Objavljeno: 30.03.2008, 2:21
V časopisu Delo sem zasledil 28.marca 2008 članek Andreja Krbavčiča: Pod paro.
Glede na to, da je Andrej zastrupljen z bencinskimi hlapi in starodobniki, sem pričakoval, da bo njegov članek o tem, kaj se zgodi, če preveč pogledamo v kozarec.
No, na našo srečo je Andrej ravno v takšnih letih, da se je še srečal s "snifanjem pare in dima" na nekdanjem nadhodu pri ljubljanski železniški postaji.
Enega takšnega še poznam, pa ga brez njegovega dovoljenja ne smem izdati.
Torej Andrejeva zgodba se je začela na nekdanjem nadhodu čez tire ob sedanji Dunajski cesti. Lepo bi bilo, da bi kdo prilepil kakšno fotko tega nadhoda, za boljšo predstavljanje dogajanja, ki ga opisuje Andrej:
"Starši so bili sicer manj navdušeni nad našim dimljenjem, saj brez trdovratnih saj ni šlo. Toda tisti čudoviti občutek-posebno pozimi-, ko se je počasi bližala puhajoča črna pošast, ko je točno pod teboj v blaženem, sikajočem oblaku izginil prednji rob dimnika, potem pa si bil nekaj trenutkov toplo in vlažno srečen, odrezan od sveta. Nadhod je podrhteval."
Tole je Andrej napisal, kot da bi bil zastrupljen železničar s paro. Kljub temu pa se danes čudi, kako so takrat občudovali paro in mogočnost parnih lokomotiv, takoj za tem, ko pa so prišle električne lokomotive, pa zapiše:
"...in vendar ni bilo srečnejšega dogodka med vožnjo z vlakom kot preklop na električno lokomotivo v Divači. Nagibali smo se skozi okna in napeto opazovali, kako se kakšnih deset minut ni dogajalo prav nič. Potem so železničarji nekaj žvižgali in mahali z umazanimi rdečimi cunjami na dežnikovih ročajih. Črna lokomotiva se je pričela odmikati od vlaka in izginila v dalj. Nato se lep čas spet ni dogajalo nič, da smo kar malo otopeli in nas je presenetila nenadna pojava stare italijanske oljčno zelene električne lokomotive. Po priklopu smo seveda znova nekaj čakali. Toda potem! Nič več saj in dima, nobenega smradu, nobenih sunkov, kar zdrčali smo, silno gladko. Jebeš ti paro..."
To zadnje je napisal Andrej in ni zadeva cenzure...
V članku pa se spominja tudi na dogodke povezane s potovanjem v mladih dneh:
"Kakšna gneča je znala biti! Vsakič si primažem klofuto, tudi zdajle, ko se spomnim šolskega izleta z vlakom: temen tunel s črnim predorom, sošolka se je naslonila name, jaz pa prav nič. Butelj. No, to se zanesljivo ne bo ponovilo."
To zadnje napisano nas pušča v dvomih, kaj je mislil, saj pravi malo prej v članku, da se je začel v duhu že pripravljati na preskok z avtomobilov in motociklov (s temi je šele zastrupljen), na vlake in avtobuse.
Počasi smo se prebili do bistva članka za našo temo. Sledi opis dela strojevodje parne lokomotive:
"Težko je razumeti, kaj strojevodje še vleče k parni lokomotivi. Ponosen obraz, nagnjen skozi okno, levica na ravnalu in zložno puhanje v lepem dnevu je samo nedeljska fotografija. Mi je pravil izkušen strojevodja, kako je bilo, kadar sta bili v težak tovorni vlak zapreženi po dve parni lokomotivi in se je peljalo navzgor, skozi predore. Hitrost je padla na peščevo, dim je bil tako gost in jedek, da sta morala strojevodja in kurjač okrog obraza zavezati mokri krpi in leči na tla. Še vseeno se je pogosto iz nosa pocedila kri, posebno na drugi lokomotivi... Lokomotiva hrešči in sopiha, vse se trese, a okrog sama tema in dim, da sploh ne veš, ali vlak še pelje ali se kolesa vrte v prazno. Samo tako so lahko ocenili premikanje, da so ležeč na tleh kar z metlo tipali steno predora."
To bi bilo vse, kar se tiče parnih lokomotiv.
Dodajam sliki križišča Dunajske /pozneje Tyrševe/pozneje Titove/ ceste z železnico in znameniti Andrejev nadhod "za snifanje pare in dima" (čisto desno zgoraj na zgornji sliki).
Na spodnji sliki pa je že viden podhod (za promet in pešce), ki pa je bil zgrajen pred letom 1965. Iz tega podatka se da izračunati tudi Andrejeva leta...Kaj je vse zamudila mlada generacija...
Nazadnje pa se v članku Andrej preda sanjarjenju: zaželi si trimetrski - parniček, ki bi ga imel privezanega na Ljubljanici, na Špici. Za viked pa bi se popeljal malo po Ljubljanici... Pravi, da bi bilo to:
"Ču-do-vi-to!"
Da to ni nemogoče, pa si poglejmo fotko razglednice, ki"prikazuje" parnik "Nadvojvoda Ivan". Prvo vožnjo po Ljubljanici je opravil 12.oktobra 1840.
Za Andreja bi bil takšen parnik prevelik, saj je meril v dolžino celih 28 metrov. Parni stroj pa je zmogel 14 konjskih moči.
Kvaliteta fotke je slaba, ker je pobrana iz časopisa Teleks, dne 15.9.1988.
Parnik je narisan na razglednici Ljubljane. Parnik pa je res obstajal, zato sem dodal podpis pod sliko iz časopisa, da mi boste verjeli.
(razglednica z narisanim parnikom stane na boljšjem sejmu okoli 10 evrotov)
Pozdrav
Glede na to, da je Andrej zastrupljen z bencinskimi hlapi in starodobniki, sem pričakoval, da bo njegov članek o tem, kaj se zgodi, če preveč pogledamo v kozarec.
No, na našo srečo je Andrej ravno v takšnih letih, da se je še srečal s "snifanjem pare in dima" na nekdanjem nadhodu pri ljubljanski železniški postaji.
Enega takšnega še poznam, pa ga brez njegovega dovoljenja ne smem izdati.
Torej Andrejeva zgodba se je začela na nekdanjem nadhodu čez tire ob sedanji Dunajski cesti. Lepo bi bilo, da bi kdo prilepil kakšno fotko tega nadhoda, za boljšo predstavljanje dogajanja, ki ga opisuje Andrej:
"Starši so bili sicer manj navdušeni nad našim dimljenjem, saj brez trdovratnih saj ni šlo. Toda tisti čudoviti občutek-posebno pozimi-, ko se je počasi bližala puhajoča črna pošast, ko je točno pod teboj v blaženem, sikajočem oblaku izginil prednji rob dimnika, potem pa si bil nekaj trenutkov toplo in vlažno srečen, odrezan od sveta. Nadhod je podrhteval."
Tole je Andrej napisal, kot da bi bil zastrupljen železničar s paro. Kljub temu pa se danes čudi, kako so takrat občudovali paro in mogočnost parnih lokomotiv, takoj za tem, ko pa so prišle električne lokomotive, pa zapiše:
"...in vendar ni bilo srečnejšega dogodka med vožnjo z vlakom kot preklop na električno lokomotivo v Divači. Nagibali smo se skozi okna in napeto opazovali, kako se kakšnih deset minut ni dogajalo prav nič. Potem so železničarji nekaj žvižgali in mahali z umazanimi rdečimi cunjami na dežnikovih ročajih. Črna lokomotiva se je pričela odmikati od vlaka in izginila v dalj. Nato se lep čas spet ni dogajalo nič, da smo kar malo otopeli in nas je presenetila nenadna pojava stare italijanske oljčno zelene električne lokomotive. Po priklopu smo seveda znova nekaj čakali. Toda potem! Nič več saj in dima, nobenega smradu, nobenih sunkov, kar zdrčali smo, silno gladko. Jebeš ti paro..."
To zadnje je napisal Andrej in ni zadeva cenzure...
V članku pa se spominja tudi na dogodke povezane s potovanjem v mladih dneh:
"Kakšna gneča je znala biti! Vsakič si primažem klofuto, tudi zdajle, ko se spomnim šolskega izleta z vlakom: temen tunel s črnim predorom, sošolka se je naslonila name, jaz pa prav nič. Butelj. No, to se zanesljivo ne bo ponovilo."
To zadnje napisano nas pušča v dvomih, kaj je mislil, saj pravi malo prej v članku, da se je začel v duhu že pripravljati na preskok z avtomobilov in motociklov (s temi je šele zastrupljen), na vlake in avtobuse.
Počasi smo se prebili do bistva članka za našo temo. Sledi opis dela strojevodje parne lokomotive:
"Težko je razumeti, kaj strojevodje še vleče k parni lokomotivi. Ponosen obraz, nagnjen skozi okno, levica na ravnalu in zložno puhanje v lepem dnevu je samo nedeljska fotografija. Mi je pravil izkušen strojevodja, kako je bilo, kadar sta bili v težak tovorni vlak zapreženi po dve parni lokomotivi in se je peljalo navzgor, skozi predore. Hitrost je padla na peščevo, dim je bil tako gost in jedek, da sta morala strojevodja in kurjač okrog obraza zavezati mokri krpi in leči na tla. Še vseeno se je pogosto iz nosa pocedila kri, posebno na drugi lokomotivi... Lokomotiva hrešči in sopiha, vse se trese, a okrog sama tema in dim, da sploh ne veš, ali vlak še pelje ali se kolesa vrte v prazno. Samo tako so lahko ocenili premikanje, da so ležeč na tleh kar z metlo tipali steno predora."
To bi bilo vse, kar se tiče parnih lokomotiv.
Dodajam sliki križišča Dunajske /pozneje Tyrševe/pozneje Titove/ ceste z železnico in znameniti Andrejev nadhod "za snifanje pare in dima" (čisto desno zgoraj na zgornji sliki).
Na spodnji sliki pa je že viden podhod (za promet in pešce), ki pa je bil zgrajen pred letom 1965. Iz tega podatka se da izračunati tudi Andrejeva leta...Kaj je vse zamudila mlada generacija...
Nazadnje pa se v članku Andrej preda sanjarjenju: zaželi si trimetrski - parniček, ki bi ga imel privezanega na Ljubljanici, na Špici. Za viked pa bi se popeljal malo po Ljubljanici... Pravi, da bi bilo to:
"Ču-do-vi-to!"
Da to ni nemogoče, pa si poglejmo fotko razglednice, ki"prikazuje" parnik "Nadvojvoda Ivan". Prvo vožnjo po Ljubljanici je opravil 12.oktobra 1840.
Za Andreja bi bil takšen parnik prevelik, saj je meril v dolžino celih 28 metrov. Parni stroj pa je zmogel 14 konjskih moči.
Kvaliteta fotke je slaba, ker je pobrana iz časopisa Teleks, dne 15.9.1988.
Parnik je narisan na razglednici Ljubljane. Parnik pa je res obstajal, zato sem dodal podpis pod sliko iz časopisa, da mi boste verjeli.
(razglednica z narisanim parnikom stane na boljšjem sejmu okoli 10 evrotov)
Pozdrav