Eno vprašanje je glede tirne širine. Nekateri viri navajajo 800mm, spet drugi 750. In 5cm najbrž ni kar zanemarljiva razlika

Naši zahodni sosedje očitno v svojo Wikipedijo še niso napisali članka o tej progi, je pa omenjena pod Špetrom Slovenov (http://it.wikipedia.org/wiki/San_Pietro_al_Natisone#Ferrovie_dismesse - gre za direkten link in ni potrebno skrolati). Glede na to, da se je gradila v letih 1915/16 in če vemo, kaj se je takrat dogajalo ob Soči, je namen gradnje (gradila naj bi jo Società Veneta, ki je očitno bila SV-italijanski "SCT") bil razbremeniti ne najbolj prepustno cesto čez Robič, torej k nam se je najbrž vozila predvsem municija, nazaj pa ranjenci. Med vojno je proga segala do Sužida, verjetno je tam bilo dovolj daleč, da "naša" artilerija ni mogla tolči po njej. Zanimivo, da se je začenjala v čedadskem predmestju Barbetta. Najbolj logično bi bilo (in v času, ko 30km stran možje množično umirajo za domovino, se najbrž ne komplicira z lokacijskimi dovoljenji in tožarjenjem, da je "proga požrla 1m2 mojega posestva") da bi se pričela kar na čedadski postaji, kjer bi robo direktno in brez izgubljanja časa prekladali z normalnotirnih (iz Vidma) na ozkotirne vlake.
Po vojni so se odločili progo obnoviti in podaljšati, do glavne postaje v Čedadu (kot sem se že prej vprašal, zakaj šele sedaj) in do Kobarida (mmg, glede na to, da Sužid leži malo stran od ceste, proga najbrž ni šla čez kobariški drevored) in vmes postavili še nekaj postajališč. Takole na pamet bi rekel, da se jim je med vojno mudilo z gradnjo in da se niso preveč ubadali z vprašanji, kaj bo čez 10 let (Pesnica, press

Koncesijo so dali družbi Eredi Binetti di Cividale, ki je 1. avgusta 1921 obnovila promet. Ali je tisti "di Cividale" del uradnega imena firme ali zgolj informacija v italijanščini o njenem sedežu? Vozili so po trije pari vlakov. Med viri se najde tudi vozni red, ki trdi, da so za zaokroženih 28 km (oz. natanko 27,804km) potrebovali uro in 40 minut, torej bi povprečna hitrost s postanki vred znašala malo manj kot 17 km/h. Se pravi, komur se je mudilo, je šel kar s kolesom


Proga je obratovala vse do 1932. Če sem prav razumel, je bilo podobno kot danes z bencinom pri nas: stroški vzdrževanja so se določali na prostem trgu, cene vozovnic pa je regulirala država, torej se račun ni mogel izziti.
Zanimivo bi bilo videti kašne fotke. Nekaj se jih najde v "Zunanjih povezavah" mojega članka. Pred leti, ko sem bil nazadnje v kobariškem muzeju, se ne spomnim, da bi bilo predstavljeno karkoli o tej progi, čeprav je "otrok" soške fronte. Če Camillo Pavan v svoji knjigi o Kobaridu (http://books.google.si/books?id=ihM9crjomAwC&lpg=PP1&pg=PA388 menda je tudi v slovenščini, le da je Google še ni poskeniral) objavlja fotke iz Štupice (prva vas na italijanski strani), lahko sklepamo, da ni našel nobene iz Kobarida, niti ne ve, kje bi utegnila biti nekdanja postaja. Najdejo se tudi iz okolice Robiča (http://www.matajur.com/zanimivosti/treno.html hmmm, nič jasno, v URL so slovenske besede, ves tekst pa v italijanščini

Tudi sam sem razdaljo premeril v dvokolesnem vozilu na biogoriva. No, moje neizvežbano in okulista potrebno oko, ni imelo kaj dosti sreče, našlo je le usek s škarpo na enem koncu in postajo (kije medtem dobila prizidek) na drugem koncu Štupice. Oboje je dokumentirano na barvnih fotkah v Wikipediji.
Za konec še en misterij. Hja, nekateri hodijo lutat po kolumbijski džungli, iščoč Cidad perdida (izgubljeno mesto), čeprav ga imajo v bistvu pred nosom (oz., če si Slovenijo predstavljamo kot kuro, tik za ritjo


O progi je nekaj napisal Giulio Roselli, ki je žal umrl že pred 19 leti (http://www.trenidicarta.it/R.htm#2229) Tole http://www.trenidicarta.it/1975.htm#19754458 je videti kot knjiga, tole z istim naslovom http://www.trenidicarta.it/1976.htm#197611124 pa kot članek v glasilu Bolettino FIMF, kjer FIMF najverjetneje pomeni Federazione Italiana Modellisti Ferroviari ed Amici della Ferrovia (http://www.interrail.publinet.it/FIMF/). Na žalost je Cobiss mnenja, da naše knjižnice ne premorejo nič od naštetega

Zdaj bo pa čas za
