnelo. Vrhnji del mosta se je sesedel, oblak prahu je zakril pogled na Borovnico, kozolec, pred katerim smo opazovali eksplozijo, pa je piš vetra od mosta malodane podrl, tako močna je bila. Marsikatero oko se je ob dogodku orosilo. Vaščani smo se brez besed takoj po znaku siren vračali na svoje domove, za katere smo upali, da so ostali nepoškodovani. Vsaj takšno je bilo zagotovilo poveljujočega častnika, kapetana Žužka. Res je, močno poškodovane so bile le hiše v neposredni bližini viadukta, v vasi pa večje škode, razen pobitih šip in strešnikov, ni bilo. Včasih tako lep viadukt, ponos vseh poznavalcev mostov, ne samo Borovničanov, pa je žalostno predstavljala škrbina sedmih manjkajočih kolon.

Aprilske dni so se ljudje s strahom spraševali, kaj nas čaka, kaj bo. Stali smo pri glavnih vratih naše gostilne in čakali, da nam bo kdo prinesel boljše novice. Toda doletela nas je le vest, da so nemška letala metala bombe na naša mesta in da je njihova soldateska vdrla v našo državo. Odpora baje sploh ni bilo, menda samo nekaj manjših spopadov. Tudi moj oče je moral pod orožje v okolico Prezida. Povedal nam je, da je sicer dobil puško in bajonet, nabojev pa ne, ker so odgovorni poslali napačno municijo. V strahu so čakali v strelskih jarkih na spopad s sovražnikom, a streliva ni bilo od nikoder. Ker tega ni bilo, strah pa je bil vse večji, so se hoteli pozanimati v štabu, kaj naj storijo, če pridejo Italijani pred okope. A kaj ko tudi tega ni bilo več tam, kjer bi moral biti. Štabni oficirji so videli, da ni smiselno čakati na prihod Italijanov, zato so se preoblekli v civilne obleke in se porazgubili. Slovenski vojaki, ki so imeli v bližini domove, so ugotovili, da je najbolje neopaženo zginiti z okopov. Znanci in neznanci so se neorganizirano na skrivaj odpravili proti domovom. Orožje so imeli nekaj časa pri sebi, a jih je na daljši poti preveč oviralo. Zato so ga nekateri zmetali proč. Oče je puško nosil precej časa s seboj, bolj za korajžo, saj ni imel nabojev, potem pa jo je v ugodnem trenutku prekril z zemljo in kamenjem. Hodili so po gozdnih poteh, da jih ne bi videle na novih položajih vkopane enote. Baje so imeli nalog, da vse dezerterje polovijo in kaznujejo s streljanjem. Zato so hodili brez počitka, tudi ponoči, več kot dvanajst ur zdržema. Skupina, v kateri je bil moj oče, se je počasi manjšala, zadnji del poti pred domačo vasjo pa je hodil sam, ker je dobro poznal kraje, in se previdno približeval Borovnici. Na skrivaj se je pojavil doma na velikonočno nedeljo dopoldne, se preoblekel in utrujen zaspal za nekaj ur.

Italijani so se pojavili šele naslednje dni, 13. aprila, če se prav spomnim. Prišli so tudi v našo gostilno in samo govorili: mandžare, mandžare (mangiare). Mi pa smo jih začudeno gledali in jim odgovarjali, da nismo Madžari in da tudi teh ni v bližini. No, sčasoma smo se le sporazumeli in ugotovili, da bi le radi jedli. Pa kaj, saj tudi mi nismo imeli hrane na pretek, pa da bi jo še Italijanom prodajali? Tako so odšli iz gostilne z dolgimi nosovi in majavimi nogami. Kazalo je, da tudi njihova vojaška hrana ni bila zadostna. V lokalu smo morali prav kmalu obesiti sliki Mussolinija in kralja Viktorja Emanuela III. Seveda, tudi napisu gostilna se je morala čez čas pridružiti trattoria. Življenje pa je teklo z večjimi in manjšimi neprijetnostmi naprej.

Kmalu po kapitulaciji jugoslovanske vojske so se v vasi pojavile italijanske inženirske enote in začele pripravljati teren za sanacijo viadukta. Verjetno so imeli načrte že izdelane, ker so prav kmalu na določenih mestih začeli odstranjevati ruševine in jih odvažati v bližnjo okolico. Tudi domačini so z veseljem vozili domov skale in opeko za obnovo svojih hiš. Na očiščena mesta so vojaki v tla zabijali lesene pilote, ki so zagotavljali večjo trdnost novih temeljev. Kaže, da so imeli mostno konstrukcijo že pripravljeno, saj je baje čakala neuporabljena in uskladiščena še iz prve svetovne vojne. V konvojih je to železje prihajalo v Borovnico. Most je bil v nekaj tednih dograjen in preizkušen. Da je bil to podvig, vreden občudovanja, še danes pričajo vaščani in seveda – gradbeni strokovnjaki.

Italijanski vojaki, večina delavci monterji, ki so bili na delovišču, so bili še kar v redu. Opravljali so svoje delo pri gradnji mosta in le nujne vojaške naloge. V prostem času, ki ga je bilo prav malo, saj so v izmenah delali noč in dan, so mnogi hodili od gostilne do gostilne, teh je bilo v vasi kar devet, ter se krepčali z vinsko kapljico in slovensko hrano, če jo je uspelo kje dobiti. Tako se je nekega dne zgodilo, ko sem mami pomagal kuhati belo perilo na štedilniku (takrat še ni bilo pralnih strojev), prišel italijanski vojak in me vprašal, kaj kuham. Jaz pa, tako kot sem slišal starejše, ko so se šalili: »I, kaj pa drugega kot vampe.« Ta pa je odšel, ne da bi se prepričal o resničnosti moje izjave. Zvečer je pripeljal s seboj še pet prijateljev in pri mami naročil šest krožnikov vampov. Mama je seveda rekla, da jih nima. Vojak pa: »Saj mi je vaš sin dopoldne povedal, da jih kuhate.« Cela družba se je na ves glas zasmejala, ko so zvedeli za izrečeno šalo. Jaz pa sem moral od mesarja do mesarja, da smo nasitili lačno vojsko, ki se je odpovedala večerni vojaški menaži.

Ferrovieri (železničarji) so imeli le eno nalogo, čim prej zgraditi most. Otroci se jih nismo bali, ker smo se v njihovi bližini kaj hitro privadili tujemu jeziku. Tako se je nekega dne, ko smo se dogovarjali o poti do gozdne Galetove jase, kjer so rasle najboljše jagode, eden od njih približal in nas vprašal, kam gremo tako napravljeni.

»Ja, nabirat gozdne jagode«.

»Pa vas ni strah iti sami v gozd?«

»Zakaj pa, mi nismo strahopetci«, smo se namuznili, ker smo vedeli za strahopetnost njihove vojske.

»Grem lahko z vami? Rad bi videl, kakšne so vaše jagode«.

Spogledali smo se, in ugotovili, da ga ne smemo zavrniti. Bi bilo preveč sumljivo. Zato smo mu, čeprav neradi, prikimali. Najprej nam njegova prisotnost ni bila všeč, saj ga nismo poznali. Kasneje se je razgovoril in ugotovili smo, da ni nevaren, saj je na naše vprašanje, če se kaj boji partizanov, segel v žep in pomahal z rdečim robčkom: »Io non ho paura«. (Nič me ni strah.)

Bil je celo brez orožja. Kljub temu smo zaradi varnosti in nezaupljivosti po eni uri hitre hoje raje stekli na jaso in se najprej do sitega najedli rdečih jagod, potem pa še napolnili naše posode s sladkimi sadeži. Vojak se je prav tako sladkal in se hotel prikupiti enemu ali drugemu nabiralcu s klepetom, mi pa smo se bolj posvečali nabiranju kot klepetanju. Kljub prijaznosti mu nismo zaupali, kaj pa če je špijon? Nikoli ne veš. Še z našimi ljudmi nisi smel biti odkrit, kaj šele Italijanu, ki smo ga poznali le kratek čas."

link do Spominov: http://slov.si/doc/joze_hladnik.html



Na spletu je možno najti tudi skenirano knjigo Borovniški viadukt: http://www.brueckenweb.de/datenbank/dok ... hichte.pdf


pozdrav
Darko
»Problem z dejstvi je v tem, da jih je tako veliko.« Samuel McChord Crothers
miloš
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 388
Pridružen: 26.11.2008, 10:12

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a miloš »

Jože Hladnik je bil moj stric,spomine je pa dokončal in uredil njegov sin in sem jih dobil po pogrebu.Posebno me je opozoril na fotografijo porušenega mostu slikano iz pokopališča,ker je slika iz družinskega albuma.Ostale slike so objavljene več ali manj že drugje.Sam sem bil pri njih na obisku,ko niso imeli več gostilne,ampak le še vinotoč.To omenjam zato,ker sem takrat prvič videl električno lokomotivo,elektrifikacija je namreč prišla do Borovnice.Otroci smo zlezli do štreke nad vasjo in opazovali menjave lokomotiv spodaj na postaji.
LP Miloš
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9511
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a železocestnik »

Miloš, pozdravljen,

jaz mislim, da je prav, da sem dal povezavo na forum tvojega strica, ker je to pač en nov pogled na zgodovino viadukta.

Ali je tista fotografija iz pokopališča na porušen viadukt že objavljena na vlaki.info?


Lep pozdrav
Darko
»Problem z dejstvi je v tem, da jih je tako veliko.« Samuel McChord Crothers
miloš
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 388
Pridružen: 26.11.2008, 10:12

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a miloš »

Nisem je videl.Fotograf,ki je napisan,je dal sliko staršem takrat osebno.Jaz bi jo dal gor,pa tukaj ne znam.Lepo je,da je sedaj to dostopno in zanimivo je brati,kako so vaščani gledali na most in dogajanja okoli njega.
LP Miloš
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9511
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Borovniški viadukt

Odgovor Napisal/-a železocestnik »

Miloš, pozdravljen,

ali je to ta fotografija, ki si jo omenil ?

Slika
foto: Milan Košir, 1941

link: http://slov.si/mh/galerije/galeri251/index.html


Lep pozdrav
Darko
»Problem z dejstvi je v tem, da jih je tako veliko.« Samuel McChord Crothers
Odgovori