Gozdna železnica: Idrijski lauf
Objavljeno: 15.09.2019, 23:42
Pozdravljeni,
z gozdnim železnicami se nismo do sedaj kaj posebej ukvarjali.
Imamo pa na razpolago na spletu disertacijo:
Brate, Tadej:
Vpliv prvega idrijskega laufa na razvoj gozdnih železnic : doktorska disertacija = The Idrian lauf and its influence on the development of logging railways : doctoral dissertation
Ljubljana, 2014
Disertacija je dosegljiva na spletu: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=72558
(na žalost brez slik)
Prav je, da disertacijo pregledamo in izvemo kaj več o idrijskem laufu.
Citate iz disertacije bomo označili z narekovaji, da bo popolnoma jasno, kdaj navajamo tekst iz disertacije, ki ga bomo citirali točno tako, kot je napisan v spletni verziji. Poskušali bomo čimmanj citirati, samo toliko, da lahko komentiramo posamezne trditve iz disertacije.
V slovensko literaturo o slovenskih gozdnih železnicah je kot prvo po letu nastanka uvedel idrijski lauf inženir Stanislav Mazi v knjižici Klavže nad Idrijo, ki je izšla leta 1955 v zbirki Vodniki tehniškega muzeja Slovenije.
Podatki v knjigi niso citirani, sta pa avtor in urednik na začetku knjižice zapisala, da podatki temeljijo na spisih idrijske gozdne uprave in spisih, hranjenih v mestnem muzeju v Idriji.
Seveda podatkom lahko verjamemo ali pa tudi ne, na žalost jih ne moremo preveriti, ker niso citirani.
Inženir Mazi je v knjižici v zvezi z gozdno železnico zapisal:
»Leta 1820 so vpeljali svojevrstno gozdno železnico, ki je bila kot klavže posebnost idrijskih gozdov.
Njena dolžina je znašala navadno 2600 do 3000 metrov. Na razdalji 90 centimetrov so na bukova polena pritrdili bukove tračnice, dolge po 6-8 metrov in obtesane z dveh strani, 14 cm širine in 20 cm višine. Tudi kolesa vozičkov so bila lesena, prav tako je bilo leseno tudi ogrodje vozička, samo osi so bile železne.
Vozičke so porivali gozdni delavci, navadno po enega, potem ko so nanje naložili 0,3 do 0,4 kubičnega metra drv ali jamskega lesa, ki je bil dolg do 2,5 metra.
To gozdno železnico so v letih 1853 in 1855 izboljšali. Namesto bukovine so za tračnice začeli uporabljati jelovino, ki je bila na zgornji strani obita s 5 mm debelo in 25 mm široko pločevino. S tem se je obraba tirnic zmanjšala, povečala pa se je hitrost. Na ogrodje so pritrdili zavoro in povečali širino vozičkov in tako omogočili nakladanje od 0,7 do 1 kubični meter lesa na voziček.
Leta 1863 so vozičke zopet izboljšali. Lesena kolesa so nadomestili z železnimi. Premer kolesa je znašal 31 cm, z robom, ki je onemogočal iztirjenje, pa 38 cm. Kolo je bilo na tračnici v širini 57 mm, njegova celotna debelina je merila 77 mm, os pa je bila premera 28 mm. Zavoro so namestili še na sprednji kolesi.
Na gozdno železnico, ki si jo je zamislil in prvi zgradil idrijski nadgozdar Jettmar, je bila gozdna uprava zelo ponosna, saj je bila dalj časa edina v avstro-ogrski monarhiji.
Z opustitvijo klavž je po 106 letih prenehal obratovati tudi lauf, kot so delavci imenovali napravo.«
Sedaj bomo pogledali v disertacijo Tadej Brate: Vpliv prvega idrijskega laufa na razvoj gozdnih železni, Ljubljana, 2014, da vidimo, kako je ocenil ta zapis inž. Mazija iz leta 1955.
Avtor disertacije si je na strani 5 zastavil glavno vprašanje:
Kje je stekla prva gozdna proga na svetu ?
Odgovarja pa si na strani 11 takole:
» Kako najti informacijo o prvi gozdni železnici na svetu se zdi na prvi pogled jalovo iskanje. Toda avtor ima za seboj skoraj pol stoletja raziskav na tem področju, kar brez dvoma prinaša določene prednosti. V tako dolgem času bi se vsekakor morala najti kakšna informacija, ki jo že dolgo iščemo. Toda do danes si na svetu noben strokovnjak ni dovolil trditi, da je ta in ta gozdna železnica zagotovo prva na svetu! Te trditve do danes tudi ni bilo mogoče nikjer dokazati.
Šele v knjigi Gozdne železnice na Slovenskem (Brate 1995) si avtor dovoljuje skromno in sramežljivo omeniti le v enem samem stavku hipotezo (žal takrat brez potrebnih in trdnih dokazov), da je prav idrijski gozdarski lauf bil zelo verjetno prva uporabna gozdna železnica na svetu. Z zapisom te, takrat (leta 1994) še v celoti nepreverjene trditve, se je celotno delo raziskav iskanja prve gozdne železnice na svetu začelo delo na raziskavah popolnoma na novo!
Končno pa se je našel strokovnjak, ki je avtorju zastavil povsem konkretno vprašanje ali je zapisana trditev o svetovni prvinskosti idrijskega laufa tudi strokovno podprta in če za to obstajajo tudi ustrezni dokazi? Ker so bili tedanji dokazi razmeroma slabi, smo dobili očitek, da navedba ni niti strokovna niti verodostojna in uporabna! Kritika je bila na mestu in dala dovolj snovi za razmišljanje. Dela na raziskavah, ki naj bi potrdila trditev o prvinskosti laufa so zato na novo stekla. Cilj raziskav naj bi trden dokaz o svetovni njegovi prvinskosti v svetu. Menili smo, da je dokaz prvenstva prve gozdne železnice sveta v naših krajih del našega nacionalnega ponosa, dokaz slovenskega izumiteljstva, pa tudi dokaza o visoki tehniški in tehnološki razvitosti našega naroda v preteklosti.«
Vprašamo se, kdaj je avtor disertacije T. Brate prvič izvedel za informacijo o Idrijskem laufu ?
V disertaciji dobimo odgovor na strani 25:
»Avtor te razprave se je s pojmom laufa kot gozdne železnice prvič srečal ob študiju knjige Ivana Mohoriča o zgodovini idrijskega rudnika, šele leta 1983. V svoji knjigi Mohorič gozdarski lauf sicer omeni v nekaj vrsticah, a ga detajlneje ta naprava ne zanima, zato je ne opisuje in ji ne daje poudarka tehniške posebnosti. Iz njegovega teksta je bralcu takoj jasno, da je imel Mohorič očitno na razpolago le zelo pomanjkljive, zelo verjetno sekundarne in netočne vire, ki mu niso vzbudili posebne pozornosti pri raziskavah in pisanju.«
Na strani 28 disertacije pa izvemo, kdaj je izvedel avtor disertacije za opis gozdne železnice v idrijskih gozdovih:
» Šele proučevanje zgodovine idrijskih klavž in pisanje vodnika o njih v začetku osemdesetih let je prineslo naključno najdbo opisa gozdne železnice idrijskega laufa inž. Stanka Mazija. Ta opis z navedbo letnice 1820, je vzbudil v avtorju poseben interes, saj je navajal čas, ki je obstajal še pred odprtjem prve javne železnice s parno vleko v Angliji, Stockton–Darlington, 1825! Je mar mogoče, da bi imeli mi Slovenci prvo preprosto železnico pred Angleži? To se nam je zdelo na prvi pogled povsem nemogoče! Žal je bil Mazijev zapis – kot se je kasneje izkazalo – v glavnem od avtorja napačno razumljen in kot kaže slabo preverjen. Ne glede na zapisane napake pa nam je naše poglede na nastanek gozdnih železnic v svetu vendarle postavil na glavo (Mazi 1955) in usmeril razmišljanja in delo v povsem drugo smer.«
Glede na to, da avtor disertacije omenja deli inž. Mazija in Ivana Mohoriča, si poglejmo še zapis pri Mohoriču:
V knjigi Ivan Mohorič: Zgodovina Idrijskega rudnika imamo tudi fotografijo idrijskega laufa, da vidimo, kako je izgledal predno so ga ukinili:
Vidimo, da je Mohorič prepisal najpomembnejše podatke iz knjižice inž. Mazija, verjetno pa je imel na razpolago še kakšno literaturo, da se ni odločil prepisati letnice 1820 kot začetka obratovanja idrijskega laufa. Mohorič je v knjigi citiral knjigo inž. Mazija.
Mohorič je zapisal:
»Gozdna železnica, katero je zgradil idrijski nadgozdar Jettmar že okrog leta 1820.«
Ta definicija »okrog leta 1820« je veliko bolj »odprta«, saj omogoča, da bi lahko začela obratovati pred letom 1820, pa vse možnosti do leta 1829. Mohorič ni imel na razpolago nobenega dokumenta in se je zato odločil za »nedoločeno« letnico pričetka obratovanja.
Ko pride na vrsto hipoteza disertacije, bomo videli, za katero letnico pričetka obratovanja se je odločil avtor v disertaciji.
T. Brate je v knjigi Gozdne železnice na Slovenskem, Ljubljana 1994 zapisal:
»V zapiskih iz leta 1820 beremo, da je idrijski nadgozdar Jettmar izdelal gozdno železnico za oskrbovanje idrijskega rudnika z lesom.«
Verjetno je T. Brate slabo zložil stavek, saj inž. Maze nikjer ne piše, da je prebral v zapiskih iz leta 1820, da je nadgozdar Jettmar zgradil gozdno železnico. Kasneje bomo videli, da ni bil do sedaj najden noben arhivski dokument iz leta 1820 o idrijskem laufu
INTERMEZZO (dovoljeno po SSKJ):
Mimogrede poglejmo še na stran 26 disertacije, kjer izvemo, kdo lahko raziskuje lokalno zgodovino železnic in kdo ne. Po mnenju avtorja disertacije jo lahko raziskuje predvsem lokalni strokovnjaki za železnice, ki imajo ustrezno »kilometrino«:
»Z obravnavo zgodovine bosanskih železnic se je poizkusil že zgoraj omenjeni Anglež Keith Chester, ki sicer živi na Dunaju. Napisal je nekaj o gozdnih železnicah v Bosni, a mu je mnogokrat prav pošteno spodrsnilo. Človek, ki ni bil nikoli za časa obratovanja gozdnih železnic v Bosni, ni obiskal teh krajev in ne pozna jezika domačinov niti ne pozna lokalne zgodovine preprosto ne more biti kos tako obsežnemu in občutljivemu delu. Delo je namreč kompilacija vseh doslej znanih zapisov o BiH, objavljenih predvsem v tujini, od katerih je malo dobrih, a večina tudi obupno slabih. Mešanica te vrste informacij ni uporabna za nadaljnji študij oz. raziskave.«
Nadaljevanje:
Na podlagi do sedaj zapisanega lahko zaključimo, da se je avtor disertacije ukvarjal z zgodovino gozdne železnice v idrijskih gozdovih od leta 1983 dalje, torej celih 30 let.
Vsaka disertacija ima eno ali več hipotez, ki jih je potrebo potem v disertaciji dokazati ali ovreči.
Za nas je zanimiva le druga hipoteza iz disertacije T. Brate:
Hipoteza št. 2
Na osnovi proučevanja gozdnih železnic sveta trdimo, da je bila prva gozdna železnica na svetu, kot tehnična naprava za prevoz lesa, tista, ki jo je leta 1820 izdelal idrijski nadgozdar Jettmar in je služila izključno le prevozu lesa brez prekinitev 30 let, nakar je bil izum posodobljen in bil v uporabi celih 106 let. Napravo so po podobni napravi v Idrijskem rudniku živega srebra poimenovali gozdarski lauf.
Najprej se bomo osredotočili na letnico 1820.
Vidimo, da se je avtor disertacije odločil za leto 1820 na osnovi trditve inž. Mazija, ki pa ni citirana in ni navedeno, od kod je prepisoval niti ni naveden dokument v arhivu.
Napisali smo že, da je bil Ivan Mohorič bolj previden in je v knjigi zapisal letnico obratovanja: »okoli 1820«.
Pri raziskovanju gozdnih železnic po vseh državah sveta je našel avtor disertacije eno v Avstriji, za katero pa se ne ve točno za pričetek obratovanja, zgradili naj bi jo po letu 1827 v dolžini 2300 metrov, po kateri so s konji vlekli vagone po lesenih tirnicah:
»V gozdovih Wienerwalda in jugozahodno od Dunaja v dolini Stille Mürz sta v začetku 19. stoletja gozdar Georg Huebmer in njegov brat postopoma zgradila velik plovni sistem rečnih kanalov za plavljenje lesa in polen za ogrevanje, na koncu reke pa so v gozd speljali gozdno železnico.
Izdelali so jo v celoti iz lesa na lokaciji Mitterhofferalm, vse do Hirschstandbodna, v dolžini 2300 m. Po njej so s konji vlekli vagone po lesenih tirnicah. Gozdna železnica ni bila speljana do kanala, les so do njega spuščali po kratki drči, ki je bila zgrajena od konca proge do potoka. Čeprav nimamo natančnih podatkov, kdaj je železnica pričela delovati, sklepamo, da so jo začeli graditi šele po preboju predora, torej enkrat po letu 1827, kar je skoraj desetletje za idrijsko gozdno železnico lauf. Avstrijski viri poročajo, da je železnica delovala menda do leta 1897 (Hohn 1980).«
To gozdno železnico omenjamo zato, ker je zelo blizu idrijskega laufa in če ne drži letnica 1920 za idrijski lauf bo verjetno zanimivo, kdaj točno je pričela obratovati gozdna železnica na območju sedanje Avstrije.
O idrijskem laufu se raziskava nadaljuje na strani 61 disertacije:
»11 ZAČETKI NOVEJŠIH RAZISKAV O PRVIH GOZDNIH ŽELEZNICAH
Doslej vemo še vedno le to, da nam skopi viri poročajo, da je v idrijskih gozdovih stekla gozdna železnica že leta 1820 (Mazi 1955, Mohorič 1961). Gre za podatek, ki nam sporoča, da je bila to doslej najstarejša omemba gozdne železnice pri nas, pa tudi morda v svetu. Silno skope, nedorečene in kot se je kasneje izkazalo, netočne informacije, ki so nam bile sprva na voljo, komajda lahko upravičijo zgoraj zapisano trditev. Da bi raziskali in končno dobili odgovore povezane z idrijsko gozdno železnico lauf, so se nove raziskave, zato osredotočile tokrat predvsem na lokalno območje Idrijskega in se osredotočile na besedo lauf in na vse, kar je povezano z njo. Zaradi zelo skopih virov se je sprva zdelo, da bodo te raziskave obsojene na neuspeh. Izkazalo pa se je, da je bila ta odločitev dela v tej smeri pravilna.«
Poglavje o stari rudarski terminologiji iz idrijskega rudnika bomo zaenkrat spustili in se bomo osredotočili na letnico pričetka obratovanja 1920.
Novo poglavje v disertaciji je o nastanku idrijskega laufa:
Citat:
»12 NASTANEK PRVE GOZDNE ŽELEZNICE, GOZDARSKEGA LAUFA, LETA 1820
V naših zapisih smo se že razpisali o idrijski trugci, jamskem vozičku z vodilnim žebljem za prevoz rude iz jame na površje. Zapis na široko obravnava ta način prevoza živosrebrne rude in podaja vse potrebne podatke, da smo ga v celoti spoznali. Obširni opisi so bili potrebni prav zato, da smo dobro spoznali vozilo, ki je očitno navdihnilo nekoga, da si je zamislil podobno napravo za prevoz lesa v gozdovih.
Ta nekdo je bil nadgozdar Jettmar. O njem danes žal ne vemo kaj več kot le priimek. Po njem sodimo, da je bil nemškega porekla, kar sploh ni bilo čudno. Uradni jezik v rudniku je bila seveda nemščina, strokovnjaki pa so prihajali delat v Idrijo od vsepovsod oz. iz vseh koncev Evrope in niso govorili slovensko. Avstrijska država je bila velika, nemščina pa prevladujoč in načeloma tudi uradni jezik v tem delu sveta. Vsi poizkusi, da bi našli vsaj osebno ime in ostale podatke o Jettmarju, so se za zdaj žal izjalovili.
Morda nam bo to uspelo nekoč v bodočnosti.«
INTRMEZZO:
Tukaj moram pripomniti, da se je avtor disertacije premalo potrudil pri iskanju, kdo je bil nadgozdar Jettmar. Potrebno je vedeti, da smo zakorakali v 19. stoletje, na razpolago so matrike, šematizmi, zapisi v knjigah. Vse to je na voljo na internetu, sploh ni potrebno več potovati v tuje kraje!
Vsaj ime nadgozdarja Jettmarja se da poiskati v 5 minutah!
V Google vpišeš: Oberförster Jettmar
Rezultat ?
Približno 154 rezultatov v 0,27 sekunde
Potrebuješ 5 minut, da potrdiš, da sta prva dva zadetka pravilna:
Prvi iz leta 1828: Schematismus des Laibacher Gouvernement-Gebieths:
V Gozdarskem uradu rudnika Idrija je vodja urada nadgozdar Franz Jettmar
in drugi iz leta 1841: Allgemeiner montanistischer Schematismus
Res je bil nadgozdar, ime mu je bilo Franc (Franz). Če se še malo potrudimo, lahko izvemo katero akademijo je končal itd.
Se pravi, da smo rešili pobožno prošnjo avtorja disertacije in našli pravilno ime nadgozdarja iz Idrije, Franca Jettmar-ja:
citat iz disertacije:
" Vsi poizkusi, da bi našli vsaj osebno ime in ostale podatke o Jettmarju, so se za zdaj žal izjalovili.
Morda nam bo to uspelo nekoč v bodočnosti.
Toda pozoren študij raznih zapisov o zgodovini Idrije, pa čeprav daleč od področja znanosti in tehnike, je prinesel zanimiv podatek. V svoji knjigi Zgodovina Idrije poroča msgr. Mihael Arko (Arko 1931) tudi ceremonial rudarske prisege. V skupini vodstva rudnika, ki je sodelovalo pri prisegah najdemo nekam znan priimek: Jettnar! Toda ta mož je imel priimek pisan z »n« in ne z »m«. Prepričani smo, da gre za eno in isto osebo!
Kaj je prav in kaj ni, danes ne moremo več točno trditi. Dr. W. F. Exner v svojem delu (Exner 1877) omenja le Fiedlerja, Jettmarja pa ne. Tako danes žal ni povsem jasno, kako se je pisal izumitelj prvega gozdarskega laufa v idrijskih gozdovih. Morda je v Arkovem zapisu napaka, še verjetneje pa so kasnejši prepisovalci, med prepisovanjem drug od drugega nehote spremenili n v m! Da ne bi po nepotrebnem ustvarjali dvomov, naj ostanemo pri že znani uporabi imena Jettmar, da z vnašanjem novosti ne bi povzročali še dodatne zmede v zapisu. Upajmo, da se bo nekoč v bodočnosti našel dokument, ki bo stvari postavil vsako na svoje mesto.
Ne nazadnje pa podatki o avtorju morda niti niso najpomembnejši za poznavanje našega problema. Važnejše je, da končno vendarle izvemo, kaj je tisto, kar je Jettmar izdelal, in kako se je njegov izum lahko praktično uporabljal!"
Nadaljujemo:
Glede na to, da smo bili uspešni pri iskanju podatkov po internetu, se bomo sedaj prestavili v knjižnico.
Potrebno se je zavedati, da še ni digitalizirano vse gradivo, potrebno se je zavedati tudi to, da večina velikih ameriških »elektronskih knjižnic« ne dovoljuje Slovencem dostopa da njihovih digitalnih kopij. Ne pomaga niti plačilo, informacije so zaklenjene (za vašo državo nimamo možnosti za pregled!).
Torej se selimo v knjižnico.
Recimo Slovansko knjižnico v Ljubljani.
Kaj bomo pogledali?
Samo Schematismus des Laibacher Gouvernement-Gebieths za leto 1820, da preverimo, ali je Franc Jettmar res v službi v gozdarskem uradu v Idriji.
Imamo srečo, knjigo imajo na voljo:
V gozdarskem uradu (Waldamt) je bil leta 1820 vodja gozdarskega urada gozdarski mojster (Waldmeister), pomočnik pa je bil gozdar (Waldförster).
Gozdarski mojster: Anton Kullnigg (Anton Kulnik)
Gozdar: Valentin von Krampelfeld (plemeniti)
Pogledamo še v šematizem za leto 1819, pa je ista zasedba gozdarskega urada.
Ko pogledamo šematizme za leta 1821, 1822, 1823, 1824 vidimo, da je sestava gozdarskega urada enaka tisti iz leta 1819 in 1820.
Človek bi rekel, da je letnica 1820 za pričetek obratovanja idrijskega laufa »padla«. Da pač Franc Jettmar ni bil v Idriji nadgozdar vsa ta leta, od 1819 do 1824.
Vendar ne smemo sklepati prehitro. Vzeti si moramo čas in malo premisliti.
Jutri je nov dan.
Se nadaljuje…
z gozdnim železnicami se nismo do sedaj kaj posebej ukvarjali.
Imamo pa na razpolago na spletu disertacijo:
Brate, Tadej:
Vpliv prvega idrijskega laufa na razvoj gozdnih železnic : doktorska disertacija = The Idrian lauf and its influence on the development of logging railways : doctoral dissertation
Ljubljana, 2014
Disertacija je dosegljiva na spletu: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=72558
(na žalost brez slik)
Prav je, da disertacijo pregledamo in izvemo kaj več o idrijskem laufu.
Citate iz disertacije bomo označili z narekovaji, da bo popolnoma jasno, kdaj navajamo tekst iz disertacije, ki ga bomo citirali točno tako, kot je napisan v spletni verziji. Poskušali bomo čimmanj citirati, samo toliko, da lahko komentiramo posamezne trditve iz disertacije.
V slovensko literaturo o slovenskih gozdnih železnicah je kot prvo po letu nastanka uvedel idrijski lauf inženir Stanislav Mazi v knjižici Klavže nad Idrijo, ki je izšla leta 1955 v zbirki Vodniki tehniškega muzeja Slovenije.
Podatki v knjigi niso citirani, sta pa avtor in urednik na začetku knjižice zapisala, da podatki temeljijo na spisih idrijske gozdne uprave in spisih, hranjenih v mestnem muzeju v Idriji.
Seveda podatkom lahko verjamemo ali pa tudi ne, na žalost jih ne moremo preveriti, ker niso citirani.
Inženir Mazi je v knjižici v zvezi z gozdno železnico zapisal:
»Leta 1820 so vpeljali svojevrstno gozdno železnico, ki je bila kot klavže posebnost idrijskih gozdov.
Njena dolžina je znašala navadno 2600 do 3000 metrov. Na razdalji 90 centimetrov so na bukova polena pritrdili bukove tračnice, dolge po 6-8 metrov in obtesane z dveh strani, 14 cm širine in 20 cm višine. Tudi kolesa vozičkov so bila lesena, prav tako je bilo leseno tudi ogrodje vozička, samo osi so bile železne.
Vozičke so porivali gozdni delavci, navadno po enega, potem ko so nanje naložili 0,3 do 0,4 kubičnega metra drv ali jamskega lesa, ki je bil dolg do 2,5 metra.
To gozdno železnico so v letih 1853 in 1855 izboljšali. Namesto bukovine so za tračnice začeli uporabljati jelovino, ki je bila na zgornji strani obita s 5 mm debelo in 25 mm široko pločevino. S tem se je obraba tirnic zmanjšala, povečala pa se je hitrost. Na ogrodje so pritrdili zavoro in povečali širino vozičkov in tako omogočili nakladanje od 0,7 do 1 kubični meter lesa na voziček.
Leta 1863 so vozičke zopet izboljšali. Lesena kolesa so nadomestili z železnimi. Premer kolesa je znašal 31 cm, z robom, ki je onemogočal iztirjenje, pa 38 cm. Kolo je bilo na tračnici v širini 57 mm, njegova celotna debelina je merila 77 mm, os pa je bila premera 28 mm. Zavoro so namestili še na sprednji kolesi.
Na gozdno železnico, ki si jo je zamislil in prvi zgradil idrijski nadgozdar Jettmar, je bila gozdna uprava zelo ponosna, saj je bila dalj časa edina v avstro-ogrski monarhiji.
Z opustitvijo klavž je po 106 letih prenehal obratovati tudi lauf, kot so delavci imenovali napravo.«
Sedaj bomo pogledali v disertacijo Tadej Brate: Vpliv prvega idrijskega laufa na razvoj gozdnih železni, Ljubljana, 2014, da vidimo, kako je ocenil ta zapis inž. Mazija iz leta 1955.
Avtor disertacije si je na strani 5 zastavil glavno vprašanje:
Kje je stekla prva gozdna proga na svetu ?
Odgovarja pa si na strani 11 takole:
» Kako najti informacijo o prvi gozdni železnici na svetu se zdi na prvi pogled jalovo iskanje. Toda avtor ima za seboj skoraj pol stoletja raziskav na tem področju, kar brez dvoma prinaša določene prednosti. V tako dolgem času bi se vsekakor morala najti kakšna informacija, ki jo že dolgo iščemo. Toda do danes si na svetu noben strokovnjak ni dovolil trditi, da je ta in ta gozdna železnica zagotovo prva na svetu! Te trditve do danes tudi ni bilo mogoče nikjer dokazati.
Šele v knjigi Gozdne železnice na Slovenskem (Brate 1995) si avtor dovoljuje skromno in sramežljivo omeniti le v enem samem stavku hipotezo (žal takrat brez potrebnih in trdnih dokazov), da je prav idrijski gozdarski lauf bil zelo verjetno prva uporabna gozdna železnica na svetu. Z zapisom te, takrat (leta 1994) še v celoti nepreverjene trditve, se je celotno delo raziskav iskanja prve gozdne železnice na svetu začelo delo na raziskavah popolnoma na novo!
Končno pa se je našel strokovnjak, ki je avtorju zastavil povsem konkretno vprašanje ali je zapisana trditev o svetovni prvinskosti idrijskega laufa tudi strokovno podprta in če za to obstajajo tudi ustrezni dokazi? Ker so bili tedanji dokazi razmeroma slabi, smo dobili očitek, da navedba ni niti strokovna niti verodostojna in uporabna! Kritika je bila na mestu in dala dovolj snovi za razmišljanje. Dela na raziskavah, ki naj bi potrdila trditev o prvinskosti laufa so zato na novo stekla. Cilj raziskav naj bi trden dokaz o svetovni njegovi prvinskosti v svetu. Menili smo, da je dokaz prvenstva prve gozdne železnice sveta v naših krajih del našega nacionalnega ponosa, dokaz slovenskega izumiteljstva, pa tudi dokaza o visoki tehniški in tehnološki razvitosti našega naroda v preteklosti.«
Vprašamo se, kdaj je avtor disertacije T. Brate prvič izvedel za informacijo o Idrijskem laufu ?
V disertaciji dobimo odgovor na strani 25:
»Avtor te razprave se je s pojmom laufa kot gozdne železnice prvič srečal ob študiju knjige Ivana Mohoriča o zgodovini idrijskega rudnika, šele leta 1983. V svoji knjigi Mohorič gozdarski lauf sicer omeni v nekaj vrsticah, a ga detajlneje ta naprava ne zanima, zato je ne opisuje in ji ne daje poudarka tehniške posebnosti. Iz njegovega teksta je bralcu takoj jasno, da je imel Mohorič očitno na razpolago le zelo pomanjkljive, zelo verjetno sekundarne in netočne vire, ki mu niso vzbudili posebne pozornosti pri raziskavah in pisanju.«
Na strani 28 disertacije pa izvemo, kdaj je izvedel avtor disertacije za opis gozdne železnice v idrijskih gozdovih:
» Šele proučevanje zgodovine idrijskih klavž in pisanje vodnika o njih v začetku osemdesetih let je prineslo naključno najdbo opisa gozdne železnice idrijskega laufa inž. Stanka Mazija. Ta opis z navedbo letnice 1820, je vzbudil v avtorju poseben interes, saj je navajal čas, ki je obstajal še pred odprtjem prve javne železnice s parno vleko v Angliji, Stockton–Darlington, 1825! Je mar mogoče, da bi imeli mi Slovenci prvo preprosto železnico pred Angleži? To se nam je zdelo na prvi pogled povsem nemogoče! Žal je bil Mazijev zapis – kot se je kasneje izkazalo – v glavnem od avtorja napačno razumljen in kot kaže slabo preverjen. Ne glede na zapisane napake pa nam je naše poglede na nastanek gozdnih železnic v svetu vendarle postavil na glavo (Mazi 1955) in usmeril razmišljanja in delo v povsem drugo smer.«
Glede na to, da avtor disertacije omenja deli inž. Mazija in Ivana Mohoriča, si poglejmo še zapis pri Mohoriču:
V knjigi Ivan Mohorič: Zgodovina Idrijskega rudnika imamo tudi fotografijo idrijskega laufa, da vidimo, kako je izgledal predno so ga ukinili:
Vidimo, da je Mohorič prepisal najpomembnejše podatke iz knjižice inž. Mazija, verjetno pa je imel na razpolago še kakšno literaturo, da se ni odločil prepisati letnice 1820 kot začetka obratovanja idrijskega laufa. Mohorič je v knjigi citiral knjigo inž. Mazija.
Mohorič je zapisal:
»Gozdna železnica, katero je zgradil idrijski nadgozdar Jettmar že okrog leta 1820.«
Ta definicija »okrog leta 1820« je veliko bolj »odprta«, saj omogoča, da bi lahko začela obratovati pred letom 1820, pa vse možnosti do leta 1829. Mohorič ni imel na razpolago nobenega dokumenta in se je zato odločil za »nedoločeno« letnico pričetka obratovanja.
Ko pride na vrsto hipoteza disertacije, bomo videli, za katero letnico pričetka obratovanja se je odločil avtor v disertaciji.
T. Brate je v knjigi Gozdne železnice na Slovenskem, Ljubljana 1994 zapisal:
»V zapiskih iz leta 1820 beremo, da je idrijski nadgozdar Jettmar izdelal gozdno železnico za oskrbovanje idrijskega rudnika z lesom.«
Verjetno je T. Brate slabo zložil stavek, saj inž. Maze nikjer ne piše, da je prebral v zapiskih iz leta 1820, da je nadgozdar Jettmar zgradil gozdno železnico. Kasneje bomo videli, da ni bil do sedaj najden noben arhivski dokument iz leta 1820 o idrijskem laufu
INTERMEZZO (dovoljeno po SSKJ):
Mimogrede poglejmo še na stran 26 disertacije, kjer izvemo, kdo lahko raziskuje lokalno zgodovino železnic in kdo ne. Po mnenju avtorja disertacije jo lahko raziskuje predvsem lokalni strokovnjaki za železnice, ki imajo ustrezno »kilometrino«:
»Z obravnavo zgodovine bosanskih železnic se je poizkusil že zgoraj omenjeni Anglež Keith Chester, ki sicer živi na Dunaju. Napisal je nekaj o gozdnih železnicah v Bosni, a mu je mnogokrat prav pošteno spodrsnilo. Človek, ki ni bil nikoli za časa obratovanja gozdnih železnic v Bosni, ni obiskal teh krajev in ne pozna jezika domačinov niti ne pozna lokalne zgodovine preprosto ne more biti kos tako obsežnemu in občutljivemu delu. Delo je namreč kompilacija vseh doslej znanih zapisov o BiH, objavljenih predvsem v tujini, od katerih je malo dobrih, a večina tudi obupno slabih. Mešanica te vrste informacij ni uporabna za nadaljnji študij oz. raziskave.«
Nadaljevanje:
Na podlagi do sedaj zapisanega lahko zaključimo, da se je avtor disertacije ukvarjal z zgodovino gozdne železnice v idrijskih gozdovih od leta 1983 dalje, torej celih 30 let.
Vsaka disertacija ima eno ali več hipotez, ki jih je potrebo potem v disertaciji dokazati ali ovreči.
Za nas je zanimiva le druga hipoteza iz disertacije T. Brate:
Hipoteza št. 2
Na osnovi proučevanja gozdnih železnic sveta trdimo, da je bila prva gozdna železnica na svetu, kot tehnična naprava za prevoz lesa, tista, ki jo je leta 1820 izdelal idrijski nadgozdar Jettmar in je služila izključno le prevozu lesa brez prekinitev 30 let, nakar je bil izum posodobljen in bil v uporabi celih 106 let. Napravo so po podobni napravi v Idrijskem rudniku živega srebra poimenovali gozdarski lauf.
Najprej se bomo osredotočili na letnico 1820.
Vidimo, da se je avtor disertacije odločil za leto 1820 na osnovi trditve inž. Mazija, ki pa ni citirana in ni navedeno, od kod je prepisoval niti ni naveden dokument v arhivu.
Napisali smo že, da je bil Ivan Mohorič bolj previden in je v knjigi zapisal letnico obratovanja: »okoli 1820«.
Pri raziskovanju gozdnih železnic po vseh državah sveta je našel avtor disertacije eno v Avstriji, za katero pa se ne ve točno za pričetek obratovanja, zgradili naj bi jo po letu 1827 v dolžini 2300 metrov, po kateri so s konji vlekli vagone po lesenih tirnicah:
»V gozdovih Wienerwalda in jugozahodno od Dunaja v dolini Stille Mürz sta v začetku 19. stoletja gozdar Georg Huebmer in njegov brat postopoma zgradila velik plovni sistem rečnih kanalov za plavljenje lesa in polen za ogrevanje, na koncu reke pa so v gozd speljali gozdno železnico.
Izdelali so jo v celoti iz lesa na lokaciji Mitterhofferalm, vse do Hirschstandbodna, v dolžini 2300 m. Po njej so s konji vlekli vagone po lesenih tirnicah. Gozdna železnica ni bila speljana do kanala, les so do njega spuščali po kratki drči, ki je bila zgrajena od konca proge do potoka. Čeprav nimamo natančnih podatkov, kdaj je železnica pričela delovati, sklepamo, da so jo začeli graditi šele po preboju predora, torej enkrat po letu 1827, kar je skoraj desetletje za idrijsko gozdno železnico lauf. Avstrijski viri poročajo, da je železnica delovala menda do leta 1897 (Hohn 1980).«
To gozdno železnico omenjamo zato, ker je zelo blizu idrijskega laufa in če ne drži letnica 1920 za idrijski lauf bo verjetno zanimivo, kdaj točno je pričela obratovati gozdna železnica na območju sedanje Avstrije.
O idrijskem laufu se raziskava nadaljuje na strani 61 disertacije:
»11 ZAČETKI NOVEJŠIH RAZISKAV O PRVIH GOZDNIH ŽELEZNICAH
Doslej vemo še vedno le to, da nam skopi viri poročajo, da je v idrijskih gozdovih stekla gozdna železnica že leta 1820 (Mazi 1955, Mohorič 1961). Gre za podatek, ki nam sporoča, da je bila to doslej najstarejša omemba gozdne železnice pri nas, pa tudi morda v svetu. Silno skope, nedorečene in kot se je kasneje izkazalo, netočne informacije, ki so nam bile sprva na voljo, komajda lahko upravičijo zgoraj zapisano trditev. Da bi raziskali in končno dobili odgovore povezane z idrijsko gozdno železnico lauf, so se nove raziskave, zato osredotočile tokrat predvsem na lokalno območje Idrijskega in se osredotočile na besedo lauf in na vse, kar je povezano z njo. Zaradi zelo skopih virov se je sprva zdelo, da bodo te raziskave obsojene na neuspeh. Izkazalo pa se je, da je bila ta odločitev dela v tej smeri pravilna.«
Poglavje o stari rudarski terminologiji iz idrijskega rudnika bomo zaenkrat spustili in se bomo osredotočili na letnico pričetka obratovanja 1920.
Novo poglavje v disertaciji je o nastanku idrijskega laufa:
Citat:
»12 NASTANEK PRVE GOZDNE ŽELEZNICE, GOZDARSKEGA LAUFA, LETA 1820
V naših zapisih smo se že razpisali o idrijski trugci, jamskem vozičku z vodilnim žebljem za prevoz rude iz jame na površje. Zapis na široko obravnava ta način prevoza živosrebrne rude in podaja vse potrebne podatke, da smo ga v celoti spoznali. Obširni opisi so bili potrebni prav zato, da smo dobro spoznali vozilo, ki je očitno navdihnilo nekoga, da si je zamislil podobno napravo za prevoz lesa v gozdovih.
Ta nekdo je bil nadgozdar Jettmar. O njem danes žal ne vemo kaj več kot le priimek. Po njem sodimo, da je bil nemškega porekla, kar sploh ni bilo čudno. Uradni jezik v rudniku je bila seveda nemščina, strokovnjaki pa so prihajali delat v Idrijo od vsepovsod oz. iz vseh koncev Evrope in niso govorili slovensko. Avstrijska država je bila velika, nemščina pa prevladujoč in načeloma tudi uradni jezik v tem delu sveta. Vsi poizkusi, da bi našli vsaj osebno ime in ostale podatke o Jettmarju, so se za zdaj žal izjalovili.
Morda nam bo to uspelo nekoč v bodočnosti.«
INTRMEZZO:
Tukaj moram pripomniti, da se je avtor disertacije premalo potrudil pri iskanju, kdo je bil nadgozdar Jettmar. Potrebno je vedeti, da smo zakorakali v 19. stoletje, na razpolago so matrike, šematizmi, zapisi v knjigah. Vse to je na voljo na internetu, sploh ni potrebno več potovati v tuje kraje!
Vsaj ime nadgozdarja Jettmarja se da poiskati v 5 minutah!
V Google vpišeš: Oberförster Jettmar
Rezultat ?
Približno 154 rezultatov v 0,27 sekunde
Potrebuješ 5 minut, da potrdiš, da sta prva dva zadetka pravilna:
Prvi iz leta 1828: Schematismus des Laibacher Gouvernement-Gebieths:
V Gozdarskem uradu rudnika Idrija je vodja urada nadgozdar Franz Jettmar
in drugi iz leta 1841: Allgemeiner montanistischer Schematismus
Res je bil nadgozdar, ime mu je bilo Franc (Franz). Če se še malo potrudimo, lahko izvemo katero akademijo je končal itd.
Se pravi, da smo rešili pobožno prošnjo avtorja disertacije in našli pravilno ime nadgozdarja iz Idrije, Franca Jettmar-ja:
citat iz disertacije:
" Vsi poizkusi, da bi našli vsaj osebno ime in ostale podatke o Jettmarju, so se za zdaj žal izjalovili.
Morda nam bo to uspelo nekoč v bodočnosti.
Toda pozoren študij raznih zapisov o zgodovini Idrije, pa čeprav daleč od področja znanosti in tehnike, je prinesel zanimiv podatek. V svoji knjigi Zgodovina Idrije poroča msgr. Mihael Arko (Arko 1931) tudi ceremonial rudarske prisege. V skupini vodstva rudnika, ki je sodelovalo pri prisegah najdemo nekam znan priimek: Jettnar! Toda ta mož je imel priimek pisan z »n« in ne z »m«. Prepričani smo, da gre za eno in isto osebo!
Kaj je prav in kaj ni, danes ne moremo več točno trditi. Dr. W. F. Exner v svojem delu (Exner 1877) omenja le Fiedlerja, Jettmarja pa ne. Tako danes žal ni povsem jasno, kako se je pisal izumitelj prvega gozdarskega laufa v idrijskih gozdovih. Morda je v Arkovem zapisu napaka, še verjetneje pa so kasnejši prepisovalci, med prepisovanjem drug od drugega nehote spremenili n v m! Da ne bi po nepotrebnem ustvarjali dvomov, naj ostanemo pri že znani uporabi imena Jettmar, da z vnašanjem novosti ne bi povzročali še dodatne zmede v zapisu. Upajmo, da se bo nekoč v bodočnosti našel dokument, ki bo stvari postavil vsako na svoje mesto.
Ne nazadnje pa podatki o avtorju morda niti niso najpomembnejši za poznavanje našega problema. Važnejše je, da končno vendarle izvemo, kaj je tisto, kar je Jettmar izdelal, in kako se je njegov izum lahko praktično uporabljal!"
Nadaljujemo:
Glede na to, da smo bili uspešni pri iskanju podatkov po internetu, se bomo sedaj prestavili v knjižnico.
Potrebno se je zavedati, da še ni digitalizirano vse gradivo, potrebno se je zavedati tudi to, da večina velikih ameriških »elektronskih knjižnic« ne dovoljuje Slovencem dostopa da njihovih digitalnih kopij. Ne pomaga niti plačilo, informacije so zaklenjene (za vašo državo nimamo možnosti za pregled!).
Torej se selimo v knjižnico.
Recimo Slovansko knjižnico v Ljubljani.
Kaj bomo pogledali?
Samo Schematismus des Laibacher Gouvernement-Gebieths za leto 1820, da preverimo, ali je Franc Jettmar res v službi v gozdarskem uradu v Idriji.
Imamo srečo, knjigo imajo na voljo:
V gozdarskem uradu (Waldamt) je bil leta 1820 vodja gozdarskega urada gozdarski mojster (Waldmeister), pomočnik pa je bil gozdar (Waldförster).
Gozdarski mojster: Anton Kullnigg (Anton Kulnik)
Gozdar: Valentin von Krampelfeld (plemeniti)
Pogledamo še v šematizem za leto 1819, pa je ista zasedba gozdarskega urada.
Ko pogledamo šematizme za leta 1821, 1822, 1823, 1824 vidimo, da je sestava gozdarskega urada enaka tisti iz leta 1819 in 1820.
Človek bi rekel, da je letnica 1820 za pričetek obratovanja idrijskega laufa »padla«. Da pač Franc Jettmar ni bil v Idriji nadgozdar vsa ta leta, od 1819 do 1824.
Vendar ne smemo sklepati prehitro. Vzeti si moramo čas in malo premisliti.
Jutri je nov dan.
Se nadaljuje…