Ker imamo zgoraj že kar nekaj fotk mostu čez Savinjo v smeri Zagreba, dodajam še nekaj novosti iz knjige, katere avtorja sta Majda in Jože Žontar z naslovom: Stavbenik Josip Slavec, Ljubljana 2001.
Gradnji železniškega mostu čez Savinjo v Zidanem Mostu je posvečeno nekaj strani.
Če povzamemo:
Na licitaciji na direkciji državnih železnic v Ljubljani je 15. februarja 1929 Josip Slavec med osmimi konkurenti dobil naročilo za gradnjo velikega mostu čez Savinjo na železniški postaji Zidani Most, ki naj bi omogočil direkten promet na progi Ljubljana-Zagreb in obratno, brez zamudnega premikanja. Slavec je bil takrat star 28 let.
Vlaki so vozili proti Zagebu tako, da so zapeljali najprej po mostu čez Savinjo v smeri Maribora, tam pa so na obračališču obrnili lokomotivo, ki je nato zapeljalavlak vzdolž reke Save proti Radečam oziroma Dobovi.
Načrte za most, ki je meril v dolžino 151 m in je imel obliko treh lokov, je izdelal inženir Emil Franz, zaposlen na Generalni direkciji državnih železnic v Beogradu, ob pomoči inženirja Draga Leskovška pri konstrukcijskem odseku gradbenega oddelka državnih železnic v Ljubljani.
Slavec je z gradnjo začel 1. maja 1929, končana pa je morala biti 31. maja naslednje leto. Vsa dela so izvedli z domačimi delavci in domačimi materiali. Kljub temu, da jih je junija 1929 dvakrat ogrožala poplava, ki je močno poškodovala ogrodje za polaganje temeljev, so most končali v dogovorjenem roku. Predračunska vrednost del je znašala 4,746.633 dinarjev, končna cena pa 5,060.299 dinarjev. Za gradnjo mostu so porabili okoli 300 vagonov cementa splitske cementarne, znamke Colosus, ki so ga imeli tedaj za enega najbolj kakovostnih. Tehnično je vodil gradnjo inženir dr. Miroslav Kasal, pri katerem je Slavec kot 21-letnik delal kot stavbni vodja v njegovem gradbenem podjetju. Sedaj pa je bil dr. Kasal profesor na Ljubljanski Univerzi.
Betonski most, ki je bil prvi te vrste v takšnem obsegu pri nas, je obtežilno preizkušnjo prestal 21. julija 1931, prometu pa so ga slovesno izročili 18. avgusta 1931.
Na slovesnost, ki so se je udeležili številni prebivalci okoliških krajev, so se iz Ljubljane s posebnim vlakom pripeljali predstavniki oblasti na čelu z banom Dravske banovine dr. Dragom Marušičem ter številni drugi gostje. Po blagoslavitvi, ki jo je opravil mariborski pomožni škof Ivan Jožef Tomažič, je nastopil trenutek, ko je kot prvi prevozil novi most brzovlak Pariz-München-Jesenice_Ljubljana-Beograd s slovesno okrašeno lokomotivo - in s tem je bil most simbolično izročen prometu. Objekt je dopisnik Slovenca poimenoval kar most "kralja Aleksandra", ki je ravno tiste dni slavil desetletnico vladanja.
Tako na odprtju kot na banketu v železniški restavraciji so govorniki povdarjali ne le pomen novega mostu za železniški promet, marveč tudi kot velik tehnični dosežek.
Fotke iz Ilustriranega Slovenca, dne 30.8.1931
Blagoslovitev...
Prvi vlak na redni progi je zapeljal na most...
Pa še en pogled na most v vsej njegovi mogočnosti...
Ob odprtju mostu je dal gradbenik Josip Slavec v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani izdelati poseben album s fotografijami gradnje mostu.
(včeraj je bil eden na voljo za 30 evrotov na boljšjem sejmu. V njem je okoli 15 fotografij celotne izgradnje mostu.)
Sedaj pa si poglejmo še sklep iz zgoraj navedene knjige:
"Josip Slavec je zmogel pripeljati svoje podjetje do ravni, ko je bilo zmožno graditi najbolj zahtevne projekte...
Zavedal se je, da sposobnosti Slovencev niso nič manjše od tujih. K sebi je vabil domače strokovnjake, posloval je z domačimi kreditnimi zavodi. Vse to nakopičeno znanje je zagotovo obetalo, da se bo njegovo podjetje razvijalo in postalo eno največjih gradbenih podjetij v Sloveniji. Tako pa sta okupacija in pozneje novi družbeni red preprečila nadaljni razvoj podjetja.
Odpor proti okupatorju ter prvi povojni čas so ga, ob določeni rezerviranosti, ki jo je imel do idej revolucije, neverjetno zasvojil. Vse preveč naivno je verjel v ideale, ki jih je proglašal novi družbeni red. Med drugim se je odpovedal velikemu premoženju, doživel pa globoko razočaranje, ko so ga vrgli iz njegove stanovanjske hiše in iz službe."
Kljub vsemu pa je prišlo do nadaljevanja podjetniškega izročila. Tradicijo je nadaljeval Josipov sin Saša, sedaj pa jo nadaljuje vnuk inž. Aleš Slavec. Ampak o tem v drugi temi..
Razen tretjega tira. 
)
