Načrti viadukta Borovnica in potek gradnje

[železocestnik]

Poročilo o gradnji viadukta v Novicah 21. maja leta 1854...

http://www.dlib.si/documents/clanki/kme ... 2_42_5.pdf

[železocestnik]

Dolfetova kriminalka se dobro bere tudi na borovniškem spletu...

link: http://images.google.si/imgres?imgurl=h ... N%26um%3D1

[Dolfe]

No ja.

[železocestnik]

So me eni klical, če je to vse res...



MMG, sem danes našel fotografije borovniškega viadukta in še dveh levo-desno od njega...
Starost fotografij...preko 150 let (vsaka )
Takrat je bil postopek fotografije še dagerotipija...http://translate.google.si/translate?hl ... %26tl%3Den

za @ivyja pa nič

[železocestnik]

Da bo borovniški viadukt postal ščasoma velikanska monumentalna razvalina je predvideval Josip Levičnik že leta 1894 v Novicah...

Iz zakladnice "Digitalne knjižnice Slovenije - dLib.si



Sedaj nas pa matra firbec, kaj je napisal pred 20 leti, torej leta 1874 v Koledarju družbe Sv. Mohorja o gradnji železnice skozi močvirje...

Izgleda, da je firbec matral samo mene in Damjana Debevca, ki se je potrudil in iz Koledarja družbe Sv. Mohorja iz leta 1874 prepisal članek Jožeta Levičnika...

Zapis si moramo iti pogledati na forum Borovnica.eu:
http://www.borovnica.eu/phpbb/arhiv_obc ... oledar.htm

Se zahvaljujemo Damjanu Debevcu, da se je potrudil poiskati koledar in prepisati članek...

[železocestnik]

...fotografije borovniškega viadukta se pričnejo že leta 1856!

Nikakor ne morem priti na sled, odkod je fotka iz leta 1856 "našla pot" v knjigo T. Brateta: Borovniški viadukt

(glej temo Jelenov viadukt v Slovensko železniško omrežje)

Fotografija na strani 32 Bratetove knjige je podobna naši fotografiji iz "Geschichte der Oesterreichische-Ungarischen Monarhie, Wien, Teschen, Leipzig 1898", le da je malo "obrezana".
Brate v knjigi "Borovniški viadukt na strani 43 opiše, kako so nastale upodobitve viadukta. Ker polemiziram o nastanku fotografij borovniškega viadukta, lahko prepišem odstavek iz knjige...

" Gradnja južne železnice je bila tehnični in finančni podvig, ki je vzbujal zanimanje, pa tudi spoštovanje ne le v sami Avstriji, temveč po vsej Evropi. Upravi Južnih državnih železnic je bilo jasno, da je potrebno vsa dela ustrezno dokumentirati, zapisati in narisati kot študijsko-arhivski material za bodočnost. Ker fotografije še niso izumili, se je uprava odločila, da najame nekaj slikarjev in jim v obliki risb in slik omogoči ovekovečenje največjih del na progi. Šele ob koncu del, leta 1857, so fotografijo razvili do te stopnje, da je bilo mogoče objekte tudi fotografirati. Muzej novejše zgodovine hrani iz tega časa enega najstarejših negativov pri nas. Prikazuje zadnja dela na borovniškem viaduktu."

Po vsej verjetnosti je v knjigo Borovniški viadukt "priromala" iz zgoraj omenjene zgodovine železnic avsto-ogrske monarhije.

Misterij razrešen...

Misterij še ni čisto razrešen
Če bi "priromala" v Bratetovo knjigo iz zgoraj omenjene zgodovine železnic avstro-ogrske monarhije, ni logično, zakaj bi jo "obrezovali"
Kot vir je pod fotko naveden g. Pavle Drobnič.
Izgleda pa, da je fotka v Bratetovi knjigi nastala iz neke druge, ki je bila v albumu, ki so ga podarili cesarju leta 1856 ali 1857.
Fotka je imela zaokrožene kote na fotki, fotko so potem toliko "obrezali", da je nastala pač pomanjšana, vendar s pravokotnimi robovi...

Fotka pa je očitno iz septembra leta 1855, fotograf: Johann Bosch, Wien/Dunaj/
So pa morali gradbinci pohiteti, da se je lahko 20.novembra 1856 cesar zapeljal že z vlakom do Postojne

Fotko iz Bratetove knjige še enkrat lepim, brez kakršnekoli Copyright, saj je sedaj jasno, da je kopija kopije...



Za ostale fotke iz knjige pač to ne velja...

[železocestnik]

Mislim, da smo v naših temah govorili tudi o viaduktu Göltschachthal...



Zvezna inženirska zbornica v Nemčiji je 25. junija 2009 podelila "Zgodovinski znak umetnosti inženirske gradnje" viaduktu Göltschachthal v Nemčiji.

Dolžina viadukta: 574 metrov
višina: 78 m
vgrajenih je 26 milijonov "ceglov, kar pa je le polovica vgrajenega materiala

http://www.industrie-kultur.de/index.ph ... le&sid=393

Leta 1930 so ga temeljito obnovili, sicer bi propadel tako kot Borovniški ali pa bo Jelendolski...
Propad se mu je bližal zaradi zamakanja in uničevanja opeke...
Vse to si lahko preberete pod posameznimi rubrikami...

http://www.wahrzeichen.ingenieurbaukuns ... ml/263.htm

Posamezne informacije, načrti (izbiraj...)

http://www.wahrzeichen.ingenieurbaukuns ... ml/269.htm

[Tadej Brate]

Na tale del foruma me je šele pred nedavnim opozoril eden od forumašev. Gre za vrsto "raziskav" in "študij" ter razmišljanj, ki bi bile lahko hitro zaključene, če bi me kdo povprašal o tem in onem, kar sem zapisal v moji knjigi Borovniški viadukt. Zato menim, da je v redu, da vam serviram še moje odgovore na vsa globokoumna razmišljanja. Stvari same po sebi so namreč hudo preproste.

1) Zgodovinski fotografski material objavljen v knjigi je večinoma iz zasebne zbirke g. Drobniča. Da je dovolil njegovo objavo se mu na tem mestu še enkrat javno zahvaljujem. Slika (obrezana) o gradnji mostu je tudi iz Drobničeve zbirke in je kopija. Podatke o njej mi je posredoval g. Drobnič, saj sva se precej trudila, da bi ugotovila, kdaj je bila slika fotografirana. Kar je zapisano v knjigi ni dokončno točna datacija, ampak je zgolj ugibanje! Mislim pa, da sva še kar dobro zadela približen čas izdelave posnetka.

2) V knjigi ni objavljenih načrtov in skic z določenim namenom. Projekt te knjige je bil najbolj zadrgnjen in "ofucan" od vseh, pri katerih sem sodeloval doslej! Prav nobena mojih dosedanjih knjig ni nastajala ob tako obupnih in nenavadnih pogojih kot prav ta! Odgovorni so vili roke in jamrali, kako za to knjigo ni in ni na razpolago dovolj denarja! Tako smo se morali odreči barvnemu tisku, za več kot polovici predvidenih fotografij za objavo ni bilo prostora, izpuščeni so bili načrti in skice, prav tako v knjigi niso objavili virov (za kar so me kolegi strokovnjaki po krivem ozmerjali!). Najbolj pa me je razjezilo, da si je "nekdo" dovolil moj tekst knjige občutno skrajšati ne da bi me kot avtorja o tem prej obvestil in vprašal za mnenje. Ko me je nekdo ob izidu knjige pobaral po nekaterih podatkih, češ da manjkajo, sem ponosno dejal, da so vendar v knjigi! "Ne ne, pa jih ni!" so mi odgovorili. Ko sem potem prebral to, kar je bilo natisnjeno v moji novi knjigi sem doživel hladen tuš, saj je manjkal kup podatkov in teksta! V Borovnici je že tako, da si nekateri sami sebi delijo "škarje in platno" in vse pravice (ki jim sicer po pravilih ne gredo) potem pa harajo po avtorskih delih, kot se jim zdi! Res edinstven primer!

3) Kljub dobronamernim nasvetom, kako naj knjigo tiskajo itd. se tega ni držal nihče! V strahu pred izgubo so natisnili le 600 izvodov, ki so jih razprodali v nekaj dneh. Pa so nato natisnili še 300 izvodov! Vprašamo se, kje je tu ekonomsko razmišljanje...

4) Za konec naj zapišem še sledeče. Knjigo o Borovniškem viaduktu sem začel pisati pred nekako 30 leti. Temeljni problem tega dela je bil v tem, da zanj ni bilo mogoče najti založnika. To pa velja tudi za vsa moja ostala dela. Napisane knjige so ležale in še ležijo že desetletja pri meni doma v predalih - a možnosti objave so slabe! Danes je malenkost napisati knjigo, velik problem pa je najti založnika, ki bi knjigo natisnil in prodal. Prav zgodovina tehnike je pri nas pravi pastorek, ki se je vsi otepajo in je ne marajo vključevati v svoj program knjižnih izdaj! Tako je celo pri založbah, pri katerih je prav objava tehniških besedil prvenstvena dejavnost! - pa da založbe raje ni bi omenjal! Tako smo avtorji na milost in nemilost prepuščeni muhavostim in samopaštvu tistih, ki nam omogočajo objavo naših del, ki jih krojijo po svoje, po svojih željah in obliki! Tiho moramo pogoltniti vsako packarijo, pa čeprav kasneje prav zaradi nje dobivamo nelojalne kritike in mnogokrat trapaste pripombe. Menim, da je čas, da se to zapiše in javno pove!

5) Vsem, ki se čutijo prizadeti ob moji knjigi Borovniški viadukt, češ, da sem jim zamolčal to in ono in nisem objavil tisto, kar bi moral, pa naj naj povem le eno: Ponatisa moje knjige Borovniški viadukt v obliki, načinu in s sedanjim predelanim tekstom NE BO NIKOLI VEČ! To vam zagotavljam! Če se bo pokazala možnost bom celotno delo popolnoma revidiral oz. napisal na novo, ga opremil z dodatnimi dokumenti, spiskom virov itd! Če mi pomagate in najdete primernega založnika se to lahko kmalu zgodi!

Za konec: Če pišete knjige lahko doživite res marsikaj nenavadnega.....
Vsem en lep pozdrav

Tadej Brate

[železocestnik]

Tale tema je bila predvidena bolj za tehnične zadeve (načrte itd.) in je v njo priletel post o njegovi knjigi "Borovniški viadukt", ki je nekak obračun z izdajatelji te njegove knjige in se nas pravzaprav ne tiče.

Kolikor zasledujem forum, se je o knjigi govorilo pozitivno, v njej je veliko slik...jasno pa je, da ko je enkrat neka knjiga zunaj, se vedno še kaj lahko dopolnjuje...

Je pa v tem postu tudi nekaj trditev, ki so namenjene tudi nam/meni in je tudi prav, da si post malo podrobneje pogledamo..

Na tale del foruma me je šele pred nedavnim opozoril eden od forumašev. Gre za vrsto "raziskav" in "študij" ter razmišljanj, ki bi bile lahko hitro zaključene, če bi me kdo povprašal o tem in onem, kar sem zapisal v moji knjigi Borovniški viadukt. Zato menim, da je v redu, da vam serviram še moje odgovore na vsa globokoumna razmišljanja. Stvari same po sebi so namreč hudo preproste.

Izpade, da so bile vse "raziskave" in "študije" ter "globokoumna razmišljanja" ki smo jih opravili v zvezi z načrti Borovniškega viadukta zaman, saj bi lahko vprašali g. Brateta o "tem in onem", kar je zapisal v njegovi knjigi "Borovniški viadukt" in bi vse izvedeli...
Moram reči, da ta trditev ni resna, če bi bil jaz avtor neke knjige, sigurno ne bi "talal" svoje znanje po nekih forumih..."prišparal" bi si ga za drugo, izboljšano izdajo.
Stvari same po sebi pa na žalost niso preproste. Sami ste videli, kako smo se "lovili" z načrti...pa nikjer ne piše, da so to načrti-osnutki ali pa že izvedenih del itd...pa da je bilo kar nekaj forumašev izredno aktivnih, da smo se dokopali do zaključkov.
Aja, pa da ne pozabim Dolfetovega eseja

1) Zgodovinski fotografski material objavljen v knjigi je večinoma iz zasebne zbirke g. Drobniča. Da je dovolil njegovo objavo se mu na tem mestu še enkrat javno zahvaljujem. Slika (obrezana) o gradnji mostu je tudi iz Drobničeve zbirke in je kopija. Podatke o njej mi je posredoval g. Drobnič, saj sva se precej trudila, da bi ugotovila, kdaj je bila slika fotografirana. Kar je zapisano v knjigi ni dokončno točna datacija, ampak je zgolj ugibanje! Mislim pa, da sva še kar dobro zadela približen čas izdelave posnetka.

Kar piše v knjigi o tej fotki...




V knjigi Tadej Brate: Borovniški viadukt je na strani 43 posebno poglavje: Upodobitev viadukta

citat:
"Ker fotografije še niso izumili, se je uprava odločila, da najame nekaj slikarjev in jim v obliki risb in slik omogoči ovekovečenje največjih del na progi. Šele ob koncu del, leta 1857, so fotografijo razvili do te stopnje, da je bilo mogoče objekte tudi fotografirati. Muzej novejše zgodovine hrani iz tega časa enega najstarejših negativov pri nas. Prikazuje zadnja dela na Borovniškem viaduktu."

...ni res.

Zastonj sem poizvedoval v Muzeju novejše zgodovine, te fotografije, še manj pa negativa nimajo...
Sem pa "zalavfal" raziskavo v Nacionalni biblioteki na Dunaju in to objavil tudi na forumu...te fotografije iz Dunaja ste si lahko ogledali enkrat v Borovnici, potem pa na upravi SŽ (v organizaciji Zgodovinskega društva Borovnica, ki si je pridobil skene fotografij)...

Pa tole neobrezano fotko sem našel...z datumom

Zaenkrat se bomo morali zanesti na pisce zgodovine železnic bivše avstro-ogrske monarhije (Geschichte der Oesterreichische-Ungarischen Monarhie, Wien, Teschen, Leipzig 1898), kjer je na strani 288 fotografija , ki jo je naredil septembra 1855 Johann Bosch, fotograf iz Dunaja



še tekst pod fotografijo...




vir: Google Book

http://ia311306.us.archive.org/3/items/ ... kngoog.pdf

Pa ne mi rečt, da je bilo to delo zastonj...bilo je kamenček k končnemu vedenju...

2) V knjigi ni objavljenih načrtov in skic z določenim namenom. Projekt te knjige je bil najbolj zadrgnjen in "ofucan" od vseh, pri katerih sem sodeloval doslej! Prav nobena mojih dosedanjih knjig ni nastajala ob tako obupnih in nenavadnih pogojih kot prav ta! Odgovorni so vili roke in jamrali, kako za to knjigo ni in ni na razpolago dovolj denarja! Tako smo se morali odreči barvnemu tisku, za več kot polovici predvidenih fotografij za objavo ni bilo prostora, izpuščeni so bili načrti in skice, prav tako v knjigi niso objavili virov (za kar so me kolegi strokovnjaki po krivem ozmerjali!). Najbolj pa me je razjezilo, da si je "nekdo" dovolil moj tekst knjige občutno skrajšati ne da bi me kot avtorja o tem prej obvestil in vprašal za mnenje. Ko me je nekdo ob izidu knjige pobaral po nekaterih podatkih, češ da manjkajo, sem ponosno dejal, da so vendar v knjigi! "Ne ne, pa jih ni!" so mi odgovorili. Ko sem potem prebral to, kar je bilo natisnjeno v moji novi knjigi sem doživel hladen tuš, saj je manjkal kup podatkov in teksta! V Borovnici je že tako, da si nekateri sami sebi delijo "škarje in platno" in vse pravice (ki jim sicer po pravilih ne gredo) potem pa harajo po avtorskih delih, kot se jim zdi! Res edinstven primer!

Verjamem oziroma imam celo informacije, da je bilo pripravljenih nekaj načrtov za knjigo. Vendar toliko, kot smo jih "izvrtali" mi, vsekakor ne. To kategorično trdim.
Zakaj pa ni kakšen načrt prišel v knjigo, ne vem. Fotografij je bilo zadosti, pa bi lahko katero spustil, in jo zamenjal z načrtom...
Knjige, pri katerih sem sodeloval sam, niso mogle iti v tisk, dokler avtor ni pregledal zadnjo verzijo (včasih krtačni odtis, ko je bil še konvencionalni tisk) in dal zanjo odobritev.
Če pa pustiš, da ti drugi krojijo usodo, je bolje, da odnehaš...in tako nekako jaz razumem tole zgornjo razlago.

4) Za konec naj zapišem še sledeče. Knjigo o Borovniškem viaduktu sem začel pisati pred nekako 30 leti. Temeljni problem tega dela je bil v tem, da zanj ni bilo mogoče najti založnika. To pa velja tudi za vsa moja ostala dela. Napisane knjige so ležale in še ležijo že desetletja pri meni doma v predalih - a možnosti objave so slabe! Danes je malenkost napisati knjigo, velik problem pa je najti založnika, ki bi knjigo natisnil in prodal. Prav zgodovina tehnike je pri nas pravi pastorek, ki se je vsi otepajo in je ne marajo vključevati v svoj program knjižnih izdaj! Tako je celo pri založbah, pri katerih je prav objava tehniških besedil prvenstvena dejavnost! - pa da založbe raje ni bi omenjal! Tako smo avtorji na milost in nemilost prepuščeni muhavostim in samopaštvu tistih, ki nam omogočajo objavo naših del, ki jih krojijo po svoje, po svojih željah in obliki! Tiho moramo pogoltniti vsako packarijo, pa čeprav kasneje prav zaradi nje dobivamo nelojalne kritike in mnogokrat trapaste pripombe. Menim, da je čas, da se to zapiše in javno pove!

Ja, verjetno je to največji problem...
Število kupcev knjige o zgodovini tehnike. Samo miljon nas je....tistih, ki bi kupili knjigo pa morda 100 ali 200!
Razen za lokalno prirejene knjige, kot n.pr.Borovniški viadukt, ki se je prodajala za tople žemljice, ne glede na ceno...če prisluhnemo g. Bratetu, saj je bil potreben ponatis...
Je pa potrebno vedeti, da bo kriza vedno večja, nekateri skenirajo knjige in jih elektronsko razmnožujejo, širijo po spletu, tako, da je verjetno res vedno težje najti kupce za knjigo o zgodovini tehnike.

[železocestnik]

Pa nadaljujmo z načrti...

Glede na to, da sem na disku slučajno našel dve fotki načrtov iz Zelezniškega muzeja v Ljubljani, je najbolje, da jih takoj prilepim.
Se zahvaljujem vodstvu muzeja, da je dovolilo objavo.

Borovniški viadukt pred WW II...




Predlog italijanske sanacije z Roth-Wagnerjev konstrukcijo...

[železocestnik]

Mislim, da smo v naših temah govorili tudi o viaduktu Göltschachthal...



Zvezna inženirska zbornica v Nemčiji je 25. junija 2009 podelila "Zgodovinski znak umetnosti inženirske gradnje" viaduktu Göltschachthal v Nemčiji.

Dolžina viadukta: 574 metrov
višina: 78 m
vgrajenih je 26 milijonov "ceglov, kar pa je le polovica vgrajenega materiala

http://www.industrie-kultur.de/index.ph ... le&sid=393

Leta 1930 so ga temeljito obnovili, sicer bi propadel tako kot Borovniški ali pa bo Jelendolski...
Propad se mu je bližal zaradi zamakanja in uničevanja opeke...
Vse to si lahko preberete pod posameznimi rubrikami...

http://www.wahrzeichen.ingenieurbaukuns ... ml/263.htm

Posamezne informacije, načrti (izbiraj...)

http://www.wahrzeichen.ingenieurbaukuns ... ml/269.htm

Tisto o načrtih ni čisto res...najdeš samo načrt dveh stebrov...

Sem se potrudil in poiskal načrt celega viadukta...ki je res "hujši" od našega borovniškega

Našel sem ga v "Allgemeine Bauzeitung" iz leta 1846...



še povečava, da se lahko prešteje stebre






...zopet nek osnutek načrta, ki ne odgovarja dejanskemu stanju...ali si je zopet graditelj na račun nekaj stebrov zgradil vilo
(Viadukt so gradili od leta 1846 do 1851!)

Priložnost za "zgodbo"

Izgleda, da imajo graditelji to v krvi

[Igor T]

Kolega Damijan Debeved je našel tole zanimivo Pravljico "Borovniški most" :

Slovenec, 9. januar 1915 (let. 43, št. 6), str. 7-8

Borovniški most.

(Pravljica z borovniškega barja; priobčil dr. Leop. Lenard.)

Razneslo se je od kraja do kraja, da bodo delali železnico. Prevrtali bodo hribe, premostili doline in vlak bo stekel z Dunaja proti Trstu.
Zapelo je kladivo, ušibila se je lopata, delo je zakipelo in železna cesta se je raztezala vedno dalje.
Prišli so do ljubljanskega barja.
Pomnilo je starega Jazona in njegove tovariše, ki so se vračali obloženi z bogatimi zakladi iz zlatorodne Kolhide, pomnilo, kako so zmagovite rimske legije taborile na ljubljanskem polju, videlo grozovite Hunce, ki so razdrli belo Ljubljano in staronemške horde, ki so čez ljubljansko polje hitele proti jugu v solnčno Italijo in videlo Obre, pasjeglavce, ki so prihajali na plen. Vojska za vojsko, narod za narodom je prihajal in odhajal, a ljubljansko barje je samevalo stoletje za stoletjem, tisočletje za tisočletjem tiho in nepristopno.
Prišli so Slovenci, ter zasedli deželo. Bele hišice so se razsedle pod bregovi, živina se je razpasla po višinah, ajda je obrastla brežine in pšenično klasje je zavalovalo v dolini. Po vrhuncih so nastopile bele cerkvice z rudečimi zvoniki in trdne gradove so postavili Nemci nad zevajočimi prepadi.
A ljubljansko barje je ostalo, kakor je bilo, svobodno in nepristopno in samo Divji mož je gospodoval na njem.
In sedaj hočejo podjarmiti to barje, da steče po njem železnica in prenaša bogastva med jugom in severjem. Pri Borovnici, kjer je najožji kraj, hočejo postaviti most od brega do brega. Vse je izmerjeno in preračunano, treba je samo zastaviti lopato in udariti s kladivom.
Rod za rodom prebiva tukaj od nepomnih časov pod gozdnimi bregovi in na robovih barja, dela drva, ter jih prodaja čez barje v svet in ne pozna drugega, kot gozd in barje.
Priroda in ljudstvo se je strnilo v eno neločljivo celoto, da s težavo opaziš, kje se neha priroda in začenja delovanje človeka in obratno. Fantje so kakor bukve in dekleta kakor hoje, ako pa greš po gozdu, se ti bo zdelo, kakor da bi se nahajal v človeški množici in pogovarjaš se lahko z drevesom, kakor s človekom. Ko greš po poti, komaj opaziš kedaj se neha pokrajina in pričenja vas, tako lahno prehaja priroda v delo človeških rok. Zdelo se mi je da poslušam povest prastarega gozda, pa sem se pogovarjal z možaki domačini, drugič se mi je zdelo, da gledam krepko raščeno dekle, pa je šumela pred mano zelena hoja. Pred praznikom se mi je zdelo, da pojo v zvoniku zvonovi, a je samo barje pelo svojo melodijo – tako veličastno in mogočno, da mi je še mnogo dni potem zvenela v duši. Globoka otožnost, domotožje po neznani, daljni sreči zveni iz melodije ljubljanskega barja.
Samo borovniški most kali harmonijo celotne slike ter se rezko odbija od prirode, ki ga okroža in od življenja, ki se razvija okrog njega – kakor da bi ga bila naredila neka tuja sila in kar tako postavila sem.
Močne in dobre svetnike si je izbralo tukajšnje ljudstvo, da ga čuvajo in varujejo nesreče: Sveta Marjeta v Borovnici, sveti Miklavž na Pakem, sveti Janez in sveti Jurij v Sobočevem, a na visokem Pokojišču sveti Štefan in sveti Valentin, v sosednjih Preserjih pa častitljivi sveti Vid. Toda tudi duhovi se še nahajajo po gozdovih in po barju a gospodar vseh je Divji mož.
Stari ljudje vedo povedati mnogo o Divjem možu.
Ta ga je videl, ko je po zimi drvaril pod Krimom, oni, ko je po noči zašel na barju. Pograbil je prevzetno ljubljansko Uršiko, kot poje stara pesem, prevrnil je že marsikak čoln, ki je peljal po Ljubljanici, prišel celo doli pod Drašico, tulil po zimi pod hišami, ustavljal žagarjem vodo, a najhuje jo je skupil doli pri mlinu. Prišel je, da bi zapeljal mlinarjevo mlado ženo, a mlinar ga je zalotil in s pomočjo svojih hlapcev tako pretepel, da je kruljav na levo nogo in tuleč bolečine zbežal nazaj v hosto.
»Celo deželo bodo, a našega barja ne bodo!« – so rekli borovniški možje, ki sede od roda do roda na svoji zemlji – »gospodar barja je Divji mož, a on ne bo tako izlepa pustil svojega kraljestva.«
Zastavili so lopato, a kar so izkopali po dnevi, se je zasulo po noči. Začeli so polagati temelj, a kar so položili čez dan, se je čez noč vdrlo v zemljo.
»Kopljite globoko!« – je rekel inženir. Kopali so dan, kopali dva, kopali cel teden in izkopali globoko jamo hoteč prihodnji teden polagati temelj. Toda ko so šli v nedeljo ljudje k sveti maši, so videli, da je bilo zasuto vse in na mestu, kjer so kopali, je stala blatna voda.
Iztrebili so vodo, delali zopet cel teden, a ko je v soboto zazvonilo delopust in so pustili delo, se je vlila ploha in voda je izstopila iz tal, ter pogreznila vse. Po noči se je pa slišalo po barju čudno tulenje, da so se ljudje prestrašeno prekrižavali-
– »Divji mož brani svoje kraljestvo!«
– »Težak je boj s prirodo in z nevidnimi močmi, ki vladajo po nji.«
– »Toda pride čas in zasužnjeno bo tudi naše barje, kot je bilo prerokovano že njega dni. Toda brez žrtev ne pojde.«
Delali so teden za tednom, mesec za mesecem, prišla je zima in za njo spomlad, nastopilo je zopet poletje, a temelj se še vedno ni prikazal iz vlažnega dna.
Tako so delali sedem let in veljalo je sedem miljonov, a delo je bilo še vedno, kakor v začetku.
Inženir je obupaval:
»Železnica mora steči! Kdo ve, kako ugnati Divjega moža?«
»Samo Škrat bi vedel povedali, ki prebiva v temnem zalesju in se živi od toplih človeških src.«
»A kako dobiti Škrata?«
»Treba mu je žrtvovati toplo človeško srce, ki še ni okusilo greha.«
Za denar se dobi vse in za denar so tudi dobili očeta, ki je prodal svojega otroka, da bo žrtvovan Škratu.
»Kaj je bilo še malo naših slovenskih otrok žrtvovanih Škratu?!« – se je tolažil oče, ki je prodal dušo svojega otroka, ter jo zapil in zakvartal v gostilni.
Šli so v ris, poklicali Škrata, naredili z njim pogodbo za toplo človeško srce, ako jim odkrije skrivnost in Škrat je povedal:
»Ako hočete postaviti most čez barje, morate žrtvovati Divjemu možu sedem mož, delavcev domačinov, ki s svojimi rokami pomagajo graditi stavbo, ter jih pokopati pod temelj.«
Inženir si je zapisal Škratove besede.
Drugi dan je velel na skrivaj podžagati visoki oder po katerem so delavci donašali kamenje, potem je pa poslal sedem delavcev na oder, ki se je pri tej priči podrl in delavci so bili podsuti v razvalinah.

* * *

Zopet je zakipelo delo.
Razkopali so razvaline, zbrali zmečkane in raztrgane telesne ostanke ponesrečenih delavcev, ter jih na inženirjevo povelje pokopali na kraju nesreče – potem pa dalje stavili most.
Divji mož je bil premagan, žrtve nesrečnih delavcev so odvzele moč njegovi oblasti, most nad barjem se je dvigal vidno od dne do dne in še preden je bilo konec leta, je že stal v vsej svoji višini, obok vrh oboka, vse trdno vezano, kakor da bi bilo zidano za večno.
Tako je stekla železnica, čudovito delo človeškega uma in človeških rok, ki veže sever z jugom in prevaža bogastvo narodov.
Stekla je po žrtvah delavcev.
Prižvižgal je vlak, ponosno in brezozirno je pridivjal, kakor konj, ki nosi zmagovalca prihajajočega v novoosvojeno mesto. In pred mostom se je vstavil, ter pogledal s svojimi žarečimi očmi na mogočno stavbo, kakor da bi hotel reči:
»Jaz sem gospodar te pokrajine, samozavestni zmagovalec, ki vlada svet.
»Zvonenje zvonov te je doslej budilo iz snu, vabilo tvoje prebivalce k molitvi, ter jim napovedovalo praznik. – Drdranje koles, hropenje in žvižganje stroja bo odslej tvoja pesem.«
»Pila si solnčni žar in se zibala v mesečnem sijaju, odslej te bodo obsevale luči drdrajočih vlakov in tihih stražnic.«
»Zginila bo pesem in umolknila pravljica, veljala bo samo trda resnica življenjskega boja. Pesem gozdov in pravljica barja postala boš enaka spominom otroških let. Leta teko, a mladost se ne vrne nikdar več.«
»In vi prebivalci, sinovi barja in gozda. Kadar ste dovršili delo življenja, ste se odpočili okrog cerkvice v senci križa. – Kot se razkrope orli iz skalnega gnezda po širnem svetu, razkropili se boste sedaj vi iz vaše tihe doline po božji zemlji, v znoju in v bolesti boste delali v tujini in tuja zemlja vas bo sprejemala k večnemu počitku.«
Tako je grmel vlak, ko je prvič drdral čez borovniški most.
Pod mostom je pa ječalo in stokalo, kakor da se oglašajo duše nesrečnih žrtev.
Na eni strani bučanje sinje Adrije, po kateri se zibljejo ladije prihajajoče iz zamorskih mest in odhajajoče v daljne pokrajine, a na drugi strani mogočni cesarski Dunaj vladajoč narodom in deželam – a med njima teče in ju spaja železnica. Vlaki drče, bogastvo se prevaža, in množi na obeh straneh, tuji imenitni obrazi gledajo skozi okna vozov in ta ali oni zamrmra pri borovniškem mostu:
»Kako čuden svet!«
»Kakor da bi bil pogreznjen v velik, začaran sen!«
»Premostili smo barje, a premagali ga nismo in prevrtali smo hribe, a uklenili jih nismo.«
Medtem se je vlak spustil na most s krikom zmagovalca, a odgovarjalo mu je samo ječanje in stokanje izpod mostu. Tujec v vlaku se je prestrašil, a gospa je pomirjevala svojo hčerko:
»Ne boj se. Mrtvi ne vstanejo!«
Železniški čuvaj je šel ponoči pogledat okrog mostu, ter je drugega dne pravil tovarišem čudno povest:
»Sedem luči je brlelo pod mostom iz zemlje in slišalo se je ječanje in stokanje, kakor ihtenje glasov prosečih rešitve.«
Tovariš je neverjetno zmajal z glavo, a drugo noč, ko je sam imel službo, je skusil isto.
Črnovojnik stoji pod mostom na straži:
Luči prisvetijo iz tal, ječanje se razleže do stražnice, črnovojnik dvigne puško:
»Halt, wer da?«
A duhovi se ne boje orožja in njihovo ječanje ne umolkne do belega dne.
Divji mož se približa po noči po barju borovniškemu mostu, a do njega si ne upa. Samo od daleč mu grozi v beli mesečni noči in njegov grozni glas se razlega v nočni tišini. Odgovarja mu tovariš iz gozda in Škrat se smeji s planine. Šele, ko zazvoni dan, izginejo duhovi in se pomire trpeče duše.

* * *

Tako je pri borovniškem mostu!
To je povest o trpečih dušah ljudi, ki so nekoč delali in trpeli, da postavijo most po katerem bo hitelo življenje in se kopičilo bogastvo in so bili žrtvovani, da zlomijo vražjo moč. To je povest naših žrtev in trpljenja. Samo noč in mrak je priča naši bolesti, samo hladna zemlja nas sočutno objemlje in tolaži.
Mi ječimo in trpimo noč za nočjo in vzdihujemo, dokler ne zapoje zvon in ne napove belega dne. Toda žrtve trpe s trdnim pričakovanjem, da bo prišel nekoč veliki dan vstajenja njim in vsem sinovom rodne zemlje.

[železocestnik]

Tale povest pa je huda konkurenca Dolfetovi zgodbi

Se zahvaljujemo @uredniku za trud, da je spravil povest v digitalno obliko
Še majhen popravek: urednikov kolega je Damijan Debevec (tipkarska napaka zgoraj)

[Dolfe]

ŽC ni od muh. Pa ker ded ni po kisli župi priplaval in je v tej temi spet podpihnil iskrico, katera zavrti števec ogledov v "iberture", si je Dolfe drznil plonkati njegov recept.
Vsekakor, temi sta dvo-jajčna dvojčka in je prav, da gresta spet malce, z roko v roki, skupaj v višave.

Verjetno sem že dal povezavo na načrt železnice Ljubljana - Trst in narisanega viadukta Borovnica...
Bolje dvakratkot nobenkrat...

http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?quer ... C-DD4SGSEX

Res pa je, steberni sindrom je še vedno živ. Prvo, kar sem naredil, ko sem odprl Tono-ŽC-jev link je, da sem preštel stebre in velbe. Je pač cajt inventure in treba je preveriti inventarno stanje.

[železocestnik]

Men se je načrt zdel tako lep....

Pa v tako dobri resoluciji...

Pa v Borovnici so nas preganjali, če smo ga hoteli objaviti na forumu v izredno slabi resoluciji...
...ja, bil je na razstavi...