Pozdravljeni
Obljubil sem, da bom naredil kratek povzetek gradiva o Konjičanu, ki ga je zbral g. Marko Rovšnik (upam, da mi tega ne bo zameril). Jaz sem samo izdelal povzetek in avtorsko nisem praktično ničesar prispeval.
Za začetek naj povem, da je "avtohtona" in prvotna lokomotiva K-3 ("Gonobitz"), ki je v našem železniškem muzeju v Ljubljani
Avtor posnetka je Regan 664
Sedaj pa povzetek:
Proga Poljčane – Slovenske Konjice – Zreče
V začetku leta 1892 je skupina vplivnih ljudi iz konjiškega okraja deželnemu odboru Štajerske predstavila potrebo po povezavi Slovenskih Konjic s progo Južne železnice. Že v prvo so bili uspešni in deželni odbor štajerske je nemudoma poslal vlogo za podelitev koncesije na Dunaj. Kot koncesijski upravičenec je nastopala družba Štajerske deželne železnice (Steiernarkische Landesbahnen - StmLB), ki je koncesijo dobila že 14.05.1892. Seveda je omenjena firma naredila tudi primerjavo stroškov med normalnotirno in ozkotirno izvedbo proge in se je zaradi opaznega prihranka (28%) sredstev ter zaradi pričakovanega omejenega prometa odločila za ozkotirno izvedbo s tirno širino 760mm.
Gradnjo proge je prevzela gradbena firma Ing L.F.Miglitch & Ing Franz Prossek. Proga je imela naslednje projektne parametre:
o Gradbena dolžina proge 14,96km
o Operativna dolžina proge 14,7km
o Najvišja hitrost 25 km/h
o Največji vzpon 16‰
o Najmanjši polmer krivin 60m
o Dolžinska teža tirnic 18kg/m
o Dolžina tirnic 9m
Gradnja se je pričela 20.06.1892, otvoritev pa je bila že 20.12.1892. Sama proga je bila izvedena z najnižjimi možnimi stroški, kar se je dalo. Primer varčevanja je bil podvoz pod južno železnico pri Zbelovem (ta podvoz je obstajal že prej, saj je hkrati tudi most preko Dravinje in nadvoz preko ceste), kjer si je železnica delila traso s cesto. Tako je pred prevozom tega dela trase vlakovno osebje moralo ustaviti vlak, zavarovati njegovo vožnjo (ustaviti morebitni cestni promet) in nato z vožnjo nadaljevati.
Proga je imela naslednje postaje in postajališča:
o Poljčane
o Spodnje Laže
o Zbelovo
o Loče
o Draža vas
o Slovenske Konjice
Istočasno kot konjiško progo je firma StmLB gradila tudi progo Preding – Stainz južno od Gradca, ki je še danes v muzejski službi. Omenjena proga v Avstriji je bila odprta slab mesec pred konjiško in zanjo ter za konjiško progo so bila kupljena praktično identična vozna sredstva. Izvorna lokomotiva »Gonobitz« je še ohranjena in se nahaja v žel. Muzeju v Ljubljani. Tako je železnica imela na začetku naslednja vozna sredstva:
o 2 lokomotivi (Gonobitz in Heiligengeist)
o 2 kombinirana potniška vagona I in III razreda
o 2 potniška vagona III razreda
o 2 službena vagona
o 2 zaprta dvoosna tovorna vagona
o 4 odprte dvoosne tovorne vagone z visokimi stranicami
o 6 dvoosnih tovornih plato vagonov
o dva dvoosna podstavka za prevažanje normalnotirnih vagonov
o snežni plug
Firma StmLB ni sama vršila prometa na omenjeni progi ni vršila sama, temveč pogodbeno s firmo Južne železnice.
V začetku je bil promet na progi pod pričakovanim, kar se je popravilo ob prelomu stoletja, ko je v okolici Konjic bil odkrit kvalitetni črn premog, kar je privedlo do odprtja treh premogovnikov in sicer Radana Vas, Brinova Gora ter enega v okolici Konjic. Tako je v najboljših letih Konjičan prepeljal do 16.000 ton premoga. Zadeva se je izboljšala še s pričetkom I svetovne vojne, ko je K.u.K vojska v Konjicah postavila velika vojaška skladišča. Prav tako je verjetno tudi rudnik v Radani Vasi pripomogel k temu, da so leta 1916 progo podaljšali do tam. Je pa ta podaljšek bil grajen po standardih, ki so veljali za K.u.K Heeresbahn (vojaška poljska železnica), torej s slabšim materialom in močnejšimi vzponi, največji je sedaj znašal 25‰.
V tem času sta promet vršili prvi dve lokomotivi »Gonobitz« in »Heiligengeist«. Slednja je šla pred koncem I svt. Vojne na popravilo v Kapfenberg in se po zaključku vojne ni več vrnila.
Konec I svetovne vojne je proga dočakal v slabem stanju, saj južne železnice niso kaj prida vlagale v njeno vzdrževanje in z eno samo lokomotivo. Tako je bil prvi ukrep sestava voznega reda, ki je omogočal rabo samo ene lokomotive, ki je podnevi vozila, vzdrževali so pa jo preko noči. Nova jugoslovanska država oz. uprava železnic SHS se je takoj leta 1918 lotila gradnje preostalega kosa proge med Radano vasjo in Zrečami ob sočasnem generalnem remontu že obstoječega dela proge. Omenjen odsek do zreč je bil predan prometu 15.01.1920, remont proge pa je bil zaključen 15.10.1920.
Omenjeni lokomotivi »Gonobitz« (Pod upravo SHS železnic je bila preimenovana v K3) se je najprej pridružila lokomotiva U28 (JDŽ 188-007) (S proge Split-Sinj), nato T4 (JDŽ 187-001), sledile pa so že U35 (JDŽ 188-003), U29 (JDŽ 188-004), U30 (JDŽ188-001), JDŽ 81-001 in JDŽ 81-004. Zraven je prišlo še večje število štiriosnih tovornih vagonov, novi podstavni vozički za prevoz normalnotirnih vagonov ter trije dvoosni potniški vagoni.
Leta 1920 so zapreli prej omenjene premogovnike, vendar je promet še kar naraščal zahvaljujoč razvijajoči se kovaški industriji v Zrečah in usnjarski v Konjicah.
Ob nemški zasedbi so se na progi nahajale kar štiri lokomotive, kar ni bilo običajno stanje. Verjetno sta dve bile namenjeni premestitvi v Bosno, vendar je nemška zasedba to preprečila. Nemške oblasti so progo predale firmi ustanoviteljici StmLB (ki se je takrat imenovala StmGB – Steiermarkische Gaubahnen).
Proga je zaradi svoje strateške nepomembnosti drugo svetovno vojno prestala dokaj nepoškodvana, če izzvzamemo en partizanski napad, ki je močno poškodoval kotel ene od poškodovanih lokomotiv.
Po končani drugi svetovni vojni JŽ ni kaj prida vlagala v omenjeno železnico, čeprav so se pojavile ideje o njeni rekonstrukciji v normalni tirni širini in podaljšanju preko Vitanja do postaje Dolič na progi Velenje – Dravograd.
Tako je največjo povojno pridobitev pravzaprav predstavljal prenos voznih sredstev iz ljubljanske pionirske železnice.
Izgleda, da so progo »odpisali« že v petdesetih letih, ko se je izvajal močen pritisk na gospodarske subjekte, ki so bili vezani na progo, da bi prešli na lasten transport dobrin. E-ti nad tem niso bili posebej navdušeni in je zato morala železnica opravljati pogodbene prevoze še kar nekaj časa po uradnem prenehanju prometa.
Tole je samo na kratko. Izvorno gradivo gospoda Marka Rovšnika je veliko obsežnejše, saj obsega poleg dokaj detaljne zgodovine tudi popis vseh voznih sredstev ter analize ekonomske upravičenosti proge, kot tudi načrte in risbe postaj na progi.
V nadaljevanju (enkrat, mogoče še letos) bom še izdelal povzetek o vlečnih vozilih na omenjeni progi.
Pa še zanimivost. V povzetku večkrat omenjena firma StmLB obstaja še danes in upravlja več železnic na avstrijskem Štajerskem:
http://www.stlb.at/
Za konec pa malo znanstvene fantastike:
Predlagam, da se omenjena proga obnovi v izvorni tirni širini 760mm ter podalša kot zobata železnica do vrha Rogle z namenom prevoza potnikov (smučarski in izletniški vlaki) ter blaga (kovaška industrija v Zrečah, več tovarn v Konicah)
LP
Jože
P.S Progo so predlagali, sprojektirali in zgradili v krajšem času, kot sem jaz prišel do gradbenega dovoljenja!