Ladislav, okoli vagonov. Predpisanih je več standardov po UIC (za potniške vlake) in po RIC (za tovorne vlake). Vsaj za potniške so sedaj pri "ta dolgih" v rabi UIC-Y (24,5m), UIC-X (nekje med 25 in 26m) in UIC-Z (26,4m). Po moje uvoz v tako "enostavno postajo" kot je Ljubljanska z manj kot 50 km/h ni smiseln.
Namesto kroga bi bila varianta recimo speljat lok malce bolj po obrobju Ljubljane, pa naj bo to iz zahodne ali vzhodne strani, rušit ne bi bilo treba. Ta lok bi bil zanimiv zgolj za vlake z klasičnimi vagoni, medtem ko imajo desiroji, gomuljke in ostale garniture kabine na obeh straneh. Klasični vlaki se ne bodo ustavljali prej kot v Medvodah na zahodu oz. Zalogu na vzhodu (če!), za garniture ni problem. S tem se "prišpara" rušenje
Glede poglobitve pa tako kot je Dolfe rekel - mene ves čas skrbi podtalnica, prva je nekje na globini 5m če se ne motim, druga par metrov nižje. Zaradi nje je Cankarjev dom obdan v svincu, hiše ob levem bregu Ljubljanice (skozi staro mestno jedro) pa posledično nagnjene. Gradbince v vsakem primeru čaka zanimiv podvig...
Gorchi napisal/-a:Gradbince v vsakem primeru čaka zanimiv podvig...
Mislim, da jaz tega ne bom dočakal...vse skupaj pa ste zastavili tako kot , da je že vse dogovorjeno in denar na mizi...le način izvedbe je še sporen. Malo jutri...bi rekli lepo po slovensko.
Zakaj dekleta povesijo oči, ko jim rečeš: "Ljubim te"?
Gorchi napisal/-a:Gradbince v vsakem primeru čaka zanimiv podvig...
Mislim, da jaz tega ne bom dočakal...vse skupaj pa ste zastavili tako kot , da je že vse dogovorjeno in denar na mizi...le način izvedbe je še sporen. Malo jutri...bi rekli lepo po slovensko.
če se gre v takšen projekt pol pa res adijo pamet, tolk dnarja vržit v zemljo, zato da Ljubljančani ne bojo vidl in slišal vlakov (pa tistih nekaj gradbincev, ki bi rado gradilo po središču Lj.), kaj pa vsa ostala mesta, kraji, vasi mimo katerih teše železnica, a bi tisto tud v zemljo vrgl ?? glede obvozne proge pa je že en član foruma pred časom lepo povedal, da se bo ljubljana prej ko slej razširila tudi tja.
Navezal bi se na Dolfetovo pripombo, da vlak ni podmornica - vlaki vozijo pod Rokavskim prelivom, metroji so speljani pod rekami v mestu itd. Svoj dosedanji predlog, da bi tovorni in potniški promet speljali v dveh etažah, jemljem nazaj. Zadostujejo trije do štirje tiri na istem nivoju na tržaško-bežigrajski trasi in popolna poglobitev od Tobačne tovarne do Drenikove, vključno s postajo. Ker bi nadvišanje tirov pomenilo tudi nadvišanje postaje - zagovarjam poglobitev; čeprav nekateri moji kolegi, ki radi drugim skačejo v zelnik s cenejšimi predlogi, trdijo, da v mojem primeru poglobitev ni niti potrebna, da je železniški muzej samo par nepomembnih objektov in par metrov odrezanih tirov, da Tivolska cesta ni tako pomembna itd. Dolfe, 7 m ni nekaj nemogočega: površinski izkop, 3 do 4 x 5.5 m x maksimalno 7 m globine, sifonski pretok vode z Rožnika proti Ljubljanici, vodotesni beton na utrjeni podlagi, hidroizolacija, ker je temeljna plošča zaradi obtežbe debela, ozki koridorji pa pomenijo majhen razpon, svinec le na dilatacijah, kjer se izolacija rada pretrga. Nič nemogočega. S poglobitvijo bi bila Ilirija spet del Tivolija in Tivoli večji, železniški muzej ohranjen, združen s postajo in polno funkcionalen, kar je za nas, s praktično tradicijo (sic), nenavadno, za Angleže pa čisto nič. Poglobitev, ki se o njej toliko govori, bi uporabili za ohranitev muzeja; treba ga je braniti, sicer ga z idejo še bolj ogrožam. Tu gre za več vzporednih projektov, kakor bi si pa človek sprva mislil - za pravo sodelovanje: mestni park z obzidavo z arkadami, novi pomembni monumentalni objekti, sproščene ulične povezave, razvoj periferije, ki bi dobil z obvoznicami zagon, tekoč tovorni promet mimo mesta itd. Zastoji v mestu družbo stanejo in krajšajo naše življenje, pa čeprav imamo zato več časa za opazovanje deklet in nam južnjakom to paše. Treba je premagati strah pred življenjem (južnjaki manj potrebujemo za življenje, smo bolj ranljivi, bolj prestrašeni in bolj čustveni) in skrb zaradi denarja. Kdor si kljub pomanjkanju ne vzame čas in ne poskuša uporabiti inteligence, enostavno še ni človek; umremo vsi in vsi brez vsega, šele takrat kot ljudje. Ne-sproščene trase v mestu so denar, ki se dobesedno valja na cesti. Ob zadnji aferi ste lahko opazili da gre za desetkratne razlike v ceni zemljišč. Računajte. Če je radialni peron na postaji rentabilen, bi se splačalo menjati garniture in se pri nakupih drugače odločati. Gorchi, TinE, hvala za konstruktivni prispevek, več ljudi več ve. Več vedeti pomeni dvomiti in, če ne obupamo, ves čas izpopolnjevati rešitve. Temu se reče Geneza, pa če se še tako svetopisemsko sliši. Ne smemo prehitro obupati in biti površni. Vlada bi morala naročiti dodatno(e) študijo(e), vlagati v inovacije in razvoj. Potrebujemo ideje in pravočasne (dobre) realizacije, ki bi kapitalu vrednost dodale in dale (vsem) ljudem obenem možnost zaslužiti za (kvalitetno) življenje. Pomislite, koliko projektov in problemov tokrat lahko povezuje en sam problem, za katerega trenutno mislimo, da je v osamljen in zgolj v domeni železničarjev in politikov. Po naravi stvari politiki nimajo vsega znanja in se odzivajo na pobude in opirajo na svetovalce. Ta hip bi ta osamljen problem železnice moral nam vsem veliko pomeniti. Gre za ustvarjanje naše skupne priložnost, v kateri lahko vsi sodelujemo, le pravočasno je treba s sodelovanjem pričeti in vključiti svoje želje v projekte. Japonci delajo tri leta ankete, dve leti projekt in v pol leta projekt potem uresničijo. Te samouprave so se učili tudi od nas. Ideja je koherentna in je pomembna, predstavljam in branim jo. Ni prav veliko drugih idej; petdeset let se ukvarjamo z idejo o skoku čez železnico, z variantami na eno in isto temo. Tu pa ne gre zgolj za pripombo, ampak za v sebi povezano in celovito novo zamisel. Posamična kritika ali zgolj zruši ideje ali pa jih dopolni in s tem v resnici podpre. Kritika še ni nova ideja, če ideja kritiko zdrži, se ojača. V resnici načelno podpiram projekte, ki so v teku, nekaj je treba storiti. Želim pa si, da bi se vsi zavedali, kaj delamo; ali delmo dobro ali boljše ali tisto najboljše. Ljudje s kritiko brez boljših celovitih predlogov nehote lahko zgolj podpiramo slabe rešitve ali pa optimalnim rešitvam jemljemo moč ali pa oviramo iskanje še boljših rešitev, da nam na koncu ne ostane nič drugega, kakor najslabše. Oprostite za ta izbruh, tu sem pa forum resnično izrabil.
Kar se TinEtovega predloga o nadzemski železnici tiče, to je ideja, čeprav neobdelana. Lahko bi malo posanjali tudi o tem. Prav gotovo je misel pisana na roko Emoniki, ki pa bi jo bilo treba v tem primeru zasnovati čisto nanovo. Misel pa vendarle bolje opiše, za kaj pri Emoniki v resnici gre, nikakor namreč ne gre za poglobitev. To bi javnost morala vedeti. Mislim, da zahajamo v zmedo in nejasne misli; v kalni vodi se lahko zgodi marsikaj ali pa čisto nič.
A ne bi malo pogledali še, kako rešujejo transportne probleme ostala primerljiva mesta v Evropi in v svetu. Zakaj izumljati toplo vodo, če pa se lahko zgledujemo po tistih, ki imajo podobne probleme že ustrezno rešene in so z rešitvami zadovoljni!
Drugi so se svojih rešitev domislili ob samostojnem reševanju svojih problemov. Ljubljana je Ljubljana. Mi jo poznamo in poznamo sebe, zato moramo rešiti problem samostojno in na svoj način, seznanjeni z možnostmi; te pa implementirati v prostor (genius loci: Ljubljanica se zaradi gravitacije zvije okoli Gradu, železnica sledi reki, lahko pa šine tudi naravnost gor poti Savi, v smeri starodavnega rimskega Carda in v smeri starodavnega toka reke; Oktavijan, ustanovitelj Emone, je bil tudi pesnik, ki je, kot Plečnik, verjel, da se bogovi ne vmešavajo v naše življenje, da življenje usmerjajo naravne sile in prostor in univerzalna gonilna sila vesolja). Ideja je ena od možnosti, ki jih je treba poznati, in jo je treba upoštevati, kot vse drugo. Ideja izraža upogibanje reke in železnice ob Gradu in ima tudi umetniški naboj, primeren umetniškemu naboju mesta. Nekaj čisto enakega Ljubljani pa je v svetu težko najti. Še lepa misel iz knjige, ki jo nameravam prebrati, Igor Škamperle, Magična renesansa, citiram: 'Renesansa pomeni oživitev in prenovo, pri čemer moramo najprej priznati, da začetek novega zahteva pogum,' in : '...kajti ne gre pozabiti, renesansa nas tu lahko nauči, da se izvirnost, klenost in ustvarjalnost misli izkazuje v svoji estetski občutljivosti.'
Dodal bi svoje mnenje . Sem za napredne projekte ampak sem tudi mnenja,da je davkoplačevalec iz Grahovega v Baški grapi ali pa Mokronoga na Dolenskem upravičen do popolnoma enakopravne obravnave in dostopa do javne železniške infrastrukture kot tisti v Ljubljani in ko mu bo ta pravica in ugodnost vsaj približno zagotovljena ne vidim problema če je ljubljanska postaja vkopana do polovice v zemljo pol pa na stebrih samo,da je funkcionalno in pretočno ne pa spomenik kakšnemu arhitektu brez vsebine in koristi.Dokler pa te enakopravne obravnave ni sem pa proti taki porabi sredstev kjer je na eni strani vse v "marmorju in steklu" za periferijo je pa dober tudi kmečki voz "lojternik". Zakaj pa se nebi naredila nova postaja v Šk. Loki ali pa v Grosupljem.
1216-001, to je res. Toda ureditev vozlišča v Ljubljani se neposreno tiče vsaj sedmine (in več) slovenskega prebivalstva, pa vsaj tretjine slovenske ekonomije. Pri odločitvah mora zato sodelovati vsa država. Bi pa obnovljeno in bolj pretočno vozlišče zahtevalo rekonstrukcijo železnice tudi drugje po državi - eno z drugim. V Ljubljani bi se to dalo morda narediti z manj denarja, kot mislimo, če moja teorija z odprodajo tras in manj nesmiselnega 'poglabljanja' drži. Oživitev historične železnice, več voženj historičnih vlakov, letni festival historičnih vlakov v novem parku (?) in vključitev dolenjskega in kamniškega vlaka v mestni krožni promet pa bi neposredno mogoče koristila vsem. Govorim kot politik, ker govorim namesto njih in kaj dosti boljšega niti ne vidim. Verjetno pa vsak kaj novega ve in za vsako progo in odsek kaj svojega doda. Nimam nič proti, v tem je mogoče razlika. Meni osebno se železnica, taka kot je, zdi čisto v redu in romantična. Ampak je zadnjič, ko sem bil na Iliriji v Tivoliju, nek vagon tako pretresljivo cvilil, da sem bil čisto potrt. Moj sosed, vzdrževalec na železnici, se je na delu na tirih okužil ali prehladil in v treh dneh umrl. Železnica je odraz in produkt splošnega stanja ekonomije in družbe, zato je vse še veliko bolj žalostno, ampak včasih je treba pozdraviti tudi bolezen, če ni preventive. Pri zdravi ekonomiji je zdrava tudi železnica. Tu pa se ne ve več, kje so vzroki.
Vem, kaj je cokla in kaj signalizacija. Gre za to, komu bi bil ta 'spomenik' namenjen... Kvaliteta arhitekture se niti ne meri po kamnu in steklu, ampak po tem, koliko inteligence je bilo uporabljeno, kamen in steklo sta pravzaprav preprosta materiala, ki dolgo zdržita in zato dajeta (včasih lažen) vtis inteligence. Za lepoto imamo občutek prav vsi, lepota pa je, ko kaj funkcionira na enostaven način. Všeč so mi stari stroji, ker prav o tem največ povejo, pa narava. V iskanju lepote imamo vsi veliko skupnega. Vsaj slutim, da se za vsem skrivajo usode in ljudje, ki v nekaj vlagajo svoje napore, a na žalost dostikrat sami ne vejo več, del česa so. Nisem nezamenljiv, nihče ni, in tudi zamisli so lahko boljše. To, da se inteligenco zamenjuje z denarjem, pa je prazno upanje tistih, ki jim denarja ni nikoli dovolj in ki si znajo znanje le kupovati. V tem hrepenenju po inteligenci nekateri želijo preveč in vse obenem: železnico v Ljubljani nadvišati, jo pustiti na terenu in poglobiti (postaja, ki jo dobivamo). Moja pogruntavščina je ob tem mačji kašelj.
Za tiste, ki so vztrajno proti vsemu in bi bili pripravljeni premagati ego in imeti postajo malo bolj odmaknjeno od centra - ista 'ideja o preoblikovanju vozlišča iz zvezdaste v krožno obliko' z odpovedjo večini tras v mestu, tokrat pa brez poglobitve in z zamenjavo lokacije muzeja in postaje. Skico objavljam na spletnem mestu:
