V primeru "A" gre za nedvomno "vožnjo v odklon". Torej morata za dovoljeno vožnjo biti poševno navzgor obe ročici.
V primeru "B" se vrši vožnja v premo, če zanemarimo zadnjo kretnico, oz. če je ta kretnica v dovolj velikem radiusu, tako da se smatra kot prema. Torej, za "B" ena poševna ročica, kar pomeni "prosto".
V bistvu se moraš kar sam odločit, in definirat zadnjo kretnico. V realnem svetu je kar nekaj takšnih kretnic, ki s takšnim položajem dovoljujejo enake hitrosti, kot proga.
Tako na oko bi rekel, da omenjena kretnica le nadaljuje radius tira. Se pravi, da ni naglega prehoda in za to ni potrebno zmanjševati hitrosti.
Še malce o "angleški kretnici". Ta kretnica omogoča vožnje v odklon v obe smeri, tako levo kot desno in v dve premi. Sicer se v žel. žargonu imenujeta "glavna" in "stranska" prema, hitrost vožnje pa je preko obeh prem normalna.
lp
Dolfe
...
Re: Upravljanje makete
Aufle pozdravljen!
Z zanimanjem sem prebral tvoje prispevke, saj se tudi sam ukvarjam z avtomatizacijo vožnje in privžencev avtomatizacije je relativno malo. Glede uporabe avtomatizacije se povsem strinjam s teboj, da je marsikaj na pravih železnicah avtomatizirano in zakaj torej ne bi bilo tudi na maketi. Po drugi strani pa lahko tudi delno avtomatiziran promet popestri dogajanje na maketi, še posebej če si sam: medtem ko sam vožiš en vlak, računalnik vozi druge.
Friewaldow TrainControler poznam vendar ga ne uporabljam, ker me bolj kot sama uporaba nekega programa zanima lastna izgradnja programa. Priznati pa moram, da je koncept TrainControlerja zelo blizu mojim razmišljanjem in načrtom. Idealen program zame bi moral omogočati ročno delo dispečerju (postavljanje voznih poti ob avtomatskem varovanju premikov kretnic in signalov), kot tudi avtomatizirano vožnjo nekaterih vlakov, kjer računalnik prevzame vlogo manjkajočih človeških operaterjev.
Sam gradim maketo velikosti 6x2m (maketa je ob stenah z 0.5m širokim notranjih prehodom), z cca. 60 kretnicami in cca 250 (predvidenmi) tokovnimi detektorji zasedenosti tirov. Glede scene je v podobnem stanju kot tvoja - tiri so funkcionalni, scene še ni. Ves hardware (razen centrale in dekoderjev) - torej vse stacionarne dekoderje z krmilniki za kretnice ter vse feedback module z detektorji zasedenosti sem razvil in jih izdelujem sam. Izdelal sem že vse krmilnike kretnic, ter nekaj detektorjev zasedenosti tirov.
Zanima me, zakaj si se odločil za omenjene dekoderje in feedback module? Kakšna je cena na kretnico oziroma na detekcijski blok. Mene stane v samogradnji material za eno kretnico (krmilnik+detektor zasedenosti) cca 5€, samo za detaktor pa cca 2€. Prijatelj mi je posredoval tudi naslov komercialnega izdelovalca kretničnih krmilnikov na Loconet vodilu, kjer je priporočena cena 50$, kar se celo s poštnino in davkom približa ceni samogradnje (http://www.teamdigital1.com/prod_catalo ... /src8.html).
Nekje si omenil, da imaš težave s ponovljivostjo mesta ustavljanja vlaka. Ali si umeril hitrost lokomotiv s programom. Ta ima namreč možnost, da s pomočjo treh zaporednih detektorjev zasedenosti avtomatsko izmeriš hitrostni profil lokomotive, ki ga nato program upošteva pri zaviranju. Druga možnost za to pojavljanje je, da ne uporabljaš BEMF oziroma, da je njegov učinek premalo močan. Če nimaš BEMF bo dejanska hitrost odvisna od obremenitve (število vagonov, krivine, klanci). Ali si morda opazil, da se vlak z več vagoni ustavi prej, kot pa če je samo lokomotiva. Če je tako, bo vzrok verjetno v BEMFju.
Uporaba reed relejev se meni ne zdi smiselna. V svetu se to opušča in uporablja detektorje zasedenosti. Prvič gre za nepotrebno podvajanje, drugič pa si vezan na to, da lokomotiva vedno vozi naprej in je vedno le ena. Jaz sem problem zanesljivega ustavljanja rešil tako, da sem vsak blok razdelil na tri dele: na konceh vsakega bloka sem izoliral kratek segment (20 do 30cm - odvisno od dolžine bloka in pričakovane hitrosti), in nanj priklopil dodaten detektor zasedenosti, ki služi kot abslutni stop detektor. Če se vlak zaradi takega ali drugačnega razloga ne ustavi do začetka tega zaščitnega segmenta, ga bo program ustavil, takoj ko pride na ta segment. Tako imam samo eno vrsto detektorjev. Poleg tega lahko na ta način ugotavljaš smer gibanja vlakov. Na ta način lahko za detekcijo zasedenosti uporabljaš tudi vagone. Uporabiti moraš kovinska kolesa, na plastično os prilepiš majhen SMD upor (10K ohm) in upor povežeš z obema kolesoma (npr. s prevodno pasto). Tako opremljen vagon bo tudi sprožil detektor zasedenosti.
Klikanje elektromagnetnih pogonov za kretnice je res moteče. Si razmišljal kaj o počasnih motorčkih (npr. http://trains.com/mrr/default.aspx?c=a&id=870). Premik kretnice je počasen kot pri pravi železnici, zvok pa tudi precej spominja na servo-motor, ki premika kretnice. So pa nekoliko dražje.
Še enkrat moram reči, da me tvoj prispevek zelo prijetno presenetil, me pa motita dve stvari:
Prvič se mi zdi, da so hitrosti (oziroma) pospeški na tvoji progi povsem nerealistični. Na taki kratki razdalji noben vlak ne pospeši tako hitro in tudi končne hitrosi so po moji oceni tam blizu 100km/h, kar je vsaj za tovorne vlake malo prehitro. Ali ti program javlja, kakšna je hitrost vlaka (v merilu seveda)?
Drugič pa bi ti zastavil malce provokativno vprašanje: Kakšen je namen tvoje makete, kaj prikazuje? Ko namreč gledam tvoj film (pa tudi marsikatero drugo maketo) vidim, kako se vlaki lovijo, čakajo en drugega in se prehitevajo. Imam občutek, da je osnovni namen čimveč prometa na čim manjšem prostoru, ampak v realnosti redko vidiš tak promet. Moj princip je prikazati neko progo čimbolj realistično in na moji maketi je ena sama glavna proga (zaradi prostora sicer zvita ob stenah v dveh nivojih) z nekaj industrije ter ena nekoliko večja ranžirna postaja.
pa brez zamere
Uroš Kunaver
Z zanimanjem sem prebral tvoje prispevke, saj se tudi sam ukvarjam z avtomatizacijo vožnje in privžencev avtomatizacije je relativno malo. Glede uporabe avtomatizacije se povsem strinjam s teboj, da je marsikaj na pravih železnicah avtomatizirano in zakaj torej ne bi bilo tudi na maketi. Po drugi strani pa lahko tudi delno avtomatiziran promet popestri dogajanje na maketi, še posebej če si sam: medtem ko sam vožiš en vlak, računalnik vozi druge.
Friewaldow TrainControler poznam vendar ga ne uporabljam, ker me bolj kot sama uporaba nekega programa zanima lastna izgradnja programa. Priznati pa moram, da je koncept TrainControlerja zelo blizu mojim razmišljanjem in načrtom. Idealen program zame bi moral omogočati ročno delo dispečerju (postavljanje voznih poti ob avtomatskem varovanju premikov kretnic in signalov), kot tudi avtomatizirano vožnjo nekaterih vlakov, kjer računalnik prevzame vlogo manjkajočih človeških operaterjev.
Sam gradim maketo velikosti 6x2m (maketa je ob stenah z 0.5m širokim notranjih prehodom), z cca. 60 kretnicami in cca 250 (predvidenmi) tokovnimi detektorji zasedenosti tirov. Glede scene je v podobnem stanju kot tvoja - tiri so funkcionalni, scene še ni. Ves hardware (razen centrale in dekoderjev) - torej vse stacionarne dekoderje z krmilniki za kretnice ter vse feedback module z detektorji zasedenosti sem razvil in jih izdelujem sam. Izdelal sem že vse krmilnike kretnic, ter nekaj detektorjev zasedenosti tirov.
Zanima me, zakaj si se odločil za omenjene dekoderje in feedback module? Kakšna je cena na kretnico oziroma na detekcijski blok. Mene stane v samogradnji material za eno kretnico (krmilnik+detektor zasedenosti) cca 5€, samo za detaktor pa cca 2€. Prijatelj mi je posredoval tudi naslov komercialnega izdelovalca kretničnih krmilnikov na Loconet vodilu, kjer je priporočena cena 50$, kar se celo s poštnino in davkom približa ceni samogradnje (http://www.teamdigital1.com/prod_catalo ... /src8.html).
Nekje si omenil, da imaš težave s ponovljivostjo mesta ustavljanja vlaka. Ali si umeril hitrost lokomotiv s programom. Ta ima namreč možnost, da s pomočjo treh zaporednih detektorjev zasedenosti avtomatsko izmeriš hitrostni profil lokomotive, ki ga nato program upošteva pri zaviranju. Druga možnost za to pojavljanje je, da ne uporabljaš BEMF oziroma, da je njegov učinek premalo močan. Če nimaš BEMF bo dejanska hitrost odvisna od obremenitve (število vagonov, krivine, klanci). Ali si morda opazil, da se vlak z več vagoni ustavi prej, kot pa če je samo lokomotiva. Če je tako, bo vzrok verjetno v BEMFju.
Uporaba reed relejev se meni ne zdi smiselna. V svetu se to opušča in uporablja detektorje zasedenosti. Prvič gre za nepotrebno podvajanje, drugič pa si vezan na to, da lokomotiva vedno vozi naprej in je vedno le ena. Jaz sem problem zanesljivega ustavljanja rešil tako, da sem vsak blok razdelil na tri dele: na konceh vsakega bloka sem izoliral kratek segment (20 do 30cm - odvisno od dolžine bloka in pričakovane hitrosti), in nanj priklopil dodaten detektor zasedenosti, ki služi kot abslutni stop detektor. Če se vlak zaradi takega ali drugačnega razloga ne ustavi do začetka tega zaščitnega segmenta, ga bo program ustavil, takoj ko pride na ta segment. Tako imam samo eno vrsto detektorjev. Poleg tega lahko na ta način ugotavljaš smer gibanja vlakov. Na ta način lahko za detekcijo zasedenosti uporabljaš tudi vagone. Uporabiti moraš kovinska kolesa, na plastično os prilepiš majhen SMD upor (10K ohm) in upor povežeš z obema kolesoma (npr. s prevodno pasto). Tako opremljen vagon bo tudi sprožil detektor zasedenosti.
Klikanje elektromagnetnih pogonov za kretnice je res moteče. Si razmišljal kaj o počasnih motorčkih (npr. http://trains.com/mrr/default.aspx?c=a&id=870). Premik kretnice je počasen kot pri pravi železnici, zvok pa tudi precej spominja na servo-motor, ki premika kretnice. So pa nekoliko dražje.
Še enkrat moram reči, da me tvoj prispevek zelo prijetno presenetil, me pa motita dve stvari:
Prvič se mi zdi, da so hitrosti (oziroma) pospeški na tvoji progi povsem nerealistični. Na taki kratki razdalji noben vlak ne pospeši tako hitro in tudi končne hitrosi so po moji oceni tam blizu 100km/h, kar je vsaj za tovorne vlake malo prehitro. Ali ti program javlja, kakšna je hitrost vlaka (v merilu seveda)?
Drugič pa bi ti zastavil malce provokativno vprašanje: Kakšen je namen tvoje makete, kaj prikazuje? Ko namreč gledam tvoj film (pa tudi marsikatero drugo maketo) vidim, kako se vlaki lovijo, čakajo en drugega in se prehitevajo. Imam občutek, da je osnovni namen čimveč prometa na čim manjšem prostoru, ampak v realnosti redko vidiš tak promet. Moj princip je prikazati neko progo čimbolj realistično in na moji maketi je ena sama glavna proga (zaradi prostora sicer zvita ob stenah v dveh nivojih) z nekaj industrije ter ena nekoliko večja ranžirna postaja.
pa brez zamere
Uroš Kunaver
-
Aufle
Re: Nadaljevanje monologa
Aufle!
Moje vprašanje je bilo res provokativno, ker je na tak način narejenih zelo veliko slovenskih maket, čeprav bi se dalo tudi drugače. Velokokrat se namreč potem izkaže, da lastnik s tako maketo (ko je enkrat narejena) nima več kaj delati.
1. Gradiš modularno. Najprej narediš zanki in nekaj proge ob eni steni, nato pa maketo podaljšuješ.
2. Narediš celotno maketo in pustiš nekatere povezovalne dele brez scene (dokler nimaš denarja). Maketo lahko zastaviš tudi tako, da imaš nekaj scen (postaja, industrija...) dodelanih, vmes pa je del proge čisto ozek (30 cm). Ta del progo podaljša, je pa poceni toliko kot stane vezana plošča in tir. Če tir še popeskaš in posuješ okolico s travo imaš zelo poceni povezovalne dele.
Aufle, povsem razumem, čamu so namenjeni reed releji in kako deluje program. Glede reed relejev je moja poanta v tem, da lahko namesto njih uporabljaš dodatne detektorje zasedenosti tira na koncih blokov. Ti prav tako omogočajo zanesljivo ustavljanje vlaka, ko ta pripelje na konec bloka, so pa bolj fleksibilni, ker lahko detektiraš tudi pristnost vagonov (če na primer vlak vozi nazaj).
Ne glede na vse moje komentarje, zadeva ti očitno deluje in to je najbolj pomembno. Žal je po moji oceni pri nas zelo malo ljudi, ki bi se spravili postaviti kaj takega, ker je že samo "programiranje" vseh odzivov v programu za večino ljudi očitno pretrd oreh (ali pa jih tak način upravljanja ne zanima). Tvoj primer seveda potrjuje dejstvo, da je kakršnokoli avtomatizacijo bistveno lažje in enostavnejše izvesti s pomočjo programabilnih dekoderjev priključenih na računalnik, na katerem je dejansko definirana vsa logika upravljnja (tako kot pri pravih železnicah).
lep pozdrav
Uroš
Moje vprašanje je bilo res provokativno, ker je na tak način narejenih zelo veliko slovenskih maket, čeprav bi se dalo tudi drugače. Velokokrat se namreč potem izkaže, da lastnik s tako maketo (ko je enkrat narejena) nima več kaj delati.
Škoda, vendar nobena napaka ni nepopravljiva. V takem prostoru bi lahko naredil marsikaj. Predvsem bi lahko progo speljal ob stenah (tako sem naredil sam). Na ta način bi dobil dolžino, ki je najpomembnejša za realističen učinek pa še prostor lahko v sredini uporabiš za kaj drugega. Ali pa del proge od stene zapelješ v prostor v obliki polotoka. V 24 m2 velikem prostoru, bi ob stenah že v eni ravnini dobil 20 m glavne proge, kaj šele če bi zgradil dvonadstropno maketo. Pri gradnji makete ob stenah je težava le, kako premostiti vrata v prostor oziroma, kako priti "noter". Še boljša je varianta makete ob stenah, ki se na obeh koncih zaključi z zanko (pri vratih). Če te skrbi količina materiala, lahko:Aufle napisal/-a:Žalostno je to, da imam v resnici dovolj prostora. Spravil sem se delat maketo v prostor popolnoma prazen velik cca 24 m2, maketa pa je velika samo 2,5 x 1.4m. Nisem vedel, kako veliko naj v začetku zastavim, da mi pozneje ne bi ostala nedokončana. Pa vidim, da sem sklepal popoplnoma narobe. Moral bi narediti največjo možno z bolj realnimi dožinami blokov, na katerih bi lahko vozile kompozicije z vsaj 5 ali 6 vagoni, pri tej pa sem omejen na 2 do največ 4 enoosnih.
1. Gradiš modularno. Najprej narediš zanki in nekaj proge ob eni steni, nato pa maketo podaljšuješ.
2. Narediš celotno maketo in pustiš nekatere povezovalne dele brez scene (dokler nimaš denarja). Maketo lahko zastaviš tudi tako, da imaš nekaj scen (postaja, industrija...) dodelanih, vmes pa je del proge čisto ozek (30 cm). Ta del progo podaljša, je pa poceni toliko kot stane vezana plošča in tir. Če tir še popeskaš in posuješ okolico s travo imaš zelo poceni povezovalne dele.
Kot sem rekel je meni glavni izziv napisati program, ki bi omogočal nekaj podobnega in nimam namena vključiti vseh možnosti, ki jih ponuja Freiwald. Ker delujem v skupini, ki nadvse ceni relistično vožnjo, je moj program zaenkrat bolj dodelan na tem področju in omogča res realistično vožnjo (namesto neposredno hitrosti upravljaš z ročico za moč in zavore) - več o tem na http://www.ctk.uni-lj.si/users/kunaver/ ... Panel.html. Od upravljanja prog je zaenkrat na voljo le enostavno upravljanje kretnic brez zaščite. Vse ostalo še pride.Aufle napisal/-a:Upam da boš napravil kaj boljšega ali pa da ne bom podcenjevalen, vsaj kaj tako dobrega kot Freiwald. Tvojega programa ne poznam, Freiwalda pa sem glede na to , kar mi vozi po progi, že kar precej. Verjamem, da je tudi izdelava lastnih modulov in načina upravljanja velik izziv in zadovoljstvo.
Aufle, povsem razumem, čamu so namenjeni reed releji in kako deluje program. Glede reed relejev je moja poanta v tem, da lahko namesto njih uporabljaš dodatne detektorje zasedenosti tira na koncih blokov. Ti prav tako omogočajo zanesljivo ustavljanje vlaka, ko ta pripelje na konec bloka, so pa bolj fleksibilni, ker lahko detektiraš tudi pristnost vagonov (če na primer vlak vozi nazaj).
In ravno v tem se ne strinjam s tabo! Najbolje bi bilo, da ima vsak vagon nek odjemnik (oziroma porabnik toka), da so detektirana vsa vozila. Kako to narediš, sem opisal v prejšnjem postu, je pa precej dela. Druga rešitev (ki jo predlagajo nekje celo avtorji tvojega programa) je, da imaš na koncu vedno vagon, ki ima nek porabnik toka. Ker vlak ne sme biti daljši od bloka, je blok označen kot zaseden vse dokler ga ne zapusti ta zadnji vagon. Je pa to nepraktično, ker ne veš kateri vagon bo zadnji (razen pri ameriških vlakih, kjer je zadnji vedno caboose in lahko vse caboose opremiš z uporčki ali lučmi). V tvojem primeru, ko je detektirana samo lokomotiva, pa program iz hitrosti vlaka in dolžine izračuna kdaj je zadnji vagon zapustil blok. Če imaš torej vmes v vlaku en vagon z razsvetljavo, bi bilo za pričakovati, da bo blok samo zaseden malo dalj časa, ker bo program računal čas od zadnje detekcije zasedenosti. Kakšne motnje v pozicioniranju pa opažaš ti?Aufle napisal/-a:No kot sem že opisal je detekcija zasedenosti določenega tira izvedena s tokovno detekcijo in pri tem sem naletel na težave: V primeru izvedbe razsvetljevanja vagonov, kjer je odjem toka izveden preko koles vagona, seveda zmoti delovanje pozicioniranja vlakov na progi, zato je pogoj, da če želimo imeti razsvetljavo v vagonih da le to izvedemo z napajanjem iz lokomotive ali pa da je nameščen vagon, ki ima odjem toka takoj za lokomotivo.
To bi bilo sicer zelo lepo, ampak kot praviš: Cena - sitnica. Mislim, da se da večino stvari izvesti tudi brez takega sistema (vsaj lokacijo posameznih vlakov zna Freiwald kar dobro slediti).Aufle napisal/-a:No glavna fora tele Lissy pa je seveda v pozicioniranju ne samo lokomotiv oziroma vlakov, temveč posameznih vagonov. Pod vsak vagon naj bi namestili en odddajnik in vsakemu določili svoj naslov (od 1000 naprej - to je predlog) in potem bi seveda zasledovali pot vsakega vagona, točno bi vedeli kateri vagoni sestavljajo kompozicijo in točne kje se v danem trenutku nahajajo (zapuščeni na kakem stranskem tiru....). Cena - prava sitnica...
No tu pa Friewald ne dela v skladu s fizikalnimi lastnostmi. Končna hitrost v bistvu ni odvisna od teže vlaka (no, je - ko trenje in zračni upor presežeta vlečno silo...) ampak je pospešek. Če se vsi vlaki iz neke hitrosti ustavijo na enaki razdalji ali speljejo na enaki razdalji je pospešek enak. Zato ti bo dolg tovorni vlak ravno tako ustavil na 50 cm, kot ena sama lokomotiva. Je pa to seveda kompromis, ki zagotavlja, da se vlak vedno mehko ustavi znotraj bloka. Če bi hoteli napraviti realistično zaviranje, bi moral težak vlak zavirati še pred vstopom v blok ali pa imeti zelo dolge bloke.Aufle napisal/-a:Nato moramo definirati vlak. Vlaku določimo eno ali več lokomotiv, ter težo vagonov in skupno dolžino vlaka. Glede na te podatke in glede na lastnosti določene lokomotive program takoj izračuna maksimalno hitrost vlaka. Težji ko je, manjša je hitrost. Nato definiramo za vsak blok dolžino na kateri naj se vsak vlak ki pripelje na blok zaustavi, če je potrebno. Definiramo dolžino za obe strani prihoda na blok. Če so vsi podatki, ki smo jih vnesli pravilni, se mora vsak vlak zaustaviti ne glede na obtežitev na istem mestu. Seveda potrebujemo zato obvezno nameščen dekoder z BEMFom v lokomotivi.
Ne glede na vse moje komentarje, zadeva ti očitno deluje in to je najbolj pomembno. Žal je po moji oceni pri nas zelo malo ljudi, ki bi se spravili postaviti kaj takega, ker je že samo "programiranje" vseh odzivov v programu za večino ljudi očitno pretrd oreh (ali pa jih tak način upravljanja ne zanima). Tvoj primer seveda potrjuje dejstvo, da je kakršnokoli avtomatizacijo bistveno lažje in enostavnejše izvesti s pomočjo programabilnih dekoderjev priključenih na računalnik, na katerem je dejansko definirana vsa logika upravljnja (tako kot pri pravih železnicah).
lep pozdrav
Uroš
Dovolita, da se malo vmešam. Sicer nimam ne makete, kaj šele česarkoli na DCCju vendar upam, da bom z leti prišel do obojega. Maketo bova verjetno s prijateljem skup spravila v naslednjih mesecih a bo na začetku zagotovo na analogen sistem.
Zdej pa k vprašanjem. Nisem se oglasil na Freiwaldovi strani, na strani g. Kunaverja že nekaj časa nisem bil dasiravno mi je zelo zelo zanimiva in je zelo deskriptivna - pohvalno! Vseeno pa me zanima naslednje. Računalnik je vezan verjetno na nek (de)koder, v katerega se stekajo podatki s proge. Kako je povezan z računalnikom, kakšne so kaj omejitve te zadeve in katere pridejo v poštev? Je ta škatla lahko tudi samostojna ali je nujno vezana na računalnik?
Kar pa se javljalnikov tiče pa je g. Kunaver omenil, da se bloke razdeljuje v podbloke... Nekje v vajinem pogovoru sem zasledil, da je potem vsak tak blok ločeno napajan. Napajan je potem verjetno iz onega (de)koderja, predvidevam da posredno?
Pa še eno čisto, recimo banalno vprašanje. Imaš analogni sistem, kupiš lokomotivo z dekoderjem in po možnosti z zvokovnim generatorjem. Ali lahko tako lokomotivo brez posega voziš (z omejitvami) na analognem sistemu ali ne? Sprašujem zato, ker bo Roco v jeseni izdal model parne lokomotive serije 52 tudi z takim dekoderjem in ker je menda zelo podobna našim 33-tkam, bi razmišljal o njej za recimo novo leto...
Hvala za odgovore, pa še naprej nadaljujta z debato, ki mi je sila zanimiva. Aufle, ker si testiral nekaj (de)koderjev, bi bil hvaležen, če še kaj o tej zadevi napišeš, magari kot poseben post.
Zdej pa k vprašanjem. Nisem se oglasil na Freiwaldovi strani, na strani g. Kunaverja že nekaj časa nisem bil dasiravno mi je zelo zelo zanimiva in je zelo deskriptivna - pohvalno! Vseeno pa me zanima naslednje. Računalnik je vezan verjetno na nek (de)koder, v katerega se stekajo podatki s proge. Kako je povezan z računalnikom, kakšne so kaj omejitve te zadeve in katere pridejo v poštev? Je ta škatla lahko tudi samostojna ali je nujno vezana na računalnik?
Kar pa se javljalnikov tiče pa je g. Kunaver omenil, da se bloke razdeljuje v podbloke... Nekje v vajinem pogovoru sem zasledil, da je potem vsak tak blok ločeno napajan. Napajan je potem verjetno iz onega (de)koderja, predvidevam da posredno?
Pa še eno čisto, recimo banalno vprašanje. Imaš analogni sistem, kupiš lokomotivo z dekoderjem in po možnosti z zvokovnim generatorjem. Ali lahko tako lokomotivo brez posega voziš (z omejitvami) na analognem sistemu ali ne? Sprašujem zato, ker bo Roco v jeseni izdal model parne lokomotive serije 52 tudi z takim dekoderjem in ker je menda zelo podobna našim 33-tkam, bi razmišljal o njej za recimo novo leto...
Hvala za odgovore, pa še naprej nadaljujta z debato, ki mi je sila zanimiva. Aufle, ker si testiral nekaj (de)koderjev, bi bil hvaležen, če še kaj o tej zadevi napišeš, magari kot poseben post.
Goran
Gorchi!
Tvoja vprašanja so zelo dobrodošla.
1. Računalnik priklopiš direktno na centralo (običajno preko RS232, toje serijskega vmesnika).
2. Računalnih priklopiš na omrežje (vodilo, bus), to je ožičenje na katerem so običajno ročni krmilniki ter feedback moduli, lahko pa so stacionarni dekoderji. Če pogledaš sliko, ki je v mojem članku:
govorimo o levi strani, ki je v rumenem okvirju. Eno najbolj fleksibilnih omrežij za povezavo naprav (trotlov, dekoderjev, računalnikov... in centrale) je Loconet, ki ga poleg Digitraxa uporabljajo še centrale Intellibox (Uhlenbrock), Fleischmann in Piko. Na Loconet priključiš računalnik preko vmesnika - zelo preprost vmesnik (v bistvu samo pretvornik nivojev signalov) izdeluje Digitrax, zelo dober vmesnik LocoBuffer II, ki vsebuje buffer (ne more priti do izgubljenih sporočil) ponuja podjetje RR-Circuits (http://rr-cirkits.com/), lahko pa ga narediš tudi v samogradnji (http://users.pandora.be/deloof/). Podobno omrežje (ki pa povezuje samo upravljalnike) je Lentzov XpresNet. Tudi Merklinov vmesnik, kamor povežeš S88 kompatibilne naprave ima najbrž značaj omrežja.
Uhlenbrockov Intellibox (in kompatibilci Fleischman ter Piko) omogočajo tudi neposreden priklop računalnika na centralo. Kaj lahko računalnik počne preko omrežja ali direktnega vklopa na centralo je odvisno od protokola. Običajno se lahko računalnik obnaša kot upravljalnik (trotl) in preklaplja kretnice, lahko pa tudi kaj več. Loconet je na primer zasnovan tako, da lahko vsaka naprava govori z vsako in vse slišijo vso komunikacijo (kot računalniška omrežja). Centrala nima nobene posebne vloge, razen da vzdržuje podatke o hitrosti lokomotiv in skrbi za DCC (na sliki vijolično). Zato je lahko na Loconetu na primer feedback modul, ki ga centrala sploh ne pozna, njegova sporočila pa posluša računalnik ali kak drug modul - na primer kretnični dekoder. Še več: komunikacija preko lokoneta lahko teče celo brez centrale (rabiš le en majhen izvor konstantnega toka 15 mA). Tako bi lahko uporabil Loconet dekoderje in detektorje za upravljanje kretnic in semaforjen z računalnikom na analogni maketi ali na maketi, kjer DCC upravljamo z nekim drugim (npr Lenz) sistemom - take postavitve v svetu obstajajo. Če se malo pošalim, bi se dalo celo printati na oddaljen tiskalnik preko lokoneta - le malo počasi bi šlo.
Direktni priklop računalnika na Intellibox preko RS232 podpira Merklinov P50x protokol o katerem ne vem prav dosti.
Če torej bolj direktno odgovorim na tvoje vprašanje: V primeru Loconteta se podatki nikamor ne stekajo ampak so na razpolago vsem napravam, ki poslušajo na Lokonetu. V primeru direktnega priklopa pa računalniku podatke posreduje centrala. Kot sem že rekel v primeru lokoneta lahko komunicirata poljubni napravi med seboj in računalnik niti centrala nista potrebna. Sposobnosti in omejitve so odvisne od uporabljenega protokola (Loconet, P50x, XpressNet....). Osebno priporočam nakup centrale, ki podpira Loconet, ker za Loconet na voljo zelo veliko rešitev (tudi samogradenj). Intellibox, Fleschmann in Pico poleg Loconeta in DCCja ponujajo še druge protokole, so pa zato dražje kot Digitrax, ki je čista Loconet/DCC centrala.
Še nekaj: rad bi omenil en terminološki problem, ko govorimo o stacionarnih dekoderjih oziroma krmilnikih kretnic (kar se v praksi uporablja skoraj kot sinonim). Ena vrsta kretničnih dekoderjev se lahko priključi na DCC, druga pa na eno od omenjenih omrežij. Vsak od beh pristopov ima svoje prednosti in slabosti (o tem kdaj drugič). Ker pa je izraz dekoder tesno povezan z DCC sam kot splošno ime te naprave raje uporabljam krmilnik kretnic, medtem ko stacionarni dekoder bolj ozko opredeljuje DCC kretnični dekoder.
lep pozdrav
Uroš
Tvoja vprašanja so zelo dobrodošla.
Kako je računalnik povezan s centralo, dokderji in ostali, je zelo odviscno od sistema in ni predmet DCC standarda. V glavnem sta dve varianti:Gorchi napisal/-a:... Vseeno pa me zanima naslednje. Računalnik je vezan verjetno na nek (de)koder, v katerega se stekajo podatki s proge. Kako je povezan z računalnikom, kakšne so kaj omejitve te zadeve in katere pridejo v poštev? Je ta škatla lahko tudi samostojna ali je nujno vezana na računalnik?
1. Računalnik priklopiš direktno na centralo (običajno preko RS232, toje serijskega vmesnika).
2. Računalnih priklopiš na omrežje (vodilo, bus), to je ožičenje na katerem so običajno ročni krmilniki ter feedback moduli, lahko pa so stacionarni dekoderji. Če pogledaš sliko, ki je v mojem članku:
govorimo o levi strani, ki je v rumenem okvirju. Eno najbolj fleksibilnih omrežij za povezavo naprav (trotlov, dekoderjev, računalnikov... in centrale) je Loconet, ki ga poleg Digitraxa uporabljajo še centrale Intellibox (Uhlenbrock), Fleischmann in Piko. Na Loconet priključiš računalnik preko vmesnika - zelo preprost vmesnik (v bistvu samo pretvornik nivojev signalov) izdeluje Digitrax, zelo dober vmesnik LocoBuffer II, ki vsebuje buffer (ne more priti do izgubljenih sporočil) ponuja podjetje RR-Circuits (http://rr-cirkits.com/), lahko pa ga narediš tudi v samogradnji (http://users.pandora.be/deloof/). Podobno omrežje (ki pa povezuje samo upravljalnike) je Lentzov XpresNet. Tudi Merklinov vmesnik, kamor povežeš S88 kompatibilne naprave ima najbrž značaj omrežja.
Uhlenbrockov Intellibox (in kompatibilci Fleischman ter Piko) omogočajo tudi neposreden priklop računalnika na centralo. Kaj lahko računalnik počne preko omrežja ali direktnega vklopa na centralo je odvisno od protokola. Običajno se lahko računalnik obnaša kot upravljalnik (trotl) in preklaplja kretnice, lahko pa tudi kaj več. Loconet je na primer zasnovan tako, da lahko vsaka naprava govori z vsako in vse slišijo vso komunikacijo (kot računalniška omrežja). Centrala nima nobene posebne vloge, razen da vzdržuje podatke o hitrosti lokomotiv in skrbi za DCC (na sliki vijolično). Zato je lahko na Loconetu na primer feedback modul, ki ga centrala sploh ne pozna, njegova sporočila pa posluša računalnik ali kak drug modul - na primer kretnični dekoder. Še več: komunikacija preko lokoneta lahko teče celo brez centrale (rabiš le en majhen izvor konstantnega toka 15 mA). Tako bi lahko uporabil Loconet dekoderje in detektorje za upravljanje kretnic in semaforjen z računalnikom na analogni maketi ali na maketi, kjer DCC upravljamo z nekim drugim (npr Lenz) sistemom - take postavitve v svetu obstajajo. Če se malo pošalim, bi se dalo celo printati na oddaljen tiskalnik preko lokoneta - le malo počasi bi šlo.
Direktni priklop računalnika na Intellibox preko RS232 podpira Merklinov P50x protokol o katerem ne vem prav dosti.
Če torej bolj direktno odgovorim na tvoje vprašanje: V primeru Loconteta se podatki nikamor ne stekajo ampak so na razpolago vsem napravam, ki poslušajo na Lokonetu. V primeru direktnega priklopa pa računalniku podatke posreduje centrala. Kot sem že rekel v primeru lokoneta lahko komunicirata poljubni napravi med seboj in računalnik niti centrala nista potrebna. Sposobnosti in omejitve so odvisne od uporabljenega protokola (Loconet, P50x, XpressNet....). Osebno priporočam nakup centrale, ki podpira Loconet, ker za Loconet na voljo zelo veliko rešitev (tudi samogradenj). Intellibox, Fleschmann in Pico poleg Loconeta in DCCja ponujajo še druge protokole, so pa zato dražje kot Digitrax, ki je čista Loconet/DCC centrala.
Še nekaj: rad bi omenil en terminološki problem, ko govorimo o stacionarnih dekoderjih oziroma krmilnikih kretnic (kar se v praksi uporablja skoraj kot sinonim). Ena vrsta kretničnih dekoderjev se lahko priključi na DCC, druga pa na eno od omenjenih omrežij. Vsak od beh pristopov ima svoje prednosti in slabosti (o tem kdaj drugič). Ker pa je izraz dekoder tesno povezan z DCC sam kot splošno ime te naprave raje uporabljam krmilnik kretnic, medtem ko stacionarni dekoder bolj ozko opredeljuje DCC kretnični dekoder.
Bloki so v tem kontekstu mišljeni kot upravljalni bloki, definirani v programu za upravljanje - en blok je prostor (običajno med dvema kretnicama ali zaporednima signaloma), ki lahko (spet iz upravljalskega stališča) vsebuje en vlak. Blok je v mojem primeru razdeljen na tri detekcijske segmente (sredni in dva kratka končna), ki imajo (vsaj) eno tirnico elekrično ločeno in so napajani iz iste centrale vsak preko svojega detetektorja zasedenosti. Detektor zazna ali gre skoži žico kakšen tok (na progi je nek porabnik) ali ne. Se pravi napajalnik je isti, žica pa gre za vsak detekcijski segment skozi svoj detektor. Če imaš zadevo v DCC lahko znotraj bloka še vedno voziš dve ali več lokomotiv neodvisno. Bloka v tem smislu torej ne smeš zamenjevati z blokom pri DC, kjer je vsak blok ločeno napajan. V DCC je napajanje eno samo (lahko je več napajalikov zaradi velike obremenitve, ne zaradi blokov).Gorchi napisal/-a:Kar pa se javljalnikov tiče pa je g. Kunaver omenil, da se bloke razdeljuje v podbloke... Nekje v vajinem pogovoru sem zasledil, da je potem vsak tak blok ločeno napajan. Napajan je potem verjetno iz onega (de)koderja, predvidevam da posredno?
Če dekoder to omogoča lahko - večina sodobnih dekoderjev to omogoča. Razlika je le v tem, da lokomotiva začne voziti šele pri neki določeni napetosti, ki je dovolj velika, da začne dekoder delovati. Če kupuješ rabljeno lokomotivo moraš paziti, ker se da to funkcionalnost tudi izklopiti - seveda z DCC programatorjem. Tudi zvok deluje (omejeno), če je zvočni dekoder temu namenjen. Več o tem poglej v mojem članku: http://www.ctk.uni-lj.si/users/kunaver/ ... lokomotive. Ti pa vseeno toplo priporočam, da ugrizneš in nabaviš DCC centralo - ne bo ti žal, sploh ker sta s prijeteljem dva in bosta brez težav lahko vozila vsak svoj vlak.Gorchi napisal/-a:Pa še eno čisto, recimo banalno vprašanje. Imaš analogni sistem, kupiš lokomotivo z dekoderjem in po možnosti z zvokovnim generatorjem. Ali lahko tako lokomotivo brez posega voziš (z omejitvami) na analognem sistemu ali ne? Sprašujem zato, ker bo Roco v jeseni izdal model parne lokomotive serije 52 tudi z takim dekoderjem in ker je menda zelo podobna našim 33-tkam, bi razmišljal o njej za recimo novo leto...
lep pozdrav
Uroš
Tudi jaz z zanimanjem spremljam debato.
Me pa zanimajo zaenkrat še bolj osnovne elektrotehnične zadeve.
Predvsem javljalnik zasedenosti. Tako iz glave bi rekel da je to nekakšen diferencialni ojačevalnik, to je prvo kar mi je padlo na pamet. So tudi enostavnejše rešitve? Tudi jaz imam namen narediti avtomatizacijo proge, nekako v načrtih sem imel z kakšnim bolj zmogljivim mikrokontrolerjem, samo izgleda da bo vseeno boljši računalnik. Verjetno si bom tudi sposodil progam g. Kunaverja.
Zaenkrat me zanima kako je narejen detektor zasedenosti, oz vsaj na kakšen princip deluje. Izdelal sem si že vezje ki mi preklaplja elektromagnetne kretnice, kar mi je tudi všeč, saj hočem zaenkrat sam določati pozicijo kretnic (mislim da imajo enako narejeno tudi v klubu g.Kunaverja, vsaj ko sem bil tam se je preklapljalo na enak način).
Kje se bi dalo prebrati kaj o železniških signalih, saj ko sem nekaj gledal zgleda zlo zakomplicirano in zato sem si nekak zamislil signal s samo rdečo pa zeleno lučjo.
Me pa zanimajo zaenkrat še bolj osnovne elektrotehnične zadeve.
Predvsem javljalnik zasedenosti. Tako iz glave bi rekel da je to nekakšen diferencialni ojačevalnik, to je prvo kar mi je padlo na pamet. So tudi enostavnejše rešitve? Tudi jaz imam namen narediti avtomatizacijo proge, nekako v načrtih sem imel z kakšnim bolj zmogljivim mikrokontrolerjem, samo izgleda da bo vseeno boljši računalnik. Verjetno si bom tudi sposodil progam g. Kunaverja.
Zaenkrat me zanima kako je narejen detektor zasedenosti, oz vsaj na kakšen princip deluje. Izdelal sem si že vezje ki mi preklaplja elektromagnetne kretnice, kar mi je tudi všeč, saj hočem zaenkrat sam določati pozicijo kretnic (mislim da imajo enako narejeno tudi v klubu g.Kunaverja, vsaj ko sem bil tam se je preklapljalo na enak način).
Kje se bi dalo prebrati kaj o železniških signalih, saj ko sem nekaj gledal zgleda zlo zakomplicirano in zato sem si nekak zamislil signal s samo rdečo pa zeleno lučjo.
Najprej naj se zahvalim za lepo razlago in se opravičujem, če je na Tvoji strani bilo to že razloženo pa nisem prebral. Vem, da bom nekoč prešel na podoben način vodenja, bolj je vprašanje časa in denarja. Pri meni, ko imam za DCC skoraj sposobne trenutno le 3 lokomotive (manjkajo dekoderji) še ni tak problem, pri prijatelju pa je malce večji saj je njegova zaloga lokomotiv precej obsežna.ukunaver napisal/-a: Ti pa vseeno toplo priporočam, da ugrizneš in nabaviš DCC centralo - ne bo ti žal, sploh ker sta s prijeteljem dva in bosta brez težav lahko vozila vsak svoj vlak.
Nekak se navdušujem nad ESU centralo; mogoče jo poznata/e pa me zanima jo vaše izkušnje?
Goran
Diehart!
Druga vrsta detektorjev za detekcijo uporablja indukcijo oziroma učinek transformatorja. Pri tem eno napajalno žico speljemo skozi (ali jo nekajkrat ovijemo okrog) drobnega feritnega transformatorja. Ko skozi napajalno žico steče tok, se v transformatorju inducira šibek tok, ki ga ojačimo - vse ostalo deluje enako kot pri prvi vrsti detektorja. Prednost te vrste je, da ni nobenega padca napetosti v napajanju tirov, bistvena slabost pa je cena, ki je kar nekajkrat večja od prvega tipa.
Če slednje, za kakšen protokol je narejeno tvoje vezje (DCC, Loconet....)
Moj "dekoder" oziroma vhodno/izhodni modul deluje na Loconet vodilu, tako da lahko kretnice upravljaš bodisi iz računalnika, ročnega upravljalnika ali stikal na prednji plošči makete.
Gorchi!
Če tvoj prijatelj opremi še tri lokomotive, jih imata skupaj 6, kar je več kot dovolj za začetek. Da ne bo teklo samo teh 6 lokomotiv, lahko dekoderje priklopita preko konektorjev, tako da jih lahko občasno menjata med lokomotivami. Priznam, da je sicer malo nerodno, ampak če si na tesno z budžetom, je tudi to rešitev. Če nameravata sčasoma preiti na DCC se vama ne splača graditi makete z DC bloki in bosta na DC v vsakem primeru peljala lahko samo eno lokomotivo.
Aufle!
Glede javljalnikov pozicije kretnic se strinjam s teboj. Rad pa bi opozoril, da lahko kretnice, ki imajo elektromagnetne pogone premikaš tudi z roko ali pa jih premakne vlak ki prereže kretnico (vozi v kretnico iz "napačne" smeri) - če uporabljaš kretnice z izoliranim srcem. Nasprotno pa kretnic, ki jih poganjaš s "slow motion" motorji ne moreš premikati z roko (v pravi položaj jih tišči pero). Jaz nikjer ne uporabljam javljalnikov položaja kretnic. Ker imajo Tortoise pogoni stikalo za preklop polaritete srca že vgrajeno, tudi ne rabim relejev.
lep pozdrav
Uroš
Javljalniki zasedenosti delujejo na principu detekcije toka na nekem tirnem odseku. Če je na njem lokomotiva, ta porablja določen tok (to velja za DCC, kjer dekoder tudi ob mirivanju lokomotive porablja določen tok). Namesto lokomotive je lahko vagon z osvetlitvijo ali pa preprosto majhen upor povezan na obe kolesi. Vagonov s plastičnimi kolesi na ta način ne moremo detektirati. Obstajata (vsaj) dva tipa detektorjev. Pri enem (te uporabljam jaz) gre tok na poti v tračnice skozi par paralelno vezanih diod, postavljenih v nasprotni smeri. DCC je izmeničen signal, zato morata biti diodi dve, da gresta skozi obe polperiode toka. Na diodah nastane majhen padec napetosti (diode predstavljata nekakšen upor), ki je odvisen od toka. "Moja" vezja (za katere sem osnovne sheme dobil na internetu) zaznajo že tok 1,5 mA. Napetostno razliko na obeh straneh diode nato ojačamo s serijo operacijskih ojačevalcev in (običajno) preko optokoplerja krmilimo nek digitalen signal. V mojem primeru gre ta digitalen signal v elektronski modul (ki je hkrati kretnični dekoder/upravljalnik in feedback modul), ta pa generira sporočila o spremembi stanja detektorja in jih pošilja po Lokonetu drugim napravam. Slabost te vrste detektorjev, je da pride do padca napetosti 1-1,5V (odvisno od uporabljenih diod). Če imamo nekatere dele proge vezane preko detektorjev, druge pa direktno na centralo, bomo lahko pri uporabi nekaterih dekodejev opazili razlike v hitrosti lokomotive na enih in drugih odsekih. Rešitev je v uporabi dekoderjev, ki imajo interno stabilizacijo napetosti (oz. napetostno referenco) - npr. Zimo MX63 ali pa da prav vse segmente proge povežemo z napajanjem preko diod. Pri tem lahko prave detektorje uporabimo samo tam, kjer jih res potrebujemo (in si jih lahko privoščimo), drugje pa v napajalno žico za tir le povežemo par diod (kar je cenovno zanemarljivo).diehart napisal/-a:Tudi jaz z zanimanjem spremljam debato.
Me pa zanimajo zaenkrat še bolj osnovne elektrotehnične zadeve.
Predvsem javljalnik zasedenosti. Tako iz glave bi rekel da je to nekakšen diferencialni ojačevalnik, to je prvo kar mi je padlo na pamet. So tudi enostavnejše rešitve? ....
...Zaenkrat me zanima kako je narejen detektor zasedenosti, oz vsaj na kakšen princip deluje.
Druga vrsta detektorjev za detekcijo uporablja indukcijo oziroma učinek transformatorja. Pri tem eno napajalno žico speljemo skozi (ali jo nekajkrat ovijemo okrog) drobnega feritnega transformatorja. Ko skozi napajalno žico steče tok, se v transformatorju inducira šibek tok, ki ga ojačimo - vse ostalo deluje enako kot pri prvi vrsti detektorja. Prednost te vrste je, da ni nobenega padca napetosti v napajanju tirov, bistvena slabost pa je cena, ki je kar nekajkrat večja od prvega tipa.
Kaj počne tvoje vezje? Ali gre samo za aktuator (ojačevalec) ali pa lahko tvoje kretnice upravljaš tudi preko računalnika, ročnega upravljalnika...diehart napisal/-a:Izdelal sem si že vezje ki mi preklaplja elektromagnetne kretnice, kar mi je tudi všeč, saj hočem zaenkrat sam določati pozicijo kretnic (mislim da imajo enako narejeno tudi v klubu g.Kunaverja, vsaj ko sem bil tam se je preklapljalo na enak način).
Če slednje, za kakšen protokol je narejeno tvoje vezje (DCC, Loconet....)
Moj "dekoder" oziroma vhodno/izhodni modul deluje na Loconet vodilu, tako da lahko kretnice upravljaš bodisi iz računalnika, ročnega upravljalnika ali stikal na prednji plošči makete.
Gorchi!
gorchi napisal/-a:Pri meni, ko imam za DCC skoraj sposobne trenutno le 3 lokomotive (manjkajo dekoderji) še ni tak problem, pri prijatelju pa je malce večji saj je njegova zaloga lokomotiv precej obsežna.
Če tvoj prijatelj opremi še tri lokomotive, jih imata skupaj 6, kar je več kot dovolj za začetek. Da ne bo teklo samo teh 6 lokomotiv, lahko dekoderje priklopita preko konektorjev, tako da jih lahko občasno menjata med lokomotivami. Priznam, da je sicer malo nerodno, ampak če si na tesno z budžetom, je tudi to rešitev. Če nameravata sčasoma preiti na DCC se vama ne splača graditi makete z DC bloki in bosta na DC v vsakem primeru peljala lahko samo eno lokomotivo.
Aufle!
Glede javljalnikov pozicije kretnic se strinjam s teboj. Rad pa bi opozoril, da lahko kretnice, ki imajo elektromagnetne pogone premikaš tudi z roko ali pa jih premakne vlak ki prereže kretnico (vozi v kretnico iz "napačne" smeri) - če uporabljaš kretnice z izoliranim srcem. Nasprotno pa kretnic, ki jih poganjaš s "slow motion" motorji ne moreš premikati z roko (v pravi položaj jih tišči pero). Jaz nikjer ne uporabljam javljalnikov položaja kretnic. Ker imajo Tortoise pogoni stikalo za preklop polaritete srca že vgrajeno, tudi ne rabim relejev.
lep pozdrav
Uroš
-
Aufle
Re: Upravljanje makete
yx
Zadnjič spremenil Aufle, dne 14.08.2008, 23:03, skupaj popravljeno 1 krat.
Re: Upravljanje makete
Dragi Aufle!
Kot vidim na tvojem posnetku, vendarle potrebuješ za pravilno ustavljanje pri vožnji nazaj magnet tudi na zadnjem vagonu. To je po mojem zelo nerodno, ker ne veš kateri bo zadnji (no seveda če voziš ves čas iste vlake, potem gre - ampak pri moji maketi se sestava vlakov ves čas spreminja). Ali boš selil magnet ali boš vse vagone opremil z njimi?
Res je, da oba uporabljava tri detektorje in res je, da se da tudi z reed releji veliko narediti. Kar trdim, je, da vsaj za moje namene reed releji niso tako ustrezni kot detektorji zasedenosti. Kot rečeno (in videno tudi pri tebi) moraš imeti pri vožnji nazaj prožilec (magnet v tvojem primeru, upor v mojem).
Problem reed relejev je v tem, da se sprožijo za hip, ko je vlak nad njim, detektor zasedenosti pa je ves čas vklopljen, ko sedi lokomotiva (oziroma vagon z uporom) pred izvozom iz bloka in to stanje lahko vedno detektiraš. To je posebej ugodno ob startu (če si na primer vmes karkoli spreminjal), ker sistem sam zatipa, kje so vlaki že povsem blizu izhoda iz bloka.
Tudi ko voziš v blok, lahko z detektorjem zaznaš, kdaj je zadnji vagon že dovolj daleč od kretnice, da ne ovira mimoidočih vlakov. Tudi pri pravih železnicah je narejena detekcija tako, da zazna, če se kakrkoli nahaja v območju bližine kretnice in v takem primeru prepreči premik kretnice in vožnjo po drugi ruti. Tega seveda ne rabiš, če zagotoviš, da so vlaki dovolj kratki, da se to ne zgodi.
Glede montaže se ne bi strinjal s teboj. Jaz prerežem večinoma eno od obeh tirnic samo dvakrat (včasih tudi obe zaradim zmanjševanja motenj). Rezanje je hitro in enostavno, le dodatno napajalno žico rabiš, ki jo pa pelješ z drugimi na blok detektorjev (v bloku jih je
. Tako hkrati z napajalnimi žicami poskrbim za detekcijo in ne rabim nič drugega. Za reed rele moraš pa tudi pripraviti prostor, poleg tega pa moraš potegniti posebne žice še na nek drug kos elektronike. Stvar okusa!
Koles ni treba kupovati (razen če imaš plastična - ki pa jih jaz v vsakem primeru zamenjam že zaradi voznih lastnosti) ampak ji opremiš z SMD upori (cena enega je 0,03€), je pa to res precej dela. Če pa hočeš (tako kot jaz v prihodnosti) neodvisno detektirati vsak kos voznega parka, moraš pač ugrizniti v to.
Aufle, jaz te nočem napadati, želim le tebe in druge opozoriti na nekatere druge možnosti. Zate zadeva deluje in to je odlično, jaz pa imam nekoliko drugačne potrebe in interese in sem zato izbral svojo rešitev (ki je priznam nekoliko dražja). Oba sva en drugemu in ostalim svoje poglede argumentirala. Noben od naju ne bo spreminjal sistema, tisti pa ki želijo kaj takega narediti pa lahko:
1. Na tvojem primeru vidijo, da se da,
2. vedo da sva pri nas vsaj dva, ki imava teke interese in nekaj znanja tudi in
3. se lahko po želji odločijo za eno ali drugo varianto.
Moram reči, da sem se doslej še največ naučil ob argumentirani debati za in proti, tako da na tole najino debato gledam le kot na izmenjavo mnenj.
Lep pozdrav in obilo veselja pri vožnji.
Uroš
Kot vidim na tvojem posnetku, vendarle potrebuješ za pravilno ustavljanje pri vožnji nazaj magnet tudi na zadnjem vagonu. To je po mojem zelo nerodno, ker ne veš kateri bo zadnji (no seveda če voziš ves čas iste vlake, potem gre - ampak pri moji maketi se sestava vlakov ves čas spreminja). Ali boš selil magnet ali boš vse vagone opremil z njimi?
Povsem napačna in zgrešena trditev: Za detekcijo zasedenosti enega bloka uporabljam, kot že tolikokrat rečeno..bla...bla... en tokovni detektor in dva detektorja z reed kontakti. Reed kontakte je enostavneje namestiti, ni potrebno rezati tirnic (v tvojem primeru, moraš rezati v enem bloku tirnico 4x v mojem samo 2x). Pravzaprav pa oba uporabljava po tri detektorje na blok. Reed rele je flexibilen. Pod tirnico ga lahko nameščam v poljuben položaj plus minus nekaj cm. V tvojem primeru, ko prežegaš, prežagaš.
Res je, da oba uporabljava tri detektorje in res je, da se da tudi z reed releji veliko narediti. Kar trdim, je, da vsaj za moje namene reed releji niso tako ustrezni kot detektorji zasedenosti. Kot rečeno (in videno tudi pri tebi) moraš imeti pri vožnji nazaj prožilec (magnet v tvojem primeru, upor v mojem).
Problem reed relejev je v tem, da se sprožijo za hip, ko je vlak nad njim, detektor zasedenosti pa je ves čas vklopljen, ko sedi lokomotiva (oziroma vagon z uporom) pred izvozom iz bloka in to stanje lahko vedno detektiraš. To je posebej ugodno ob startu (če si na primer vmes karkoli spreminjal), ker sistem sam zatipa, kje so vlaki že povsem blizu izhoda iz bloka.
Tudi ko voziš v blok, lahko z detektorjem zaznaš, kdaj je zadnji vagon že dovolj daleč od kretnice, da ne ovira mimoidočih vlakov. Tudi pri pravih železnicah je narejena detekcija tako, da zazna, če se kakrkoli nahaja v območju bližine kretnice in v takem primeru prepreči premik kretnice in vožnjo po drugi ruti. Tega seveda ne rabiš, če zagotoviš, da so vlaki dovolj kratki, da se to ne zgodi.
Glede montaže se ne bi strinjal s teboj. Jaz prerežem večinoma eno od obeh tirnic samo dvakrat (včasih tudi obe zaradim zmanjševanja motenj). Rezanje je hitro in enostavno, le dodatno napajalno žico rabiš, ki jo pa pelješ z drugimi na blok detektorjev (v bloku jih je
. Tako hkrati z napajalnimi žicami poskrbim za detekcijo in ne rabim nič drugega. Za reed rele moraš pa tudi pripraviti prostor, poleg tega pa moraš potegniti posebne žice še na nek drug kos elektronike. Stvar okusa!Cena za detektor zasedenosti je sigurno višja od reed releja, zato pa detektor ponuja večjo fleksibilnost (kot sem že opisal) - morda zate ne, zame pač. Mene pride en detektor cca 2€, torej 6€ na blok. Ker že sam reed rele stane cca 1€ (glej cenik HTE - kje si dolbil reed releje za 0,2€), bi torej, če bi delal z reed releji na blok prišparal do 2€, kar je zanemarljivo. Če pa detektorje kupuješ (četudi v kitu) pa je seveda druga pesem.Da ne govorimo o ceni. Vzemimo kar za primer cene kit naprav, ki jih prodaja že omenjeni TAMS (drugje so cene podobne). Zračunal sem ceno detektorjev za 1 blok v tvojem primeru, ki znaša 11,8 EUR, v mojem primeru le 6,6 EUR. Za vsako lokomotivo in vagon potrebujem po 2 trajna neodim magneta. Cena enega je 0,1 do 0,2 EUR. Prav takšna je cena 1 reed kontakta, če jih kupiš 20 skupaj. V tvojem primeru, moraš kupiti oziroma zamenjati vse osi na vseh vagonih z osmi, ki imajo vgrajene upore. Cena, mi ni znana, tudi težko se dobijo, verjetno vsaj par eurov za kos.
Koles ni treba kupovati (razen če imaš plastična - ki pa jih jaz v vsakem primeru zamenjam že zaradi voznih lastnosti) ampak ji opremiš z SMD upori (cena enega je 0,03€), je pa to res precej dela. Če pa hočeš (tako kot jaz v prihodnosti) neodvisno detektirati vsak kos voznega parka, moraš pač ugrizniti v to.
Ampak rabiš magnet na zadnjem vagonu, kar je nerodno.Vlak lahko vozi v obe smeri (glej video) in to zelo sofisticirano.
Vlak se sicer mehko ustavi, vendar so pospeški in pojemki močno prehudi - mislim da bi moral zmanjšati končne hitrosti, pa bi zadeva izgledala mnogo lepše. Če bi hotel prototipno ustaviti iz take hitrosti, bi rabil 10 m proge, kar pa seveda ni izvedljivo na taki maketi. Problem je v tem, da tvoj program vedno zaustavi vlak na vnaprej določeni dolžini - to je pač kompromis, ki ga je treba pri tem vzeti v zakup, ni pa to v skadu s fizikalnimi lastnosti. Program, ki sem ga napisal sam resnično računa pospeške in hitrost iz fizikalnih parametrov (trenje koles, zračni upor, moč motorja, naklon proge...) in pospeški, ter zavorni časi in razdanje so bistveno daljši (zato pa rabiš tudi večjo maketo). Ko bo maketa, ko gradimo s kolegi nared za javno prikazovanje, boš lahko vedel (morda še prej posnamemo kašen film), kako si prototipno pospeševanje in zaviranje (na osnovi fizike) predstvljamo jaz in moji kolegi.aufle napisal/-a:Spet ne bo držalo. Oglej si video. Testiral sem dve vožnji. Eno s 600 tonskim vlakom, kjer so pospeški, pojemki in hitrosti večji, ter eno z 800 tonami, kjer je vse ravno obratno. Prav tako se lepo vidi, da je tudi minimalna hitrost vlaka na koncu bloka pri vlaku s 600 tonami malenkost večja, od tiste z 800 tonami. Torej vse je usklajeno s fizikalnimi lastnostmi.ukunaver napisal/-a: No tu pa Friewald ne dela v skladu s fizikalnimi lastnostmi. Končna hitrost v bistvu ni odvisna od teže vlaka (no, je - ko trenje in zračni upor presežeta vlečno silo...) ampak je pospešek. Če se vsi vlaki iz neke hitrosti ustavijo na enaki razdalji ali speljejo na enaki razdalji je pospešek enak. Zato ti bo dolg tovorni vlak ravno tako ustavil na 50 cm, kot ena sama lokomotiva.
Aufle, jaz te nočem napadati, želim le tebe in druge opozoriti na nekatere druge možnosti. Zate zadeva deluje in to je odlično, jaz pa imam nekoliko drugačne potrebe in interese in sem zato izbral svojo rešitev (ki je priznam nekoliko dražja). Oba sva en drugemu in ostalim svoje poglede argumentirala. Noben od naju ne bo spreminjal sistema, tisti pa ki želijo kaj takega narediti pa lahko:
1. Na tvojem primeru vidijo, da se da,
2. vedo da sva pri nas vsaj dva, ki imava teke interese in nekaj znanja tudi in
3. se lahko po želji odločijo za eno ali drugo varianto.
Moram reči, da sem se doslej še največ naučil ob argumentirani debati za in proti, tako da na tole najino debato gledam le kot na izmenjavo mnenj.
Lep pozdrav in obilo veselja pri vožnji.
Uroš