Potovanje v geometrijsko središče Slovenije, Litija 11. oktobra 2025.

[Stanley]

Odločil sem se, da ponovno obiščem sosede v Deželi, in splačalo se je izkoristiti čudovit jesenski dan in tvegati trinajst evrov. Že sem ciljal na Litijo in kombiniral vlake iz Dobove in nazaj, tokrat pa sem se odpovedal hoji čez mejo. Odločil sem se, da preizkusim novo direktno železniško linijo Zagreb - Ljubljana, čisto za zabavo, recimo, da bi se lahko skozi svoje postajališče Sutla peljal s 100 km/h.
Zakaj sem izbral Litijo? Brez posebnega razloga, sem na internetu slučajno opazil, da se geometrijsko središče Slovenije, skrajšano GEOSS, nahaja v občini Litija. Je središče države, če si ga predstavljamo kot geometrijsko figuro. Geografske koordinate GEOSS so 46°07′11.8″N 14°48′55.2″E na območju Spodnje Slivne pri Vačah v občini Litija. Torej, gremo v Litijo, tam še nikoli nisem bil, in ni daleč - približno 110 km od Zagreba.
Poleg tega je Litija lepo in zanimivo mesto, vlaki na postaji pa vozijo kot po tekočem traku.

Geometrijsko središče na zemljevidu Slovenije ...



... in v storitvi Google Earth:



Da sem prišel na vlak številka 7700, ne da bi šel peš do Dobove, sem moral voziti nazaj, torej proti Zagrebu. Razmišljal sem, da bi ga srečal v Zaprešiću, a je problem, da je ob sobotah redek vozni red primestnih vlakov. Edini vlak, ki mi je ustrezal, je bil 8029, v Zagreb pa pride uro in pol pred odhodom 7700. Nisem videl smisla v tako dolgem visenju po Zaprešiću in sem se odločil podaljšati do Zagreba. Po nakupu prevozne karte sem se nameraval sprehoditi skozi Botanični vrt, kjer bi krajšal čas s sprehajanjem po prijetni okolici, vendar mi je bilo neumno zapraviti 2 evra za karto za nekaj več kot pol ure hoje, zato sem se odločil za kavico.

Torej, vozovnica je v mojem žepu. Bodite pozorni na začetno postajo, Savski Marof (kjer se vlak 7700 sploh ne ustavi). To je posledica dejstva, da kot upokojenec uživam pravico do brezplačnega potovanja po omrežju HŽ, Savski Marof pa je zadnja postaja pred državno mejo:



Šel sem na peron, da bi srečal Stadlerja iz Ljubljane. Verjeli ali ne, prispel je štiri minute PREJ:





Vlak je bil spodobno napolnjen z nekaj ducati potnikov. Bil je potujoči Babilon, s tujimi jeziki, ki so jih govorili od Evrope do Azije:



Čeprav sem se že peljal s Stadlerjem Slovenskih železnic, me je znova fascinirala lahkotnost in relativna tišina, s katero vlak drsi po tirih, sedeži pa so dovolj udobni za daljša potovanja. Notranjost je ustrezna najvišjim standardom sodobnega potniškega prometa. Od zagrebške zahodne postaje do Dobove smo drseli s 100 km/h in vlak se ni nikjer upočasnil.
V Dobovi smo zaradi poostrjenega mejnega nadzora nabrali nekaj minut zamude pri odhodu. V nekem trenutku sta se poleg mene pojavila dva uniformirana policista in eden od njiju je avtoritativno zahteval: - Dokumenti, potni list. - S slovenskimi policisti imam res srečo, vedno me ciljajo, verjetno zato ker sem temnejše polti in zato sumljiv da sem potencialni priseljenec, če ne že terorist. Vzel sem osebno izkaznico in rekel: - Tukaj je potni list od soseda na drugi strani Sotle. - Moški me je pogledal in nadaljeval.
Skozi Slovenijo ima 7700 kategorijo lokalnega potniškega vlaka in se ustavlja na vseh postajah in postajališčih. Škoda, ker se potovalni čas nepotrebno podaljšuje. Po mojem mnenju bi se lahko ustavil v Dobovi, Brežicah, Krškem, Sevnici, Zidanem Mostu, Trbovljah, Litiji in nikjer drugje do Ljubljane. Tako sem prevozil 28 km s hitrim vlakom in 82 km s potniškim vlakom. Zanimivo potovanje ...

Z nekajminutno zamudo sem tukaj na cilju:



Že vidim, da bo nekaj zame:

[Stanley]

Litija je postaja na železniški progi številka 10 Državna meja - Dobova - Ljubljana, na kilometrski poziciji 534+625. Od sosednje postaje Sava je v smeri Dobove oddaljena 6,8 km, od postaje Kresnice pa 7,3 km v smeri Ljubljane. Dolžina postaje je 1.100 m, dolžina peronov pa po 190 m. Najvišja dovoljena hitrost za vlake z nagibno tehnologijo je 95 km/h, za ostale vlake pa 75 km/h.
Med postajama Litija in Kresnice sta dva pomembna železniška objekta - most čez Savo in predor Poganek. Od Litije sta oddaljena približno 3,5 km in sta predaleč za hojo, zato nalagam fotografijo z interneta:

Most Poganek:



Železniški most Poganek je imel med drugo svetovno vojno velik strateški pomen zaradi svoje lege na glavni progi Dunaj - Trst, zato so ga napadle tako zavezniške zračne sile kot tudi slovenski partizani. V napadu na most 20. septembra 1944 sta sodelovali 4. in 5. brigada 15. divizije in Dolenjski partizanski odred ter 6. in 11. brigada 4. operativne cone. Osem zavezniških lovskih bombnikov je najprej napadlo grad Poganek in most. Po drugem napadu bombne skupine in uničenju dveh nemških tankov se je posadka 44 nemških vojakov predala. Rudarji so del mostu porušili okoli 23. ure, prvi vlaki pa so začeli redno voziti šele 18. februarja 1945.

Sledijo fotografije, ki brez nepotrebnih komentarjev prikazujejo kako izgleda dobro organizirana železnica v dobro organizirani državi. Morda se ne bodo vsi Slovenci strinjali, ampak mi na Hrvaškem umiramo od zavisti:

[Stanley]

Izhod s postaje v smeri Ljubljane:



Ta lepotica v dolgem pokoju si zasluži posebno omembo:







Prišla je iz Hrvaške:

[Stanley]

Dve fotografiji postaje, posneti z nadvoza:





Bežim z nadvoza, dokler me ne požre akrofobija:



Čas je, da se sprehodimo po mestu in o njem kaj povemo.
Litija je mesto v Zasavski regiji na območju Gorenjske s 6.710 prebivalci (2024.). Je tudi sedež istoimenske občine s površino 227 km2 in 15.500 prebivalci v 107 naseljih. Litija se nahaja na pol poti med Ljubljano in Zidanim Mostom, na mestu, kjer reka Sava naredi 180° zavoj, zato je mesto od zgoraj videti, kot da je v vreči.

Litija, satelitska slika:



Med znanimi ljudmi, povezanimi z Litijo, najbolj izstopa Janez Vajkard Valvasor (nemško Johann Weichard Valvasor; 1641.-1693.), kranjski plemič italijanskega rodu, geograf, polihistor, zgodovinar, topograf, etnograf, kartograf in risar. Bil je član londonske Kraljeve družbe za napredek naravoslovja in pionir na področju preučevanja krasa.

Janez Vajkard Valvasor:



O preteklosti Litije prepisujem članek s spletne strani revije "Občan":

O tem, da je bilo območje občine Litija poseljeno že v prazgodovini, pričajo številna arheološka najdišča, med katerimi najbolj izstopa področje Vač, kjer je bila najdena znamenita Vaška situla. Litijsko hribovje je izjemno bogato z rudo, zato se je rudarska dejavnost pričela že v železni dobi in se nadaljevala vse do 60. let 20. stoletja, ko je bil opuščen rudnik Sitarjevec, ki velja za enega najstarejših rudnikov svinca pri nas. Prve pisne omembe tega rudnika datirajo v 15. stol., enega večjih razcvetov v zgodovini pa je rudnik doživel v 16. stoletju, ko so se pričeli v te kraje priseljevati nemški protestantski rudarji. Vzpon in razmah rudarske dejavnosti je v 18. stoletju botroval tudi izgradnji ene najstarejših železarn na slovenskih tleh, železarne v Pasjeku.
Prva pisna omemba Litije sega v leto 1145, ko naj bi oglejski patriarh podaril stiškemu samostanu nekaj kmetij v okolici Litije. Kot trško središče je imela Litija predvsem status trgovskega in sejmarskega središča. Najstarejša stavba v mestu je Farbarjev Turn z zanimivo sončno uro, ki je zaščiten kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Čas nastanka ni znan, se pa v 14. in 15. stoletju kot lastniki že omenjajo Ortenburžani in grofje Celjski. Pisni viri navajajo, da je Litija dvakrat skoraj pogorela do tal, leta 1528 so trg in njegovo okolico opustošili Turki in tudi kuga ni prizanesla njegovim prebivalcem, saj je morila kar dvakrat (1576 in 1646).
Na zemljevidu iz leta 1400 je Litija že prikazana kot trg in je imela cestno povezavo z Ljubljano. Zaradi majhne zmogljivosti in velikih stroškov pri transportu je imel vodni promet v srednjem veku izjemen pomen. V Litiji je tako deloval čolnarski urad, mitnica in carinarnica. Za potrebe brodarstva so zgradili tudi dve ladjedelnici, okoliško prebivalstvo pa se je ukvarjalo pretežno z rejo vlečne živine, gojenjem lana in konoplje, izdelovanjem vrvi ter gostinsko dejavnostjo. Že v zgodnjem srednjem veku je na mestu današnje cerkve v starem mestnem jedru stala njena predhodnica, posvečena sv. Nikolaju, zavetniku čolnarjev in brodarjev. Ime Litija po Valvasorju izvira iz latinske besede «lithus», ki pomeni obrežje. Pomemben pečat življenju in delu prebivalcem Litije je vtisnila reka Sava, saj so kraji ob njej dolga stoletja živeli od brodarstva in spremljajočih dejavnosti. Ob Savi je obstajala prastara prometna pot, ki jo je moč zaslediti že v bronasti dobi, malo kasneje pa se je skozi te kraje uveljavila znana «jantarjeva pot», ki je vodila od Baltika proti Jadranu. Že Rimljani so v Litiji zgradili pristanišče, ki je bilo povezano s transportom rude, kajti bili so prvi, ki so pričeli s pridom izkoriščati svinec. Rečni promet je doživel največji razcvet od 17. stoletja dalje, ko so regulirali savsko strugo in so po njej pričele voziti večje ladje, dolge do 50 m. Donosna brodarska obrt je usahnila z izgradnjo južne železnice leta 1849.

Navigacija po reki Savi, grafika Valvasorja:



Prihod železnice v Litijo je bil odločilen za njen razvoj. Graditi so jo začeli leta 1839 na Dunaju kot ''Južno železnico'', namen gradnje je bil povezava avstrijske prestolnice Dunaja s Trstom, kar naj bi prineslo velik gospodarski razvoj. Leta 1845. je železnica prvič prišla na ozemlje današnje Slovenije - vlak je pripeljal v Maribor. Leto dni kasneje je prišla že do Celja. Pri načrtovanju trase proge od Celja proti Ljubljani so prvotno obstojale tri variante. Prva naj bi potekala po Savinjski in Tuhinjski dolini v Kamnik in do Ljubljane, druga skozi tunel pod Trojanami, tretja pa ob Savinji do Zidanega Mosta in nato ob Savi mimo Litije do Ljubljane. Zaradi na novo odkritih zalog premoga v Zasavju je končno obveljala zadnja. V Litijo je prvi vlak pripeljal 16. septembra 1849. Slavnostna vožnja je bila namenjena prihodu vlaka v Ljubljano, udeležil pa naj bi se je tudi mladi avstrijski cesar Franc Jožef. Ker je zbolel, je na otvoritev poslal nadvojvodo Albrechta, ki ga je spremljalo 250 uglednih meščanov z Dunaja in Gradca.
Martin Brilej, Litija 2011

https://www.obcan-litija.si/litija-zgodovina.php

Odločil sem se obiskati starejši in zanimivejši del Litije, ki je na drugem bregu Save. Moral sem prečkati reko, ki je tukaj široka in relativno plitva:



Ena najimpresivnejših stavb v Litiji je župnijska cerkev sv. Nikolaja. Na mestu sedanje cerkve je sprva stala pokopališka kapela, ki je bila večkrat obnovljena in razširjena. Škof Daniel de Rubeis iz Caorla je leta 1523. med svojim obiskom po turških pustošenjih v letih 1522.-1523. prišel v Litijo in posvetil cerkev sv. Florjana, Boštjana in Kancijana ter blagoslovil oltarje sv. Nikolaja, Krištofa in Barbare. Oltar sv. Florjana je bil zgrajen po požaru, ki je Litijo prizadel leta 1614. Cerkev se je širila v ločenih fazah; od kapele do cerkve z namestitvijo zvonika in zakristije v smeri zahod-vzhod, od kapele do cerkve z ladjo, obrnjeno proti severu. To je cerkvi dalo obliko križa. V začetku 20. stoletja so cerkev razširili proti severu, da bi dodali kor. Sedanja župnijska cerkev je bila ena od podružničnih cerkva župnije Šmartno pri Litiji. Ker je imela nova župnija majhno cerkev, je obstajal načrt za gradnjo nove, kar je preprečila druga svetovna vojna. Stara cerkev je bila med letoma 1997. in 2000. razširjena in je praktično nova cerkev.

Župnijska cerkev sv. Nikolaja:

[Stanley]

To je Farbarjev turn (tudi Litijski turn), najstarejša stavba v Litiji. Nekoč je bil grad, danes pa so v pritličju trgovina, čevljarski atelje in lokal, v nadstropju pa stanovanja.
Poznavalci ga datirajo v XIV. stoletja, prvi potrjeni lastniki pa so bili Ortenburžani v 15. stoletju. stoletja. Malo kasneje v 15. stol. V 19. stoletju je bil grad v lasti tudi Celjskih grofov. Leta 1583 je grad kupil Franc Wagen, ki je bil takrat lastnik bližnjega, bolj znanega gradu Bogenšperk. Po menjavi več lastnikov je grad in celoten Valvazorov trg leta 1636 utrpel požar. Grad je bil obnovljen, novi lastnik pa je postal Janez Adam Kirchberger. Nekaj časa je bil v lasti avstrijskih knezov Auerspergov. Po več hitrih menjavah lastništva je leta 1844 grad prevzela Marija Jenko z možem, ki je prej živel v sosednji hiši. Od takrat je bil grad v lasti iste družine, s tem pa se je spreminjala tudi njegova funkcija. Nato sta zakonca v gradu ustanovila delavnice za barvanje platna in svile. Od takrat se Litijska gradina imenuje Farbarjev turn. Leta 1852 je bila v stavbi prva šola v Litiji, kasneje pa knjižnica. V nekdanjem gradu sta živela tudi skladatelj Peter Jereb in slikarka Mira Pregelj, danes pa je v lasti Mirinega nečaka Mitje Preglja. (Podatki so iz slovenske Wikipedije):



Ena od znamenitosti občine Litija je renesančni grad Bogenšperk, ki se nahaja približno 8 km južno od Litije, zato ga žal nisem uspel obiskati. V začetku 16. stoletja ga je zgradila družina Wagen, po kateri je grad dobil ime Wagensperg. Grad je zamenjal več lastnikov, preden sta ga kupila Janez Vajkard Valvasor in njegova žena. Valvasor je grad postopoma spremenil v kulturno in znanstveno središče s tiskarno in bogato knjižnico. Danes je grad Bogenšperk slovenska kulturna znamenitost z muzejem o življenju in delu Janeza Vajkarda Valvasorja. Obiskovalci se lahko sprehodijo po dvorskem parku, se odločijo za telovadbo na dvorski poti ali uživajo v dvorski gostilni ''Krčma''.

Bogenšperk, grafika Valvasora (1679.):



Današnja podoba gradu, fotografija iz Wikipedije (eng.):



Rudnik Sitarjevec pri Litiji, ki je bil prvič pisno omenjen v 16. stoletju, je bil eno največjih in najbogatejših rudišč na Slovenskem. Tam so kopali rude svinca, živega srebra, cinka, bakra, železa in barita. Rudnik je bogat z minerali, saj so v njem našli več kot 60 vrst mineralov. Danes je turistična atrakcija in je odprta za obiskovalce.

Ena fotografija iz rudnika Sitarjevec (spletna stran visitlitija.si):



Vračamo se v starejši del Litije z nekaj foto utrinki brez pripomb:

[Stanley]

Pogled na drugi breg Save:



Na travniku ob Savi je razstava:



Kolikor razumem, je posvečena Pavlu Smoleju, vidnemu planincu in slikarju, ustanovitelju Planinskega društva Litija:



Čas je za vrnitev in postaja je zasedena. To je potniški vlak iz Dobove v Ljubljano:



Dvojni Siemens Desiro kmalu prihaja iz Ljubljane v Maribor:





V času mojega bivanja na postaji ali v bližini je peljalo šest tovornih vlakov. Uspelo mi je ujeti le tega s posodami in to z "zadnje" strani:



Vedel sem da bo moj vlak zamudil, ker sem na spletni strani SŽ prebral da danes med Vižmarjem in Ljubljano vozi avtobus namesto vlaka:



EC211 je končno prispel z 28 minutno zamudo. Vožnja s staro SŽ-jevo Gošo je bila udobna, saj Slovenci ne delajo neumnih eksperimentov s sedeži kot na Hrvaškem, čeprav je vagon kazal znake starosti in se je močno tresel. V Zaprešiću sem izstopil iz vlaka in bil v relativno kratkem času doma. Skratka, še en dobro preživet železničarski dan.

Več podrobnosti (potrebna je prijava):

https://www.zeljeznice.net/forum/index. ... pada-2025/

[ߣ€]

Zelo lepo, zanimivo še zame kot domačina. Le en popravek, Bogenšperk leži v občini Šmartno pri Litiji.

[Stanley]

Zelo lepo, zanimivo še zame kot domačina. Le en popravek, Bogenšperk leži v občini Šmartno pri Litiji.

Na neki spletni strani kjer je omenjena Litija, ne spomnim se več katera, sem našel tudi Bogenšperk, tako da sem ga pomotoma pripisal občini Litija. Hvala za popravek.
Veseli me da vam je potopis všeč, to je potrditev da se nisem prav nič potrudil z izbiro skrajšane vsebine in prevodom v slovenščino. Sicer pa rada potujem po Sloveniji, ki je v primerjavi s Hrvaško drug svet. Če mi bo zdravje pomagalo bo potopisov še več.

[ߣ€]

Ni problema, ni važno kje leži, je pa res v bližini Litije. Priporočam obisk, res lep grad z lepo okolico. Vaše potopise rad preberem, tako da že čakam novega