Na dohodni cesti k muzeju na otoku sredi reke Isar sem najprej posnel dva plakata.
Prvega zato, ker je moto na njem zanimiv za naše šolnike:
-ekperimentiranje
-raziskovanje
-razumevanje (to zadnje je nujno)
in drugega za naslednjo akcijo novega slovenskega predsednika.
Lahko kopira nemškega zveznega predsednika in razpiše slovensko nagrado za prihodnost in sicer za tehniko in inovacije. Namen pa je, da se od idej pride do uspeha (torej morajo biti ideje uporabne, če hočeš dobiti nagrado).
Pogledam si nekaj zbirk v muzeju, potem pa začnem iskati železniški oddelek. V knjigarnici muzeja sem si kupil vodič po železniškem oddelku, ker ga pa ne najdem, vprašam zaposlenega pri vhodu, kje je. Vsaj pet let je že na novi lokaciji na drugi strani mesta. Odpelje me k prodajalki kart, ki mi da orientacijski načrt mesta in še prospekt oddelka za promet (Deutsches Muzeum - Verkehrszentrum).
Poglejmo si, kako izgleda ta načrt
Prometni oddelek (Verkehrszentrum) je torej v bližini postaje podzemne železnice "Schwanthaler Höhe", naslov je Theresienhöhe 14a.
Ura je že tri popoldan preč, gospa mi pravi, da se ne splača več iti v prometni oddelek. Strinjam se z njo, odpravim se v podzemno garažo po avto, ura je tri in četrt in odločim se, da vseeno poskusim priti z avtom v recimo pol ure do muzeja, potem pa mi ostane še uro in četrt...
Pa brez načrta mesta...
Kljub težavam se prebijem v smeri prometnega muzeja, potem pa sem naenkrat na obrobju (na srednjem krogu). Vprašam taksista in res sem samo dva semaforja oddaljen od muzeja. Uspeh, v pol ure pridem torej na drugo stran mesta. Res je nedelja, vendar je prometa kar precej. Taksist me je opozoril na problem parkiranja, saj je v bližini muzeja nekakšna fešta...
Parkiram pred muzejem in napišem na armaturko čas prihoda...
Mogoče pa danes ne delajo redarji...
Vstopnica je 5 evrov, za tako zamujene, kot sem bil jaz, je bila cena to popoldne 3 evre. Ali je prodajalec kart zaslutil, da prihajam iz Gorenjske ali kaj, ne vem, spraševati pa nisem hotel preveč, da me je vsaj spustil noter.
Takoj na vhodu pa udarna razstavna predmeta...
Replika Puffing Billy.. in prva električna lokomotiva...
Puffing Billyiz strani...
...pa vzvodovje...
Pogled v kurišče nam zastirajo vratca...
Pogled na lokomotivo od zadaj...
Pogled še z druge strani...
No, sedaj pa lahko pogledamo v kurišče...
Še zadnji pogled s sprednje strani...
Na vrsti je prva električna lokomotiva, ki jo je zgradil Werner Siemens leta 1879. Poganjal jo je enosmerni eloktromotor. Lokomotiva je nastala kot demonstracijska lokomotiva za Berlinsko obrtno razstavo.
Napajanje elektromotorja je bilo z enosmernim tokom napetosti 120 do 150 voltov, moč pa je znašala 2,2 kW, težka je bila 954 kg, vlečna sila je znašala 75 kN, tako da je lahko popeljala 3 vagončke, na katerih je bilo po 6 oseb z najvišjo hitrostjo 7 km/h. Originalno lokomotivo je izdelala firma Siemens&Halske v Berlinu leta 1879, repliko pa delavnice Nemških železnic v Münchnu leta 1979.
Fotka iz Berlinske razstave leta 1879...
Replika pa izgleda od blizu takole...
in še z desne strani...
Pogledam v naslednjo halo. Najprej pogled preko streh vagonov na konec hale...
...in na začetek hale...
Spustim se po stopnicah v avlo in ob vagonih do lokomotive za hitri vlak S3/6 3634 bavarskih državnih železnic (Bayerischen Staatsbahn), ki je edina ohranjena od 18 lokomotiv serije "d" in "e". Pri teh dveh serijah so povečali premer pogonskega kolesa iz 1870 na 2000 mm, tako da je dosegala hitrosti 90 do 100 km/h. Leta 1951 je ena od njih dosegla celo rekord na relaciji med Hamburgom in Münchnom (820 km). Dosegla je maksimalno hitrost 125 km/h. Ko so jo leta 1954 "upokojili", je po 42 letih
"službe" opravila 2,5 milijona kilometrov.
Te lokomotive je izdelovala firma J.A. Maffei iz Münchna med leti 1908 in 1931. Masa lokomotive je znašala 89500 kg, moč lokomotive pa je znašala 1770 KM. Imela je štiricilinderski kompoundni parni stroj.
Pogled na mogočno in elegantno lokomotivo s strani...
Tablica z oznako...
Še tablica proizvajalca lokomotive...
Pogled na ogromna pogonska kolesa in pogonski stroj...
Pogled s strani...
Pogled od spredaj...
Še pogled na delovno mesto strojevodje...
Pogled od vagonov proti lokomotivi...
Skupaj s preizkusnim ICE-V- jem...
Preizkusni ICE-V 410 002(Versuchzug) je bil izdelan leta 1985 in je z vrste gradnje 410/810.
Opravljal je testne vožnje na relacijah Hannover-Würzburg, Mannheim-Stuttgart in Hannover-Berlin. Leta 1998 je bil po 13 letih in 500 000 km "penzioniran"...
Pogon vlaka je bil izveden s po štirimi asinhronskimi elektromotorji po 1050 kW na vsako pogonsko lokomotivo. Vlak je bil sestavljen iz dveh pogonskih lokomotiv in treh vozov. Skupna moč je torej znašala 8400 kW, teža vlaka je znašala 296 ton, vlak je bil dolg 113 metrov, dosegel pa je hitrost 350 km/h.
Pogled od spredaj...
Še en pogled vzdolž lokomotive...
...in še pogled v notranjost...
Za ICE-jem pa stoji Ge 6/6 Rhätische Krokodil 411
Rhätische Bahn v Švici je leta 1919 naročil 6 in kmalu za tem še 9 električnih ozkotirnih lokomotiv, ki bi omogočale vleči težo 200 ton pri vzponu 35 promil. Za to naj bi potrebovale okoli 1200 KM pri maksimalno 11 t osne obremenitve. Lokomotiva 411 je pričela obratovati leta 1925.
Leta 2000 je bila 411-tka po 75 letih in okoli 4,5 milijona kilometrih "penzionirana".
Teža lokomotive znaša 65,7 t. Maksimalna hitost je znašala 45 km/h, izdelale pa so jo firme SLM Winterthur, BBC Baden in Oerlikon Zürich.
V tej hali je še parna lokomotiva štev. 10 zobate železnice Pilatus.
Leta 1889 je zapeljala prva parna lokomotiva na Pilatus. Za 4,3 km dolgo progo je potrebovala 70 do 80 minut, vozila pa je s hitrostjo 4,4 km/h. Vzpon znaša 48 %. Teža prazne lokomotive znaša 7,6 tone. Leta 1937 se je prešlo na električno lokomotivo. Danes se po tej najbolj strmi zobati železnici prepelje okoli 250 000 obiskovalcev letno.
Parna lokomotiva na strmini Pilatusa...
...in v muzeju...
V hali I pa je na ogled prva lokomotiva "Landwührden" firme Kraus&Companie iz Münchna, ki je bila izdelana leta 1867.. Lokomotiva je lahke gradnje, poceni, zat je bila primerna za stranske linije. Lokomotiva je bila za napredno konstrukcijo nagrajena z zlato medaljo na svetovni razstavi v Parizu leta 1867. Do leta 1900 je opravila 860 000 km. Je najstarejša ohranjena lokomotiva v Nemčiji. Masa lokomotive znaša 23.600 kg, parni stroj je moči 252 KM, zmore pa 60 km/h.
Pogled na delovno mesto strojnika...
Pogled od spredaj...
Tablica nam pokaže, da je res prva lokomotiva...
Še nekaj pogledov...na pogonska kolesa...
...in od spredaj...
Ostane nam samo še ogled ozkotirne lokomotive za prevoz gradbenega materiala. Te lokomotive so bile robustne gradnje in enostavne za upravljanje. To lokomotivo je uporabljala Münchenska gradbena firma Leonhard Mol pri gradnji nemškega muzeja v Münchnu leta 1903.
Moč lokomotive je 20 KM, teža 5.600 kg, doseže pa hitrost 15 km/h.
Izdelala jo je firma Krause iz Münchna.
Pogled na lokomotivo z vozičkom...
Pogled na pogonski stroj in kolesa...
Tablica lastnika in prozvajalca...
Še pogled na delovno mesto strojnika...
Voziček je prekucnik...
Po zvočniku nas opozarjajo, da je konec ogleda. Ura je pet popoldan. Ogledoval sem si eksponate in fotografiral uro in četrt.
Pred vhodom v muzej pa sta še dve jubilejni električni lokomotivi iz zobate železnice bavarske Zugspitze. Muzej si ju je pridobil ob 75 obletnici zobate železnice.
Pa ju poglejmo...
...še tablico...
...še od zadaj...ali od spredaj, kdo bi vedel
...in od strani..
Poglejmo še drugo lokomotivo...
še s strani...
...in še tablico...
Malo sem se še potrudil in posnel pogonski zobnik...
To pa je prireditveni prostor "Terezijin travnik" (Theresien Wiese) v neposredni bližini muzeja... samo preko ceste...
Malo še premaknem fotoaparat, da se vidi, kako velik je prireditveni prostor...
Še poizkus, kaj zmore kanon (Yes, I can)...približam si dogajanje...
...potem pa se vsedem v avto in odpeljem domov.
Pozdrav
