Eno vprašanje je glede tirne širine. Nekateri viri navajajo 800mm, spet drugi 750. In 5cm najbrž ni kar zanemarljiva razlika
Najprej me je zmotila dokaj nestandardna širina. saj so v Italiji imeli dokaj radi 950mm in logično razmišljanje mi je vseskozi dopovedovalo, da ne bi bilo slabo naročiti lokomotiv in vagonov po že utečenih in preizkušenih "kalupih", poleg tega bi se jih v primeru nuje dalo hitro "sposoditi" s kakšne zaledne proge. No, več virov navaja 750 mm, med vojno so menda zgradili še več prog s to širino, zato sem se jo odločil privzeti.Naši zahodni sosedje očitno v svojo Wikipedijo še niso napisali članka o tej progi, je pa omenjena pod Špetrom Slovenov (http://it.wikipedia.org/wiki/San_Pietro_al_Natisone#Ferrovie_dismesse - gre za direkten link in ni potrebno skrolati). Glede na to, da se je gradila v letih 1915/16 in če vemo, kaj se je takrat dogajalo ob Soči, je namen gradnje (gradila naj bi jo Società Veneta, ki je očitno bila SV-italijanski "SCT") bil razbremeniti ne najbolj prepustno cesto čez Robič, torej k nam se je najbrž vozila predvsem municija, nazaj pa ranjenci. Med vojno je proga segala do Sužida, verjetno je tam bilo dovolj daleč, da "naša" artilerija ni mogla tolči po njej. Zanimivo, da se je začenjala v čedadskem predmestju Barbetta. Najbolj logično bi bilo (in v času, ko 30km stran možje množično umirajo za domovino, se najbrž ne komplicira z lokacijskimi dovoljenji in tožarjenjem, da je "proga požrla 1m2 mojega posestva") da bi se pričela kar na čedadski postaji, kjer bi robo direktno in brez izgubljanja časa prekladali z normalnotirnih (iz Vidma) na ozkotirne vlake.
Po vojni so se odločili progo obnoviti in podaljšati, do glavne postaje v Čedadu (kot sem se že prej vprašal, zakaj šele sedaj) in do Kobarida (mmg, glede na to, da Sužid leži malo stran od ceste, proga najbrž ni šla čez kobariški drevored) in vmes postavili še nekaj postajališč. Takole na pamet bi rekel, da se jim je med vojno mudilo z gradnjo in da se niso preveč ubadali z vprašanji, kaj bo čez 10 let (Pesnica, press
), in mi nikakor ni jasno, zakaj so jo obdržali pri življenju in ne takoj odmontirali. Čeprav je meja postala "schengenska" so se ljudje najbrž še lep čas držali vsak svoje "strani", ni mi znano, da bi v Kobaridu kdaj imeli premog (ki je pod Avstrijci imel pomembno besedo pri trasiranju), da bi tam gradili kakšno elektrarno, kostnica pa je bila zgrajena šele 1938, ko proge že davno ni bilo več. Ali so računali na množična romanja veteranov na "kraj zločina", hoteli izboljšati karmo (Caporetto je še dandanes sinonim za katastrofo) ali zgolj "pomagati" pri izseljevanju nebodijihtreba Slovanov. In če že, so morda razmišljali o tehnično ne preveč zahtevnem podaljšku proti Tolminu in priključku na bohinjsko progo v Mostu na Soči?Koncesijo so dali družbi Eredi Binetti di Cividale, ki je 1. avgusta 1921 obnovila promet. Ali je tisti "di Cividale" del uradnega imena firme ali zgolj informacija v italijanščini o njenem sedežu? Vozili so po trije pari vlakov. Med viri se najde tudi vozni red, ki trdi, da so za zaokroženih 28 km (oz. natanko 27,804km) potrebovali uro in 40 minut, torej bi povprečna hitrost s postanki vred znašala malo manj kot 17 km/h. Se pravi, komur se je mudilo, je šel kar s kolesom
Na voznem redu iz leta 1922 lahko še opazimo, da so Robič in Sužid napisali tudi v oklepaju v slovenščini in to celo s šumniki 
Da Italijanov le ne bomo preveč hvalili, brž dodajmo, da Caporettu vendarle niso dovolili biti tudi Kobarid.Proga je obratovala vse do 1932. Če sem prav razumel, je bilo podobno kot danes z bencinom pri nas: stroški vzdrževanja so se določali na prostem trgu, cene vozovnic pa je regulirala država, torej se račun ni mogel izziti.
Zanimivo bi bilo videti kašne fotke. Nekaj se jih najde v "Zunanjih povezavah" mojega članka. Pred leti, ko sem bil nazadnje v kobariškem muzeju, se ne spomnim, da bi bilo predstavljeno karkoli o tej progi, čeprav je "otrok" soške fronte. Če Camillo Pavan v svoji knjigi o Kobaridu (http://books.google.si/books?id=ihM9crjomAwC&lpg=PP1&pg=PA388 menda je tudi v slovenščini, le da je Google še ni poskeniral) objavlja fotke iz Štupice (prva vas na italijanski strani), lahko sklepamo, da ni našel nobene iz Kobarida, niti ne ve, kje bi utegnila biti nekdanja postaja. Najdejo se tudi iz okolice Robiča (http://www.matajur.com/zanimivosti/treno.html hmmm, nič jasno, v URL so slovenske besede, ves tekst pa v italijanščini
, mmg. mogoče bi lahko locirali še tisto iztirjenje na nekem velikem mostu, po mojem bo že nekje proti Vidmu). Še kaj bi se našlo tudi tule: http://digilander.libero.it/ferroviemilitari/Cap02/24p.htm, ampak ta stran mi deluje rahlo sumljivo in trdi, da so tudi Avstrijci že vozili po dva para vlakov (skoraj 3 ure za 25 km), čeprav drugi viri navajajo, da je proga med prebojem bila močno poškodovana in mi ni jasno, kje bi staknili potniške vagone za to nestandardno tirno širino. Kakorkoli že, kakšen poznavalec bi morda znal identificirati lokomotive s slik.Tudi sam sem razdaljo premeril v dvokolesnem vozilu na biogoriva. No, moje neizvežbano in okulista potrebno oko, ni imelo kaj dosti sreče, našlo je le usek s škarpo na enem koncu in postajo (kije medtem dobila prizidek) na drugem koncu Štupice. Oboje je dokumentirano na barvnih fotkah v Wikipediji.
Za konec še en misterij. Hja, nekateri hodijo lutat po kolumbijski džungli, iščoč Cidad perdida (izgubljeno mesto), čeprav ga imajo v bistvu pred nosom (oz., če si Slovenijo predstavljamo kot kuro, tik za ritjo
). V voznem redu lahko namreč ugledate tudi misteriozno pstajo Pojana (Italijani se spet ne morejo odločiti, ali bi jo pisali z i ali z j). Omenjenega zaselka med Štupico in Robičem mi nikakor ni ratalo najti na nobenem zemljevidu, italijanska Wikipedija pa me pošilja nekam v Moldavijo. Verjetno gre za tiste ostanke na strani Il Kolovrat (http://www.vieniatrovarci.it/sanpietro/kolovrat.htm#trenino). Skratka, če ob italijanskem mejnem prehodu prebredeš Nadižo (ker naj bi bil most v privatni lasti in zaprt) in malo lutaš po gozdu, se menda najdejo ostanki postaje s čakalnico in WC-jem na štrbunk in to dobesedno sredi ničesar. Edino kar mi pade na pamet je, da bi to bila kakšna zapuščena vas, kjer so izseljevanje, potres '76 in graničarji (saj vemo, da je meja od 1945 bila ločnica civilizacij) opravili svoje. No, če je tam res bila postaja, je proga morala nekje priti na drugo stran reke in se na naši strani vrniti nazaj, kar pomeni, da bi se morali še kje videti temelji mostov. Takšno vijuganje sem in tja najbrž ni bila pogosta praksa in mostovi bi naravnost izzivali "notranje sovražnike" (TIGR) k subverzivnim akcijam.O progi je nekaj napisal Giulio Roselli, ki je žal umrl že pred 19 leti (http://www.trenidicarta.it/R.htm#2229) Tole http://www.trenidicarta.it/1975.htm#19754458 je videti kot knjiga, tole z istim naslovom http://www.trenidicarta.it/1976.htm#197611124 pa kot članek v glasilu Bolettino FIMF, kjer FIMF najverjetneje pomeni Federazione Italiana Modellisti Ferroviari ed Amici della Ferrovia (http://www.interrail.publinet.it/FIMF/). Na žalost je Cobiss mnenja, da naše knjižnice ne premorejo nič od naštetega
Zdaj bo pa čas za
članek (avtor je neki Petar), kraje onstran meje so prevedli v beneškoslovenski dialekt in prilepili še nekaj ČB fotk, katerim naj bi (c) v Italiji potekel (kar najbrž pomeni, da isto velja tudi pri nas in v celotni EU). Skratka, z izjemo slednjega po mojem še ni prave "dodane vrednosti", dokler se kdo ne zabubi v tamkajšnje arhive.