Nimam časa, da bi pregledoval že 10 strani postov...
Sigurno smo že rekli katero o prekladanju tovora v Poljčanah...
Karel Rustja je v knjigi: Ozkotirna železniška proga Poljčane-Konjice-Zreče posvetil prekladanju skoraj eno stran v knjigi. Na žalost pa ni dodana nobena fotka prevozov normalnotirnih vagonov na posebne podstavke, ki so jih takrat imenovali "oplenjak".
Je pa zato moral Rustja napisati obširen opis prekladanja tovora in tudi nalaganja in prevoza "oplenjakov"....
Zaradi potreb znanstvene obdelave tega postopka citirajmo del Rustjevega zapisa:
"Na postaji Poljčane je bilo veliko dela s pretovarjanjem blaga z normalnotirnih vagonov na ozkotirne in obratno. V pomoč jim je bil tudi žerjav na rampi. Delno so se pretovarjanju izognili tako, da so dvoosne normalnotirne vagone z nosilnostjo do 15 ton in brez zavornega mehanizma naložili na posebne podstavke - oplenjake - za ozkotirno progo in jih tako prepeljali po ozkotirni progi do Slovenskih Konjic ali Zreč, podobno kot danes vozimo vagone s cestnimi transporterji. Transporterji so pomožna vozila z dvoosnimi gibljivimi podstavki na kolesih, ki neposredno omogočajo prevoz normalnotirnih vagonov po ozkotirni progi. Za prevoze na konjiški progi je bilo na razpolago 6 parov oplenjakov. Za prevoz enega normalnotirnega vagona sta bila potrebna dva oplenjaka. Na ta način se je tovor dvoosnega normalnotirnega vagona porazdelil na štiri osi oplenjaka, Vsak oplenjak je tehtal 1.400 kg, njegova nosilnost pa je bila 13.500 kg.
Za nalaganje teh vagonov na oplenjake je služil poseben tir z valjčno jamo (Rollschmel, valjčna koza). Tu sta se v isti osi stikala tir z normalno širino, ki je bil malo višji, in ozkotirni tir, tako da so normalnotirni vagon z lahkoto porinili na oplenjak. Pod vsako kolo vagona so porinili po en oplenjak, vagon pa vlekli z vitlom dalje. Zatem se je normalni tir znižal, tako da se je vagon z vso težo naslonil na oplenjak. Sledila je varnostna pritrditev, nakar je bil dvoosni normalnotirni vagon pripravljen za prevoz po ozkem tiru. Prevažali so se lahko le vagoni, katerih medosna razdalja ni bila večja od 6,5 m in so imeli tovor enakomerno porazdeljen.
Oplenjake je bilo dopustno prevažati le podnevi. Vsakemu vlaku so lahko dodali le do dva oplenjaka. Oplenjaki so bili pripeti k vlaku s pomočjo lesenega in okovanega droga, ki je imel na obeh koncih ustrezno zanko. Vlak, ki je vozil oplenjak ali oplenjaka, je smel voziti s hitrostjo do 15 km/h; pod zbelovskim viaduktom pa je moral zaradi ostre krivine 118 m voziti le s hitrostjo 5 km/h."
Je pa Rustja v knjigi dodal še svetli in nakladalni profil ozkotirne proge za prevoz z "oplenom" in brez "oplena", čeprav v knjigi ni opozoril da je potrebno stalno skrbeti na progi za "povečan" svetli profil "oplenjakov"...
Rustja je v seznamu literature, ki jo je uporabljal, navedel tudi:
Navodila za uporabo in prevoz oplenjakov na progi Poljčane-Slovenske Konjice-Zreče, ki jih je izdala Direkcija državnih železnic. Navodilo je bila tiskano v Ljubljani leta 1924, ima 5 strani (in verjetno skico svetlega profila?), je pa velikosti 19x12,5 cm. Knjižica ni dostopna v slovenskih javnih knjižnicah, imajo pa jo v knjižnici Železniškega muzeja v Beogradu. V kolikor ima kdo to knjižico, bi jo lahko poskeniral in objavil na forumu.
Na forumu zeljeznice.net sem zasledil fotko "oplenjaka" na ozkotirni progi Zagreb-Samobor, ki jo je dal na forum sdz361...
link:
http://www.zeljeznice.net/forum/index.p ... ge__st__80