V Celje je pripeljal prvi vlak [27.04.1846]
Objavljeno: 09.03.2009, 12:05
KO JE V CELJE PRIPELJAL PRVI VLAK
»Kjer so pred enim letam še zeleni travniki in cveteči verti bili, zdej kolodvor (Bahnhof) stoji, veličansko kot kakiga kneza poslopje, gré železnica (železna cesta), in hrumejo železni sloni, hlaponi (Lokomotiven) imenovani. Že več dni poskušajo te železne konje, kakor jih kmetje okoli Celja imenujejo. Perpravljeni so že trije hlaponi, kteri imajo imena: Ocean, Grossglockner in Idria. 27. dan pretečeniga mesca je vikši ogleda c.k. železnice D. Ghega pervo poskušnjo s hlaponam storil in se od Marburga v Celje nazaj v dveh urah in 45 minutah perpeljal. Ko vihar dirjajo hlaponi do Marburga in nazaj; v Gradec nas bodo perhodnji mesec vozili. – Kaj druziga; imamo že lepo spomlad, ali bolj po pravim govoriti, vroče poletje. Žito visoko, hoste zelene, sadne drevesa in vinske gorice v cvetji rodovitno letino nam obetajo.« Tako je prihod prvega vlaka v Celje opisal celjski zdravnik in dopisnik Novicam dr. Jožef Šubic. Gradnja železnice se je v Celju pričela že leto poprej, ko so se v okolico Celja zgrinjali Furlani, Primorci in Čehi. Ti so sodelovali pri gradnji tako imenovane južne železnice, ki je cesarski Dunaj povezala s tržaško luko in mu tako preko Jadrana odprla okno v svet. Gradnja, ki je terjala trdne mostove, predore, useke, nasipe in podporne zidove, ki še danes vzbujajo naše občudovanje, je prinesla Celju nove možnosti za gospodarski razcvet, saj je v mesto prihajal svež kapital. Z izgradnjo železniške proge in postajnega poslopja pa se je močno spremenila tudi veduta vzhodnega roba celjskega mesta, saj so prostor za postajo pridobili z zasipanjem poplavnega ozemlja Voglajne, katero so morali pred tem speljati v novo strugo.
Železniško progo iz Gradca do Celja so svečano odprli na binkoštno nedeljo, 2. junija 1946, ko sta "opoldne z banderami ino s vencami okinčana hlapona pripeljala vozovlak, iz kojega se je veselo glasila turska musika štajarskega regimenta "Piret", ino v katerem se je pripeljalo bilo mnogo gospode iz Dunaja, Gradca ino Maribora.«
Prvi vozni red dveh vlakov (mešani in osebni), ki sta zaradi gradnje železnice preko Semmeringa (slov. Smernika) nekaj časa vozila le od Brücka na Muri do Celja in nazaj, je začel veljati 1. septembra 1864. »Mešanec« je iz Maribora proti Celju odpeljal ob 22. uri, osebni vlak pa ob 4.45 uri, v nasprotno smer pa je »mešanec« odpeljal ob 11. uri, osebni vlak pa ob 22.30.uri. Kot zanimivost naj navedemo, da je vožnja z »mešancem« trajala dve uri, z osebnim vlakom pa petnajst minut manj.
Vendar pa je moralo preteči še dve leti, da je bila proga nared tudi do Zidanega Mosta in tri leta, da so lahko prvo lokomotivo iz Dunaja pozdravili tudi v kranjski prestolnici Ljubljani To se je zgodilo 16. septembra 1849.
Celje,1860
Vir:
http://www.knjiznica-celje.si/zgodilo/prvivlak.htm
Še malo čtiva na to temo,
Drugega junija 1996 je bilo 150let, odkar je prvič na sedanjem ozemlju Republike Slovenije stekel železniški promet. Dograjena je bila proga med Gradcem in Celjem, ena od etap pri gradnji železniške zveze med Dunajem in Trstom, med prestolnico in glavnim pristaniščem avstrijske monarhije. Država je zgodaj spoznala pomen železnice in je to in druge glavne proge gradila na lastne stroške, saj so jo izkušnje izučile, da je na tem področju nevarno prepuščati pobudo zasebnikom. Južna državna železnica, kot se je ta dvotirna proga imenovala, se je začela v naselju Mürzzuschlag ob južnem vznožju alpskega hrbta Semmeringa, med tem ko je bila od Dunaja do severnega vznožja Semmeringa, do naselja Gloggnitz, že v letih 1841 - 42 zgrajena zasebna železnica. Za njeno gradnjo "si je pridobil privilegij" znani dunajski bančnik Sina. Do Gradca je železnica segla leta 1844.
Proga Gradec - Celje je pomenila pomembno etapo pri gradnji zveze med deželnima glavnima mestoma, Gradcem in Ljubljano. Vendar pa se po sklepu cesarja Ferdinanda otvoritvene vožnje niso udeležili predstavniki deželnih stanov, saj se je cesar bal nemirov in temu dogodku ni hotel dati pečata državne slovesnosti. Po rangu je bil najvišji dvorni svetnik Francesconi, predstojnik C.kr.generalne direkcije državnih železnic, ki so ga z dvora dlegirali nadzirat potek vožnje. Prišlo pa je veliko prebivalcev okoliških krajev. Kakor so poročali kronisti, je v enem od vagonov slovesno igrala godba regimenta barona Pireta. Slavnostni vlak se je držal voznega časa, predvidenega za bodoče redne vlake. Na večini postaj ga je čakala dobrodošlica s streli iz možnarjev. Nenavadno velika množica se je glede na število prebivalcev zbrala na kolodvoru v Mariboru, pa tudi v Poljčanah. V Ponikvi so stopile na vlak osebnosti, ki so prišle naproti iz Celja. Množica, ki je valovila okoli lepo okrašenega kolodvora v Celju, "menda že od rimskih časov ni bila tako številna". Na vhodu v mesto so goste pozdravile piramide s priložnostnimi napisi. V največjih prostorih magistrata je železniška direkcija za povabljene priredila bogato pojedino. Ves dan je bilo vreme čudovito in razgled v daljavo jasen. Popldne se je slavnostni vlak vrnil v Gradec, in v predoru Počehova so vesele fanfare preglasile hrum vlaka. Kljub temu, da več poročevalcev slavi vzpostavitev železniške povezave med Celjem in Dunajem, je bila ta dejansko sklenjena šele leta 1854, ko so dokončali progo čez Semmering. Ves ta čas so se potniki med Gloggnitzem in Mürzzuschlagom preko vzhodnih obronkov Alp prevažali s poštnimi kočijami. Leta 1853 je Južna državna železnica prevzela tudi progo barona Sine Dunej - Gloggnitz. Železnica je slovenski prostor zaznamovala šele v naslednjem desetletju, ko leta 1849 segla do Ljubljane in leta 1857 do Trsta ter s tem izpolnila zastavljeni cilj. Država pa je v tem času zašla v tako hudo gospodarsko krizo, da je bila prisiljena vse svoje železnice razprodati. Progo Dunaj - Trst je leta 1858 prevzela zasebna družba z udeležbo mednarodnega kapitala, ki si je nadela ime Južna železnica. Svoje omrežje je z izjemno vitalnostjo dograjevala in širila, tako da je ob koncu stoletja tako rekoč popolnoma obvladala prometni križ južno od Dunaja, progo Dunaj - Trst in Budimpešta - Maribor - Tirolska. Na Slovenskem so se njeni interesi križali z interesi C.kr.avstrijskih državnih železnic ( bohinjska in gorenjska proga, promet na dolenjskih in drugih manjših železnicah ), preživela pa je celo monarhijo, saj je bila razpuščena šele leta 1924.
PRVE LOKOMOTIVE NA SLOVENSKEM
Časniki poročajo, da so že med gradnjo proge v delavnici na celjskem kolodvoru sestavili pet lokomotiv, ki so po delih prišle iz tovarne Norris v Združenih državah. Kot prve so bile sestavljene Ocean, Grossglockner in Idria. Najprej je bil prevozen odsek med Celjem in Mariborom, kjer je 27.aprila 1846 glavni projektant Carl Ghega z lokomotivo Ocean opravil poskusno vožnjo. Drugega maja je lokomotiva Strassengel iz Gradca prvič preizkusila viadukt v dolini Pesnice in zapeljala globoko v nedograjeni predor Počehova. Ta je bil dokončan 15.maja in lokomotiva Ocean iz Celja je tega dne prvič neuradno preizkusila progo Maribor-Gradec. Otvoritveni vlak pa sta iz Gradca pripeljali lokomotivi Drau in Aussee, slednja namesto lokomotive Strassengel, ki jhe odpovedala. Zanimivo je, da več poročevalcev napačno navaja, da je vozila lokomotiva Strassengel. Tako je bilo napovedano in potem očitno niso preverili dejanskih imen na lokomotivah. Lokomotivi je leta 1845 izdelala Strojna tovarna železnice Dunaj-Gloggnitz na Dunaju, ki jo je vodil Anglež Haswell, konstruktor izjemnega slovesa. Kot večina tedanjih lokomotiv sta zmogli največjo hitrost med 35 in 40 km/h. Triosna Aussee, s tovarniško številko 32, iz vrste tako imenovanih malih glogničank, je imela eno samo pogonsko os. Pogonski kolesi sta imeli premer 1422mm. Lokomotiva je lahko razvila približno 73 kW (100 KM).
Vir:
http://www.posta.si/Namizje.aspx?tabid= ... kelid=3304
»Kjer so pred enim letam še zeleni travniki in cveteči verti bili, zdej kolodvor (Bahnhof) stoji, veličansko kot kakiga kneza poslopje, gré železnica (železna cesta), in hrumejo železni sloni, hlaponi (Lokomotiven) imenovani. Že več dni poskušajo te železne konje, kakor jih kmetje okoli Celja imenujejo. Perpravljeni so že trije hlaponi, kteri imajo imena: Ocean, Grossglockner in Idria. 27. dan pretečeniga mesca je vikši ogleda c.k. železnice D. Ghega pervo poskušnjo s hlaponam storil in se od Marburga v Celje nazaj v dveh urah in 45 minutah perpeljal. Ko vihar dirjajo hlaponi do Marburga in nazaj; v Gradec nas bodo perhodnji mesec vozili. – Kaj druziga; imamo že lepo spomlad, ali bolj po pravim govoriti, vroče poletje. Žito visoko, hoste zelene, sadne drevesa in vinske gorice v cvetji rodovitno letino nam obetajo.« Tako je prihod prvega vlaka v Celje opisal celjski zdravnik in dopisnik Novicam dr. Jožef Šubic. Gradnja železnice se je v Celju pričela že leto poprej, ko so se v okolico Celja zgrinjali Furlani, Primorci in Čehi. Ti so sodelovali pri gradnji tako imenovane južne železnice, ki je cesarski Dunaj povezala s tržaško luko in mu tako preko Jadrana odprla okno v svet. Gradnja, ki je terjala trdne mostove, predore, useke, nasipe in podporne zidove, ki še danes vzbujajo naše občudovanje, je prinesla Celju nove možnosti za gospodarski razcvet, saj je v mesto prihajal svež kapital. Z izgradnjo železniške proge in postajnega poslopja pa se je močno spremenila tudi veduta vzhodnega roba celjskega mesta, saj so prostor za postajo pridobili z zasipanjem poplavnega ozemlja Voglajne, katero so morali pred tem speljati v novo strugo.
Železniško progo iz Gradca do Celja so svečano odprli na binkoštno nedeljo, 2. junija 1946, ko sta "opoldne z banderami ino s vencami okinčana hlapona pripeljala vozovlak, iz kojega se je veselo glasila turska musika štajarskega regimenta "Piret", ino v katerem se je pripeljalo bilo mnogo gospode iz Dunaja, Gradca ino Maribora.«
Prvi vozni red dveh vlakov (mešani in osebni), ki sta zaradi gradnje železnice preko Semmeringa (slov. Smernika) nekaj časa vozila le od Brücka na Muri do Celja in nazaj, je začel veljati 1. septembra 1864. »Mešanec« je iz Maribora proti Celju odpeljal ob 22. uri, osebni vlak pa ob 4.45 uri, v nasprotno smer pa je »mešanec« odpeljal ob 11. uri, osebni vlak pa ob 22.30.uri. Kot zanimivost naj navedemo, da je vožnja z »mešancem« trajala dve uri, z osebnim vlakom pa petnajst minut manj.
Vendar pa je moralo preteči še dve leti, da je bila proga nared tudi do Zidanega Mosta in tri leta, da so lahko prvo lokomotivo iz Dunaja pozdravili tudi v kranjski prestolnici Ljubljani To se je zgodilo 16. septembra 1849.
Celje,1860
Vir:
http://www.knjiznica-celje.si/zgodilo/prvivlak.htm
Še malo čtiva na to temo,
Drugega junija 1996 je bilo 150let, odkar je prvič na sedanjem ozemlju Republike Slovenije stekel železniški promet. Dograjena je bila proga med Gradcem in Celjem, ena od etap pri gradnji železniške zveze med Dunajem in Trstom, med prestolnico in glavnim pristaniščem avstrijske monarhije. Država je zgodaj spoznala pomen železnice in je to in druge glavne proge gradila na lastne stroške, saj so jo izkušnje izučile, da je na tem področju nevarno prepuščati pobudo zasebnikom. Južna državna železnica, kot se je ta dvotirna proga imenovala, se je začela v naselju Mürzzuschlag ob južnem vznožju alpskega hrbta Semmeringa, med tem ko je bila od Dunaja do severnega vznožja Semmeringa, do naselja Gloggnitz, že v letih 1841 - 42 zgrajena zasebna železnica. Za njeno gradnjo "si je pridobil privilegij" znani dunajski bančnik Sina. Do Gradca je železnica segla leta 1844.
Proga Gradec - Celje je pomenila pomembno etapo pri gradnji zveze med deželnima glavnima mestoma, Gradcem in Ljubljano. Vendar pa se po sklepu cesarja Ferdinanda otvoritvene vožnje niso udeležili predstavniki deželnih stanov, saj se je cesar bal nemirov in temu dogodku ni hotel dati pečata državne slovesnosti. Po rangu je bil najvišji dvorni svetnik Francesconi, predstojnik C.kr.generalne direkcije državnih železnic, ki so ga z dvora dlegirali nadzirat potek vožnje. Prišlo pa je veliko prebivalcev okoliških krajev. Kakor so poročali kronisti, je v enem od vagonov slovesno igrala godba regimenta barona Pireta. Slavnostni vlak se je držal voznega časa, predvidenega za bodoče redne vlake. Na večini postaj ga je čakala dobrodošlica s streli iz možnarjev. Nenavadno velika množica se je glede na število prebivalcev zbrala na kolodvoru v Mariboru, pa tudi v Poljčanah. V Ponikvi so stopile na vlak osebnosti, ki so prišle naproti iz Celja. Množica, ki je valovila okoli lepo okrašenega kolodvora v Celju, "menda že od rimskih časov ni bila tako številna". Na vhodu v mesto so goste pozdravile piramide s priložnostnimi napisi. V največjih prostorih magistrata je železniška direkcija za povabljene priredila bogato pojedino. Ves dan je bilo vreme čudovito in razgled v daljavo jasen. Popldne se je slavnostni vlak vrnil v Gradec, in v predoru Počehova so vesele fanfare preglasile hrum vlaka. Kljub temu, da več poročevalcev slavi vzpostavitev železniške povezave med Celjem in Dunajem, je bila ta dejansko sklenjena šele leta 1854, ko so dokončali progo čez Semmering. Ves ta čas so se potniki med Gloggnitzem in Mürzzuschlagom preko vzhodnih obronkov Alp prevažali s poštnimi kočijami. Leta 1853 je Južna državna železnica prevzela tudi progo barona Sine Dunej - Gloggnitz. Železnica je slovenski prostor zaznamovala šele v naslednjem desetletju, ko leta 1849 segla do Ljubljane in leta 1857 do Trsta ter s tem izpolnila zastavljeni cilj. Država pa je v tem času zašla v tako hudo gospodarsko krizo, da je bila prisiljena vse svoje železnice razprodati. Progo Dunaj - Trst je leta 1858 prevzela zasebna družba z udeležbo mednarodnega kapitala, ki si je nadela ime Južna železnica. Svoje omrežje je z izjemno vitalnostjo dograjevala in širila, tako da je ob koncu stoletja tako rekoč popolnoma obvladala prometni križ južno od Dunaja, progo Dunaj - Trst in Budimpešta - Maribor - Tirolska. Na Slovenskem so se njeni interesi križali z interesi C.kr.avstrijskih državnih železnic ( bohinjska in gorenjska proga, promet na dolenjskih in drugih manjših železnicah ), preživela pa je celo monarhijo, saj je bila razpuščena šele leta 1924.
PRVE LOKOMOTIVE NA SLOVENSKEM
Časniki poročajo, da so že med gradnjo proge v delavnici na celjskem kolodvoru sestavili pet lokomotiv, ki so po delih prišle iz tovarne Norris v Združenih državah. Kot prve so bile sestavljene Ocean, Grossglockner in Idria. Najprej je bil prevozen odsek med Celjem in Mariborom, kjer je 27.aprila 1846 glavni projektant Carl Ghega z lokomotivo Ocean opravil poskusno vožnjo. Drugega maja je lokomotiva Strassengel iz Gradca prvič preizkusila viadukt v dolini Pesnice in zapeljala globoko v nedograjeni predor Počehova. Ta je bil dokončan 15.maja in lokomotiva Ocean iz Celja je tega dne prvič neuradno preizkusila progo Maribor-Gradec. Otvoritveni vlak pa sta iz Gradca pripeljali lokomotivi Drau in Aussee, slednja namesto lokomotive Strassengel, ki jhe odpovedala. Zanimivo je, da več poročevalcev napačno navaja, da je vozila lokomotiva Strassengel. Tako je bilo napovedano in potem očitno niso preverili dejanskih imen na lokomotivah. Lokomotivi je leta 1845 izdelala Strojna tovarna železnice Dunaj-Gloggnitz na Dunaju, ki jo je vodil Anglež Haswell, konstruktor izjemnega slovesa. Kot večina tedanjih lokomotiv sta zmogli največjo hitrost med 35 in 40 km/h. Triosna Aussee, s tovarniško številko 32, iz vrste tako imenovanih malih glogničank, je imela eno samo pogonsko os. Pogonski kolesi sta imeli premer 1422mm. Lokomotiva je lahko razvila približno 73 kW (100 KM).
Vir:
http://www.posta.si/Namizje.aspx?tabid= ... kelid=3304