Matična knjiga postaje je zgledala takole.
Personalna mapa posameznega delavca pa takole.
Večina podatkov v teh mapah je bilo v letih pred vojno in še v prvih povojnih letih izpisanih ročno.
Za primer lahko vzamemo mapo železničarja,ki je svojo službeno pot začel daljnega leta 1920,ko je bil v Pragerskem napoten v tečaj za vlakovnega odpravnika.Potem se njegova pot nadaljuje preko postaj Laze,Lovrenc na Pohorju,Male Subotice,ponovno Laze in Velenja,do šefa postaje v Šmarju pri Jelšah in Polzeli,kjer je služboval leta 1945,takoj po osvoboditvi.Kasnejših podatkov ni.
Razvidno je,da je bil med okupacijo od leta 1942 do 1944 premeščen na eno od avstrijskih postaj.
V stari Jugoslaviji,pred 2.sv.vojno so bili železničarji državni uradniki.To je bil spoštovan poklic,ki je prinašal tudi nekaj privilegijev,med drugim zagotovljeno državno pokojnino,kar za tiste čase nikakor ni bilo za vse poklice samoumevno.Državna pokojnina je takrat pripadala le državnim uslužbencem,med njimi tudi železničarjem.
Zato pa so ti morali pred nastopom službe podpisati prisego takratnemu kralju.
Tako je ta prisega zgledala leta 1934.
Sestavni del takratnih personalnih map je bil tudi plačilni list,ki ga je prav tako vodil šef postaje.Iz tegale plačilnega lista je razvidno,da je 1.10.1947 zaslužil nižji tehnik eksploatacije železnice,ki je opravljal delo prometnika 4000 din plače in še 175 din družinske doklade,žal pa ni nikjer razvidno,kolikšen kos dohodka si je takrat od te plače odrezala država.
