Na tem mestu bi rad vzpodbudil debato o tem, kaj zaščititi ter koliko in kako obnoviti. Na našem forumu je kar nekaj prispevkov in slik razpadajočih železniških vozil in objektov. Tudi nekaj predlogov kaj vse bi bilo vredno ohraniti.
Vseh vrst lokomotiv in vagonov ter drugih zanimivih kosov opreme ter pomembnih infrastrukturnih objektov ni mogoče ohraniti, kaj šele obnoviti. Vsi vemo, da so možnosti in denarna sredstva za ta namen omejena. Zato je prav, da izmenjamo čim več mnenj in tako izoblikujemo nekakšne prioritete.
Ali bo ohranjen (in celo vozen) kakšem meh, kakšna gomulka, kakšen veliki dizel? Ali bo prej prepozno. Kot zanimivost: nekateri tuji naročniki posebnih voženj serijo 661 že obravnavajo kot muzejsko (pa ne v smislu njenega formalnega statusa) lokomotivo. Kot primer: še kot aktivna lokomotiva je 25-026 pred tridesetimi leti (18. junija 1977) v Trst pripeljala jubilejni vlak ob priliki 120. obletnice proge Ljubljana-Trst.
kaj zaščititi, koliko in kako obnoviti
-
Planet 1830
- Strojevodja I
- Prispevkov: 972
- Pridružen: 08.10.2007, 21:25
oj
prvo se je treba pomenit kaj bomo imeli od tega , če bomo tukaj o tem razpravljali ? res so nekaj želje, drugo pa so zmožnosti in volja ljudi kateri o teh stvareh odločajo /vodilni na SŽ. železniški muzej, zavod za kulturno in tehnično dediščino / in ne na koncu država, ki naj bi dala denar, oziroma sponzorji ali donatorji. Del železnice je že tako ali tako muzej, pa s tem ne mislim, da je zastarela /čeprav bi se o tem lahko napisal cel roman/, samo kaj ohraniti ali obnoviti pa je težko ugibati, kajti vsako tako stvar je potem potrebno tudi vzdrževati v takem stanju, da čez par let ne bo propadla, primer so lahko nekatere lokomotive, ki stojijo kot razstavni eksponati po nekaterih postajah in so resnično lahko primer vzornega vzdrževanja, nekatere pa so morali odstraniti / postaja Lesce Bled/ kajti ne se moglo najti donatorja za vzdrževanje, ko je postaja izgubila šefa postaje. ne gledat samo ljubiteljsko kaj bi se dalo ohraniti potrebno je potem tudi vzdrževati in za to so potrebni ljudje in denar. pa ne spet reči, da bi se našli LJUBITELJI ŽELEZNICE, ki so pripravljeni kaj postoriti pri tem , ker vem kako je s tem, veliko besed pa malo dejanj.
za začetek toliko, sedaj pa da vidim odzive na to in kakšen resnično pameten predlog oziroma komentar.
za začetek toliko, sedaj pa da vidim odzive na to in kakšen resnično pameten predlog oziroma komentar.
pred upokojitvijo sem bil zaposlen na muzejskem vlaku SZ kot referent za muzejske vlake
http://groups.msn.com/muzejskivlaki
http://groups.msn.com/muzejskivlaki
Vagonček,
se strinjam s tabo, je treba dosti pretehtati za/proti argumente. Ampak kar se tiče ohranjanja kulturne dediščine pa bi mogoče vseeno lahko potegnili kako novo potezo, recimo iskanje sponzorjev. Ne vem sicer, kako je to pravno urejeno ampak dam mogoče butast primer.
Lani sem bil v živalskem vrtu v Zagrebu. Praktično pri vsaki kletki je visel napis, kdo je sponzor živali v kletki - torej komplet vzdrževanja vključno s kletko. Enako sem maja letos videl na Dunaju, ravno tako v dunajskem živalskem vrtu.
Pri obisku tehničnega muzeja na Dunaju 2.novembra letos je zopet bil napisan cel seznam sponzorjev, vendar tu bolj generalno gledano celotnega muzeja. Zatorej bi se bilo smiselno vprašati, če bi mogoče celotna kurilnica Šiška, ki predstavlja centralni muzej železniške tehnično-kulturne dediščine, začela iskati sponzorje pa ne na tih sistem ampak z raznimi objavami v raznoraznih glasilih itd. Že doslej so se našli takšni in drugačni "dobrotniki", ki so pomagali pri obnovi lokomotiv in ostalih železničarskih eksponatih. In poleg lokomotiv bi tudi kurlinica Šiška rabila tudi kakšno obnovitev. Mimogrede, dokaj čuden vtis na obiskovalca da tudi pogled na visoko travo, grmovje itd. poleg "eksponatov na prostem", julija 2006 sem namreč dobil vtis, da sem prišel v divjino in ne v muzej...
Je pa res, da je v napi državi premalo opozarjanja na kulturne vrednote, premalo dvigovanja državljanske samozavesti in spoštovanja do države, ki se potem odraža tudi v grafitarstvu po vozilih, objektih itd.
Zadeva je kompleksna, denarja nikjer bi rekel. Ampak s sponzorstvom bi se pa mogoče dalo kaj premakniti na bolje, vsaj upam no. In upati ni greh.
Moje glasno razmišljanje.press
se strinjam s tabo, je treba dosti pretehtati za/proti argumente. Ampak kar se tiče ohranjanja kulturne dediščine pa bi mogoče vseeno lahko potegnili kako novo potezo, recimo iskanje sponzorjev. Ne vem sicer, kako je to pravno urejeno ampak dam mogoče butast primer.
Lani sem bil v živalskem vrtu v Zagrebu. Praktično pri vsaki kletki je visel napis, kdo je sponzor živali v kletki - torej komplet vzdrževanja vključno s kletko. Enako sem maja letos videl na Dunaju, ravno tako v dunajskem živalskem vrtu.
Pri obisku tehničnega muzeja na Dunaju 2.novembra letos je zopet bil napisan cel seznam sponzorjev, vendar tu bolj generalno gledano celotnega muzeja. Zatorej bi se bilo smiselno vprašati, če bi mogoče celotna kurilnica Šiška, ki predstavlja centralni muzej železniške tehnično-kulturne dediščine, začela iskati sponzorje pa ne na tih sistem ampak z raznimi objavami v raznoraznih glasilih itd. Že doslej so se našli takšni in drugačni "dobrotniki", ki so pomagali pri obnovi lokomotiv in ostalih železničarskih eksponatih. In poleg lokomotiv bi tudi kurlinica Šiška rabila tudi kakšno obnovitev. Mimogrede, dokaj čuden vtis na obiskovalca da tudi pogled na visoko travo, grmovje itd. poleg "eksponatov na prostem", julija 2006 sem namreč dobil vtis, da sem prišel v divjino in ne v muzej...
Je pa res, da je v napi državi premalo opozarjanja na kulturne vrednote, premalo dvigovanja državljanske samozavesti in spoštovanja do države, ki se potem odraža tudi v grafitarstvu po vozilih, objektih itd.
Zadeva je kompleksna, denarja nikjer bi rekel. Ampak s sponzorstvom bi se pa mogoče dalo kaj premakniti na bolje, vsaj upam no. In upati ni greh.
Moje glasno razmišljanje.press
Goran
Gorči, pod tole se pa tudi jaz podpišem. V celoti se strinjam s tvojim razmišlanjem.
Mogoče bi dodal le še to. Za očuvanje večjih eksponatov (lokomotiv, vagonov, naprav, ....), bi morali uvesti selektivni pristop. V mislih imam, ohranjanje posameznih primerkov in ne kar vse po vrsti, kar je staro in dotrajano.
lp
Dolfe
Mogoče bi dodal le še to. Za očuvanje večjih eksponatov (lokomotiv, vagonov, naprav, ....), bi morali uvesti selektivni pristop. V mislih imam, ohranjanje posameznih primerkov in ne kar vse po vrsti, kar je staro in dotrajano.
lp
Dolfe
LP, Dolfe
Pa zakwa glih jst?!!
Pa zakwa glih jst?!!
Tukaj bi se strinjal z Dolfetom. Vse lepo in prav, vsako vozilo na SŽ prispeva del zgodovine železnice, toda še vedno je potrebno vedeti zakaj se neko vozilo ohrani in predvsem kakšna je bila njegova vloga.Dolfe napisal/-a:Za očuvanje večjih eksponatov (lokomotiv, vagonov, naprav, ....), bi morali uvesti selektivni pristop. V mislih imam, ohranjanje posameznih primerkov in ne kar vse po vrsti, kar je staro in dotrajano.
Vlak je vedno hitrejši!
Opisal vam bom primer kako je s to zadevo (ohranjevanje starejših železniških vozil).
Ko so se iz prometa izločali Baat-i, nekaterim mogoče bolj poznani kot Texas vagoni, je bila s strani Železniškega muzeja izražena želja po ohranitvi ene kompozicije le-teh.
Odgovor pa je bil: "Odločite se kakšen vozni park želite imeti (velika in mala garnitura) ali na račun ene od teh dveh Baat garnitura." Mislim, da je vsem jasno, da sta ti dve aktivni garnituri veliko pomembnejši kot Baat-i, pa čeprav so meni zelo pri srcu, saj sem z njimi prepotoval kar veliko kilometrov (vsak dan).
Ko so se iz prometa izločali Baat-i, nekaterim mogoče bolj poznani kot Texas vagoni, je bila s strani Železniškega muzeja izražena želja po ohranitvi ene kompozicije le-teh.
Odgovor pa je bil: "Odločite se kakšen vozni park želite imeti (velika in mala garnitura) ali na račun ene od teh dveh Baat garnitura." Mislim, da je vsem jasno, da sta ti dve aktivni garnituri veliko pomembnejši kot Baat-i, pa čeprav so meni zelo pri srcu, saj sem z njimi prepotoval kar veliko kilometrov (vsak dan).
Tine
Res je, muzej v Šiški bi potreboval obnovo, tako zunanjo kot vsebinsko, predvsem pa bi bila potrebna širitev, saj že sedaj zmankuje prostora za lok. ki so ali pa jih imajo namen obnoviti; seveda pa se spet ustavi pri denarju. Kaj pa Evropska sredstva, prav gotovo se jih da pridobiti tudi v ta namen, pa kot ste že omenili sponzorji...
Škoda, da so v NG prodali zemljišče bivših delavnic, tam bi tudi lahko predstavili del zbirke žel. vozil in muzealij za katrere v Šiški zmankuje prostora, nenazadnje bi lahko predstavili tudi zgodovino Boh. proge in to vklučili v program muzejskega vlaka, ter s tem popestrili turistično ponudbo. Prepričan sem, da obiskovalcev ne bi manjkalo pa tudi muzejski vlak bi dobil tisto pravo podobo in ne bil več le prevozno sredstvo iz točke A do točke B , ki ga uporabljajo turistične agencije za privabljanje gostov in ki na koncu tudi poberejo vso smetano, SŽ pa komaj pokrivajo stroške muzejca.
Škoda, da so v NG prodali zemljišče bivših delavnic, tam bi tudi lahko predstavili del zbirke žel. vozil in muzealij za katrere v Šiški zmankuje prostora, nenazadnje bi lahko predstavili tudi zgodovino Boh. proge in to vklučili v program muzejskega vlaka, ter s tem popestrili turistično ponudbo. Prepričan sem, da obiskovalcev ne bi manjkalo pa tudi muzejski vlak bi dobil tisto pravo podobo in ne bil več le prevozno sredstvo iz točke A do točke B , ki ga uporabljajo turistične agencije za privabljanje gostov in ki na koncu tudi poberejo vso smetano, SŽ pa komaj pokrivajo stroške muzejca.
Lep pozdrav - DARE
oj
tudi na Jesenicah še /in upam / bo še dolgo časa stala rotunda, okretnica v kurilnici, pa tudi nekaj eksponatov je v njej, od vagona Modrega vlaka do Jembaha in ozkotirne el, lok iz železarne, samo kaj pomaga ker vse počasi in sigurno propada, ker ni denarja za obnovo, tudi v železarni je nekaj ozkotirnih parnih lokomotiv, ki počasi propadajo, ker se ne morejo dogovoriti kje naj bi jih postavili na ogled, nekaj je bilo razgovorov, da bi v kateri od opuščenih hal v železarni začeli urejati razstavni prostor o prometu v železarni pa zgleda, da je vse ostalo samo pri razgovorih dediščina pa pocasi in sigurno propada. kar pa se voženj muzejskega vlaka tiče, pa mislim, da železnica z njim lepo trži, kajti CENO NAJEMA VLAKA POSTAVLJA SLUŽBA ZA TRŽENJE POTNIŠKEGA PROMETA, IN TOREJ NAROČNIK PLAČA NAJEM VLAKA, za kakšno ceno pa potem naročnik prodaja karte, na to pa železnica nima nobenega vpliva, toliko samo v vednost, da ne bo stalno govora, da železnica oz. muzejski vlak vozi in prinaša samo zgubo, kar v resnici ne more biti, če ceno najema postavlja železnica
pred upokojitvijo sem bil zaposlen na muzejskem vlaku SZ kot referent za muzejske vlake
http://groups.msn.com/muzejskivlaki
http://groups.msn.com/muzejskivlaki
-
Planet 1830
- Strojevodja I
- Prispevkov: 972
- Pridružen: 08.10.2007, 21:25
V tej temi ugotavljamo, da je skoraj nemogoče pričakovati, da se od vsake serije ohrani vsaj po en primerek. Položaj okrog parnih lokomotiv je (vsaj v osnovnih obrisih) kolikor toliko jasen (znan). Za ostale vrste železniških vozil pa (vsaj meni) ni znano, da bi bil izdelan in sprejet kolikor toliko obvezujoč načrt kaj in kako.
Na tem mestu medklic! Kaj imamo od takšne razprave, ker da tako ali tako (ljubitelji) nimamo o tem kaj odločati, da tako ali tako nimamo denarja, da bi kaj naredili? Oboje drži. Ne odločamo, niti nimamo denarja. Oboje pa ni nikakršen argument proti temu, da spregovorimo o svojih željah in pričakovanjih. Ta forum je zagotovo eno od mest, na keterih lahko oblikujemo svoja stališča, ki jih bo slišati in, ki se lahko razvijejo v kakšno konkretnejšo obliko. Če hočete, lahko postane oblika javnega mnenja, na katerega bodo morali (ali pa vsaj naj bi morali) pristojni odgovoriti.
Konkretno: Potrebno je ohraniti vsaj po en primerek značilne skupine železniških vozil. Tokrat imam v mislih skupino tako imenovanih velikih dizlov. Sem spadajo serije 661, 644 in 664. Lep primer za naše kraje značilne "amerikanizacije". Primerek katere serije ohraniti?
Serija 661 je prvenec. Z njo so bili postavljeni temelji vleke na neelektrificiranih progah po zatonu parne vleke. Kennedyji so (bili) nedvomno dobre lokomotive. In imajo tako lep glas. Osmi položaj, težek vlak, velika hitrost... prava simfonija.
Serija 644 je šibkejša, lažja, morda manj opazna in imenitna. Kolikor je meni znano, so španke tipične lokomotive za Slovenijo, saj jih v takšni konfiguraciji in oblikovnih posebnostih ni bilo nikjer drugje. Se pa oglaša zelo glasno, robato, češ, tukaj sem.
Serija 664 je najmočnejša, najmogočnejša in še danes predstavlja osrednji veliki dizel za vleko po skoraj vseh progah pri nas. Zaradi svojih zmogljivosti so Reagani mnogim zelo simpatični. Njihov mogočen, nekoliko žvižgajoč glas, mnogim sede v srce.
Vse tri serije imajo imenitno trobljo s tako značilnim glasom. Njihov Leslie se oglaša z značilno seksto(?) - Dirigent, prosim za strokovno mnenje za kateri interval gre.
Torej, katero od teh bi ohranili? Sam glasujem za serijo 644 - španko, "slovenski" dizel.
Na tem mestu medklic! Kaj imamo od takšne razprave, ker da tako ali tako (ljubitelji) nimamo o tem kaj odločati, da tako ali tako nimamo denarja, da bi kaj naredili? Oboje drži. Ne odločamo, niti nimamo denarja. Oboje pa ni nikakršen argument proti temu, da spregovorimo o svojih željah in pričakovanjih. Ta forum je zagotovo eno od mest, na keterih lahko oblikujemo svoja stališča, ki jih bo slišati in, ki se lahko razvijejo v kakšno konkretnejšo obliko. Če hočete, lahko postane oblika javnega mnenja, na katerega bodo morali (ali pa vsaj naj bi morali) pristojni odgovoriti.
Konkretno: Potrebno je ohraniti vsaj po en primerek značilne skupine železniških vozil. Tokrat imam v mislih skupino tako imenovanih velikih dizlov. Sem spadajo serije 661, 644 in 664. Lep primer za naše kraje značilne "amerikanizacije". Primerek katere serije ohraniti?
Serija 661 je prvenec. Z njo so bili postavljeni temelji vleke na neelektrificiranih progah po zatonu parne vleke. Kennedyji so (bili) nedvomno dobre lokomotive. In imajo tako lep glas. Osmi položaj, težek vlak, velika hitrost... prava simfonija.
Serija 644 je šibkejša, lažja, morda manj opazna in imenitna. Kolikor je meni znano, so španke tipične lokomotive za Slovenijo, saj jih v takšni konfiguraciji in oblikovnih posebnostih ni bilo nikjer drugje. Se pa oglaša zelo glasno, robato, češ, tukaj sem.
Serija 664 je najmočnejša, najmogočnejša in še danes predstavlja osrednji veliki dizel za vleko po skoraj vseh progah pri nas. Zaradi svojih zmogljivosti so Reagani mnogim zelo simpatični. Njihov mogočen, nekoliko žvižgajoč glas, mnogim sede v srce.
Vse tri serije imajo imenitno trobljo s tako značilnim glasom. Njihov Leslie se oglaša z značilno seksto(?) - Dirigent, prosim za strokovno mnenje za kateri interval gre.
Torej, katero od teh bi ohranili? Sam glasujem za serijo 644 - španko, "slovenski" dizel.
Vprašanje katerega od dizlov ohraniti za muzej je zelo težko. Vsekakor je Kenedi (661) prvenec med dizli pri nas in je med ostalimi premagal na testiranjih znameniti DB V200. Se pravi sem za Kenedija.
Šranka (644), zelo zanimiva lokomotiva. Nanjo sem kot Dolenjec še posebno navezan, saj jo spremljam že iz svojih otroških let od njenega prihoda naprej. Vsekakor glas zanjo.
Regan (664) podserija 100 pa je ravno tako značilna le za Slovenijo.
Se pravi ohraniti vse tri, pardon štiri. Pri Kenediju pa sta bili zelo prepoznavni lokomotivi 414 in 415, katerima se je le v Sloveniji dal ljubkovalni vzdevek Kanadčanki.
In kje smo? Zopet na začetku. Denarja za muzej skoraj da ni. Upajmo, da se bosta Kenedija obdržala še nekaj časa. Španke pa zagotovo ne bodo prodane vse v tujino. Regan pa mora tako ali drugače še nekaj časa služiti potrebam na SŽ, saj je najmlajši! Se pravi najbolj kritična situacija je po mojem glede Kanadčank 414 in 415. Vsaj eno ohraniti!
Potem pa je spet problem prostor, kje te lokomotive hraniti. Glede na to, da je železniški muzej v Ljubljani in ta že poka po šivih zaradi prezasedenosti, je najbljažja šupa v Grosupljem. Tu so se v 80-tih letih prejšnjega stoletja že nahajale parne lepotice, katere se sedaj nahajajo v Šiški. Ravno tako bi se dalo izkoristiti še kakšno drugo šupo, za potrebe muzeja. Med te seveda sodi tudi Nova Gorica, še posebaj kar se tiče 414 in 415-ke saj sta bili ti dve lokomotivi takorekoč doma tam.
To je moje razmišljanje, katero pa žal nima s stvarnostjo nobene oprimeljive točke. Kot je bilo že enkrat tu na tem forumu napisano, "Ko boš dal denar, boš lahko soustvarjal politiko okoli ohranitve muzejskega asortimana". Pa da ne bo kdo mislil, da nisem pripravljen prispevati kakšnega Evra za to, vendar za obnovo cele lokomotive oz. ohranitev le te, pa je moja denarnica mnogo preplitka.
Šranka (644), zelo zanimiva lokomotiva. Nanjo sem kot Dolenjec še posebno navezan, saj jo spremljam že iz svojih otroških let od njenega prihoda naprej. Vsekakor glas zanjo.
Regan (664) podserija 100 pa je ravno tako značilna le za Slovenijo.
Se pravi ohraniti vse tri, pardon štiri. Pri Kenediju pa sta bili zelo prepoznavni lokomotivi 414 in 415, katerima se je le v Sloveniji dal ljubkovalni vzdevek Kanadčanki.
In kje smo? Zopet na začetku. Denarja za muzej skoraj da ni. Upajmo, da se bosta Kenedija obdržala še nekaj časa. Španke pa zagotovo ne bodo prodane vse v tujino. Regan pa mora tako ali drugače še nekaj časa služiti potrebam na SŽ, saj je najmlajši! Se pravi najbolj kritična situacija je po mojem glede Kanadčank 414 in 415. Vsaj eno ohraniti!
Potem pa je spet problem prostor, kje te lokomotive hraniti. Glede na to, da je železniški muzej v Ljubljani in ta že poka po šivih zaradi prezasedenosti, je najbljažja šupa v Grosupljem. Tu so se v 80-tih letih prejšnjega stoletja že nahajale parne lepotice, katere se sedaj nahajajo v Šiški. Ravno tako bi se dalo izkoristiti še kakšno drugo šupo, za potrebe muzeja. Med te seveda sodi tudi Nova Gorica, še posebaj kar se tiče 414 in 415-ke saj sta bili ti dve lokomotivi takorekoč doma tam.
To je moje razmišljanje, katero pa žal nima s stvarnostjo nobene oprimeljive točke. Kot je bilo že enkrat tu na tem forumu napisano, "Ko boš dal denar, boš lahko soustvarjal politiko okoli ohranitve muzejskega asortimana". Pa da ne bo kdo mislil, da nisem pripravljen prispevati kakšnega Evra za to, vendar za obnovo cele lokomotive oz. ohranitev le te, pa je moja denarnica mnogo preplitka.
Tine
I 664.1 svakako!Planet 1830 napisal/-a:Torej, katero od teh bi ohranili? Sam glasujem za serijo 644 - španko, "slovenski" dizel.
Bilo ih je samo u Sloveniji - i one su vrlo karakteristicne - pravi slovenski dieseli!Takodjer, s obzirom da HZ namjerava prema nekim informacijama sacuvati 1061 018 ('najoriginalnija' rijecka lokomotiva, i karakteristicna za ZTP Zagreb); super bi bilo kad bi SZ sacuvao jednog meha u originalnom stanju!
pozdrav
toma
Poleg seri 644 ,661 in drugih,bi bilo potrebno ohraniti tudi motornike 711(v prvotni barvi),715,813-(v prvotni obliki),315 in druge,prav tako Đurice-(642),643,ter druge posebnosti,kot so serija 812-v Metliki.Pri nas bi morali usposobiti parno železnico kot je BLUEBELL RAILWAY ,v Angliji.
To bi bil užitek.
To bi bil užitek.
Morda bi pa veljalo razmislit tudi tako: Od vsake serije bi se skušala ohraniti dva primerka.
Po enega bi dali v najem, oz. podarili z obvezujočo pogodbo, nekomu ki bi ta eksponat bil pripravljen v originalu obnoviti in ga čuvati. Pri tem bi ga lahko tudi tržil, da bi padlo kaj denarja za nadalnje vzdrževanje in za še kaj. Dolžnost najmenika - lastnika bi bila le, da je predani eksponat v originalnem in na vsaj na zunaj v dobrem stanju. Po sklenjeni pogodbi pač.
Drug primerek bi imel v lasti Železniški Muzej, za katerega bi ravno tako poskrbel. Pač s pomočjo donatorjev, SŽ in morda nekaj tudi z lastnimi sredstvi, ....... itd.
Vse ostalo železje bi bilo treba reciklirat, in pridobljeno surovino zopet uporabit. Nima smisla, da po "X" primerkov gnije po raznih odstavnih tirih, vsem v sramoto in v izogib.
Če pa bi uspeli prodati še kakšno lokomotivo več pa toliko bolje.
In zakaj po dva primerka? Za vsak slučaj, če bi se v dolgih letih, bohnedaj, enemu kaj zgodilo.
Torej?
Návali, údri narode,
Dolfe čaka.
Po enega bi dali v najem, oz. podarili z obvezujočo pogodbo, nekomu ki bi ta eksponat bil pripravljen v originalu obnoviti in ga čuvati. Pri tem bi ga lahko tudi tržil, da bi padlo kaj denarja za nadalnje vzdrževanje in za še kaj. Dolžnost najmenika - lastnika bi bila le, da je predani eksponat v originalnem in na vsaj na zunaj v dobrem stanju. Po sklenjeni pogodbi pač.
Drug primerek bi imel v lasti Železniški Muzej, za katerega bi ravno tako poskrbel. Pač s pomočjo donatorjev, SŽ in morda nekaj tudi z lastnimi sredstvi, ....... itd.
Vse ostalo železje bi bilo treba reciklirat, in pridobljeno surovino zopet uporabit. Nima smisla, da po "X" primerkov gnije po raznih odstavnih tirih, vsem v sramoto in v izogib.
Če pa bi uspeli prodati še kakšno lokomotivo več pa toliko bolje.
In zakaj po dva primerka? Za vsak slučaj, če bi se v dolgih letih, bohnedaj, enemu kaj zgodilo.
Torej?
Návali, údri narode,
Dolfe čaka.
LP, Dolfe
Pa zakwa glih jst?!!
Pa zakwa glih jst?!!