Kje smo že ostali?
Poglejmo še enkrat, kaj se je dogajalo s cestnim mostom, ko se niso mogli zmeniti zaskupen most s kamniško železnico.
V zgodovini Župnije Ljubljana Črnuče na spletu je napisano:
"Tako kot v rimskih časih je most stal nekoliko više ob reki. Da bi cesto zravnali in odpravili ovinek s klancem, so leta 1846 zgradili nov most. Do prihoda železnice v Ljubljano okrog srede 19. stoletja je precej Črnučanov živelo od prometa (furmani). Železnica je odpravila voznike in zato se vas v drugi polovici 19. stoletja in še pozneje ni prav hitro razvijala...
Leta 1891 je stekla lokalna železnica iz Ljubljane mimo Črnuč do Kamnika. Zanjo so napravili poseben most čez Savo in leta 1906 nekoliko višje še novi železni cestni most. Bližina Ljubljane in ugodna prometna povezanost je pritegnila v Črnuče nekaj industrije."
Tako smo se prebili do sedanjega cestnega mostu, ki je nizvodno od prejšnjega mostu. Koliko, lahko v naravi ocenimo, ker vemo, da je bila prej dostopna cesta do mostu za gostilno "Tavčarjev dvor" oz. sedanjo avtošolo, sedanja pa je pač toliko oddaljena kot je.
Naslednjo katastrsko mapo, ki jo imam na voljo, je iz časa 1.Jugoslavije..
(zaenkrat ne povem, kaj pomeni ta rdeča črta na načrtu...da vas ne motim...
)
...leo se vidi trasa Kamniške železnice, Dunajske ceste in še, kje je nekoč potekala stara Dunajska cesta mimo sedanje avto-šole.
Kako pa je včasih izgledal ta novi kovinski most? Ali tako kot danes? Ne!
Na žalost nimam nobene fotke "iz profila".
Pomagati si bomo morali s fotkami iz časa okupacije...
O času okupacije sem pisal že v neki drugi temi, tako da uporabimo samo funkcijo copy-paste...
Med drugo svetovno vojno so okupatorji razkosali Dravsko banovino, oz. Slovenijo (dne 11.aprila 1941 se je Narodni svet za Slovenijo razglasil za nosilca vrhovne oblasti v Sloveniji, vendar je še isti dan italijanska vojska zasedla Ljubljano...).
Druga svetovna vojna se je pričela za Slovence v osrednji Sloveniji z napadom sil osi na Jugoslavijo, dne 6. aprila 1941.
Po Hitlerjevih navodilih so si okupatorji 12. aprila 1941 razdelili plen:
K Nemčiji je pripadla vsa slovenska Štajerska in Gorenjska. Ljubljana z Dolenjsko in Notranjsko je pripadla Italiji, Prekmurje pa Madžarski.
(vir: Zgodovina za 8.razred osnovne šole, B. Nešović, J. Prunk)
Nemci so bili naenkrat pred izbiro, ali bodo imeli prometno povezavo Gorenjske in Štajerske preko Italije, ali pa poiskati drugo možnost.
Verjetno niso preveč zaupali Italijanom, ali pa so predobro poznali delovanje carine (zavlačevanje prevoza), tako da so se odločili zgraditi novo železniško povezavo Vižmarje-Črnuče-Laze in tudi cestno povezavo Črnuče-Vižmarje.
Nekaj zgodovinskih podatkov je potrebno navesti, da zvemo, kje je potekala meja in kdo je gradil cesto in železnico...
Kako je izgledala meja med Nemčijo in Italijo 11. aprila 1941 v Posavju?
...v petek proti večeru so ljudje presenečeno in nejevoljno zagledali čudne postave italijanskih vojakov "borsaljerov", ki so z motorji pridrveli na Ježico in se ustavili pred črnuškim mostom. Nosili so čelade, pokrite s šopom črnoobarvanega petelinjega perja. Za njimi je prišlo drugo italijansko vojaštvo ter zasedlo Ježico do Save. S črnuške strani pa so se na mostu pojavili Nemci. Tako je nastala na savskem mostu italijansko-nemška meja.
Prav po otročje so na savskem mostu med seboj tekmovali takratni fašistični zavezniki, kdo bo postavil svojo zastavo na višji drog in kdo bo imel na meji večje in močnejše vojake. Okupatorska meja takrat še ni bila natančno določena in je bila po posebni pogodbi in razmejitveni komisiji ugotovljena do srede septembra 1941. Savlje in Kleče sta si okupatorja na začetku delila tako, da je meja tekla po glavni cesti skozi sredino vasi. Cesta je bila nemška. Zapore so postavili na mostu v Savlje, čez kamniško progo in pri transformatorju v Klečah Italijani, Nemci pa pri "Unkovi gostilni" v Klečah...
Šele konec septembra 1941 so okupacijsko mejo premaknili s črnuškega mostu, med Plevnovo in Janezovo hišo na Ježici, ki je potekala po Savi od bivšega Šternovega kopališča proti Tomačevu, od Ježice pa po spodnjem polju (Produ) pod Savljami in Klečami, ki sta ostali v italijanski okupacijski coni, proti Šentvidu. Nemci so po spodnjem polju zgradili "nemško cesto" in po delu kamniške železniške proge novo železniško zvezo z gorenjsko železnico, mimo Črnuč do Laz na zasavsko železniško progo. Tako določena okupacijska meja je povzročila kmetom nemalo težav...
Mejo pod Savljami in Klečami so Nemci opremili z žičnimi ovirami, minskimi polji in visokimi stražarskimi stolpi, ki so ponoči osvetljevali mejno področje.
Del okupacijske meje v ježenski občini so fizično varovali Nemci, Italijani pa le na mejnih prehodih s svojimi mejnimi organi. Glavni mejni prehod med "Nemčijo in Italijo" je bil na Ježici na prostoru, kjer je sedaj avtobusno obračališče. Tu sta še ostala oba mejna objekta, ki jih zasedajo prejšnji lastniki zemljišč." (vir: M. Čerin: Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji, (2.zvezek)
Zemljevid iz knjižice: Ljubljana, podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962 prikazuje potek nemško-italijanske meje po koncu septembra 1941
...še fotka meje na črnuškem savskem mostu (do konca septembra 1941) iz iste knjižice...potem prestavljena (na sedanje avtobusno obračališče)
Kontrolna baraka na črnuškem mostu (skupna nemška in italijanska kontrola kolesarja...)
foto: Miran Pavlin
Lepo je vidna ograja in višina kovinske konstrukcije...
Kako pa je bilo na levem bregu Save, v Črnučah?
F. Šušteršič opisuje v knjigi"Na levem bregu Save" dogodke takole:
"Najprej so Črnuče, kot se je kraj imenoval uradno od leta 1918, prekrstili v Tschernutsch. (To je bil star avstro-ogrski naziv; kasneje ga je zamenjal naziv Schwarzdorf)./prev.=Črna vas/
Velika propagandno-politična potegavščina je bila tudi "pravica do dela", ki jo je prebivalstvu zagotavljala nova oblast. Vsi moški z dopolnjenim 15. letom starosti in tisti, ki so ostali zaradi demarkacijske črte med Nemčijo in Italijo nezaposleni, so se morali javiti na posredovalnici za delo (Arbeitsamt). Takšna posredovalnica je lahko poslala vsakogar na delo tja, kjer se ji je zdelo potrebno, brez njegove privolitve. Tako so takoj po okupaciji zaposlili delovno silo pri graditvi ceste od Šentvida do Šentjakoba (odsek te ceste od Vižmarij do mostu čez Savo pri Črnučah se še danes imenuje Nemška cesta).
Med prebivalstvom so se našli naivneži, ki so že v naslovu državne stranke rajha- zapeljal jih je zlasti izraz "delavska"- videli zagotovilo, da so napočili delavcem boljši časi.
Potrditev okupatorjevega "pravičnega odnosa do dela" so jim bile prve plače, ki so jih prejeli delavci, zaposleni na cesti. Leta 1940, v stari državi, je prejemal delavec za težaška dela 2,50 do 3 dinarje na uro, nemška organizacija TODT pa mu je plačevala za enako delo 9 do 12 dinarjev na uro. Navdušenje takšnih naivnežev pase je kmalu poleglo, ko za prejeti denar ni bilo moč nabaviti skoraj ničesar ne na podeželju ne v mestu, še v Ljubljani ne, saj so tudi tam obrali vse trgovine nepovabljeni gostje, pripadniki oboroženih sil, zlasti Nemci, ki jim ni bilo težko hoditi na "sprehod" v glavno mesto "Ljubljanske province". Vrh tega so delavci do konca maja 1941 prejemali zaslužek v "banknotah", ki jih v Ljubljani sploh ni bilo moč uporabit."
Glede na zgoraj objavljen zemljevid in potek nemško-italijanske meje, je bilo potrebno zgraditi obvozno progo po "nemškem ozemlju".
Zakaj tako dolg ekskurz?
Zato, da se ve, da tale meja na naših fotkah na Črnuškem mostu ni trajala dolgo...
Končno smo se dokopali do fotke "profila" cestnega mostu. Vidimo, da kovinska konstrukcija sega v višino ograje na mostu...torej je to fotografija iz časa pred rekonstrukcijo mostu po drugi svetovni vojni, ko so podrli stebre s kroglami inverjetno zvišali dovoz za tisti meter ograje...bo treba pogledat po časopisih...verjetno pa je fotka iz časa predelave, saj se že vidi, da so pritrdili nosilce za prevesno polje pločnikov...
Imamo pa še eno fotko iz časa po predelavi...viden pa je tudi zelezniški most...
Na cesti piše:"... požgane vasi Rašice".
Fotke so iz knjige: Zgodovina cest na Slovenskem, Ljubljana 1972
Če vključimo podatek o viru, lahko zaključimo, da je fotka nastala pred letom 1972
Predelava cestnega mostu je potekala tako, da so stebre z kroglo prevrnili po bregu in nasuli dovoze na most na sedanji nivo, na kovinsko konstrukcijo pa zabetonirali armirano-betonsko ploščo za vozišče in pločnike. Potrebno je še ugotoviti, kdaj je bila narejena za rekonstrukcija. Ponovna vzdrževalna dela so bila izvedena leta 1995.
Kako izgleda cestni most "od spodaj", si lahko ogledamo na naslednjih fotkah...
Podporni steber na črnuški strani...
(nosilni steber krogle so zavalili pod most...)
Pogled iz levega brega proti desnemu...
Pogled z desnega brega proti levemu...
Podporni temelj na začetku mostu na desnem bregu...
(steber za kroglo iz fotk mostu v času okupacije so pri predelavi mostu zavalili po bregu...in je tam ostal...krogle pa so porabili pri hišah za mejnike...)
Poglejmo si še kovinsko konstrukcijo malo od bliže... lepo je vidno dodatno podporno paličje za pločnik, prikovičeno na kovinsko konstrukcijo, ki je tudi kovičena...
Tako smo skoraj končali s cestnim mostom, povrniti se moramo na železniški most...
... čas redči učence.
