Indijske železnice (Indian railways, IR)

[odbijac]

O Indijskih železnicah (Indian railways oziroma IR) sem na forumu do danes zasledil zelo malo, z izjemo lepega prispevka s slikami na temo gorske železnice Kalka – Shimla in še kakšne kratke omembe tu in tam. Država ima razsežno omrežje, dolgo zgodovino in zanimiv ter unikaten vozni park, zato si zasluži vsaj svojo temo. Mnogi govorijo o Indiji celo kot o svetem gralu za železniško fotografijo zaradi velike raznolikosti, pestrosti in gostote prometa. Hkrati ironično o IR na internetu najdete mnogo manj podatkov kot smo vajeni v Evropi ali ZDA, kaj šele različne tirne sheme postaj ali določene tehnične podatke (celo o glavnih specifikacijah nekaterih lokomotiv). K temu dodamo še težavno pridobivanje dovoljenja za fotografijo na ozemlju IR, pa je privlačnost in skrivnostnost še večja.

V Indiji nisem namensko slikal vlakov, tako zaradi pomanjkanja časa kot zaradi zelo zapletenega postopka pridobivanja dovoljenj v primeru slikanja na ozemlju IR. Kljub vsemu nekaj povprečnih dokumentarnih slik imam in jih bom objavil tukaj, skupaj z nekaj splošnimi podatki in kratkimi komentarji. Če koga zanima kaj več pa se bom potrudil, da opis razširim oziroma da odgovorim na vprašanje (če vem ). Tudi kakšna vprašanja nekoliko manj povezana z železnico so dobrodošla, če ne skrenemo preveč.

[odbijac]

Indijske železnice so bile ustanovljene leta 1853 in imajo skoraj milijon in pol zaposlenih, s čimer sodijo med deset največjih delodajalcev na svetu. Trenutno omrežje sestavlja okoli 65 tisoč kilometrov prog, od česar je dobra tretjina elektrificiranih. Skoraj celotno elektrificirano omrežje uporablja izmenično napetost (25 kV, 50 Hz), na območju Mumbaija pa še vedno vztraja nekaj področij z enosmerno napetostjo (1.5 kV). Večina glavnih prog uporablja široki tir (1676 mm), vedno manj pa je prisotna metrska (1000 mm) in ozkotirna železnica (762 mm, 610 mm), saj v državi poteka projekt poenotenja tirne širine (slavnim gorskim progam bo prizanešeno). Največje progovne hitrosti so do 160 km/h.

Vsak dan po državi vozi nad 10 tisoč vlakov s petmestnimi številkami, vleče pa jih blizu 10 tisoč lokomotiv. Od teh je dobra polovica dizelskih, preostale so električne, manj kot 50 pa je parnih. Parna vleka je bila kar močno prisotna še v začetku devetdesetih, potem pa je število aktivnih lokomotiv zelo strmo upadlo. Večina jih je doživela žalostno usodo – propad ali takojšnji razrez. Danes se občasno uporabljajo za turistične vožnje, zadnjih deset let pa se eno izmed društev trudi za ohranitev pare in edine kurilnice za parne lokomotive (Rewari).

Večino vagonov in motornih garnitur si Indija izdela sama, lokomotive pa so ali uvožene (predvsem starejše), narejene po licenci ali v celoti razvite doma.

Zanimiva je klasifikacija lokomotiv po tirni širini, vrsti napajanja (DC, AC, oboje) in namembnosti (potniški, tovorni vlaki, mešana uporaba), kar se lahko razbere iz prvih treh črk. Sledi s številko označena generacija oziroma izpeljanka (v časovnem zaporedju) lokomotive z morebitno dodatno enočrkovno oznako za različne predelave. V zadnjih desetih letih se pri nekaterih lokomotivah po novem označuje približno moč, npr. 3 za 3000 konjskih moči ali celo recimo 3A, 3C (3100, 3300 konjskih moči) in podobno. Obstaja še malo morje starejših oziroma zgodovinskih oznak. Kaj več o klasifikaciji lahko kasneje oziroma na nekaj primerih, ki sledijo.

Sedaj pa končno še kakšna slika in sprotni komentarji.

[mkx]

Sedaj pa končno še kakšna slika in sprotni komentarji.

Komaj čakamo.

[odbijac]

V Indiji imajo ene izmed njdaljših potniških "klasik" na svetu. Redno lahko videvate vlake z 20 in več vagoni, veliko pomembnejših vlakov ima po 24 vagonov ali kakšnega več, kar pomeni dolžino 500-600 m. Imajo okoli deset vrst potniških vlakov glede na hitrost potovanja in razdaljo med končno in začetno točko.

Najhitrejši je Shatabdi Express, ki je dnevni ekspresni vlak (krajše razdalje) in ima povprečno hitrost (s postanki) tudi nad 90 km/h, s tem da je potovalna hitrost tipično 130 km/h. Vlak med Delhijem in Bhopalom na nekaj odsekih doseže 150 km/h. Vlaki so klimatizirani, sedeži pa imajo relativno zelo veliko prostora za noge.

Najvišjo prioriteto imajo hitri vlaki Rajdhani Express, z malo postanki na dolge razdalje (razen enega vlaka vsi 1000-3000 km), ki povezujejo New Delhi z drugimi večjimi mesti. Taki vlaki imajo izključno klimatizirane (AC) vagone različnih razredov oziroma z različnimi "gostotami" potnikov v zaprtih ali z zaveso zagrnjenih kupejih. V ceno so vključeni obroki (zajtrk, čaj, kosilo, čaj, večerja) ter wi-fi točke.

Nedolgo nazaj so bili uvedeni še vlaki Duronto ("hiter" v bengalščini), nekakšni Rajdhaniji popolnoma brez postankov, razen službenih (menjave strojevodij, catering). Trem najvišjim kategorijam sledijo počasnejši in cenejši vlaki s slabšo ponudbo kar se tiče udobja. Ti imajo mešanico klimatiziranih in neklimatiziranih vagonov.

Na sliki je paradna potniška lokomotiva Indijskih železnic, šestosna WAP-7 (W - širokotirna, A - izmenični tok, P - potniška) številka 30203. Barvna shema je podobna predhodnici WAP-5 in je zelo značilna za to lokomotivo; skoraj vse imajo to shemo. Lokomotiva razvije do 4700 kW, doseže 160 km/h, vlak s 24 vagoni pa potegne do 100 km/h v 4 minutah. Čisto v ozadju se vidi most Howrah, eden najbolj prometnih mostov na svetu.


Takoj zadaj je prtljažni vagon, komaj pa se vidi prvi potniški vagon.


Vlak je Rajdhani Express za New Delhi in je slikan v Kolkati. Prvi razred v takem vlaku ima kupeje z dvema ali štirimi mesti ter vrata s ključavnico. Bolj pogosta sta ti. razreda AC 2-tier in AC 3-tier. Vagon AC 2-tier ima "dvonadstropne" postelje, en par vzdolžno ob oknu na eni strani in dva para prečno na drugi strani, z zavesami za nekoliko zasebnosti.

Levo "kupeji" za štiri potnike, desno za dva.


Takole izgledajo klopi čez dan:




Pa še na drugi strani hodnika:




Žal je na sliki voda Aquafina in ne železniška voda (dobesedno!) "Rail neer", ki jo prodajajo le na vlakih, se pa pojavlja tudi ponekod na postajah.


Zvečer pa malo zasebnosti prosim! Američani bi izumili hi-tech zložljive lestve za dostop do gornje klopi, Indijci pa imajo te uporabne kvadratne luknje


Lahko noč!



Najbrž ste uganili, da je AC 3-tier razred enak, le da je vse trinadstropno. Vagoni brez klime so v bistvu podobni, le da imajo samo ventilatorje, prvi razred pa po mojih informacijah ne obstaja več.

[odbijac]

Zajtrk in čaj v stilu IR:


Okna lahko žal izgledajo tudi tako, kar je hud problem za nas turiste Slika je stara 8 let, upam, da takih ni več.


Slikati na postajah je prepovedano, sploh na ogromnih kot je Kolkata - Howrah. No, vseeno sem na tej sliki ujel lokomotivo tipa WDM-3A R (D - dizel, M - mešana uporaba). Če dvomite, preberite še v pisavi jezika hindi in sanskrta na sprednjem delu lokomotive: "vi-di-em 3A". Zadaj se skriva potniška WAP-4.


Vse lokomotive WDM-3x so v resnici nekdanji tip WDM-2, ki je bil na različne načine predelan. Tip 3A R ima med drugim dinamično zavoro. Pravih WDM-3 je obstajalo le nekaj in niso več vozne. WDM-2 oziroma vse predelave WDM-3x izhajajo iz ameriških lokomotiv ALCO DL560C, s tem da so bile prve uvožene (1962), od 1964 pa so jih delali v Diesel Locomotive Works (DLW) v Varanasiju. Izdelanih je bilo preko 2700, s čimer je WDM-2 najbolj razširjena lokomotiva v Indiji.

WDM-2 v akciji, potniški vagoni so v tipični barvni shemi.


Če ni prevroče so odprta zamrežena okna prav prijetna, za vsak slučaj pa so tu ventilatorji


Med potjo je veselo, saj se dobi tudi poceni prigrizke


Mimogrede, veliko prodajalcev prodaja kar skozi okna, s tem da njihovi zavitki točno pašejo skozi ozke rešetke.

Zanimivo je tudi to, da imajo po relativno novih zakonih vsi ulični prodajalci vsaj nekaj osnovnih pravic, razen tistih, ki prodajajo na železnici. Železnice imajo namreč svoj zakon, sprememb pa ne želijo, kar pomeni več policijskega nadlegovanja revežev, ki si s prodajo hrane potnikom služijo kruh in v bistvu svojo dejavnost opravljajo nelegalno.

Nekaj različnih potniških vagonov in en prtljažni. Grafitov pa ni ravno na pretek.

[preglednik]

Super, izčrpno! To se pa splača brati.

[odbijac]

Preden nadaljujem bi mogoče o potniških vagonih lahko dodal še to. Uporabljata se predvsem dva tipa vagonov. Starejši so vagoni ICF (Integral Coach Factoy, Chennai) dolžine 22.28 m, novejši LHB (Linke Hofmann Busch, 24.70 m) pa se delajo v Rail Coach Factory v Kapurthali in naj bi v nekaj letih zamenjali vse vagone ICF. Tipičen Rajdhani Express z eno ali drugo vrsto tako skupaj z lokomotivo meri nekje 550-610 metrov.

Pogosto je govora o majhnih oknih na indijskih vlakih in s starimi vagoni je res tako. Mogoče še večji problem na klimatiziranih vagonih so zelo umazana večplastna stekla, ki so po možnosti še zatemnjena na grd način (glej eno prejšnjih slik). No, tega je vedno manj. Če pa koga že zanima, so tu še točne mere oken, da ne boste rekli, da ni dovolj informacij

Na vagonih ICF okna merijo 122 cm X 61 cm, na LHB pa 118 cm X 76 cm.

Strokovnjaki povejte, kako je pri naših vagonih (zanima me).

Tu je še zelo slaba slika vagona, ki je verjetno tipa »ward car« oziroma vagon s prostorom za prevoz bolnikov ali ranjencev.

[odbijac]

Skoraj bolj kot hitre potniške so mi všeč tovorne lokomotive vrste WAG (G – goods oz. tovor). Oglate oblike in dolžina me spominjajo na naše Brižite, za razliko od novejših WAP 5 in 7 pa jih najdete v vseh mogočih barvnih shemah.

Po razširjenosti je WAG-5 takoj za WDM-2. Njena dolžina je 19974 mm preko odbojnikov, masa je 119 t, stoji na podstavnih vozičkih ALCO, poganja pa jo šest Alstomovih ali Hitachijevih motorjev z največjo močjo 3250 kW. Izdelane so bile v Chittaranjan Locomotive Works (CLW) blizu Kolkate, večinoma v osemdesetih.

WAG-5A številka 23115 z domačo postajo Bhilai. Slikano 2010, danes je lokomotiva doma v Bhusawalu. WAG-5 imajo večinoma barvno shemo svoje domače postaje.


Napis levo in desno od številke lokomotive je v pisavi, ki jo uporabljata sanskrt in eden najbolj razširjenih jezikov na severu Indije danes, hindi. To ni »indijščina« - ta v bistvu ne obstaja. Piše pa »Bhartij rejl«, dobesedno »Indijske železnice«. Enak napis je viden tudi na sliki WAP-7 in še marsikje.


Ročno označena kabina in prisotnost zračne zavore.


WAG-5A 23200 v barvni shemi »Barbika« iz Bhilaija. Danes je doma v Tughlakabadu.


WAG-5A 23077 v kremno-oranžni barvni shemi pripada pomembnemu železniškemu vozlišču Asansol v Zahodni Bengaliji, kot razkriva napis nad tretjo osjo.

Tisti napis na vrhu slike nima zveze s postajo in je samo del reklame.

Še zadnja WAG-5A 23440, v barvni shemi z „rumeno strelo“. Tudi ta je bila v času slikanja iz Bhilaija, danes pa je doma v Bhusawalu.

Rumeni napis na levi pravi „dblyu ej dži-5-ej-er brejk”

[mkx]

Dvakrat si že napisal, da so zračne zavore na WAG-5A posebej omenjane ... ali je kakšen poseben razlog za to?

[odbijac]

Tisto drugo je samo razlaga zapisa v tuji pisavi Sicer na lokomotivah to pogosto piše, v bistvu ne vem zakaj je ta navada. Mogoče se tako na hitro loči različne izpeljanke istega tipa lokomotive.

[odbijac]

Celo v Indiji gre barvitost počasi v smeri proti poenotenju, vsaj pri lokomotivah WAG-7. Te imajo le dve ali tri barvne sheme že iz tovarne, raznolikosti glede na domačo postajo pa ni. So podobne WAG-5, a daljše (20934 mm), masivnejše (123 ali 132 t) in močnejše, z največ 4000 kW. Poganjajo jih Hitachijevi vlečni motorji, izdelujejo pa jih v več tovarnah. Do sedaj je bilo izdelanih preko 1800 od leta 1992, gre pa za najmočnejšo “domačo” tovorno lokomotivo.

WAG-7 27804 v trenutno razširjeni modri barvni shemi s svetlo črto. Kratice nad odbojniki razkrivajo, da je lokomotiva last Jugovzhodne železnice (SER), ene od 17 železniških con v Indiji, ter da je doma v Bondamundi. STC se nanaša na kasneje vgrajeni statični pretvornik (eno- v trofazni tok), ki je bil v originalu rotacijski.


WAG-7 27288 in kolegica 27458, obe iz Ajnija v starejši barvni shemi “Tiger Face”. Pripadata Centralnim železnicam (C. Rly.). Prva z odprtimi vagoni BOXN z visoko stranico.



Za lokomotivo so zaprti vagoni tipa BCNA HS za visoke hitrosti (100 km/h). V oba tipa vagonov se lahko nabaše 55-60 t tovora.

Danes WAG-7 opremljajo s kabino lokomotive WAP-4, ki ima prisekan nos z več prostora, podobno kot WAP-7. Bolj mi je všeč surova pravokotna oblika


Ravno toliko, da vidimo vsaj dokaz o njihovem obstoju, tovorna lokomotiva WAG-9, ki je v bistvu identična WAP-7 z drugačnim prestavnim razmerjem. Te najmočnejše tovorne lokomotive v Indiji so bile razvite skupaj z Adtranzom in jih delajo od leta 1996 in so skoraj vse v zeleno-rumeni barvni shemi s slike.

WAG-9 31102 iz Ajnija.

[ivy]

Zakaj imajo vse lokomotive in vagoni rešetke na oknih?

[odbijac]

Zakaj imajo vse lokomotive in vagoni rešetke na oknih?

Rešetke na oknih vagonov naj bi preprečevale vstop ali izstop skozi okna, saj so v neklimatiziranih vagonih in na primestnih motornih garniturah okna neprestano odprta na stežaj. S tem se zadrži slepe potnike, razne prodajalce in se vzdržuje vsaj nekaj reda kadar so vlaki polni. Rešetke so krive za več katastrof, ko potniki v požarih niso mogli pravočasno zbežati iz vagona skozi vrata ali skozi edini par nezamreženih oken (izhod v sili).

Pri strojevodji pa naj bi mreža varovala pred udarci velikih predmetov, verjetno tudi pri kakšnih vlomih na postajah. Te rešetke so sicer malo stvar kulture. So tudi na vseh policijskih kombijih in tudi na oknih hiš (sicer lepih dizajnov), ker so spet okna pač vedno odprta. Skratka varujejo pred enostavnim vandalizmom.

Klimatizirana vozila nimajo rešetk, oken pa se ne da odpreti. Nekatera v zadnjem času predelana vozila tudi nimajo rešetkastega vetrobrana, kar bom pokazal na eni slik kasneje na enem lokalcu.

[odbijac]

Aja še to, občasni incidenti z metanjem predmetov, ki poškodujejo strojevodjo, so sprožili tudi nekaj zahtev, da se rešetke vgradi tudi na nekatere vlake, ki rešetk nimajo. Tako da čisto brezveze rešetke niso tam.

[Gorchi]

Zanimiv prikaz nam popolnoma neznanega železniškega sistema Prosim, nadaljuj, je veselje tole brati.
Poleg rešetk, katere so mimogrede bile na začetku tudi na naših mehih in če se ne motim tudi Mercedesih, je skoraj malce nenavadna kombinacija avtomatske spenjače in odbojnikov. Ampak že vedo zakaj

Moram pa rečt da mi njihov design lokomotiv nikakor ne tekne ampak to je stvar okusa. Kot si že rekel, Indijci imajo kar nekaj tovarn železniških vozil, iz ene izmed teh tovarn pa so na naše tire zapeljali tovorni Gas vagoni.

Okoli oken na potniških vagonih. Najbolje da vzameš kak model H0 vagona pa pomeriš in pomnožiš s 87 in boš prišel do kar točne številke. Je pa v poznih 70-tih Goša naredila kar nekaj vagonov za Egipt in tudi ti vagoni so imeli neka majhna okenca. Rad verjamem da zato, da preprečujejo črne potnike, katerih je vse polno na strehah vagonov, visijo pri vsakih vratih itd... Zgleda da je taka folklora na onih konceh