Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

Vse o zanimivi zgodovini železne ceste skozi čas.
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 01.11.2019, 2:58

Pozdravljeni,
kar nekaj časa sem razmišljal, kakšen naslov naj dam temi.
Odločil sem se za povezavo z Jatno.
Zakaj ?

Zato, ker je to gozd, iz katerega so vozili les v dolino Sopote, do žage. Kraji so v tej dolini manj znani, tako da nima smisla napisati iz katerega kraja do katerega je peljala železnica v naslov, saj je najbližji kraj, ki je poznan, Radeče. Radeče pa so kraj že v dolini Save, že kar precej oddaljen od naše obravnavane gozdne železnice.

Drugo, kar moram zapisati je to, da se na gozdne železnice ne spoznam kaj dosti in da me niti ne zanimajajo kaj posebno. Tehnika, ki je tukaj uporabljena, je pravzaprav na nizkem nivoju in me zato pač ne zanima.

V bistvu mi je zanimanje za gozdno železnico pri Radečah povzročil zapis v knjigi T. Brate: Gozdne železnice na Slovenskem, 1994, kjer je avtor zapisal pri gozdni železnici pri Radečah podatke iz knjige: Das forstliche Transportwesen, ki je izšla na Dunaju leta 1885. Na podlagi teh podatkov je potem sklepal, da je bila železnica pri Radečah zgrajena okrog leta 1870.

In kaj je tukaj kaj posebnega ?
Šel sem preveriti zapis v tej knjigi in bil presenečen. #-o

V tej knjigi avtorja G.R. Förster-ja je jasno in glasno zapisano:
»Diese Bahn ist im Jahre 1874 dem Betriebe übergeben…«

Prevod:
»Ta železnica je bila predana v obratovanje leta 1874
V citatu je v knjigi še napisano, da je podatke o tej železnici v gospostvu Radeče Förster povzel po knjigi W.F. Exner: Das moderne Transportwesen, 1877.

Zanimivo je tudi to, da iz te knjige ni T. Brate uporabil izredno pomembne in pravilne podatke za idrijski lauf v svoji disertaciji o idrijskem laufu. Odločil se je raje za navedbo napačnih. Gre predvsem za začetek obratovanja idrijskega laufa, ki ga je avtor knjige »Das forstliche Transportwesen pravilno povzel iz drugih, originalnih zapisov Ladislava Fiedlerja in zapisal, da je idrijski lauf pričel obratovati v »sredini dvajsetih let« (18. stoletja).
Pustimo idrijski lauf pri miru, saj je obravnavan v posebni temi.

Vračamo se na železnico pri Radečah.
Kako je sedaj s tem sklepanjem, da je železnica pri Radečah pričela obratovati leta 1870 :?:
Ali gre za napako, zamenjavo virov ali trenutno napako :?:

Poglejmo torej k Exnerju:
»Die Bahn wurde im Jahre 1869 in Angriff genommen, binnen kurzer Zeit ausgeführt und bis zum October 1874 betrieben. Da die Bahn nur auf eine kurze Reihe von Jahren nothwendig war, so musste sie auch dem entsprechend möglichst einfach und billig hergestellt werden.«

Prevod:
»Železnico se je pričelo pripravljati leta 1869 in se je zgradila v kratkem času ter do oktobra 1874 obratovala. Železnica jer bila potrebna le nekaj let zato je morala biti izvedena kolikor je mogoče enostavno in poceni.«

Exner je v knjigi tudi zapisal, da se moramo zahvaliti za vse podatke o železnici v gospostvu Radeče njenemu graditelju, Moricu Scheyer-ju, gozdarskemu mojstru v radeškem gospostvu. Izgleda, da sta se z Exnerjem poznala in mu je Scheyer poslal vse podrobne podatke o železnici.
Bi rekel, da moramo Exnerju oz. Scheyerju verjeti.

Torej bi na podlagi tega sklepali, da je letnica 1870, ki jo navaja T. Brate ali tiskarska napaka ali pa tipkarska napaka samega avtorja.

Preverimo zadnje podatke o železnici pri Radečah v disertaciji o idrijskem laufu:
Stran 117 disertacije:
Naslednjo gozdno železnico je zgradila tovarna papirja v Radečah v pogorje Jatne. O tej in vseh nadalnjih gozdnih železnicah na Slovenskem daje kratko informacijo priloga 3, v razširjeni obliki pa so te proge opisane v knjigi Tadej Brate, Gozdne železnice na Slovenskem (Brate 1994).

OPOMBA:
Te gozdne železnice ni nikoli zgradila tovarna papirja v Radečah. To je totalna napaka :!:

Poglejmo še kratke informacije o tej progi v prilogi 3, razširjene informacije iz knjige »Gozdne železnice na Slovenskem« pa že imamo.
Priloga 3 ni dodana v digitalizirani verziji doktorske disertacije, tako da ne moremo zaključiti naše raziskave o tem, ali je le tipkarska napaka ali ne.
Morda pa je pravilna razlaga ta, da avtor sploh nikoli ni imel v rokah knjige G.R. Förster: Das forstliche Transportwesen, 1885 ampak le prilogo slik k tej knjigi, ki jo tudi citira v knjigi: Gozdne železnice na Slovenskem, 1994 na strani 170 med literaturo (Förster: Atlas zu dem Wek das Forstliche Transportwesen, 1885).
Morda pa je uporabil kakšne podatke iz nam nepoznane knjige.
Potem bi bilo logično, da je po svoje sklepal o začetku železnice pri Radečah.
Pustimo ta naša ugibanja o napaki avtorja ob strani, saj to ni pomembno.

Nadaljujemo z analizo preostalega zapisa o železnici pri Radečah v knjigi » Gozdne železnice na Slovenskem«.
Zgodba o gozdni železnici pri Radečah se začne z lokacijo tovarne papirja Radeče pri Zidanem mostu.
Voda potoka Sopota je poganjala pihala in kladiva starih fužin, ki so delovale nekoč na tej lokaciji kasnejše papirnice. Tukaj so kuhali oglje.
Ta stavek je v redu in pravilen.

Nadaljuje pa se :
»Vse naprave in gozdove v okolici so izkoriščali grofje Löwenfeldi. Da bi oskrbovali fužine z lesom, so zgradili približno 3,5 km dolgo gozdno železnico s širino tira 96 cm.

Tukaj pa je avtor T. Brate zašel v težave, ker ni poznal razvoja fužin niti papirnice.
To, da je napisal, da so fužine obratovale »nekoč« je v redu, če pišeš nekaj na splošno.

Tisti trenutek pa, ko začneš graditi na tem podatku dalje, da so "grofje" Löwenfeldi oskrbovali fužine z lesom, je vsega konec.

Napaka brez primere! Fužine so naenkrat povezane s časom gradnje gozdne železnice, torej z leti »okoli 1870«.

Kaj je resnica ?
Zgodovinsko je dokazano, da so fužine pod Žebnikom obratovale od leta 1583 dalje.

Do kdaj ?
Leta 1594 so bile »zadelane« z ogljem in rudo. Nikoli niso več obratovale od tega leta dalje. Ne vemo pa točno, kdaj so prenehale obratovati, leta 1594 ali preje.
Se pravi, da so delovale le kratek čas v 16. stoletju.

Torej z lesom, ki so ga pripeljali iz gozda Jatna z gozdno železnico, zgrajeno »okrog » leta 1870, niso mogli oskrbovati fužin, saj jih že več kot 270 let ni bilo več.

Kako vemo, da niso več obratovale po letu 1594 ?
Dokazano je, da se je leta 1673 zanimal fužinar s Krke za nakup, tudi Valvasor leta 1689 govori le o tem, da je nekoč obratovala pod Žebnikom fužina.
Točno na mestu fužine pa so zgradili radeško papirnico leta 1725 ali preje.
Vse to je dokazano z zgodovinskimi viri v članku »Začetek radeške papirnice (1725-1785), avtor: Darko Cafuta, objavljeno v Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 3, 1986.
Kdor želi, lahko preveri podatke v članku, ki je dosegljiv na spletu: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XK9FV5ZH

Kaj pa "grofje" Löwenfeldi :?:

Löwenfeldi v času izgradnje niso bili niti grofje, niti plemeniti.
Če se tvoj priimek konča na -feld, še nisi plemenit, kaj šele grof.

Ja, bili so židovska družina iz Linza. Fabrikant Moric Löwenfeld je kupil radeško in svibensko gospostvo na dražbi 20.5.1867. Že leta 1890 ju je prodal in pri tem dobro zaslužil.
vir: Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem, 1982

Seveda je dobro zaslužil z izkoriščanjem gozdov, ki jih je imel v lasti. Tudi z Jatno... :beg

pozdrav
Darko
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 01.11.2019, 18:01

Pozdravljeni,

sem rekel, da o Moricu Löwenfeldu ne bom nič več napisal.
Sedaj vemo, da je kot kot eden izmed novo nastalih predstavnikov kapitala "kupil si graščino".

Tudi pri nas smo imeli takšne "graščake" v tistih časih.
"Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino," tako preroško je v devetnajstem stoletju pel naš največji poet dr. France Prešeren...(iz Dnevnika, 9.9.201)
Za enega je veljalo, da je meril platno in potem si kupil graščino: to je bil podjetnik Fidelij Terpinc, ki je kupil graščino Fužine, zgradil papirnice in na stara leta vse skupaj prodal in si kupil - novo graščino, tokrat graščino Škofja Loka.

Moric Löwenfeld pa je imel v Linzu uspešno podjetje: mlin

Slika

Zgradil si je tudi palačo v predelu Linza, ki se imenuje Mali München (Kleinmünchen):

Slika
Obnova se je pravkar končala (leta 2017). vir: skyscrapercity.com

Za kakše "cegu" so primaknili kajpak tudi Radečani. Pa kakšen tram so poslali po železnici do Linza.

Seveda je do sedaj že marsikateri tram pregnil in so ga morali zamenjati...
Slika

Renoviranje palače je bilo opravljeno prvovrstno in arhitekturbüro Klingenmüller je dobil zvezno nagrado za renoviranje palače.
link: https://klinglmueller.com/bundesdenkmal ... oewenfeld/

Moric Löwenfeld se je rodil 22. januarja 1824 v kraju Hroznětín, okraj Karlovy Vary, Češka.
Umrl je 30. oktobra 1896 na Dunaju.

Osmrtnica, toliko da se vidi, da ni bil grof:

Slika

Kaj me je povleklo, da semm se razpisal o lastniku gospostva Radeče in Svibno :?:

V "Lajbaherici" z dne 3.1.1875 sem zasledil vestičko, da je Moric Löwenfeld ob novem letu daroval za uboge v Radečah 30 Guldnov. To pa je bil za tiste čase kar lep denar =D> =D>

Slika

Seveda so šli ubogi, ko so dobili svoj delež, v gostilno in spili frakeljc na zdravje graščaka - fabrikanta :berr2

Je pa to bila lepa gesta. Se vidi, da ni bil Gorenjec :wink:

Samo poglejte, kako malo so darovali ostali. Seveda večina nič :(

Kakšna raziskava, samo zato, da sem ugotovil, da ni bil grof :roll:

Mislim, da je takšnih plemenitih kar nekaj po Sloveniji, ki to niso, pa niti sami ne vedo :lol: :lol:

pozdrav
Darko
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 01.11.2019, 22:41

Pozdravljeni,

začeti moramo z resnimi preverjanji podatkov o gozdni železnici pri Radečah.
V knjigi: Gozdne železnice na Slovenskem, avtor T. Brate je zapisano:
»… so zgradili približno 3,5 km dolgo gozdno železnico s širino tira 96 cm.«
Le od kod sta podatka ?

Če pogledamo v prvo knjigo, ki se resneje ukvarja tudi z gozdnim železnicami , je Exnerjeva knjiga: »Das moderne Transportwesen«, vidimo, da je bila leta 1994 avtorju knjige nepoznana.
V Exnerjevi knjigi piše:
»Auf die 1,3 Meter von einander entfernt liegenden Queerschweller wurden die Längsschwellen, mit der Spurweite von 848 Millimeter, durch eichene Nägel so befestigt, dass die obere, ebene Fläche etwas gegen die Achse des Geleises zu geneigt war.
……
Die ganze Länge der Bahn betrug 4171,2 Meter, an 5 Punkten übersetztzte sie einen Bach…«
Prevod:
»Na 1,3 m oddaljenimi pragovi so pritrjena vzdolžni nosilci z medsebojno (tirno) razdaljo 848 mm s hrastovimi žeblji tako, da je zgornja, ravna površina nagnjena malo proti osi tira.
….
Celotna dolžina tira znaša 4174,2 m, proga na 5 mestih premosti potok…«

Dolžina proge je navedena do metra natančno in ne sovpada s tisto, ki jo navaja T. Brate.
Ravno tako ne sovpada tirna širina s tisto v knjigi T. Brate.

Preverimo obe meri še pri Försterju. Meri sta enaki kot pri Exnerju. Förster v svojem delu citira Exnerja.
Kamorkoli pogledamo, vsi citirajo Exnerja in od njega celo dobesedno prepisujejo.
Tukaj je torej začetek metode Copy-paste !

Kje je avtor T. Brate »pobral« podatke, ne vemo. Vemo le, da se njegova podatka ne ujemata z nobenim podatkom v literaturi in da sta napačna :!:

Kaj sedaj?
Poiskati je potrebno originalne načrte in vloge za dovoljenje.
Na žalost pa nam to ni uspelo.

Zakaj ne ?
Zato, ker je vlogo podalo gospostvo Radeče in Svibno na Okrajno glavarstvo Krško, kamor so Radeče upravno spadale. Okrajno glavarstvo Krško je obvestilo deželno vlado o prošnji za koncesijo za postavitev železnice (Holzeisenbahn), deželna vlada jim je odgovorila, da zadevo lahko sami uredijo.

V redu, pogledati je potrebno le v spise Okrajnega glavarstva v Krškem.
Včasih so imeli arhiv Okrajnega glavarstva Krško v Arhivu Slovenije, leta 2004 so ga predali v Zgodovinski arhiv Celje.
Problem je v tem, da je tega arhiva le za vzorec, samo 0,60 metra.
Nobenih načrtov, nobenih spisov za gradnje.
Katastrofa.

Edina možnost bi bila, če bi se kdo pritoževal na deželno vlado zaradi motenja njegovega zemljišča ali kaj podobnega. Potem bi lahko našli kakšen dokument v arhivu deželne vlade, sicer je potrebno pozabiti na arhivsko gradivo.
Včasih se kakšen načrt še ohrani pri občini, gozdarskem uradu ali graditelju, sicer lahko pozabimo na kakršenkoli načrt razen tistega pri Exnerju, ki mu ga je poslal graditelj te proge, gozdarski mojster radeške graščine, Mavricij Scheyer.

Načrt vozička pri Exnerju:

Slika

Tudi Heusinger plemeniti Waldegg je objavil skico vozička v knjigi: Heusinger von Waldegg, Edmund: Atlas zu dem Handbuch für specielle Eisenbahn-Technik. 5. Band, 1878

Slika

Še stranski ris:

Slika


Srečo imamo, da je gozdarski mojster radeškega gospostva, Mavricij Scheyer, bil tudi inovator in da je vodil izgradnjo te proge strokovno. Poleg tega je Exnerju poslal pomembne podatke o gradnji proge, stroških, celo o plači delavcev na gozdni železnici. Med drugim je na tej progi izdelal tudi samozavirajoči voziček (Selbstbremswagen).
Prijavil je inovacijo na Dunaj, leta 1870 so mu podelili privilegij (danes rečemo patent) za čas enega leta. =D> =D>

vir: Mavricij Scheyer - ustvarjalec sijajnih gozdnih kultur: Gozdarski vestnik, leto 2015, številka 2
Avtorji: Kišek, Mateja (avtor)
Prah, Jože (fotograf)
Gospodarič, Iztok (fotograf)
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-590UITVP

Več o Mavriciju Scheyerju v knjižici: (predvidevam, da je kaj več tudi o gozdni železnici, saj ima 111 strani; knjižice namreč nimam na razpolago. Knjižnice so zaprte).
Slika

pozdrav
Darko
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 02.11.2019, 15:40

O:200

Pozdravljeni,

prav je, da nekaj napišemo o graditelju gozdne železnice iz gozda Jatne pri Radečah.
Opozoril sem že na članek Mavricij Scheyer - ustvarjalec sijajnih gozdnih kultur: Gozdarski vestnik, leto 2015, številka 2, ki je dosegljiv tudi na spletu.

Poglejmo si povzetek članka (Mateja Kišek):
"Mavricij Scheyer, po rodu nemški Čeh, je ena izmed najpomembnejših osebnosti s področja gozdarstva iz druge
polovice 19. stoletja. Njegovo najpomembnejše delo je knjižica z naslovom Navod, kako naj ravnajo posamezni
kmetje in cele soseske z gozdom, ki je prva slovenska gozdarska knjiga, s katero je želel predvsem kmete izobraziti
in podučiti o ustreznem gospodarjenju z gozdovi. Bil je nadupravitelj gosposke gozdne posesti v Radečah (zdaj
Jatna), kjer je pogozdil več kot 400 ha goličav, postavil gozdno železnico in sodeloval pri postavitvni parne
žage
. Bil je tudi nadzornik pri gradnji znamenitega železnega mostu v Radečah, nadzornik pri gradnji lokalnih
cest, pionir arheoloških izkopavanj, vidna oseba v družbi in politiki v Radečah, predvsem pa izjemen gozdarski
strokovnjak. Cesar ga je odlikoval z zaslužnim zlatim križcem s krono. Umrl je leta 1894 in v letu 2014 smo
obeležili 120. obletnico njegove smrti."

V članku predstavi Mateja Kišek raziskovanje življenja in dela Mavricija Scheyerja, ki so se ga lotili v okviru študijskega krožka Mauritius. Pobudo je podal mentor Jože Prah, sodelovalo je dvanajst članov.
Rezultat dela je solidna knjižica (111 strani), v kateri so celovito obdelali življenje in delo nekdanjega krajana Radeč.
V skupino so vključili tudi prof. in višjega bibliotekarja Draga Samca, ki je poskrbel za literaturo in sestavil Scheyerjevo bibliografijo.
Glede na to, da je profesionalno opravil svoje delo, mi sedaj ni potrebno več brskati po časopisih in revijah za gozdno železnico ali Scheyerja. Hvala za opravljeno delo =D> =D>

Nas predvsem zanima iz te knjižice gozdna železnica in še parna žaga v Jagenjici, ostalo tukaj ne bomo obdelovali.

Najprej pa si poglejmo, odkod je prišel Moric Scheyer.

Seveda so v knjižici obdelali tudi Scheyerjevo celotno življenjsko pot.

Z manjšimi popravki si poglejmo njegovo rojstvo.

Izrez iz rojstne knjige katoliške cerkve v Kutni Hori:

Slika

Kaj piše pri datumu 14. februar 1837 za Kutno Horo :?:

Rodil se je Mauritius Anton Scheyer, očetu Martinu Scheyerju, katoliške veroizpovedi, po činu je bil višji lovec v c.kr. 4-tem bataljonu poljskih lovcev, služil je v 3. četi.
Očetovem očetu (Mavricijevemu dedku) je bilo tudi ime Martin je bil klobučarski mojster (Hutenmachermeister) v Pragi, št. 6 (torej v čistem centru Prage).
Mati je bila Ana, rojena Smolka.
Botra sta bila materin oče Anton Smolka in njegova hči Jožefa.
Mavricij Anton Scheyer se je rodil v vojašnici v Kutni Hori, izgleda, da je bila hišna številka vojašnice 50.

Se pravi, da je bila domovina Morica Scheyerja Češka.

Kaj lahko zapišemo o raziskovanju družinskih dreves na Češkem ?
Imajo vse rojstne, poročne in mrliške knjige digitalizirane. Iz domačega fotelja lahko v parih minutah najdeš iskani sken.
Mi smo pač zaspali. Zaspali smo tudi v gospodarstvu. Čehi so nas prehiteli že pred desetletjem.
Če se bomo obnašali naprej tako kot sedaj, nas bodo prehiteli vsi. :roll:
Od Švice, katero smo želeli prehiteti, sedaj vidimo lahko le njihove letala, ki pristajajo na Brniku...


Nas sedaj zanima, kdaj je Moric Scheyer prišel na Kranjsko.
V knjižici o Mavriciju Scheyerju so odlično obdelali njegovo strokovno pot.

V Hutni gori je končal osnovno šolo in dva razreda realke. Gozdarsko šolo ni obiskoval, takoj je začel delati kot gozdarski pripravnik pri knezu Windischgrätzu pri Chomutovu (3 leta) in potem kot gozdarski pristav na posestvu kneza pri Beneševu.
Na Kranjsko je prispel oktobra 1858 na grad Hošperk (Haasberg), tudi dvorec Planina. Gozdove v okolici je pokupil knez Windischgrätz.
Scheyer je bil v začetku revirni gozdar, potem pa je leta 1859 opravil gozdarski izpit v Ljubljani, leta 1863 pa še izpit za samostojno gozdno gospodarstvo v Gradcu.
Oktobra 1867 je v gradu Hošperk pri Planini umrl knez Weriand Alois Windischgrätz, Moric Scheyer pa se je odločil za državno službo v gozdarskem uradu v Idriji.
Če nič drugega, je prišel v stik z idrijskim laufom. Morda je imel kakšne ideje za predelavo, vendar tega ne vemo, Vemo le, da v Idriji ni bil dolgo.
V gozdove gospostva Radeče in Svibno ga je iz Idrije izvlekel Moric Löwensfeld, ki je kupil gospostvi 20.5.1867.
V knjižici je zapisano, da se ne ve točen prihod Scheyerja v Radeče, predvideva se jesen 1868.
Leta 1869 so ga že čakali projekti: gozdna železnica in parna žaga na Jagnjenici.


pozdrav
Darko
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 02.11.2019, 22:46

Pozdravljeni,

da ne izpade, da sem si tole napisano o iskanju dovoljenja za izgradnjo gozdne železnice izmislil, moram zapisati vsaj to, kje je dokument o tem, da se vse uredi na Okrajnem glavarstvu Krško.

železocestnik napisal/-a:Poiskati je potrebno originalne načrte in vloge za dovoljenje.
Na žalost pa nam to ni uspelo.

Zakaj ne ?
Zato, ker je vlogo podalo gospostvo Radeče in Svibno na Okrajno glavarstvo Krško, kamor so Radeče upravno spadale. Okrajno glavarstvo Krško je obvestilo deželno vlado o prošnji za koncesijo za postavitev železnice (Holzeisenbahn), deželna vlada jim je odgovorila, da zadevo lahko sami uredijo.

V redu, pogledati je potrebno le v spise Okrajnega glavarstva v Krškem.
Včasih so imeli arhiv Okrajnega glavarstva Krško v Arhivu Slovenije, leta 2004 so ga predali v Zgodovinski arhiv Celje.
Problem je v tem, da je tega arhiva le za vzorec, samo 0,60 metra.
Nobenih načrtov, nobenih spisov za gradnje.

pozdrav
Darko


V Arhivu Slovenije ima Deželna vlada oznako AS 33. Ohranjeni so indeksi (po imenih, po zadevah) in delovodniki in za nekatera obdobja skoraj vse gradivo.

Okrajno glavarstvo Krško (Bezirkhauptmannschaft Gurkfeld) je z dopisom z dne 31.1.1869 obvestil deželno vlado, da gospostva Radeče, Svibno in Selo pri Radečah(Herrschaft Ratschach, Scharfenberg und Schärfenstein) zaprosili za koncesijo za postavitev železnice v občini Sv. Križ (St.Crucis; opomba: sedaj Svibno) v okraju Radeče.
Dopis je prispel na deželno vlado 2.2.1869, dne 16.2.1869 so odgovorili Okrajnemu glavarstvu v Krško, da lahko zadevo obravnavajo sami.

Ker ni ohranjen arhiv Okrajnega glavarstva v Krškem, nimamo na voljo drugih podatkov niti načrtov iz leta 1869.
Verjetno pa so dovoljenje dobili izredno hitro, saj ni bilo nikogar, ki bi nasprotoval projektu.

Šlo je skoraj tako hitro, kot z dovoljenjem za Magno :wink: :lol:

pozdrav
Darko
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 03.11.2019, 0:55

Pozdravljeni,

zanimivo pa je, kje se da najti pravilen podatek o dolžini gozdne železnice iz gozdov Jatne.

Pri opisu parne žage v Jagnjenici.
Ko nam vode teče v grlo, se vse najde :wink:

V knjižico o Mavriciju Scheyerju so zapisali, da je za razrez bukovine iz svojih gozdov Löwenfeld leta 1869 na Jagnjenici postavil parno žžago.
Parna žžaga je stala na ravnici levega brega Sopote pod izlivom potoka Glažžuta v Sopoto, na območju današnjega obrata podjetja Nova Kuverta (Jagnjenica 8b).

Moric Löwenfeld je zaprosil za vpis njegove parne žage z nazivom podjetja "Moritz Löwenfeld" in Okrajno kot trgovinsko sodišče v Novem mestu (Rudolfswerth) je z 21. 12.1869 vpisalo podjetje v trgovski register.

Razglas o ustanovitvi podjetja je bil objavljen v Inteligenzblattu "Laibacherice" 30.12.1869.
Da pa je parna žaga lahko začela obratovati, je moral biti izveden tehnični pregled zgradbe in naprav, delavci pa, ki so upravljali z napravami, so morali opraviti izpite.
Te podatke o tlačnih napravah in izpitih pa se da najti v arhivu deželne vlade. To sigurno ni bilo narejeno "po domače", saj sem v indeksih zasledil obisk inšpektorja v občini St. Krucis - sedaj Svibno, vendar si nisem izpisoval datumov.

Slika

Je pa potrebno povedati, da ta parna žaga ni bila prva na Slovenskem. Bila pa je med prvimi.

Franjo Sevnik poroča v študiji "Žagarstvo na Slovenskem" v Zborniku za zgodovino in naravoslovje št. 4 (1979), da je bila prva parna žaga zgrajena leta 1844 v Kočevju.
Parna žaga v Ljubljani naj bi bila zgrajena "okoli" leta 1850. Zaenkrat ni na voljo nobenih podatkov.
Tretja parna žaga, industrijska, pa je bila zgrajena v vasi Travnik občine Loški potok leta 1852.
Potem pa je šlo hitro naprej. Leta 1875 je bilo že 12 parnih žag, na prelomu stoletja 27, leta 1910 pa že 102 parni žagi.

Pogledali si bomo opis Löwenfeldove žage, ki ga je poslal verjetno Moric Schreyer na Trgovsko in obrtno zbornico leta 1871.
Objavljen je bil v statističnem poročilu trgovske in obrtne zbornice za leto 1870, izšlo pa je v Ljubljani leta 1872. Poročilo je bilo izdano v slovenščini in nemščini v eni knjigi: Statistische Bericht der Handels-und Gewerbekammer in Laibach für den Jahr 1870, Laibach 1872.

Slika

Slika
privatni arhiv ŽC, dostopen tudi v nedeljo...

In sedaj si poglejmo tisto, kar nas zanima:
"Na konci drč, kjer se drva nabirajo, se začne 2200 sežnjev dolga konjska železnica za naprejspravljanje lesa...."

1 seženj = 1,896 m
2200 sežnjev = 4171,2 m :thumbupr

Točno to mero smo navedli na začetku pri Exnerju:
"Die ganze Länge der Bahn betrug 4171,2 Meter, an 5 Punkten übersetztzte sie einen Bach…«
Prevod:
"Celotna dolžina tira znaša 4174,2 m, proga na 5 mestih premosti potok…«

Se pravi, da je v knjigi: "Gozdne železnice na Slovenskem" podatek o "približno 3,5 km dolgi gozdni železnici" napačen :!:
Napaka je 19%. To niti ni tako veliko.
Ampak, če bi imeli 19% večje plače in penzije, se bi pa le poznalo :wink: :lol:


pozdrav
Darko
Zadnjič spremenil železocestnik, dne 03.11.2019, 18:56, skupaj popravljeno 1 krat.
Uporabniški avatar
mkx
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 3442
Pridružen: 20.03.2011, 9:03
Kraj: Dolenjska

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a mkx » 03.11.2019, 13:20

Problem številke 4171,2m je v tem, da je prav gotovo vsaj za eno decimalko preveč natančno napisana: dolžina v sežnjih je napisana na 4 mesta natančno (2200), konverzijski faktor v metre prav tako (1,896), torej bi smel biti tudi zmnožek napisan največ na 4 mesta natančno.

Se pa človek vpraša, ali je bila dolžina železnice res natanko 2200 sežnjev ... da ni navedena dolžina natančna na prvi dve mesti (v opisu resda natančnost navedene dolžine ni z ničemer relativizirana), pripisani dve ničli pa sta potrebni zaradi pravilnega velikostnega razreda? V tem primeru bi lahko bila dolžina železnice med 2150 in 2249 sežnji ... kar je 2200 plus minus 2,27%. Tudi pri minus je to dobre 4km, kar je še vedno precej več kot "približno 3,5km".
LP, Metod
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 03.11.2019, 14:28

Metod, pozdravljen,

ta mera 2200 sežnjev je originalni dopis lastnika železnice na Trgovsko in obrtno zbornic v Ljubljani in tudi dopis prof. Exnerju na Dunaj, ki ga je poslal Moric Scheyer.

Takrat, ko nimamo na voljo načrtov, moramo verjeti lastnikom železnice.

Vsekakor ne morem v tem primeru verjeti avtorju knjige "Gozdne železnice na Slovenskem", 1994, glede na to, da je meril razdaljo s palcem po zemljevidu. Tudi sam je napisal: "...približno 3,5 km dolgo gozdno železnico..". Se pravi, da je to le osnovni, orientacijski podatek.

Glede 2200 sežnjev pa...
Jaz mislim, da če res ni bila dolga okroglo 2200 sežnjev, so jo potem zvijali po dvorišču parne žage toliko časa, da je bila okrogla številka. :wink:
Lažje za zapomnit :old :lol: :lol:


V knjižici o Mavriciju Scheyerju je približno traso od glažute do parne žage vrisal Ljubo Motore. Sem zaprosil, da nam raziskovalna skupina dovoli objavo zemljevida na forumu. Bomo potem merili razdaljo po načrtu.

pozdrav
Darko
Uporabniški avatar
mkx
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 3442
Pridružen: 20.03.2011, 9:03
Kraj: Dolenjska

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a mkx » 03.11.2019, 15:20

železocestnik napisal/-a:Takrat, ko nimamo na voljo načrtov, moramo verjeti lastnikom železnice.


Lastniki nečesa se s tistim radi hvalijo in pri velikost radi pretiravajo ... edina izjema je obdavčljivo premoženje, tisto se rado prav čarobno skrči :lol:

Šalo na stran: prav z veseljem prebiram tele ŽC-ove, z dokumentarnim gradivom podprte, sage ... in z velikim veseljem pričakujem nadaljevanja ... :thumbupr :thumbupl
LP, Metod
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 03.11.2019, 19:57

Pozdravljeni,

malo se bomo zadržali pri Löwenfeldovi prni žagi.

Jaz sem se sicer ukvarjal s prvimi žagami v srednjem veku, tudi s tistimi na območju sedanje Slovenije.
Predvsem zato, ker jih je bilo manj :idea:
Posebej še z eno v Železnikih, ki naj bi bila res prva.

Prve parne žage na Kranjskem pa je obdelala Katarina Kobe-Arzenšek. Študijo je objavila v reviji Les, 1963, št. 3-4.
Na žalost članka nimam v svoji knjižnici, bo potrebno počakati do jutri.
So pa v knjižici o Mavriciju Scheyerju uporabili podatke iz te študije. Seveda je Katarina Kobe-Arzenšek uporabila to poročilo Trgovske in obrtne zbornice v svoji študiji.

Mi si bomo sedaj vseeno delno pogledali slovenski prevod opisa Löwenfeldove žage in ga primerjali z nemškim zapisom.

Takoj vidimo, da je slovenski prevod pomanjkljiv.
Recimo takoj na začetku vidimo, da je naštel v slovenskem prevodu samo radeško gospostvo, pri nemškem so napisana vsa tri, ki jih je imel v lasti Moric Löwenfeld: radeško, svibensko in Selo pri Radečah.

Slika

Parne žage
Od lastnikov parnih žag je podatke poslal samo g. Moric Löwenfeld, lastnik gospostev Radeče, Svibno in Selo pri Radečah, ki je za izrabo tamkajšnjih gozdov, v glavnem bukovih, postavil žago.

Razlika ni pomembna, je pa znak, da moramo biti previdni pri slovenskem prevodu :!:

So pa v začetku bili opremljeni le z dvema krožnima žagama:

Slika

V začetku je bilo podjetje opremljeno z lokomobilo s 4 atmosferami tlaka pare in dvema cirkularkama (krožnima žagama) z ulitima ploščama.
Tukaj je hotel pisec povdariti, da mizi krožnih žag nista leseni ampak ulitka.

Za predelavo debelih debel sta bili krožni žagi preslabotni, predvsem za razžagovanje debel, zato se je postavila naknadno še ena lokomobila s petimi atmosferama parnega tlaka, transmisija in še en polnojarmenik.

Zakaj smo začeli s prevodi iz nemščine :?:

Zato, ker jeprevod v slovenščino slab. :cry:
Poglejmo kaj piše v slovenskem prevodu:
...da ne zadostujejo za podelavo močnih (=beri debelih) hlodov, posebno za razbijanje* ne...

razbijanje* hlodov = razžagovanje hlodov

Dalje:

...kakor tudi z eno prestavo in ena vertikalna žaga z omrežjem."

prestava = transmisija

vertikalna žaga z omrežjem = nemško: Gattersäge = slovensko: polnojarmenik

Dejansko ne moreš vedeti, kaj je to prestava in kaj je to žaga z omrežjem :roll:

Poglejmo, kaj je Vladimir Vilman v članku: Žagarska dejavnost na veleposestvu Galle v Bistri pred drugo svetovno vojno zapisal o polnojarmeniku v Kroniki št.3, 2001:

"Najpomembnejši lesnopredelovalni stroj v obdobju po uvedbi parnih pogonskih strojev je postal polnojarmenik, robustna in izjemno masivna žagalna naprava na betonskem temelju. Velika pogonska moč je dovoljevala, da so v pokončni kovinski jarem lahko vpeli tudi do 24 žagnih listov.
Hlod so v enem samem hodu v celoti razžagali na željene sortimente. Tanki, izjemno napeti jekleni žagni listi so omogočili izplen do 7/10 kubature oble hlodovine. Polnojarmeniki so razžagali 10-15 m3 hlodovine na uro, kar je sprožilo masovno proizvodnjo žaganega lesa in bistveno intenzivnejše izkoriščanje gozdov. Letna zmogljivost polnojarmenikov se je dvignila na 3.000 m3 hlodovine.
Polnojarmeniki so potrebovali veliko pogonsko moč, zaradi tega klasična vodna kolesa niso več zadoščala. Kot pogonske stroje so uporabljali stabilne parne stroje, vodne turbine in kasneje električne motorje."

Tako izgleda polnojarmenik:

Slika
vir: wikipedia

V knjižici o Mavriciju Scheyerju so se izognili tega slabega prevoda, saj so navajali študijo Katarine Kobe-Arzenšek:

"Parna žžaga na Jagnjenici je v začetku razpolagala z eno lokomobilo s pritiskom štirih atmosfer in dvema mizama iz litega žželeza s krožžnimi žžagami. To pa ni
zadostovalo, zlasti ne za predelavo močnejših hlodov. ŽŽe pred aprilom 1871 so pridali še drugo lokomobilo s pritiskom petih atmosfer, eno prestavo ter vertikalno žžago."

Čeprav se je tudi tukaj zapisala prestava namesto transmisija.
Je pa potrebno priznati, da recimo soliden nemško - slovenski slovar tistega časa, n.pr. Wolfov slovar iz leta 1860 (ŽC knjižnica) nima gesla: Transmission :!:
Ima pa geslo: Translation, ki je prevedeno kot prestava, prestavljanje.
In tako je morda prišlo v uporabo za transmisijo beseda: prestava.

Namen transmisije je, da lahko nanjo "priključiš" več strojev, z različnimi prestavnimio razmerji, na eno pogonsko gred.
Čeprav se danes uporablja ta beseda že kar za prenos gibanja v enem stroju, recimo pri avtu, iz motorja preko menjalnika na kolesa.

Transmisija je včasih izgledala takole (primer iz fužine Tržič)- to pod stropom je transmisija:

Slika
Vhod v Fužino Germovko. © 1935, Avtor fotografije neznan, vir: Tržiški muzej

Izgleda, da bo potrebno pregledati celoten prevod #-o

pozdrav
Darko
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 05.11.2019, 2:34

O:470

Pozdravljeni,

objavili smo že slovenski prevod opisa parne žage in gozdne železnice, ki ga je poslal Moric Löwenfeld ali v njegovem imenu Moric Scheyer na Trgovinsko in obrtno zbornico v Ljubljani.
Ugotovili smo že, da je prevod bolj slab.
V knjižici o Mavriciju Scheyerju so se delno rešili problema slabega prevoda s tem, da so dobesedno prevzeli tekst iz študije Katarine Kobe-Arzenšek z naslovom: Prve parne žage na Kranjskem, objavljene v reviji Les, št. 3-4, leto 1963. V knjižici so študijo pravilno citirali.

Poglejmo si ta zapis o Löwenfeldovi parni žagi na Jagnjenici in gozdni železnici iz gozdov Jatne pri Radečah v študiji Katarine Kobe-Arzenšek:

"V začetku je žaga razpolagala z eno lokomobilo s pritiskom 4 atmosfer in dvema mizama iz litega železa s krožnimi žagami. To pa ni zadostovalo, zlasti ne za predelavo močnejših hlodov, zato so pridali še drugo lokomobilo s pritiskom 5 atmosfer, eno prestavo ter vertikalno žago.
V glavnem so tu predelovali bukov les v železniške pragove za južno železnico. Pragovi so bili 7½ čevljev dolgi, 10–12 palcev debeli in 6 palcev visoki.
Hlode so spravljali na žago z vlačilcem ("samodelavna poteza"), ki je bil vdelan na prestavo. Močnejše hlode so na žagi razklali na šest palcev debele hlode, ostale hlode pa so obdelovale krožne žage. Ker sta bili lokomobili dovolj močni, so v spodnjih prostorih, kjer je bila prestava, postavili še tretjo cirkularno žago za obrezovanje železniških pragov v obliki trapeza. S to žago so tudi izdelovali doge, ki so jih večinoma uporabljali za cement.
V dvanajstih urah so na žagi izdelali 200 do 300 železniških pragov, kar je bilo odvisno od oskrbovanja žage, pridnosti delavcev in kakovosti lesa. Naročeno delo je imelo nedvomno prednost, cena pragu je bila 18 krajcarjev. Na žagi so delo opravljali: strojnik, strežnik in dva prinašalca; v strojnem prostoru pa osem žagarjev, brusač ter šest podajačev za pripravljanje in odnašanje hlodov, odstranjevanje krajnikov in žagovine.
V letu 1870 se je na žagi izdelalo 50.000 železniških pragov, ki so jih prodali Južni železnici po 90 krajcarjev. Iz krajnikov so izdelovali bukove doge. Za tisoč dog, 29 palcev dolgih, 4-5 palcev širokih in 6 črt debelih, so plačevali na železniški postaji Zidani Most po 12 goldinarjev.
Na žagi so žagali tudi drva. V letu 1870 je bilo zaposlenih pri sečnji lesa pozimi 400 in poleti čez 100 drvarjev. Les so spravljali v dolino po drčah in plazovih. Drče so bile dolge več tisoč sežnjev. Na koncu drč, kjer se je les nabiral, se je začela 2200 sežnjev dolga konjska železnica z lesenimi in "tekarnimi" pragovi, na katerih je bilo pribito ploščato železo. Po tej železnici so z devetnajstimi vozovi in šestimi konji prevažali les do parne žage. V letu 1870 so nažagali 3000 sežnjev drv iz lesa, ki ni bil primeren za izdelovanje železniških pragov. Cena sežnju boljših drv je znašala na postaji v Zidanem Mostu osem goldinarjev."

V knjižici o Mavriciju Scheyerju je ena tipkarska napaka (V dvajsetih urah namesto "V dvanajstih urah").
Poleg tega je v tekst vrinek: "Že pred aprilom 1871 so pridali še drugo lokomobilo...
Ta podatek ni citiran, od kod je prevzet.
Vse ostalo je dobesedno zapisano tako kot v študiji "Prve parne žage na Kranjskem".

Poskušali bomo malo popraviti zapis. Gremo po vrsti...

"Hlode so spravljali na žago z vlačilcem ("samodelavna poteza"), ki je bil vdelan na prestavo."

popravljeno: "Hlode so spravljali na žago z vlačilcem/dvigalno napravo, ki jo je poganjala transmisija.
V nemškem tekstu piše: Aufzug = dvigalo
prestava = transmisija


"Močnejše hlode so na žagi razklali na šest palcev debele hlode..."

popravljeno: "Debelejše hlode so na žagi razžagali na šest palcev debele hlode..."
V nemškem tekstu piše: "....die stärkeren auf dem Gatter in 6 zöllige Blöcke getrennt..."

stark = debel
Gatter = polnojarmenik
getrennt; iz trennen = ločiti, oddeliti; v tem primeru ima pomen ločiti. Ker pa se loči na 6 palcev debele hlode, se to naredi z razžagovanjem na polnojarmeniku

Torej je namesto "razklali" pravilno: razžagali.


" V letu 1870 je bilo zaposlenih pri sečnji lesa pozimi 400 in poleti čez 100 drvarjev."
V poročilu je zapisano:
"...pri sekanji, drčanji, napravljanji drv, hlodov in drv za oglje in pri kuhanji oglja je po zimi poprek čez 400 in po leti čez 100 drvarjev opravila imelo."

Se pravi, da je bilo pozimi 400 in poleti 100 drvarjev zaposlenih pri mnogo več opravilih kot le pri sečnji lesa.
Torej je prav:
" V letu 1870 je bilo zaposlenih pri sečnji, spuščanju lesa po drčah, pripravi drv, hlodov in lesa za oglje ter pri kuhanju oglja pozimi 400 in poleti čez 100 drvarjev."

"Les so spravljali v dolino po drčah in plazovih."
V nemškem tekstu je zapisamo: "Holz wurde mittelst Riesen und Loiten bis in Thal gefährtet."
Besede "Loite" ne najdeš v nemških slovarjih.

Pojavi se šele v slovarjih bavarskih narečij v Avstriji in Južni Tirolski:
Fragebuch für die bairischen Mundarten in Österreich und Südtirol, 4., völlig neu bearb. Fassung von Franz Patocka und Hermann Scheuringer. Wien 1988
link: https://stifterhaus.at/fileadmin/user_u ... andSAO.pdf

künstliche Gleitrinne
/Loite/Loipe/Trift/Rutsche/
Torej pomeni umetno drčo, pa tudi plavljenje lesa.
Glede na to, da je v nemškem tekstu riža že omenjena bi bilo logično, da je pisec res mislil, da so spravljali les v dolino tudi po naravnem plazu.
Torej je prevod pravilen.

"...konjska železnica z lesenimi in "tekarnimi" pragovi, na katerih je bilo pribito ploščato železo."
V nemškem tekstu piše: "Pferdebahn von hölzernen Quer=und Laufschwellen..."
Querschwelle = pragovi
Laufschwelle = tir/tram, po katerem teče kolo vozička

Torej je pravilen prevod: "...konjska železnica z lesenimi pragovi in lesenimi tiri/tramovi, na katerih je pribito ploščato železo."

pozdrav
Darko
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 06.11.2019, 0:34

Pozdravljeni,

v knjižici o Mavriciju Scheyerju je zapisano, da se je poleti 1867 zaposlil v Idriji:
»Dejstvo je, da je Scheyer po 15. letih dela izstopil iz službe pri Windischgrätzu. Z znanjem in izkušnjami, ki si jih je pridobil v tem času, se je leta 1867 zaposlil kot nadgozdar pri upravi državnih gozdov v Idriji.«

V Idriji se je spoznal tudi preurejenim Fiedlerjevim laufom:
»To posodobljeno gozdno žželeznico je od blizu spoznal vedoželjni Mavricij Scheyer, ko je prišel za nadgozdarja v Idrijo. Vendar je v mestu žživega srebra ostal le eno leto.«

Pomembno je to, da so v knjižici povezali izkušnje Mavricija Scheyerja in njegovo vlogo pri izgradnji gozdne železniza iz gozdov Jatne do parne žage v Jagnjenici:
»Za lažje spravilo lesa iz odročne Jatne je bila istega leta (1869) po načrtu Mavricija Scheyerja v dolini potoka Glažutnica do parne žžage zgrajena 4,171 km dolga lesena gozdna žželeznica. Njeno tehnologijo je Scheyer prenesel iz svoje predhodne službe v Idriji in jo tu še izpopolnil. Preprosta gozdna žželeznica pri Jagnjenici pri Radečah je bila za Idrijskim laufom zgrajena kot druga gozdna žželeznica na Slovenskem.«

Zanimivo je to, da je študijskemu krožku »Mauritius« uspelo povezati razvoj idrijskega laufa na Kranjskem, torej z gozdno železnico pri Radečah, avtor disertacije pa je gozdno železnico pri Radečah samo omenil:
»Naslednjo gozdno železnico je zgradila tovarna papirja v Radečah v pogorje Jatne. O tej in vseh nadalnjih gozdnih železnicah na Slovenskem daje kratko informacijo priloga 3, v razširjeni obliki pa so te proge opisane v knjigi Tadej Brate, Gozdne železnice na Slovenskem (Brate 1994).«

Napako v zvezi s tem, kdo je gradil gozdno železnico pri Radečah smo že ugotovili.
Avtor disertacije piše, da je o gozdni železnici pri Radečah v razširjeni obliki zapis v knjigi Tadej Brate, Gozdne železnice na Slovenskem. Na žalost je ravno o tej gozdni železnici napisano zelo malo, dodana pa je skica, na podlagi katere bi lahko vsaj zapisal, da je izvedba tirov različica izvedbe v Idriji.

Je pa avtor disertacije veliko prostora porabil za »zanimiv podatek starega gpzdarja na Pohorju, češ da je slišal«, da je bila s Pohorja nad Rušami sprva grajena lesena gozdna železnica:
»Po izumu in uporabi obeh gozdarskih laufov v Idriji še dolgo na slovenskem ni bilo zgrajene naslednje gozdne železnice. Šele dolgo po prihodu prve javne železnice v naše kraje (Gradec – Maribor – Celje, 1846) v sedemdesetih letih 19. stoletja beležimo nove poizkuse gradne tirnih transportnih naprav v naših gozdovih.
Za začetek naj omenimo leseno gozdno železnico, ki naj bi delovala samotežno, a o njej nimamo za sedaj nobenih pisnih virov. Pred mnogimi leti je avtorju posredoval zanimiv podatek star gozdar, češ da je slišal, da je bila še pred gradnjo Lobniške drče leta 1835 s Pohorja po isti poti nad Rušami sprva grajena lesena gozdna železnica. Toda izdelali naj bi jo šele okoli leta 1870. Zaradi hudega vzpona v gornjem delu doline naj nadaljevanje gradnje gozdne proge ne bi bilo več mogoče. Da bi transportno napravo vendarle podaljšali, kot so narekovale potrebe, naj bi vse skupaj že po kratkem času uporabe predelali v drčo, ki je bila v končni izvedbi dolga od 16–17 km (Brate 1994). O tej železnici, obstaja le pripoved starega gozdarja, ki pa se z znanimi podatki in letnicami ne skladajo, zato upravičeno sumimo na verodostojnost vira. Glede na doslej znane podatke ne verjamemo, da je omenjena železnica res obstajala.«

Mislim, da takšne pravljice ne spadajo v disertacijo, če pa se zapiše takšna vestička, potem je potrebno v disertaciji takšno možnost ali potrditi ali zavreči.
Ne pa zamahniti z roko in reči:
»Glede na doslej znane podatke ne verjamemo, da je omenjena železnica res obstajala.«
Kateri so to znani podatki?

Če nič drugega, bi lahko avtor disertacije zapisal povzetek iz članka Miloša Mehore: Lobniška riža je odslužila (Gozdarski vestnik, 1960), kje je tudi zapis o razmišljanju o gradnji gozdne železnice:
"Prvotno so razmišljali o graditvi preproste gozdne železnice z lesenimi tračnicami. Vendar je bila zamisel opuščena, najbrž zaradi neustreznega terena, na katerem so hude strmine in zlasti težko premostljivi gorski kanjoni Velikega in Malega slapa Šumika ter Pekla. Verjetno zaradi teh slabih terenskih pogojev tudi niso gradili ceste."

Slika

pozdrav
Darko
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9003
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Železnica iz gozdov Jatne pri Radečah

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 06.11.2019, 20:38

O:650

Pozdravljeni,
V knjižici o Mavriciju Scheyerju so se pri opisu gozdne železnice pri Radečah oprli na opis železnice pri Radečah v Exnerjevi knjigi:
EXNER, Wilhelm Franz: Das moderne Transportwesen im Dienste der Landund Forstwirtschaft: Für Agricultur und ForstIngenieure, Eisenbahnbauer und Industrielle: mit einem Atlas von 15 FolioTafeln enthaltend 131 Figuren. Weimar: Bernhard Friedrich Voigt, 1877.

Pa si poglejmo tekst iz knjižice o Mavriciju Scheyerju, kjer je sledil tekstu iz Exnerjeve knjige.:
»Za lažje spravilo lesa iz odročne Jatne je bila istega leta (1869) po načrtu Mavricija Scheyerja v dolini potoka Glažutnica do parne žage zgrajena 4,171 km dolga lesena gozdna železnica.
Gozdna železnica je obstajala pet let, do oktobra 1874.
Narejena je bila skoraj v celoti iz lesa, z izjemo koles vozičkov in drugih majhnih delov naprave, ki so bili narejeni iz jekla. Celoten zgornji ustroj proge je bil izdelan iz bukovega lesa. Za prečne pragove je služil polokrogli les premera 237-263 mm in dolžine 1,5 m. Nanje so bile na razdalji 1,3 m s hrastovimi žeblji pritrjene tračnice, dolge 3,8 m in obtesane z dveh strani, ki so bile zaradi ojačitve na zgornji strani obite z železno pločevino. Njena zgornja površina je bila nagnjena na os tračnice.
Tračnice, s širino 45,9 mm in debelino 4,4 mm, so bile na notranjem robu med seboj spojene s kovanimi žeblji. Prve vozičke je izdelala tovarna Körösy iz avstrijskega Gradca, kasneje so jih izdelali v lastni režiji. Kovana os s premerom 53-66 mm je bila pritrjena na litoželezna valjasta kolesa s premerom 316-395 mm. Okvirji vozičkov so bili najprej narejeni iz macesnovega lesa, kasneje pa iz hrastovega. Teža nenatovorjenega vozička z okovjem je bila sedem centov. Vozički so imeli nosilnost 70 centov, vendar pa so bili naloženi le z največ dvema tonama.
Proga z največjo širino tira na Slovenskem 84,8 cm se je začela pri današnji domačiji Vozelj (Počakovo 15 a) in se od tam z lahnim padcem spuščala v dolino mimo Šantovčevih in po Starinatovem do parne žage na Jagnjenici. Do železnice so drvarji les iz sečišč spravljali v dolino po drčah in plazovih. Drče so bile dolge več tisoč sežnjev. Na koncu drč so nabrani les naložili na tovorne vozičke in jih po gozdni železnici samotežno spuščali do parne žage. Proga je na svoji poti petkrat prečkala potok Glažut(nic)o oz. Sopoto. Imela je padec med 21 in 55 promil, povprečno je znašal 34 promil. Krivine so imele minimalni radij od 19 do 47 m.
Z vsakim naloženim vozičkom se je peljal voznik - zaviralec, ki je pozimi zaslužil 70 krajcarjev poleti pa 84 krajcarjev, je hkrati sodeloval pri nalaganju in razlaganju. Leta 1870 so na tej železnici uporabljali 19 vozičkov, ki jih je prazne vleklo nazaj šest konj. Povratni transport je bil oddan na akord s tremi goldinarji po konju. V času od 5. ure zjutraj do 18. ure zvečer se je pot skupine šestih vozičkov šestkrat ponovila.«

Do tukaj se vsi zapisani podatki "pokrivajo" s tistimi v Exnerjevi knjigi.
Proga je torej potekala od hiše Počakovo 15a do parne žage na Jagnjenici, v dolžini 4171 metrov.

Zanimivo je pri opisu gozdne železnice pri Radečah v knjigi Gozdne železnice na Slovenskem, da je avtor T. Brate pravilno navedel začetek železnice pri hiši Počakovo 15a.
Ni pa vedel, kje se je železnica končala.
Zapisal je:
"Nekako dve tretjini poti od glažute v dolino, na današnji lokaciji Jagenjca 45, je bilo veliko skladišče oglja in kopišče.
Na začetku proge je stala žaga, kjer so žagali les. Ko so gozdove izsekali, se je ustavila tudi žaga, progo so podrli.
Po podatkih iz knjige Das forstliche Transportwesen, ki je izšla na Dunaju leta 1885, sklepamo, da je bila železnica zgrajena okrog leta 1870, obratovati pa je prenehala ob prelomu 19. in 20. stoletja.
Na ostankih žage so zgradili mlin za papir, kasneje pa je Piatnikovo podjetje tu postavilo tovarno papirja,ki deluje še danes"

prelom 19. in 20. stoletja = "okoli" leta 1900

Sedaj vemo, da je parna žaga prenehala obratovati oktobra 1874. Do leta 1900 je minulo še četrt stoleja !
Na osnovi tega zapisa lahko sklepamo, da si je T. Brate predstavljal, da je bila parna žaga na področju sedanje tovarne papirja Radeče, kar pa je popolnoma napačno.
Prvič to kaže na to, da avtor knjige ne pozna zgodovine papirnice Radeče, saj je papirnica obstajala vsaj stoletje in pol, preden se je zgradila parna žaga, lokacija parne žage pa je bila vsaj 1 km oddaljena od papirnice Radeče. Zgrešeno v prostoru in času!

V knjižici o Mavriciju Scheyerju je napisana lokacija parne žage v Jagnjenici:"
"Parna žaga je stala na ravnici levega brega Sopote pod izlivom potoka Glažuta v Sopoto, na območju današnjega obrata podjetja Nova Kuverta (Jagnjenica 8 b).

pozdrav
Darko

Vrni se na

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 2 gostov