Tura z vlakom Dobova - Celje - Rogaška Slatina - Zabok - Sutla, 4. 9. 2025.

[Stanley]

Že dolgo sem si želel krožnega potovanja z vlakom po Sloveniji (vključno s Hrvaško), zato sem končno uresničil idejo. Odločil sem se za pot iz Dobove preko Celja in Rogaške Slatine do Rogatca, nato pa naprej do Zaboka, Zaprešića in Sutle. Cilj za odmor in sprehod je bila Rogaška Slatina, znano zdraviliško mesto, ki sem ga v mladosti večkrat obiskal. Z železniškega vidika je bil moj cilj dokončati vožnjo po železnici Grobelno - Zabok in preizkusiti novo mednarodno čezmejno povezavo Rogatec - Zabok.
Na potovanju sem zamenjal šest vlakov: LPV 2252 (Dobova - Zidani Most), LPV 2906 (Zidani Most - Celje), LP 7809 (Celje - Rogaška Slatina), MO 7283 (Rogatec - Zabok), 3069 (Zabok - Zaprešić) in 8050 (Zaprešić - Sutla). Skupaj sem z vlakom prevozil približno 220 km.

Vozovnica:



Od doma sem odšel malo pred 6. uro zjutraj, ker je moj vlak iz Dobove odpeljal ob 7:06 in sem moral prehoditi približno 4 km. Jutro pred zoro je bilo čudovito, sveže in brez enega samega oblačka na nebu. Pospremili so me Venera, Jupiter in Sirius, ki so bili še vedno jasno vidni, zarja pa me je našla na relaciji Rigonce - Dobova:



Megleni prameni nad reko Savo. Kot sem predvideval, da me bo v Sloveniji ujela megla, je navsezadnje jesen:



Dobova je še vedno zaspana:



Prispe Stadler iz Ljubljane, s 3-minutno zamudo. Vkrcal se bom nanj za pot do Zidanega Mosta:



V bližini Krškega se je pojavila megla:



Megla me je spremljala vse do Celja, z izjemo dolin, kjer se je pokazalo sonce. Bili so zanimivi prizori, vendar jih nisem posnel, ker sem varčeval na spominski kartici. Moj žepni Olympus mi je zvesto služil že 16 let, vendar se je nekako obrabil in začenja kazati znake obrabe. Tako kot šef.

V Celju se je začel resnično sončen dan:



Slovenske železnice so me razvadile in upal sem na dizelsko različico Stadlerja, a sem na koncu dobil razmajano serijo SŽ 814. Od zunaj je videti spodobno in sveže pobarvan (in seveda sveže pografitiran), med vožnjo pa cvili, poka in se trese, kot da se bo razpadel že pri prvi menjavi. Ampak pomembno je, da se pelje proti svojemu cilju:

[Stanley]

Omenil sem sklenitev kroga na tej progi. Pred leti sem se peljal iz Zaboka v Rogaško Slatino, pred nekaj leti pa sem se s turističnim vlakcem peljal iz Celja v Stranje (vlak je vozil do postaje Imeno na Kumrovečki progi). Na relaciji Stranje - Rogaška Slatina mi je ostala ''luknja''. V časih proge JŽ je imela številko 18 in progo Celje - Grobelno - Zabok, zato jo kot pristen nostalgik JŽ tako imenujem.

Vozni red iz leta 1964/1965:



Slika iz preteklosti - potniški vlak iz Stranja v Celje z lokomotivo JŽ 53-026 na postaji Grobelno leta 1968 (preneseno s Facebooka):



Grobelno:



Prej postaja, danes nakladališče:



Postaja Stranje, tretja največja na železniški progi Grobelno - Zabok za Rogatcem in Krapino:



Od železniške proge za Imeno se ločimo in začne se odsek, ki ga še nisem prevozil. V ozadju lahko vidite Stadlerja, ki stoji na postaji Stranje:



Postaja Mestinje:



Postajališče Podplat:



(Se nadaljuje)

[Stanley]

Po kratki vožnji skozi čudovito pokrajino sem se izkrcal v Rogaški Slatini:



Rogaška Slatina je postaja na progi SŽ številka 32 državna meja - Rogatec - Grobelno, na kilometru 42+124. Prvotno je imela tri tire, danes pa dva.

Postaja Rogaška Slatina v Avstro-ogrskem obdobju:



To je trasa nekdanjega tretjega tira:



V postajni stavbi ni bilo nobene uradne osebe, ker je bila očitno prazna. V notranjosti sem videl le enega mladeniča, ki je delal na računalniku, in ni bil železniški delavec. V notranjosti stavbe nisem mogel posneti ničesar, ker so bila vsa vrata zaklenjena, celo čakalnica in stranišča. Predvidevam, da prihajajo tudi nekateri turisti z vlakom? Posnel sem le nekaj prizorov od zunaj:

[Stanley]

Gremo malo na proge:











Proga v smeri Rogatca:



Čas je za ogled mesta:



Proga v smeri Stranja:

[Stanley]

Rogaška Slatina (nemško Rohitsch-Sauerbrunn) je naselje s statusom mesta in hkrati sedež istoimenske občine v Savinjski regiji, v deželi Štajerski. Število prebivalcev občine je 11.674, od tega 5.253 v sami Rogaški Slatini.

Zastava z grbom občine Rogaška Slatina:



Rogaška Slatina, Google Earth:



Razglednica Rogaške Slatine iz leta 1930:



Območje današnje Rogaške Slatine je bilo naseljeno že v antiki, tu pa je potekala tudi rimska cesta. Zgodovina Rogaške Slatine je prepletena z legendo o mitološkem konju Pegazu, ki je s kopitom udaril ob tla in odkril Donat, mineralno vodo, bogato z magnezijem. Ta legenda, ki predstavlja edinstvenost vode in lokacije, je postala simbol kraja in je upodobljena na grbu in zastavi občine. Izvir v Rogaški Slatini je bil prvič omenjen leta 1141 v listini salzburškega nadškofa Konrada, v 16. stoletju pa je alkimist Leonhard Thurneysser prvi opisal izvir mineralne vode. Izvir sta opisala tudi zdravnik Paul de Sorbait (1679) in Joseph Karl Kindermann v svoji Zgodovini Štajerske (Repertorium der steiermärkischen Geschichte, Geographie, Topographie, Statistik und Naturhistorie) iz leta 1798. Kemik Adolf Režek je leta 1931 v Rogaški Slatini ustanovil majhen kemijski laboratorij in objavil več publikacije o mestu.
Rogaško Slatino je obiskovala vladajoča in intelektualna elita vse Evrope, člani evropskih vladarskih hiš in plemiških družin Habsburžanov, Lichtensteinov, Burbonov, Bonaparteja, Hohenzollernov, Windischgrätza, Rothschildov in Karađorđevića. Prihajali so tudi drugi pomembni ljudje, kot so pisatelja Ksaver Šandor Gjalski in Laza Lazarević ter avstrijski igralec Aleksander Girardi, od leta 1865 do svoje smrti pa je tam vsako leto preživljal poletja škof Josip Juraj Strossmayer. Zdravilnim lastnostim vode pripisujejo dejstvo, da je Strossmayer dočakal visoko starost (90 let). Med gosti Rogaške Slatine je bil med drugim tudi hrvaški ban Petar Zrinski, ki je leta 1665 prišel na zdravljenje bolnih jeter in naj bi bil čudežno ozdravljen. Leta 1846 je pianist in skladatelj Franz Liszt imel koncert v Kristalni dvorani Grand Hotela Rogaška, leta 1910 pa je cesar Franc Jožef praznoval svoj rojstni dan.

Petar Zrinski:



Zanimivost iz politične zgodovine Kraljevine Jugoslavije. Leta 1939 so v Rogaški Slatini potekala pogajanja med strokovnimi skupinami Cvetkovićeve vlade in HSS o prenosu pristojnosti oziroma dela zadev iz državne pristojnosti na bodočo Banovino Hrvaško. Vsaka stran je v skupno komisijo vključila tri ugledne pravne strokovnjake. Vladno skupino je vodil dr. Mihajlo Konstantinović, hrvaško pa dr. Ivo Krbek. Vladna stran je seveda želela čim več zadev ohraniti v pristojnosti centralne vlade, hrvaška stran pa čim več prenesti v pristojnost nove banovine. Na koncu je bil dosežen kompromis, ki je bil vključen v Uredbo o Banovini Hrvaški, ki jo je sprejelo kraljevo regentstvo in potrdila beograjska vlada.

Dr. Mihajlo Konstantinović:



Dr. Ivo Krbek:



Danes je Rogaška Slatina mednarodno priznano zdravilišče, najbolj znano v vsej Sloveniji. Poleg zdravilišča je mesto znano tudi po proizvodnji kristalnega stekla. Leta 2009 je bila Rogaška Slatina razglašena za najlepše urejeno turistično destinacijo v Sloveniji.
Od znanih osebnosti, ki so se rodile ali živele v Rogaški Slatini, so najbolj znane otroška pisateljica Ela Peroci, kartograf Miloš Verk ter slikar in scenograf Avgust Lavrenčič.

Ela Peroci:



Avgust Lavrenčič:

[Stanley]

Sprehodil sem se skozi središče tega čudovitega mesta, polnega rož in zelenja. Slike govorijo same zase:















Spomenik Pegazu, konju, ki je po legendi s kopitom udaril ob tla in odprl izvir zdravilne vode Donat, avtorja Vaska Četkovića. Pegaz (grško Πήγασος, Pégasos) je bil v starogrški mitologiji krilati konj, sin Pozejdona in Meduze:

[Stanley]

Sledil je nekoliko daljši pohod, saj sem si vsekakor želel ogledati tisto, kar je kukalo nad gozdom:



Po dolgem trudu in nekaj potepanja po nečem, kar je bilo videti kot most za pešce, a je bilo v resnici dvonadstropno parkirišče, se bližam svojemu cilju:



Da sem prišel do naslednje postaje, sem moral zaviti skoraj v Avstrijo, a mi je uspelo splezati in si ogledati železnico v smeri Grobelna iz ptičje perspektive:



To je Kristalni stolp, najnovejša turistična atrakcija v Rogaški Slatini, ki se za obiskovalce odprla 23. maja 2024. S 106 metri višine je najvišja stavba v Sloveniji. Na vrh vas popelje panoramsko dvigalo, vožnja pa traja 35 sekund. Na vrhu, v prvem nadstropju, je kavarna, nad njo je zastekljena razgledna ploščad, na samem vrhu, na višini 104 metrov, pa je odprta terasa:



Vstopnina za Kristalni stolp me je stala 8 evrov (s popustom za upokojence), vendar mi ni žal niti centa, saj je razgled preprosto fascinanten. Če se kdo od vas, forumašev, odpravlja v Rogaško Slatino, vam priporočam, da te fantastične izkušnje vsekakor ne zamudite. Do stolpa se lahko pripeljete tudi z avtomobilom.
Moram priznati, da sem imel eno slabo izkušnjo, povezana pa je bila z mojo akrofobijo. Pojavila se je že v panoramskem dvigalu, ko so se hiše in gozdovi pod mano nenadoma začeli močno zmanjšati. Zato sem jim obrnil hrbet in dosegel vrh, strmeč v vrata dvigala. Ni bilo dosti bolje, ko sem se izkrcal na razgledni ploščadi, ki je zastekljena od stropa do tal. Umiral sem od strahu, a nekako sem se splazil do stekla in ujel nekaj motivov. Položaja, s katerega sem snemal, ne bi izdal za jackpot v višini 100 milijonov evrov. Seveda sem svoj prvotni namen, da se povzpnem na teraso, zavrnil kot čisto norost.

Tukaj je nekaj fotografij:







Pohvale za razgled, ampak na tleh se počutim bolje. Vendar mi ni žal, da sem bil tam zgoraj, saj so razgledi neverjetni.

Z višine 0 m:

[Stanley]

V Rogaški Slatini sem ostal tri ure in bil je čas za odhod proti Rogatcu. Ker ni bilo primernih vlakov, sem še doma razmišljal, kako premagati 6 km dolgo razdaljo, in prva možnost je bila peš. Ta razdalja bi mi pri moji običajni hitrosti hoje (6-7 km/h) vzela približno eno uro. Rezervna možnost je bila avtobus ali taksi. Na koncu sem se odločil za avtobus, ki me je stal le 2 evra. Ni imelo smisla hoditi v vročini, poleg tega pa sem bil že precej utrujen od hoje po Rogaški Slatini.
Postaja in vas Rogatec z okolico ponujata tudi bogato vsebino in si zaslužita ločen potopis, zato se bom tokrat omejil na kratek pregled.

Rogatec je postaja na železniški progi številka 32 Državna meja - Rogatec - Grobelno, na kilometrski legi 35+575 km. Največja dovoljena dolžina vlaka je 383 m. Je največja postaja na progi med Grobelnim in Zabokom in edina, ki je iimala depo za parne lokomotive:



Stadler je pripravljen na odhod z vlakom LP3710 Rogatec - Stranje:



Rogatec ima majhen in očarljiv železniški muzej na prostem:



Seveda je prva v vrsti:







Še dve sliki razstave:

[Stanley]

Imel sem čas za sprehod po postaji in okolici:







Industrijski tir za steklarsko tovarno Vetropack v Humu na Sutli:



Sotla je tukaj nekoliko večji potok. Sledi železniški progi od Svetega Roka ob Sotli do Rjavice, nato zavije proti jugozahodu in se nekje okoli Podčetrtka ponovno sreča z železniško progo Stranje - Imeno:



Vlak SŽ 814-125, s katerim sem se peljal iz Celja, je prispel:



Iz Hrvaške prihaja tudi mednarodni vlak. Lahko bi dali kaj boljšega kot Macosa brez klime:



Po dolgih letih sem imel veselje, da sem se peljal skozi predor Lupinjak, nato pa se je vožnja začela v slogu Hrvaških železnic - ropotanje in plazenje pred vsako kravjo iztrebko, beri poljski cestni prehod. V Đurmancu nas je sprevodnik prijazno vrgel iz vlaka in nam rekel, naj prestopimo na drug Macosa, ki je že čakal pred nami. Imel je klimatsko napravo, zato je bila vožnja prijetnejša. Povezave so bile standardne in ob 17:12 sem izstopil na domači postaji Sutla.

Še 13 minut in potovanje je končano:



Več podrobnosti (potrebna je prijava):

https://www.zeljeznice.net/forum/index. ... ujna-2025/

Pozdravljeni slovenski železniški navdušenci od soseda z druge strani Sotle.

[mkx]

Hvala za prekrasen potopis. Vedno z veseljem preberem kar napišeš in si ogledam zanimive fotografije. Vsi potopisi so zanimivi, še posebej ker so "zabeljeni" z dodatnimi informacijami o krajih, po katerih potuješ.