Čast je biti strojevodja parne lokomotive

Vse o zanimivi zgodovini železne ceste skozi čas.
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9012
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 30.03.2008, 2:21

V časopisu Delo sem zasledil 28.marca 2008 članek Andreja Krbavčiča: Pod paro.
Glede na to, da je Andrej zastrupljen z bencinskimi hlapi in starodobniki, sem pričakoval, da bo njegov članek o tem, kaj se zgodi, če preveč pogledamo v kozarec.

No, na našo srečo je Andrej ravno v takšnih letih, da se je še srečal s "snifanjem pare in dima" na nekdanjem nadhodu pri ljubljanski železniški postaji.
Enega takšnega še poznam, pa ga brez njegovega dovoljenja ne smem izdati.
Torej Andrejeva zgodba se je začela na nekdanjem nadhodu čez tire ob sedanji Dunajski cesti. Lepo bi bilo, da bi kdo prilepil kakšno fotko tega nadhoda, za boljšo predstavljanje dogajanja, ki ga opisuje Andrej:
"Starši so bili sicer manj navdušeni nad našim dimljenjem, saj brez trdovratnih saj ni šlo. Toda tisti čudoviti občutek-posebno pozimi-, ko se je počasi bližala puhajoča črna pošast, ko je točno pod teboj v blaženem, sikajočem oblaku izginil prednji rob dimnika, potem pa si bil nekaj trenutkov toplo in vlažno srečen, odrezan od sveta. Nadhod je podrhteval."
Tole je Andrej napisal, kot da bi bil zastrupljen železničar s paro. Kljub temu pa se danes čudi, kako so takrat občudovali paro in mogočnost parnih lokomotiv, takoj za tem, ko pa so prišle električne lokomotive, pa zapiše:
"...in vendar ni bilo srečnejšega dogodka med vožnjo z vlakom kot preklop na električno lokomotivo v Divači. Nagibali smo se skozi okna in napeto opazovali, kako se kakšnih deset minut ni dogajalo prav nič. Potem so železničarji nekaj žvižgali in mahali z umazanimi rdečimi cunjami na dežnikovih ročajih. Črna lokomotiva se je pričela odmikati od vlaka in izginila v dalj. Nato se lep čas spet ni dogajalo nič, da smo kar malo otopeli in nas je presenetila nenadna pojava stare italijanske oljčno zelene električne lokomotive. Po priklopu smo seveda znova nekaj čakali. Toda potem! Nič več saj in dima, nobenega smradu, nobenih sunkov, kar zdrčali smo, silno gladko. Jebeš ti paro..."
To zadnje je napisal Andrej in ni zadeva cenzure...
V članku pa se spominja tudi na dogodke povezane s potovanjem v mladih dneh:
"Kakšna gneča je znala biti! Vsakič si primažem klofuto, tudi zdajle, ko se spomnim šolskega izleta z vlakom: temen tunel s črnim predorom, sošolka se je naslonila name, jaz pa prav nič. Butelj. No, to se zanesljivo ne bo ponovilo."
To zadnje napisano nas pušča v dvomih, kaj je mislil, saj pravi malo prej v članku, da se je začel v duhu že pripravljati na preskok z avtomobilov in motociklov (s temi je šele zastrupljen), na vlake in avtobuse.
Počasi smo se prebili do bistva članka za našo temo. Sledi opis dela strojevodje parne lokomotive:
"Težko je razumeti, kaj strojevodje še vleče k parni lokomotivi. Ponosen obraz, nagnjen skozi okno, levica na ravnalu in zložno puhanje v lepem dnevu je samo nedeljska fotografija. Mi je pravil izkušen strojevodja, kako je bilo, kadar sta bili v težak tovorni vlak zapreženi po dve parni lokomotivi in se je peljalo navzgor, skozi predore. Hitrost je padla na peščevo, dim je bil tako gost in jedek, da sta morala strojevodja in kurjač okrog obraza zavezati mokri krpi in leči na tla. Še vseeno se je pogosto iz nosa pocedila kri, posebno na drugi lokomotivi... Lokomotiva hrešči in sopiha, vse se trese, a okrog sama tema in dim, da sploh ne veš, ali vlak še pelje ali se kolesa vrte v prazno. Samo tako so lahko ocenili premikanje, da so ležeč na tleh kar z metlo tipali steno predora."

To bi bilo vse, kar se tiče parnih lokomotiv.

Dodajam sliki križišča Dunajske /pozneje Tyrševe/pozneje Titove/ ceste z železnico in znameniti Andrejev nadhod "za snifanje pare in dima" (čisto desno zgoraj na zgornji sliki).
Na spodnji sliki pa je že viden podhod (za promet in pešce), ki pa je bil zgrajen pred letom 1965. Iz tega podatka se da izračunati tudi Andrejeva leta...Kaj je vse zamudila mlada generacija...

Slika


Nazadnje pa se v članku Andrej preda sanjarjenju: zaželi si trimetrski - parniček, ki bi ga imel privezanega na Ljubljanici, na Špici. Za viked pa bi se popeljal malo po Ljubljanici... Pravi, da bi bilo to:

"Ču-do-vi-to!"

Da to ni nemogoče, pa si poglejmo fotko razglednice, ki"prikazuje" parnik "Nadvojvoda Ivan". Prvo vožnjo po Ljubljanici je opravil 12.oktobra 1840.
Za Andreja bi bil takšen parnik prevelik, saj je meril v dolžino celih 28 metrov. Parni stroj pa je zmogel 14 konjskih moči.

Slika


Kvaliteta fotke je slaba, ker je pobrana iz časopisa Teleks, dne 15.9.1988.
Parnik je narisan na razglednici Ljubljane. Parnik pa je res obstajal, zato sem dodal podpis pod sliko iz časopisa, da mi boste verjeli.
(razglednica z narisanim parnikom stane na boljšjem sejmu okoli 10 evrotov)

Pozdrav
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9012
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 15.02.2009, 13:19

Dodajam še link do intervjuja strojevodje Marjana Severja za časopis Dobro jutro:

http://www.dobrojutro.net/index.php?str ... 24&id=4225

Ne vem, ali lahko članek prenesem direktno (avtorske pravice?)
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9012
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 21.06.2009, 14:58

Še ena zgodba iz železničarske družine...
Objavljeno na: http://www.seniorji.info/Parna_lokomoti ... ostva?pg=1



Parna lokomotiva - spomin iz otroštva
sreda, 16.7.2008

Spoštovani,

Pošiljam vam nekaj spominov iz mojih predšolskih let, ki so povezani z vožnjo na parni lokomotivi. Moj oče se je zaposlil kot pomočnik kurjača na parni lokomotivi že pri petnajstih letih. Nikoli ni pomislil, da bi opravljal drug poklic in ko je opazoval svojega očeta kot strojevodja vlaka v Železarni Jesenice, je vedel, da si drugega ne želi kot to.

Med vojno je v Lienzu opravil ključavničarsko šolo in strokovno šolo za strojevodjo. Sprva je delal kot kurjač, nato je kot strojevodja dočakal upokojitev in to je bila njegova prva, zadnja in edina služba.

Rojena sem bila po vojni in ena od prvih stvari, ki so povezane z otroštvom, je bila železnica. Stanovali smo v železničarskem bloku, se družili z železničarji, na morje hodili v Rovinj, kjer je bilo naselje železniških hišic in skoraj zastonj smo se veliko prevozili z vlakom. Moj oče je vedno dišal po sajah, bil oblečen v temno modro uniformo in malokdaj je bil doma.

Njegova službena pot je običajno trajala dva ali tri dni, na končnih postajah je prespal in pojedel tisto, kar je prinesel od doma: kruh z dravsko salamo in steklenico zeliščnega čaja, v kurilnico pa smo mu otroci nosili kosilo, kadar je čakal na jeseniški postaji. Ko se je vrnil z vožnje, je doma vse zamrlo, šel je spat in med njegovim počitkom smo lahko le šepetali, zahteval je popoln mir.

S strahospoštovanjem smo si sprva predstavljali njegovo službo kot nekaj neprijetnega, nekaj, česar si ne želimo spoznati a že po prvih vožnjah z očetom na lokomotivi smo postali z njo zasvojeni tudi vsi trije otroci. Česa lepšega si ni bilo moč zamisliti, kot so bile podobe narave v vsej njeni raznovrstnosti.

V jesenskem času sem se najraje vozila proti Planici, med gorami, poraščenimi z iglavci v vseh možnih zelenih odtenkih, med njimi pa listavci rumene, rjave, rdeče in vseh vmesnih, skoraj nepredstavljivih prelivih. Vase sem vpijala te barve, svež zrak in mir.

Popolnoma drugače je bilo, ko smo se vozili proti Gorici. V množici tunelov, ki jim nekaterim ni hotelo bilo konca, smo težko dihali, saje so se nam posedle po telesu, piskanja lokomotive je bilo veliko. Bled, deroča Sava Bohinjka, ozke grape, poraščene z grmičevjem, ki je bilo skoraj na dosegu roke, Soča z njeno neverjetno barvo – vse to pa so bila doživetja, ko sem naravo občutila bolj kot kjerkoli drugje in kadarkoli pozneje.

Naslonjena na vrata, ki so bila samo polovična, sem glavo tiščala ven, da bi videla še več in da ne bi kaj ušlo izpred oči. Z veseljem sem tudi opazovala kurjača, ki je občasno odpiral velikanska vrata in skozi njih metal v sprednji del lokomotive premog. Tudi to je bilo enkratno doživetje, ko me je žgala vročina iz peči in je istočasno preko obojih vrat žvižgajoče pihal veter.

Vtisi s teh voženj me spremljajo še danes, po več kot petdesetih letih. Žal mi je bilo, ko so proge elektrificirali in je oče moral s parne na električno »mašino«. Tudi to je zelo skrbno čistil, popravljal in jo negoval. A nikoli tako ljubeče, kot je bila tega deležna prva, parna.

Tatjana Prijatelj


Slika
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9012
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re:

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 21.06.2009, 15:24

železocestnik napisal/-a:Dodajam še link do intervjuja strojevodje Marjana Severja za časopis Dobro jutro:

http://www.dobrojutro.net/index.php?str ... 24&id=4225

Ne vem, ali lahko članek prenesem direktno (avtorske pravice?)


Sedaj so članek sneli iz arhiva...

Kdo sem: Marjan Sever, najstarejši strojevodja na Dolenjskem. Leta 1973 je Marjan Sever iz Birčne vasi zadnjič zapeljal parno lokomotivo s potniško ...


Drugič bom prilepil članek, pa avtorske pravice gor ali dol... :idea:
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9012
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 16.07.2009, 22:20

Bomo spravili na kup vse, ki so še lahko na nadhodu pri Dunajski cesti "snifali paro in dim"... :lol: :lol:

Najprej še enkrat nadhod iz druge strani (fotka iz Marlo-tove teme:Ljubljana - skozi čas)

Slika

@sebastiant je priznal, da je tudi on "snifal"...

sebastiant napisal/-a:Železocestnik, vsa pohvala o fotografijah vodnega stolpa. Upam, da je še kdo kaj poslikal in da ostanejo vsaj slike za mene zelo zanimivega dela železniške postaje Ljubljana.
Stolpa in kurilnico sem si ogledoval še z železnega mostu-nadhoda čez progo, zapornice na cesti / Dunajski, Titovi / so bile kar precej zaprte.
Kako lepo nas je včasih "prekadilo" na tem mostu :D



železocestnik napisal/-a:Ja, @sebastiant, potem pa si Krbavčičeva in Bratetova generacija... :wink:

Tudi ta dva sta se "prekajevala" /kalila/ na nadhodu...

V vašo čast sem poiskal fotko tega nadhoda in "prilepil" Andrejeve spomine...



Tadej Brate nam je svoje "snifanje" posredno priznal v poglavju: Konec prevlade parnih lokomotiv na Slovenskem v svoji knjigi: "Zadnje parne lokomotive na Slovenskem", Ljubljana 2006.

Takole piše:
"Ob spoznanju, da parne lokomotive kot po tekočem traku za vedno odhajajo v plavže, sem začel stroje, preden so jih razrezali v staro železo, fotografirati. Eno največjih središč za uničevanje starih strojev je bilo na zahodni strani ljubljanske železniške postaje ob Dunajski in Vilharjevi cesti, nedaleč od tedanjega mojega doma. Otroci smo čez ograjo na Titovi cesti (današnji Dunajski cesti) vsak dan gledali varilce pri delu. Tu so stare stroje rezali v primerne kose, jih nalagali v vagone in vse skupaj kot tako imenovano reno pošiljali v plavž na Jesenice...."

In ne mi rečt, da ni hodil na nadhod in "snifal"... :lol:


No, in sedaj sem našel v reviji SŽ "Nova proga" še enega znanega zasvojenca... :lol:

Takole piše v Miloš Oprešnik v rubriki: SŽ so ljudje:

"Moja velika ljubezen je železnica že od najrosnejših let. Moj prvi spomin na železnico je povezan s kozolcem, ki je stal nedaleč od proge; danes so tam kajpak stanovanjski bloki. Na stolčku za slamo, ki je bil obešen na ranto kozolca, sem preždel kdo ve koliko ur in opazoval lokomotive. Pozneje sem kraj opazovanja preselil na pasarelo preko proge, tja, kjer stoji danes podvoz na Dunajski cesti..."


Opomba: podčrtal @železocestnik


Aja, še kdo je bil ta fantič? Mladen Bogić, ravnatelj Železniškega muzeja v Ljubljani...

Še link do članka (stran 20 in 21):

http://podjetje.slo-zeleznice.si/upload ... t_2004.pdf


Kaj vse smo zamudili "ta mladi"... :cry: :fraca :igraca :roll: 8-[
LJ363
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 1525
Pridružen: 30.07.2007, 17:27

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a LJ363 » 17.07.2009, 8:36

Takle nadhod bi bil fanatastičen, no zdaj ko ne bo nič z Emoniko, bo treba spet čakat, če ga kdo drug postavi. Za "snifanje" je treba pa muzejca lovit, sem pa tja se najde kak nadvoz. :lol:
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9012
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 17.07.2009, 22:29

Senzacionalno...ekskluzivno za vlaki.info...

Dokopali smo se do fotografij naših "snifarjev" na nadhodu pri Dunajski cesti :uuuaavv

Slika


...sedaj pa si poglejmo še detajl...morda jih bo kdo prepoznal :-k

Slika

(fotka je v Železniškem muzeju v Ljubljani na steni. Se zahvaljujem vodstvu muzeja, da je dovolilo objavo fotke na forumu)
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9012
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 08.08.2009, 22:02

Šele sedaj sem opazil, da je na fotki nadhod za "snifanje" preko tirov ob Dunajski cesti...me je zvezda malo zavedla :roll:

Slika

Dodajam podpis pod fotko, da boste verjeli...
vir: "100-godina železnica..."
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9012
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 26.09.2009, 23:42

Zdaj pa še nadhod pozimi...prav nad lokomotivo vidimo nekoga, ki "snifa" :lol:

Fotka Frana Krašovca: V zimski dan, 1932
(Objavljeno v: 150 let fotografije na Slovenskem)

Slika
Uporabniški avatar
Regan 664
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 3382
Pridružen: 24.01.2006, 16:23

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a Regan 664 » 27.09.2009, 5:06

železocestnik napisal/-a:Zdaj pa še nadhod pozimi...prav nad lokomotivo vidimo nekoga, ki "snifa" :lol:
Fotka Frana Krašovca: V zimski dan, 1932

Tole ni bilo pa nič kaj prijetno, ti na nadhodu, parlok pa na polno iz raufnika pod teboj....
Si bil prekajen kot kraški pršut.... :lol: :lol:
Gorchi
Kontrolni
Kontrolni
Prispevkov: 6491
Pridružen: 23.10.2006, 12:25
Kraj: Cerklje na Gorenjskem

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a Gorchi » 27.09.2009, 13:22

Regan 664 napisal/-a:Si bil prekajen kot kraški pršut.... :lol: :lol:

Bolj ljubljanski pršut :mrgreen:
Goran
Uporabniški avatar
Jembah
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 1859
Pridružen: 05.11.2006, 17:38
Kraj: Maribor

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a Jembah » 29.09.2009, 13:50

Gorchi mislis Velenjski prsut al kje so pac premog kopali :lol: :lol: :lol:
Uporabniški avatar
Dolfe
Kontrolni
Kontrolni
Prispevkov: 12686
Pridružen: 02.03.2006, 8:52
Kraj: Na cesti

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a Dolfe » 29.09.2009, 22:07

Velenjski lignit v peči parnega kotla bi bil dober le za "antifriz", toliko, da ne bi zmrznila voda v ceveh. :lol:
LP, Dolfe
Pa zakwa glih jst?!!
Uporabniški avatar
železocestnik
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 9012
Pridružen: 30.12.2007, 22:01
Kraj: Ljubljana

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a železocestnik » 01.12.2011, 1:51

Kdo ve, kje je bila posneta ta fotka?

Slika

Malo se je potrebno zazreti v ozadje :wink:
LJ363
Strojevodja I
Strojevodja I
Prispevkov: 1525
Pridružen: 30.07.2007, 17:27

Re: Čast je biti strojevodja parne lokomotive

OdgovorNapisal/-a LJ363 » 01.12.2011, 14:42

Blizu slavnega nadhoda za snifanje pare? :wink:

Vrni se na

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 3 gostov