Vendar zadeva ni čisto črno-bela. Eden kot drugi sta že menjavala vlogo, pa tudi čas je bil, ko so želeli, da bi bil samo eden za oboji promet.
Vendar gremo po vrsti.
Črnuškemu mostu bomo sledili od časa Rimljanov dalje.
Zakaj? Predvsem zaradi lokacije na izredno pomembni cesti.
In predvsem tudi zato, ker sta bila novodobna mostova najprej zgrajena lesena. Tudi železniški most leta 1891!
TISTE, KI JIH NE ZANIMA GRADNJA MOSTOV, LAHKO ZGODOVINSKI UVOD GRADNJE PRESKOČITE...
RIMLJANI
Stari Rim je razvil gradnjo in vzdrževanje cest na visoko raven. Takratne ceste še danes občudujemo tako glede njihove načrtnosti, kakor tudi vešče zgrajenosti. Največja razsežnost cestnega omrežja je bila dosežena v drugem stoletju po našem štetju, vrhunec razvoja pa sovpada že z začetkom razširitve rimske vladavine v svetovno državo ter spremembo republike v cesarstvo leta 30 po našem štetju.
Naš črnuški most je bil na itinerarski cesti: Emona-Atrans-Celeia-Poetovio-Savaria-Carnuntum (Ljubljana-Trojane-Celje-Ptuj-Szombathely-Petronell(med Dunajem in Bratislavo).
Most čez Savo v Črnučah so gradila moštva treh legij v času pred letom 14 našega štetja. Torej pred 2000 leti!
ČRNUŠKI RIMSKI MOST
Povzemamo opis mostu avtorjev W. Schmidta in K. Picka v članku: Die römische Savebrücke bei Emona, objavljenega v : Jahrbuch für Altertumskunde 7, Wien, 1913. Povzetek je bil objavljen v knjigi: Zgodovina cest na Slovenskem, Ljubljana 1972.
Most je stal zahodno od sedanjega in sicer na črnuški strani 87 m višje, na ježiškem bregu pa 55 m višje. Odkril ga je inž. B. Bloudek že leta 1901, ko je naletel na štiri opornike, ki pa so propadli zaradi poglabljanja savske struge. Ko je leta 1911 še zadnjemu oporniku grozila ista usoda, so ga dvignili in spravili v varstvo v Križanke, verjetno pa so leseni deli sedaj shranjeni v kleti Narodnega muzeja. Nato so še istega leta raziskali še en opornik, ki je potrdil gradbeno zasnovo mostu.
Rimski most čez Savo je segal čez vse poplavno območje, ki so ga na tem mestu že 1730 in nato ponovno 1906 skoraj do polovice nasuli. Dolžina mostu prek vsega inundacijskega območja je tako znašala skoraj 300m. Nosili so ga kamniti oporniki. Njihov prerez je peterokoten kot pri večini rimskih mostov. Pravi opornik tvori pravokotnik, ki ima proti toku še enakostraničen trikotni glavič - ledolom. Višina v marcu 1911 odkritega opornika znaša natančno 9,7 m, širina 3,45m. Sam opornik brez ledoloma je bil 8 m dolg, s čimer je podana tudi širina mostu.
Opornik je počival na rešetu stesanem iz 10 m dolgih in 3,80 m širokih hrastovih brun. Nekatera rešeta so imela priostren glavič, kot ga je imel opornik štev. V. To leseno rešeto sestoji iz dvanajstih 10-20 cm debelih prečnih brun, ki stojijo pravokotno na tok reke, med temi glavnimi lesenimi oporniki so videti še krajši, a enako močni. Trikotni priostreni sprednji del je bil povezan z dvemi 16-25 cm debelimi bruni. Ves pa je bil povezan s 6 cm močnimi hrastovimi plohi, po daljši stranici vpetimi drug v drugega in pripetimi z glavnimi prečnimi bruni in bruni priostrenega prednjega dela z železnimi žeblji. Toda krajši prečni trami so bili med glavna bruna samo vtisnjeni. Presledki in reže med posameznimi plohi so bili zadelani s prejo.
Na to leseno rešeto so vzdolž celotnega obsega postavljeni deli lepo izklesanih blokov, lomljenih v trzinskem kamnolomu. Ta kamnita konstrukcija je bila na zunanji strani sestavljena iz venca poprečno 35 cm širokih in 40 cm visokih kvadrov, vezanih med seboj s 70 cm dolgimi železnimi spojkami, zalitimi s svincem. Venec teh kamnitih blokov je tvoril tako okvir, jedro opornika pa je bilo zadelano z lomljencem, vezanim z apnom izredne kakovosti. To jedro opornika mostu je bilo v vsej višini obdano s klesarsko lepo obdelanimi bloki.
Posamezni oporniki mostu v Črnučah so bili - merjeno od osi do osi - 12,30 m vsaksebi, tako da je bilo vseh opornikov v celotnem inundacijskem območju 24, dva opornika pa sta bila še na bregu. O gornjem ustroju mostu pri izkopavanjih niso dobili dokazov. Toda dejstvo, da so manjkali deli kamnitih obokov, nakazuje, da je bil gornji ustroj lesen. Na to sklepamo toliko bolj, ker gre za strateško pomemben objekt, pri katerem so verjetno že pri gradnji upoštevali, da ga je možno v času nevarnosti delno odstraniti ali celo uničiti. Prav tako je negotovo, ali je bil cestiščni del položen naravnost na opornike, ali pa je počival na lesenih kozah.
Tak most z lesenimi kozami, ki so držale gornji - cestni - del, je bil n.pr. Trajanov most čez Donavo pri Kladovem. Raziskovalci menijo, da je bil soroden tudi most preko Rena pri Mainzu v Nemčiji, le da znaša pri tem razpon med oporniki 15-30 m, medtem ko je pri črnuškem mostu merila odprtina med stebri 8,30m.
http://en.wikipedia.org/wiki/Trajan%27s_Bridge
PROPAD RIMSKE DRŽAVE (in črnuškega mostu...)
V 3. stoletju po n.š. se je začel propad rimskega imperija, ki je med drugim povzročil pravo razdejanje sijajnega cestnega omrežja. Tuja barbarska ljudstva z urejenimi cestami niso vedela kaj početi.
Proti sredini 5. stoletja n.š. pa je bilo vsega konec. Propad mogočnega cestnega omrežja, ki bi lahko dvakrat ovilo ekvator, je bil prav tako razsežen in gospodarsko pretresljiv, kot je bila šeststoletna gradnja veličastna. Najprej so propadli leseni mostovi, zgnili in strohneli, obnavljali jih niso. To pa je razvrednotilo ceste, saj je bilo treba kakor nekoč spet bresti čez reke, bredišča pa so bila le malokje blizu rimskih cest.
Cesta je postala za štirinajst stoletij mrtva za vsak promet...
Rimski imperij je razpadel leta 476 po našem štetju.
SREDNJI VEK
Ko so si priborili Habsburžani dostop do morja, je prišla do večje veljave "kraška" cesta Dunaj-Gradec-Ljubljana-Postojna-Trst.
Preko Save pa ta cesta ni imela mostu - Savo je bilo potrebno prečiti z brodom. Tako je bil brod v Sv. Jakobu ob Savi Črnučah, po katerem je šel promet proti Ljubljani. Razen tega broda sta čez Savo vozila še dva, in sicer eden pri Črnučah, drugi pri Beričevem.
NOVI VEK
18.stoletje
Leta 1713 so pripravili načrte za popravilo celotne trase glavne prometne smeri Dunaj-Trst oz. Dunaj-Reka. To državno cesto so temeljito popravili v letih 1720-1723, do leta 1730 pa so bila dela zaključena.
V okviru tega urejanja državne ceste so speljali cesto zopet skozi Črnuče in zgradili most čez Savo v bližini starega rimskega mostu. Cesta se je vila zopet po stari rimski trasi.
Most je bil zgrajen leta 1724.
Na spodnji veduti vidimo na črnuški strani neko zgradbo. To je kapela ob črnuškem mostu čez Savo, za katero pa imamo podatek, da so jo kranjski stanovi zgradili leta 1727. Francescu Robbi pa so naročili izdelavo kipa Janeza Nepomuka. Kapelico so morali leta 1864 zaradi poškodb podreti. Svetnikov kip se je ohranil in je danes postavljen v niši cerkve sv. Florijana v Ljubljani.
Kako je izgledal črnuški most in kapelica, lahko vidimo na veduti Ferdinanda Runka iz leta okoli 1800.
.
[/img]
