Šentjurska kretniška postavljalnica si častno mesto zasluži že zato, ker naj bi bila edina še ohranjena iz Ghegovih časov, torej iz daljnega leta 1846. Danes sodi v okvir muzeja Južne železnice, ki ga je (po mojem mnenju) več ali manj ljubiteljsko postavil Mihael Bučar in hrani precej eksponatov, med drugim menda tudi originalne načrte mariborske postaje. Žal se je za obisk treba predhodno najaviti, kar zame ni ravno varianta (tam sem se oglasil spotoma in brez da bi vnaprej vedel čas)
Uradna stran je sicer tu, za cedenje slin pa še Tinetova stran.Današnja postaja:
Ob njej stoji glavna zgradba muzeja (to še ni postavljalnica!):
Verjetno je včasih služila kot skladišče:
Med drugim spada pod muzej tudi tale lokomotiva 62-324 (lepo se jo vidi tudi z glevne ceste Celje - Rogaška Slatina), ki je pred tem tlačanila v Talumu:
Rahlo nenavadno, ker nima nobene zveze z Južno železnico (za tiste, ki ne poznate serije 62, si preberite tekst o njeni sevniški sestri in bo jasno, zakaj). Ta slika naj bo samo za pokušino, saj je lokomotiva že "dokumentirana" tukaj.
V bližini so na prostem razstavili kar nekaj signalnih naprav in še nekaj predmetov. Te slike bo treba še urediti in bodo svoje mesto našle v posebni temi.
Sedaj pa končno k postavljalnici. Od postaje je nekoliko oddaljena v smeri proti Grobelnemu. Žal ograje preprečujejo slikanje iz najlepših kotov. Sama postavljalnica je sicer zaklenjena v ogradi in jo verjetno odprejo ob ogledu muzeja. Vhod se nahaja v neposredni bližini Petrolove bencinske črpalke. Od tam je videti tako:
Tabla jo opisuje tako (verjetno ne bo problemov z razbiranjem tistega, kar prekrijejo rešetke):
Ni ravno najlepši kot, kot že omenjeno, gibanje močno omejujejo ograje in neki obrambni jarek. Ampak kratek izvidniški ogled nakaže še možnost pogleda iz še ene perspektive. Lahko se vrnemo do signalov in od tam hodimo po tlakovcih z emblemom SŽ mimo novejše postavljalnice (v enaki oranžni barvi kot postaja). Mimogrede, naj vam nikar ne pade na pamet hoja po progi, ker sem se ravno tam prepričal, kako neslišni znajo biti vlaki na električni pogon! Kakorkoli že, ko pridemo do ograje, se nam odpre takšen pogled:
Ob stopnicah vidimo en kilometrnik z oznako 537,8. Je morebiti res stal na tistem mestu???
Tista tabla nad vhodom je nekoliko predaleč, da bi jo lahko zoomiral, zato jo bom kar prepisal (upam, da sem prav dešifriral gotico
):
Ne dvomim, da bi lepo zgledala tudi s proge, ampak dokler ne bo zapore, me tja ne zvlečete niti z Živo. Morda pa jo je kdo slikal iz kabine...Postaja Šentjur
Postavljalnica II
Začetek obratovanja: 02.06.1846
Konec obratovanja: 31.12.1977
Predana v žel. eksponat: 05.05.2000
Ko smo že na šentjurski postaji, velja nekaj pozornosti nameniti še enemu drevesu, ki se v času obiska še ni olistalo (Murphy se me je pa res privoščil glede svetlobe
):
Posadili naj bi ga na zgodovinski dan 2. junija 1846 na čast odprtju te proge in naj bi bilo darilo dunajskega dvora. Vsaj tako trdi tabla pred njim:
Kot navajajajo na šentjurskih turističnih straneh, je pagodovec lahko tudi japonska sofora oz. z dvočlenim znanstvenim imenom (biologi ob omembi "latinskega" menda dobijo ošpice) Sophora japonica. Ki zanimivo nima kaj dosti zveze z Japonsko. Za botanike še malo več informacij o njem iz Arboretuma v Volčjem potoku ali tule še več v angleščini. Treba bo izbrskati še podatek o pričakovani življenski dobi, da vidimo, ali se mudi pri poskusih boljšega posnetka
.Tako, sedaj si bo treba enkrat najti nekaj časa, se naročiti in upati na boljše razmere.