Pozdravljeni !
Dialog o vožnji tramvaja med 2. svetovno se je že odvijal v temi “Ljubljanski tramvaj”. Upam, da ne bo kdo preveč zameril, da si je “začetnik" po stažu dovolil modrovati izkušenim članom foruma. Razmišljal sem, da je nabolje, če pisno povprašam še našo nekdanjo županjo in gonilno silo “Društva Zeleni prstan” gospo Nušo Kerševan.
Moje vprašanje je bilo naslednje:
“Prosil bi vas samo za kratek odgovor, če je seveda možen, o vožnji tramvaja med "Ajdovščino" in"Šentvidom" v času 2. svetovne vojne v Ljubljani. Na foromu "Železnica od A do Ž" ("
www.vlaki.info") se je razvila debata do kam je iz mesta v različnih časovnih obdobjih vozil tramvaj. V dveh knjigah : Tadej Brate, Ljubljanski Tramvaj, 1990 in Mojca Šorn, Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno, 2007, so navedeni različni podatki.
Menim, kar boste potrdili ali ovrgli, da je bil potek naslednji:
1. Tramvaj je do oktobra 1941 vozil (s presedanjem) do Šentvida. Kasneje
samo do tovarne "Stora".
2. S postavitvijo "žice okoli Ljubljane" (februar 1942) so še ta del
ukinili tako, da je tramvaj do konca vojne "potoval" le od "Ajdovščine" do
"remize".”
Odgovor gospe Nuše Kerševan je bil naslednji :
“ Kolikor se spominjam, je tramvaj vozil do Šentvida s presedanjem, ker je
bil Šentvid leta 1941 že pod nemško okupacijo, meja pa je bila takoj za
tovarno Štora. Zato je logično, da je kasneje vozil samo do meje.
Po ograditvi Ljubljane z žico januar/februar 1942, pa je tramvaj lahko
vozil samo do žice, ki je potekala takoj za Remizo, kjer je sedaj trasa
PST-a. Za prehod žice so bila potrebna posebna dovoljenja.
Mi smo pred vojno stanovali v takratni Zgornji Šiški na Špančevi poti
(sedaj Tugomerjeva), vendar smo se tik pred vojno preselili v center. Prijatelje
smo imeli v Dravljah blizu stare draveljske cerkve, vendar po letu 1942
nismo več mogli k njim.
Ne vem, če sem Vam kaj pomagala, a to mi je ostalo v spominu, ker sem
takrat imela 12 let in sem zelo rada hodila v Dravlje k našim prijateljem.”
Na prošnjo, če lahko njeno pričevanje objavim na forumu “Železna cesta od A do Ž”, mi je ljubeznivo odgovorila:
“Seveda lahko objavite. Pri tem Vas obveščam še, da bo 12.maja imela Slovanska knjižnica razpravo in zbiranje podatkov o življenju v Ljubljani v času obkroženja z bodečo žico. Nekaj podrobnosti je objavljenih v današnji številki revije Ljubljana, ki jo gotovo dobivate. Tega posveta se vsekakor lahko udeležite in morda imate tudi kakšne fotografije ali spomine na tisti čas, tako o tramvaju kot o železnici.”
Sam bi dodal še neko misel.. Spomin na te zgodovinske dogodke moramo ohranjati. V nasprotnem primeru bo čez 20 let mladina menila, da so nam Italijani postavili žico, da bi se lahko dandanes Ljubljančani rekreirali po poti. Nenazadnje se bo še kdo našel, ki bo zahteval “avtorske pravice” oz. pobiral uporabnino.
Pozdrav,
Igor